V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Agate Lielpetere /Agate Leopeter/ iz Latvije. Prihaja iz glavnega mesta, Rige, ki je še enkrat večje od naše prestolnice, kjer živi sedaj. Tam je bila pred kratkim na obisku in pravi, da se je bilo iz zimske pravljice s sicer temperaturami močno pod ničlo kar težko vrniti v ljubljansko sivino. A ko tudi tukaj pri nas posije sonce, je to najlepši kraj na svetu, je povedala Tadeji Bizilj, s katero se je pogovarjala.

Agate Lielpētere iz Rige je v Slovenijo prišla na pripravništvo in ostala zaradi ljubezni.

Agate Lielpētere je umetnica iz Rige, diplomirala je sicer na oddelku za tiskanje, a se danes ukvarja predvsem z risanjem in slikanjem, pripravlja pa tudi številne ilustracije. V Slovenijo je prišla, bi lahko rekli, skorajda po naključju - ker se je nezadržno bližal rok zadnje prijave na pripravništvo v tujini, je na hitro izbrala Ljubljano. In čeprav je mislila, da bo ostala tukaj le polovico leta, jo je življenje prijetno presenetilo.

O vaši državi nisem vedela veliko, razen tega, kje točno leži in da je del Evropske unije ter nekaj teh osnovnih stvari. Je pa res, da sem – ne vem iz kakšnega razloga, ko sem pakirala takrat v začetku septembra, vzela s seboj sandale, kratka krila, majice s kratkimi rokavi in le en pulover, tako da je bila prva stvar, ko sem prišla sem, nakup celotne toplejše garderobe. Enostavno sem mislila, ker je Slovenija tako daleč od Latvije, kjer je res mrzlo, mora tukaj biti dosti topleje. No, pa sem se malo zmotila … Moje pripravništvo se je sicer končalo že dolgo tega, saj je trajalo samo dobrih pet mesecev … A zgodilo se je, da sem se zaljubila – in ja, po vsem tem času sem zdaj tukaj srečno poročena.

Na letne čase in temperature v Sloveniji se je zdaj že dobro navadila, prav tako tudi na naše glavno mesto, v katerem živi.

Latvija in njeno glavno mesto Riga, od koder prihajam, imata zelo ravno površje. Gora skorajda nimamo, zato je res lepo, da imam zdaj s konca svoje ulice čudovit razgled na Alpe. Kajti, ko pravim, da imamo samo ravnino pri nas, to tudi mislim - najvišji hrib je visok le dobrih 300 metrov, to je nekako tako kot Rožnik tukaj v Ljubljani. V Latviji je zanimivo tudi to, da se lahko voziš dve uri v eno smer, ko odpreš vrata avta, boš imel občutek, da si na popolnoma enakem kraju kot prej. Pokrajina je popolnoma enaka povsod, kar se morda sliši celo malce depresivno – sploh če pogledam Slovenijo. Tukaj se v mestu usedeš v avto in dve uri stran si lahko v hribih, ob jezeru, na morju ali na podeželju. Pokrajina, vreme, razgled, vse je čisto drugačno, kot bi prišel v drugo državo, tako raznovrstno je vse. 

Ko primerja Latvijo in Slovenijo, naša sogovornica ne more mimo prometne varnosti.

Sama sicer ne vozim avta, tako da je ta primerjava bolj od mojega moža – a ko se voziva po latvijskih cestah, vedno pove, da so Latvijci dobesedno zmešani vozniki. Res moraš biti ekstremno previden, saj so oni zelo neprevidni in nepozorni pri vožnji. Lahko rečem, da se za volanom spremenijo v nekakšne pošasti, tako da moraš biti v avtu res vsako sekundo zelo pozoren, da se ti kaj ne zgodi. V Sloveniji sicer so tudi taki vozniki, a so to res izjeme, sicer pa lahko potrdim, da ste zelo mirni vozniki, vljudni, spremljate vožnjo, spustite ljudi mimo, pazite tudi na pešce in kolesarje … 

Agate Lielpētere ob koncu pravi, da rada živi v Sloveniji in da za zdaj o selitvi kam drugam sploh ne razmišlja, saj ji je tukaj preprosto – lepo. Vsem poslušalcem pa sporoča …

Tisti poslušalci, ki ste iz Ljubljane – zdržite skozi tole zimsko sivo meglo, saj bo minila, boste videli – tisti poslušalci, ki pa niste iz Ljubljane – uživajte v zimskem soncu in se ga naužijte še za nas, Ljubljančane.