Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.

Ljubiteljica zborovskega petja Elena Starceva Somun je Vladivostok zamenjala za Postojno

Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, 9 let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in 8 let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz 11 tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Zaključila je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala v na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Za Slovenijo je prvič slišala pred 23 leti na festivalu Golden Gate v San Franciscu, ko je na tekmovanju slavil zbor Carmina Slovenica. Drugič, ko je na Kitajskem spoznala bodočega moža Slovenca.

“Jaz bi temu rekla – ni burja, to je postojnski prepih. Morate burjo začutiti pri -16 stopinjah,” na vprašanje, kako se je znašla v prepišni Postojni odgovori sogovornica.

Elena Slovenijo spoznava tudi prek prepevanja. Vzljubila je naše ljudske pesmi. Pravi, da so precej podobne ruskim: “Ruske ljudske pesmi so melanholične, počasne in to je nekaj, kar nam je skupnega. Vsaka beseda v slovenski ljudski pesmi ogromno pove. Oboji – tako Rusi kot Slovenci – pa imamo tradicijo petja za mizo.”

“Od takrat, ko sem začela govoriti slovenski jezik, ko sem spoznala te lepe melodije, nimam več domotožja.”

Spoznavanje jezika so pospremile mnoge smešne situacije. Razlog seveda podobnost jezika, ki pa lahko vara. “Beseda varovanje v ruščini pomeni čisto nasprotno. To je, kot bi nekdo na hrbet napisal “jaz sem nekaj ukradel”,” pove Elena.

Oddaljenost ima v Sloveniji in Rusiji čisto drugačen pomen. Rusinja je bila pred prihodom k nam navajena, da se je morala več ur voziti z letalom, vlakom ali avtobusom, da je obiskala sorodnike, prijatelje ali znanje.

Zato ne preseneča, da je ob prvem pogledu na slovenski zemljevid vprašala, koliko ur z letalom potrebujem, da pridem iz Trsta do Murske Sobote. “Dobila sem odgovor, da bi v 15 minutah verjetno šlo. In potem mi ni bilo nič jasno, saj je zemljevid izgledal zelo velik.”