Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu.
Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev.
Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.
Ljubiteljica zborovskega petja Elena Starceva Somun je Vladivostok zamenjala za Postojno
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, 9 let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in 8 let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz 11 tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Zaključila je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala v na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Za Slovenijo je prvič slišala pred 23 leti na festivalu Golden Gate v San Franciscu, ko je na tekmovanju slavil zbor Carmina Slovenica. Drugič, ko je na Kitajskem spoznala bodočega moža Slovenca.
“Jaz bi temu rekla – ni burja, to je postojnski prepih. Morate burjo začutiti pri -16 stopinjah,” na vprašanje, kako se je znašla v prepišni Postojni odgovori sogovornica.
Elena Slovenijo spoznava tudi prek prepevanja. Vzljubila je naše ljudske pesmi. Pravi, da so precej podobne ruskim: “Ruske ljudske pesmi so melanholične, počasne in to je nekaj, kar nam je skupnega. Vsaka beseda v slovenski ljudski pesmi ogromno pove. Oboji – tako Rusi kot Slovenci – pa imamo tradicijo petja za mizo.”
“Od takrat, ko sem začela govoriti slovenski jezik, ko sem spoznala te lepe melodije, nimam več domotožja.”
Spoznavanje jezika so pospremile mnoge smešne situacije. Razlog seveda podobnost jezika, ki pa lahko vara. “Beseda varovanje v ruščini pomeni čisto nasprotno. To je, kot bi nekdo na hrbet napisal “jaz sem nekaj ukradel”,” pove Elena.
Oddaljenost ima v Sloveniji in Rusiji čisto drugačen pomen. Rusinja je bila pred prihodom k nam navajena, da se je morala več ur voziti z letalom, vlakom ali avtobusom, da je obiskala sorodnike, prijatelje ali znanje.
Zato ne preseneča, da je ob prvem pogledu na slovenski zemljevid vprašala, koliko ur z letalom potrebujem, da pridem iz Trsta do Murske Sobote. “Dobila sem odgovor, da bi v 15 minutah verjetno šlo. In potem mi ni bilo nič jasno, saj je zemljevid izgledal zelo velik.”
401 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu.
Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev.
Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.
Ljubiteljica zborovskega petja Elena Starceva Somun je Vladivostok zamenjala za Postojno
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, 9 let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in 8 let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz 11 tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Zaključila je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala v na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Za Slovenijo je prvič slišala pred 23 leti na festivalu Golden Gate v San Franciscu, ko je na tekmovanju slavil zbor Carmina Slovenica. Drugič, ko je na Kitajskem spoznala bodočega moža Slovenca.
“Jaz bi temu rekla – ni burja, to je postojnski prepih. Morate burjo začutiti pri -16 stopinjah,” na vprašanje, kako se je znašla v prepišni Postojni odgovori sogovornica.
Elena Slovenijo spoznava tudi prek prepevanja. Vzljubila je naše ljudske pesmi. Pravi, da so precej podobne ruskim: “Ruske ljudske pesmi so melanholične, počasne in to je nekaj, kar nam je skupnega. Vsaka beseda v slovenski ljudski pesmi ogromno pove. Oboji – tako Rusi kot Slovenci – pa imamo tradicijo petja za mizo.”
“Od takrat, ko sem začela govoriti slovenski jezik, ko sem spoznala te lepe melodije, nimam več domotožja.”
Spoznavanje jezika so pospremile mnoge smešne situacije. Razlog seveda podobnost jezika, ki pa lahko vara. “Beseda varovanje v ruščini pomeni čisto nasprotno. To je, kot bi nekdo na hrbet napisal “jaz sem nekaj ukradel”,” pove Elena.
Oddaljenost ima v Sloveniji in Rusiji čisto drugačen pomen. Rusinja je bila pred prihodom k nam navajena, da se je morala več ur voziti z letalom, vlakom ali avtobusom, da je obiskala sorodnike, prijatelje ali znanje.
Zato ne preseneča, da je ob prvem pogledu na slovenski zemljevid vprašala, koliko ur z letalom potrebujem, da pridem iz Trsta do Murske Sobote. “Dobila sem odgovor, da bi v 15 minutah verjetno šlo. In potem mi ni bilo nič jasno, saj je zemljevid izgledal zelo velik.”
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Povprečna mesečna plača na Kubi je leta 2015 znašala približno 20 evrov. Vsesplošno pomanjkanje in revščina na tem dolgo od zahoda popolnoma izoliranem tropskem otoku je tista, ki je v tujino pregnala številne državljane. Znane so zgodbe o tem, kako so kubanske športne ekipe na mednarodnih tekmovanjih večkrat nenadoma ostale brez nekaterih članov, saj so ti pobegnili, da bi si v tujini ustvarili boljšo prihodnost. Za odhod – le na nekoliko drugačen, manj tvegan način – se je odločil tudi Alexey Sarria Guerra, ki prihaja iz Havane. K nam je pred osmimi leti prišel najprej na študijsko prakso, nato pa se je odločil, da bo tu ostal. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Peter Bossman je eden tistih tujcev, ki živijo pri nas, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati. »Slovenski Obama« so ga poimenovali med drugim, ko je zasedel mesto piranskega župana, pri čemer moramo dodati, da mu ta naziv ni ravno najbolj všeč. Prihaja iz Gane, točneje iz njenega glavnega mesta Akra, pri nas je od leta 1978. Podobno kot oče je tudi on najprej doštudiral medicino, delal v ambulanti in pozneje zaplul v politične vode. Kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, kako drugače je kot v Gani in zakaj je ostal pri nas, pa v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V četrtek 20. julija bodo v severozahodni Južni Ameriki praznovali. Na ta dan leta 1810 je Kolumbija razglasila neodvisnost od Španije. Prav o tej državi nam bo tokrat pripovedoval sogovornik v rubriki Drugi pogled. To je Alexander Niño Ruiz. V Slovenijo ga je pred desetimi leti prinesla ljubezen do Slovenke in do kave. Prav ta pijača je rdeča nit skorajda vsakega pogovora v majhni prodajalni v Stari Ljubljani, ki jo imata skupaj s ženo šele zadnjih nekaj mesecev. Kot je povedal, Kolumbijci svoje kave sploh ne poznajo, čeprav so znani po njej, Slovenci pa smo za razliko od njih ob dobri kavi sposobni uživati ure in ure.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov