Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Slovenski značaj analiziramo s Portugalcem Joaom Costo, ki je kremne rezine vzljubil šele po 11 letih
Joao Costa prihaja iz Lizbone, v Sloveniji pa živi že 11 let. Sem je prišel, da bi na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani naredil doktorat iz algebre. “Slovenija ima namreč zelo dobre teoretične matematike,” pravi. Prvič je bil pri nas že na študijski izmenjavi v času magisterija. To je bilo spomladi, zato ga je selitev na doktorat, ki se je zgodila novembra, kar šokirala:
“Novembra, januarja, februarja … ne samo, da je vreme tu slabo, ampak se tudi ljudje zapirajo, srce se zapira. Ko se začne pomlad, se ljudje odprejo. Ko sem bil prvič tukaj, je bil poletni semester in tega nisem vedel. Ko sem novembra prišel na doktorat, pa sem si misli, da to niso isti ljudje, ni ista država.”
To, v čemer se Slovenci in Portugalci najbolj razlikujemo, je sposobnost improvizacije, pravi sogovornik: “Portugalec lahko reče: “Gremo zdaj na morje.” In gremo. Ne mislimo na to, kakšno vreme bo. Če lahko gremo, gremo.” Drugače dojemamo tudi čas:
“Moj prijatelj iz Avstrije je šel živet v Lizbono. In ni vedel, da bi moral prestaviti urne kazalce. En teden je tako na sestanke, ki jih je organiziral, zamujal. Ljudje so bili malo slabe volje, a ne toliko, da bi mu dali vedeti, da zamuja eno uro. Ja, to se dogaja v Lizboni.”
“Kar zadeva to, sem zdaj zelo Slovenec,” še pokomentira Joao, in to, da je “malo Slovenec, malo Portugalec”, utemelji z besedami:
“Skoraj imam rad Golico.”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Slovenski značaj analiziramo s Portugalcem Joaom Costo, ki je kremne rezine vzljubil šele po 11 letih
Joao Costa prihaja iz Lizbone, v Sloveniji pa živi že 11 let. Sem je prišel, da bi na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani naredil doktorat iz algebre. “Slovenija ima namreč zelo dobre teoretične matematike,” pravi. Prvič je bil pri nas že na študijski izmenjavi v času magisterija. To je bilo spomladi, zato ga je selitev na doktorat, ki se je zgodila novembra, kar šokirala:
“Novembra, januarja, februarja … ne samo, da je vreme tu slabo, ampak se tudi ljudje zapirajo, srce se zapira. Ko se začne pomlad, se ljudje odprejo. Ko sem bil prvič tukaj, je bil poletni semester in tega nisem vedel. Ko sem novembra prišel na doktorat, pa sem si misli, da to niso isti ljudje, ni ista država.”
To, v čemer se Slovenci in Portugalci najbolj razlikujemo, je sposobnost improvizacije, pravi sogovornik: “Portugalec lahko reče: “Gremo zdaj na morje.” In gremo. Ne mislimo na to, kakšno vreme bo. Če lahko gremo, gremo.” Drugače dojemamo tudi čas:
“Moj prijatelj iz Avstrije je šel živet v Lizbono. In ni vedel, da bi moral prestaviti urne kazalce. En teden je tako na sestanke, ki jih je organiziral, zamujal. Ljudje so bili malo slabe volje, a ne toliko, da bi mu dali vedeti, da zamuja eno uro. Ja, to se dogaja v Lizboni.”
“Kar zadeva to, sem zdaj zelo Slovenec,” še pokomentira Joao, in to, da je “malo Slovenec, malo Portugalec”, utemelji z besedami:
“Skoraj imam rad Golico.”
V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.
Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.
Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.
V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.
Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.
Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.
Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.
Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Ahmed Hammad je model in igralec ter računovodja, ki je pred osmimi leti domačo Aleksandrijo zamenjal za dom v Ljubljani. Družina in podjetje, ki ga je pri nas odprl njegov oče, sta bila vzrok za selitev. Se je pa Ahmed leta pozneje, ko se je družina vrnila domov, odločil, da ostane v Ljubljani. Čeprav pogreša egipčansko hrano in prijetno sredozemsko klimo, življenje v Sloveniji prinaša kup drugih prednosti. Tudi o tem v prihodnjih minutah. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.
Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.
Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Dežela dolgega belega oblaka je domovina našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled. Tak je namreč prevod maorskega poimenovanja za Novo Zelandijo, ki se glasi Aotearoa. Največje mesto države je Auckland in od tam prihaja Demetrius King, zdaj že več kot 15 let prebivalec Maribora. Tja so ga pripeljali baletni čevlji, nekaj let je bil namreč član baletnega ansambla SNG Maribor. Danes je aktiven v računalniških vodah, prosti čas najraje preživlja z družino. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabila Andreja Gradišar.
Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.
Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.
Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.
V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.
Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.
Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".
Neveljaven email naslov