Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste vedeli, kdaj se je šopsko solato? Pa kdo so kukeri? Kdo odganja hudiča? In da cirilica ni prišla iz Rusije? Prisluhnite. Sabrina Mulec je v goste povabila 30-letno Viktoriyo Vasílevo, ki je v Slovenijo prišla pred dobrimi tremi leti iz Bolgarije, iz mesta Ruse. Prišla je na študentsko izmenjavo v sklopu programa Erasmus in si znanj iz turizma nabirala v Portorožu, ostala pa je … zaradi ljubezni. In danes ji gresta tudi že dvojina in pivško narečje.
Viktoriya Vasíleva iz Bolgarije
Ste vedeli, kdaj se je šopsko solato? Pa kdo so kukeri? Kdo odganja hudiča? In da cirilica ni prišla iz Rusije? Prisluhnite. Sabrina Mulec je v goste povabila 30-letno Viktoriyo Vasílevo, ki je v Slovenijo prišla pred dobrimi tremi leti iz Bolgarije, iz mesta Ruse. Prišla je na študentsko izmenjavo v sklopu programa Erasmus in si znanj iz turizma nabirala v Portorožu, ostala pa je … zaradi ljubezni. In danes ji gresta tudi že dvojina in pivško narečje.
Viki s partnerjem že dve leti živi v Pivki, kjer imata kavarno. V Bolgariji, pravi, ne pijejo kapučina, ampak turško kavo, ki ji rečejo “džozve”. Imajo burek, ki pa ni burek, ampak banjica, ne poznajo pa golaža.
“Bolgarska navada je, da jemo šopsko solato dve uri pred večerjo. Z majhnim kozarčkom rakije.”
Slovenska narava je čudovita. Ampak čudovita je tudi bolgarska. Viki rada išče skupne lastnosti Slovenije in svoje domovine. Najvišji bolgarski vrh Musala je za 61 metrov višji od Triglava, gora Rila pa ima ravno tako kot Triglav, sedem jezer. In ravno zaradi teh podobnosti se v Sloveniji počuti, kot bi bila doma. Ampak domotožje pa vseeno ostane.
“Na Triglavu še nisem bila, sem pa bila petkrat na Sveti Trojici, enkrat na Snežniku in štirikrat na Slavniku. In enkrat skoraj na Osojnici. Ampak nismo prišli do vrha. Tudi na Nanosu sem bila.”
Najtežje se je bilo naučiti govoriti “po domače”. Pivškega dialekta. Besed, ki niso slovanske in so prišle iz Italije in Avstrije. Težave ji, na primer, dela “fajercajh”. Težke so ji tudi besede s črko j – na primer rogljiček.
“Ravno prejšnji teden so me pohvalili, da sem se dobro naučila govoriti po pivško. Pogosto pa me vprašajo, če sem s Štajerske, ker govorim bolj trdo. Pa jim povem, da sem še od malce dlje. Ne rečem Vuoda, ampak vóda. Če pri nas govoriš mehko, to ni lepo, zato bom raje govorila trše.”
Presenečeno je ugotovila, da imamo tudi v Sloveniji kutente. Oni imajo kukerje, ki so jim na moč podobni in odganjajo zimo, zle duhove, bolezni in hudiča.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ste vedeli, kdaj se je šopsko solato? Pa kdo so kukeri? Kdo odganja hudiča? In da cirilica ni prišla iz Rusije? Prisluhnite. Sabrina Mulec je v goste povabila 30-letno Viktoriyo Vasílevo, ki je v Slovenijo prišla pred dobrimi tremi leti iz Bolgarije, iz mesta Ruse. Prišla je na študentsko izmenjavo v sklopu programa Erasmus in si znanj iz turizma nabirala v Portorožu, ostala pa je … zaradi ljubezni. In danes ji gresta tudi že dvojina in pivško narečje.
Viktoriya Vasíleva iz Bolgarije
Ste vedeli, kdaj se je šopsko solato? Pa kdo so kukeri? Kdo odganja hudiča? In da cirilica ni prišla iz Rusije? Prisluhnite. Sabrina Mulec je v goste povabila 30-letno Viktoriyo Vasílevo, ki je v Slovenijo prišla pred dobrimi tremi leti iz Bolgarije, iz mesta Ruse. Prišla je na študentsko izmenjavo v sklopu programa Erasmus in si znanj iz turizma nabirala v Portorožu, ostala pa je … zaradi ljubezni. In danes ji gresta tudi že dvojina in pivško narečje.
Viki s partnerjem že dve leti živi v Pivki, kjer imata kavarno. V Bolgariji, pravi, ne pijejo kapučina, ampak turško kavo, ki ji rečejo “džozve”. Imajo burek, ki pa ni burek, ampak banjica, ne poznajo pa golaža.
“Bolgarska navada je, da jemo šopsko solato dve uri pred večerjo. Z majhnim kozarčkom rakije.”
Slovenska narava je čudovita. Ampak čudovita je tudi bolgarska. Viki rada išče skupne lastnosti Slovenije in svoje domovine. Najvišji bolgarski vrh Musala je za 61 metrov višji od Triglava, gora Rila pa ima ravno tako kot Triglav, sedem jezer. In ravno zaradi teh podobnosti se v Sloveniji počuti, kot bi bila doma. Ampak domotožje pa vseeno ostane.
“Na Triglavu še nisem bila, sem pa bila petkrat na Sveti Trojici, enkrat na Snežniku in štirikrat na Slavniku. In enkrat skoraj na Osojnici. Ampak nismo prišli do vrha. Tudi na Nanosu sem bila.”
Najtežje se je bilo naučiti govoriti “po domače”. Pivškega dialekta. Besed, ki niso slovanske in so prišle iz Italije in Avstrije. Težave ji, na primer, dela “fajercajh”. Težke so ji tudi besede s črko j – na primer rogljiček.
“Ravno prejšnji teden so me pohvalili, da sem se dobro naučila govoriti po pivško. Pogosto pa me vprašajo, če sem s Štajerske, ker govorim bolj trdo. Pa jim povem, da sem še od malce dlje. Ne rečem Vuoda, ampak vóda. Če pri nas govoriš mehko, to ni lepo, zato bom raje govorila trše.”
Presenečeno je ugotovila, da imamo tudi v Sloveniji kutente. Oni imajo kukerje, ki so jim na moč podobni in odganjajo zimo, zle duhove, bolezni in hudiča.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov