Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Mlada kolubijska glasbenika Juan Zuleta in David Mosquera o življenju v Sloveniji in glasbenem ustvarjanju tukaj
V rubriki Drugi pogled bomo danes zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk, Juanom Zuleta in Davidom Mosquera. Kolumbija je dežela odprtih in toplih ljudi, s prekrasno naravo, osupljivo džunglo, belimi plažami ob Karibskem morju in zanimivimi velemesti s kolonialno zapuščino.
Juan: Ena zelo pomembna razlika med državama je tišina. V Sloveniji je tišina zelo pomembna, medtem ko je Kolumbija kot država zelo glasna. To je sicer značilno za Latinsko Ameriko – glasna glasba, ples – in to ne le v dvoranah, temveč pogosto tudi kar na ulici mest. Lahko povem, da sem kot Latinoameričan tukaj doživel tudi veliko stereotipnih opazk – recimo to, da zagotovo odlično plešem salso – no, saj jo, ampak nisem pa ravno državni prvak in pa, da moramo biti vsi zabavljači in srce vsake zabave. Sam sem bolj resne narave, imam črn smisel za humor, zato me pogosto vprašajo: »Ti res prihajaš iz latinske Amerike?«.
Njuna skupna glasbena pot se je začele pred enim letom, v teh dneh pa že predstavljata svojo drugo skupno pesem z naslovom Souvernir – Spominček. Juan je operni pevec po izobrazbi, v Slovenijo je prišel zaradi dekleta in zato, da bi tukaj našel službo v klasični glasbi, kar pa je, kot opaža, vse prej kot enostavno. David, ki je producent pri njunem duu Zuluk pove, da imata glasbenih načrtov kar veliko.
David: Ko bo korona mimo, upava, da bova lahko nastopala na raznih festivalih. Nastopila sva že na Vodnikovi domačiji, kjer sva na literarnem kabareju skrbela za glasbeni del. Tam sva spoznala različne zanimive glasbenike, navezala stike z njimi … Počasi se daleč pride, pravijo in mislim, da lahko prideva daleč tudi midva.
Njune želje so, da bi Slovencem bila všeč njuna glasba, tudi, če morda ne razumejo jezika, da se zlijejo z melodijo, ritmom in uživajo. Za konec vsem poslušalcem sporočata naslednje:
David: Moj največji izziv v Sloveniji je, da dopovem ljudem, da če si nečesa želijo, če želijo nekaj narediti, ustvariti, da naj ne rečejo – ah, saj tukaj, v tej državi to ni možno, to gotov ne bo uspelo tukaj. Vse je možno in to kjerkoli na svetu. Če imate željo, jo realizirajte. Če ne boste poskusili, ne morate vedeti, da nekaj ne bo uspelo.
Juan: Rad bi rekel hvala lepa ….. Hvala državi, ker me je tako lepo sprejela. Želiva si, da bi s svojo glasbo prišla med ljudi, da bi naju sprejeli in da bi se na glasbenem področju več povezovali. S povezovanjem, skupnim delom v glasbi, pri različnih projektih in drugje lahko namreč res ustvarimo nekaj lepega.
401 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Mlada kolubijska glasbenika Juan Zuleta in David Mosquera o življenju v Sloveniji in glasbenem ustvarjanju tukaj
V rubriki Drugi pogled bomo danes zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk, Juanom Zuleta in Davidom Mosquera. Kolumbija je dežela odprtih in toplih ljudi, s prekrasno naravo, osupljivo džunglo, belimi plažami ob Karibskem morju in zanimivimi velemesti s kolonialno zapuščino.
Juan: Ena zelo pomembna razlika med državama je tišina. V Sloveniji je tišina zelo pomembna, medtem ko je Kolumbija kot država zelo glasna. To je sicer značilno za Latinsko Ameriko – glasna glasba, ples – in to ne le v dvoranah, temveč pogosto tudi kar na ulici mest. Lahko povem, da sem kot Latinoameričan tukaj doživel tudi veliko stereotipnih opazk – recimo to, da zagotovo odlično plešem salso – no, saj jo, ampak nisem pa ravno državni prvak in pa, da moramo biti vsi zabavljači in srce vsake zabave. Sam sem bolj resne narave, imam črn smisel za humor, zato me pogosto vprašajo: »Ti res prihajaš iz latinske Amerike?«.
Njuna skupna glasbena pot se je začele pred enim letom, v teh dneh pa že predstavljata svojo drugo skupno pesem z naslovom Souvernir – Spominček. Juan je operni pevec po izobrazbi, v Slovenijo je prišel zaradi dekleta in zato, da bi tukaj našel službo v klasični glasbi, kar pa je, kot opaža, vse prej kot enostavno. David, ki je producent pri njunem duu Zuluk pove, da imata glasbenih načrtov kar veliko.
David: Ko bo korona mimo, upava, da bova lahko nastopala na raznih festivalih. Nastopila sva že na Vodnikovi domačiji, kjer sva na literarnem kabareju skrbela za glasbeni del. Tam sva spoznala različne zanimive glasbenike, navezala stike z njimi … Počasi se daleč pride, pravijo in mislim, da lahko prideva daleč tudi midva.
Njune želje so, da bi Slovencem bila všeč njuna glasba, tudi, če morda ne razumejo jezika, da se zlijejo z melodijo, ritmom in uživajo. Za konec vsem poslušalcem sporočata naslednje:
David: Moj največji izziv v Sloveniji je, da dopovem ljudem, da če si nečesa želijo, če želijo nekaj narediti, ustvariti, da naj ne rečejo – ah, saj tukaj, v tej državi to ni možno, to gotov ne bo uspelo tukaj. Vse je možno in to kjerkoli na svetu. Če imate željo, jo realizirajte. Če ne boste poskusili, ne morate vedeti, da nekaj ne bo uspelo.
Juan: Rad bi rekel hvala lepa ….. Hvala državi, ker me je tako lepo sprejela. Želiva si, da bi s svojo glasbo prišla med ljudi, da bi naju sprejeli in da bi se na glasbenem področju več povezovali. S povezovanjem, skupnim delom v glasbi, pri različnih projektih in drugje lahko namreč res ustvarimo nekaj lepega.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
Neveljaven email naslov