Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.
Ona Čepaityte Gams iz Litve je Velenje za svoj dom izbrala pred 17 leti
"'Kriv' je Velenjčan, ki sem ga srečala v Litvi," razloži Ona Čepaityte Gams, ko jo vprašamo, kaj jo je leta 2004 prineslo v Velenje. Je iz Vilne, prestolnice Litve, ki je precej večja od šaleške rudarske prestolnice. Tudi majhnost mesta in vse, kar pride s tem, je nekaj, na kar se je morala privaditi:
"Preseliti se iz večjega mesta v manjše je težje kot nasprotno. S tem sem imela in še vedno imam precej težav. Ko je ljudi malo, so med seboj prepleteni, povezani, v takšnem okolju je drugače delati. Če nisi odraščal v takem manjšem prostoru, imaš določene težave. Pogrešala sem to, da greš skozi vrata v eno množico ljudi in nikogar ne zanima, kdo si."
Nenavaden se ji še vedno zdi tudi pogled na slovenske hribe. Pokrajina je popolnoma drugačna kot v Litvi. Je pa zato zelo podobna hrana. Le regrata v njeni domovini ne nabirajo:
"To nabiranje regrata in solate. Pri nas tega ljudje ne jejo. Sicer je precej podobno, veliko mesa, krompirja. So pa tudi kake jedi, ki jih mi ne poznamo in so mi zelo všeč. Ajdovi žganci. Z ocvirki in gobovo juho."
Oba naroda sta majhna, delovna in to nas povezuje, nadaljuje sogovornica. Razlike pa opaža pri samostojnosti otrok:
"V Sloveniji veliko otrok živi skupaj s starši tudi še po študentskih letih. V Litvi je mentaliteta taka, da se otrok želi čim prej osamosvojiti. Ko gre študirat, se skoraj nikoli ne vrne nazaj. Tudi če živi na slabšem."
401 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.
Ona Čepaityte Gams iz Litve je Velenje za svoj dom izbrala pred 17 leti
"'Kriv' je Velenjčan, ki sem ga srečala v Litvi," razloži Ona Čepaityte Gams, ko jo vprašamo, kaj jo je leta 2004 prineslo v Velenje. Je iz Vilne, prestolnice Litve, ki je precej večja od šaleške rudarske prestolnice. Tudi majhnost mesta in vse, kar pride s tem, je nekaj, na kar se je morala privaditi:
"Preseliti se iz večjega mesta v manjše je težje kot nasprotno. S tem sem imela in še vedno imam precej težav. Ko je ljudi malo, so med seboj prepleteni, povezani, v takšnem okolju je drugače delati. Če nisi odraščal v takem manjšem prostoru, imaš določene težave. Pogrešala sem to, da greš skozi vrata v eno množico ljudi in nikogar ne zanima, kdo si."
Nenavaden se ji še vedno zdi tudi pogled na slovenske hribe. Pokrajina je popolnoma drugačna kot v Litvi. Je pa zato zelo podobna hrana. Le regrata v njeni domovini ne nabirajo:
"To nabiranje regrata in solate. Pri nas tega ljudje ne jejo. Sicer je precej podobno, veliko mesa, krompirja. So pa tudi kake jedi, ki jih mi ne poznamo in so mi zelo všeč. Ajdovi žganci. Z ocvirki in gobovo juho."
Oba naroda sta majhna, delovna in to nas povezuje, nadaljuje sogovornica. Razlike pa opaža pri samostojnosti otrok:
"V Sloveniji veliko otrok živi skupaj s starši tudi še po študentskih letih. V Litvi je mentaliteta taka, da se otrok želi čim prej osamosvojiti. Ko gre študirat, se skoraj nikoli ne vrne nazaj. Tudi če živi na slabšem."
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
Neveljaven email naslov