Po izobrazbi politolog in zgodovinar, zadnjih sedem let pa turistični vodnik, ki tujim obiskovalcem predstavlja lepote Slovenije. To je Danijel Osmanagić, današnji »drugopoglednik«, ki je iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo pribežal med vojno v 90-ih, tu preživel osnovnošolska leta, se vrnil domov, potem pa se odločil za študij v Ljubljani in tu tudi ostal. Privoščite si jutranjo kavo, Danijel pa vam medtem razloži, kako kavo pijejo v njegovi domovini in kako tam s kavo sosedu tudi povejo, da je skrajni čas, da odide domov. Drugi pogled!

Pogovor z Danijelom Osmanagićem iz Bosne in Hercegovine

34-letni Danijel Osmanagić iz Bosne in Hercegovine je v Slovenijo prvič prišel med vojno v 90. letih. Takrat jih je rešilo mamino slovensko poreklo; s Karitasovim konvojem so se prebili na Hrvaško, kamor so jih prišli iskat slovenski sorodniki:

“Ven smo lahko šli samo jaz, mama in brat, oče je bil “napačne” vere. Smo šli na Štajersko, večino časa smo živeli v begunskem centru. Samo jaz in še en fant Matjaž sva hodila v slovensko šolo. Prvi del dneva si preživel med Slovenci v šoli in pač itak nisi bil taprav. Ko si prišel nazaj v begunski center, pa so ostali Bosanci mislili, da si nekakšen izdajalec, češ misliš, da si boljši od nas, ker hodiš v slovensko šolo, tako da tudi z njimi nisi bil čisto na isti ravni.”

7 let je Danijel živel v Mariboru oz. njegovi okolici, nato so se vrnili v Sarajevo. Ko je prišel čas za izbiro študija, se je odločil za vrnitev v Ljubljano. Doštudiral je politologijo in zgodovino, danes je turistični vodnik po Sloveniji. Takoj pohvali promocijo Slovenije na večjih turističnih sejmih. Kaj pa Bosna in Hercegovina? “Je zelo lepa država in lahko ponudi ogromno,” začne sogovornik, a hitro doda, da ima turizem pri njih več težav. Poleg nestabilne geopolitične situacije in min, ki še niso odstranjene, je problem razdeljena državna ureditev:

“Ko greš na sejem, imaš 10 kantonalnih predstavništev in še predstavništvo Republike Srbske posebej in ko 11 različnih organizacij predstavlja eno državo, nikomur ni jasno, kaj to je. Nekateri mislijo, da smo tako neorganizirani ali razcepljeni, drugi, da smo tako bogati, če lahko na vsak sejem pošljemo 11 različnih predstavništev.”

Če se boste kdaj odpravili v Sarajevo, Danijel svetuje, da kavo pijete počasi – podaljšana kava se namreč tam ponavadi pije uro in pol do dve uri. Še bolj pa je pomembno to, da turško kavo v Sarajevu poimenujete “bosanska”, saj se tako ne boste zamerili domačinom.