Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Slovenski značaj analiziramo s Portugalcem Joaom Costo, ki je kremne rezine vzljubil šele po 11 letih
Joao Costa prihaja iz Lizbone, v Sloveniji pa živi že 11 let. Sem je prišel, da bi na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani naredil doktorat iz algebre. “Slovenija ima namreč zelo dobre teoretične matematike,” pravi. Prvič je bil pri nas že na študijski izmenjavi v času magisterija. To je bilo spomladi, zato ga je selitev na doktorat, ki se je zgodila novembra, kar šokirala:
“Novembra, januarja, februarja … ne samo, da je vreme tu slabo, ampak se tudi ljudje zapirajo, srce se zapira. Ko se začne pomlad, se ljudje odprejo. Ko sem bil prvič tukaj, je bil poletni semester in tega nisem vedel. Ko sem novembra prišel na doktorat, pa sem si misli, da to niso isti ljudje, ni ista država.”
To, v čemer se Slovenci in Portugalci najbolj razlikujemo, je sposobnost improvizacije, pravi sogovornik: “Portugalec lahko reče: “Gremo zdaj na morje.” In gremo. Ne mislimo na to, kakšno vreme bo. Če lahko gremo, gremo.” Drugače dojemamo tudi čas:
“Moj prijatelj iz Avstrije je šel živet v Lizbono. In ni vedel, da bi moral prestaviti urne kazalce. En teden je tako na sestanke, ki jih je organiziral, zamujal. Ljudje so bili malo slabe volje, a ne toliko, da bi mu dali vedeti, da zamuja eno uro. Ja, to se dogaja v Lizboni.”
“Kar zadeva to, sem zdaj zelo Slovenec,” še pokomentira Joao, in to, da je “malo Slovenec, malo Portugalec”, utemelji z besedami:
“Skoraj imam rad Golico.”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Slovenski značaj analiziramo s Portugalcem Joaom Costo, ki je kremne rezine vzljubil šele po 11 letih
Joao Costa prihaja iz Lizbone, v Sloveniji pa živi že 11 let. Sem je prišel, da bi na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani naredil doktorat iz algebre. “Slovenija ima namreč zelo dobre teoretične matematike,” pravi. Prvič je bil pri nas že na študijski izmenjavi v času magisterija. To je bilo spomladi, zato ga je selitev na doktorat, ki se je zgodila novembra, kar šokirala:
“Novembra, januarja, februarja … ne samo, da je vreme tu slabo, ampak se tudi ljudje zapirajo, srce se zapira. Ko se začne pomlad, se ljudje odprejo. Ko sem bil prvič tukaj, je bil poletni semester in tega nisem vedel. Ko sem novembra prišel na doktorat, pa sem si misli, da to niso isti ljudje, ni ista država.”
To, v čemer se Slovenci in Portugalci najbolj razlikujemo, je sposobnost improvizacije, pravi sogovornik: “Portugalec lahko reče: “Gremo zdaj na morje.” In gremo. Ne mislimo na to, kakšno vreme bo. Če lahko gremo, gremo.” Drugače dojemamo tudi čas:
“Moj prijatelj iz Avstrije je šel živet v Lizbono. In ni vedel, da bi moral prestaviti urne kazalce. En teden je tako na sestanke, ki jih je organiziral, zamujal. Ljudje so bili malo slabe volje, a ne toliko, da bi mu dali vedeti, da zamuja eno uro. Ja, to se dogaja v Lizboni.”
“Kar zadeva to, sem zdaj zelo Slovenec,” še pokomentira Joao, in to, da je “malo Slovenec, malo Portugalec”, utemelji z besedami:
“Skoraj imam rad Golico.”
Mila oz. Emilia Dębska je pred več kot desetletjem Varšavo zamenjala za dom v Sloveniji. Videli in slišali ste jo lahko v nekaterih naših televizijskih oddajah. S pesmijo Svoboda se je predstavila tudi na EMI. Zaradi dela živi malo v Sloveniji, malo na Poljskem. Čas epidemije pa večinoma preživlja v rodni državi in tja jo je poklicala tudi Andreja Gradišar.
Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.
V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Uzbeški predniki, Kirgizija rojstna država in kazaško državljanstvo. Tako svoj izvor opiše modna oblikovalka Shahsanam Nizamova. V Slovenijo je leta 2017 prišla na izlet in ker se je tu počutila kot doma, je hitro našla priložnost za selitev v našo državo. Od leta 2018 sta z njo v Sloveniji tudi njena otroka. O družinskih hierarhiji, razlikah v šolstvu, različnih oblačilnih navadah pri nas in v Kazahstanu se je pogovarjala z Andrejo Gradišar.
Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, sledila je zaposlitev. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Podrobnosti pa v Drugem pogledu!
Današnji Drugi pogled bodo pravzaprav kar »drugi pogledi«. V Slovenijo se je pred nekaj meseci namreč preselila 5-članska metalska skupina z Malte. Ja, prav ste slišali. 5 Maltežanov je za svoje glasbeno ustvarjanje izbralo prav Slovenijo. V Zrečah so skupaj najeli hišo in si uredili glasbeni studio. Kaj jih je privedlo sem in zakaj jim ni bilo težko zapustiti otoka, ki ima po njihovem opisu veliko dogajanja in odlično hrano, pa povejo v prispevku, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Poseljenih je manj kot polovica otokov, približno 2.770. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družbenih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega.
Tantely Gaberšček je ime naše tokratne gostje v Drugem pogledu. Ljubezen premaga vse, bi tudi lahko rekli zanjo – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Razlog za njeno selitev k nam je torej ljubezen. Z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Kako se je Malgašinja privadila na naše okolje, hrano, navade, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.
Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica v Gledališkem inštitutu v Bratislavi, 6 let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino, še vedno pa je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Pred 10-imi leti je spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno, kjer sta si ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Očarala jo je slovenska narava, razočaral pa javni promet. In če vas zanima tudi, zakaj je češkim prijateljem kupila nalepko »otrok v avtu«, ji boste gotovo prisluhnili. Pred mikrofon jo je povabila Sabrina Mulec.
Današnji sogovornik v oddaji Drugi pogled prihaja iz Rusije. Andrej Morozov, ki je nedavno dopolnil 19 let, je s svojim izdelkom, pametno kresničko Flare, ki spremlja lokacijo otroka na poti v šolo, po izbiri pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnika prejel naziv ,naj mladinski startup leta 2020'. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti preprostejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo se mu ne zdi težavno, že od selitve v našo državo pred tremi leti uspešno združuje to dvoje. Še več primerjav mladega podjetnika bomo slišali v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto natančni, pa s Tenerifa, je doma 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto točni pa s Tenerifa, prihaja 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.
32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!
Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.
Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.
Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.
Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.
V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc.
Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.
Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.
Neveljaven email naslov