Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaporniški duhovnik o veselju.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zaporniški duhovnik o veselju.
Dober dan, dobri ljudje! Vesel sem, da vas smem nagovoriti preko radijskih valov; in še toliko bolj vesel, ker bi vam danes rad spregovoril o nekom, ki ga imam zelo rad: to je papež Frančišek. V torek, 13. marca, bo minilo pet let od njegove izvolitve, zato sem zapisal nekaj misli o tem izrednem možu, ki preseneča katoliško Cerkev in ves svet. Bogu sem hvaležen, da sem smel nekaj let, kot misijonar, preživeti v Argentini. Tako sem od blizu spremljal sporočilo Jorgeja Maria Bergoglia. Navdušila sta me njegov občutek za prepoznavanje stanja v družbi ter smisel za odkrivanje poslanstva katoliškega občestva sredi velike metropole. Izrednega pomena je tudi vsebina govora, ki ga je pred zbranimi kardinali imel tik pred začetkom volitev novega papeža, marca 2013; Bog ve, morda so prav zaradi tega govora kardinali v njem prepoznali izzive Cerkve in moža, ki se jih bo lotil. Dotaknimo se tega govora. V njem Jorge Mario Bergoglio opiše Cerkev, ki oznanja in zato gre iz sebe; pa ne samo na geografska obrobja, pač pa tudi na bivanjska obrobja, obrobja sleherne revščine. Kadar Cerkev ne gre iz sebe, se začne sklicevati nase in takrat zboli. Številne slabosti cerkvenih ustanov imajo skozi čas svoj izvor prav v tem sklicevanju nase, ki je neke vrste teološki narsicizem. Bergoglio omenja odlomek iz knjige Razodetja, kjer Jezus trka na vrata, da bi vstopil. Svetopisemsko besedilo sicer pravi, da Jezus trka zunaj, a Bergoglio dodaja, da lahko Jezus večkrat trka od znotraj, da bi ga spustili ven. Cerkev, ki se sklicuje nase, Jezusa zapira vase in ga ne spusti ven. Cerkev, ki se sklicuje nase, nehote začne verjeti, da poseduje svojo lastno luč. Nič več ne prejema luči od Kristusa, pač v središče postavi sebe, oz. človeka in tako zapade v duhovno posvetnost, ki je po teologu De Lubacu najhujše zlo, ki se ji lahko pripeti. Tu je na mestu Jezusov očitek farizejem: »Da ne morejo spoznati in častiti nebeškega Očeta, ker častijo drug drugega«. Toliko o Bergoglijejem govoru pred zbranimi kardinali v prvih dneh marca 2013. Je pa še nekaj, kar me pri Frančišku izredno navdušuje. Vsakokrat ko se zazrem v spominsko fotografijo, ki je jeseni leta 2015 nastala v domu svete Marte v Vatikanu, ko sem bil deležen velikega objema in blagoslova papeža Frančiška, v sebi odkrivam dar, ki ga Frančišek prinaša sodobnemu svetu: v vsakem človeku najprej prepoznati človeka. Drage poslušalke in poslušalci, cenjeni ljudje blage volje – naj bo današnji dan priložnost, da v vsakem človeku odkrivamo človeka. Prva zaradi tega naj bo ta dan lep in blagoslovljen!
Pred dvema dnevoma smo praznovali praznik: dan žena. Danes, 10. marca pa obhajamo praznik 40 mučencev iz Sebastije v Armeniji. Gre za kristjane, ki se niso hoteli odreči krščanski veri, umrli so mučeniške smrti. Kot alternativo dnevu žena, so si moški izbrali ta dan, kot svoj praznik. Lahko bi rekli, malo za šalo, malo za res. Toda, ko človek pogleda življenje in smrt teh mučencev, misel na šalo izgine. Vse to se je dogajalo v začetku 4. stoletja, ko je v sloveči dvanajsti rimski legiji, ki so jo imenovali »bliskovita«, služilo vojaščino tudi štirideset neustrašenih kristjanov. Ti vojaki so veljali za najboljše. Iz zgodovine vemo, da je cesar Konstantin že leta 313 krščanstvo priznal kot državno vero. Toda, žal, s tem še ni bilo konec preganjana kristjanov. Konstantinov sovladar Licinij je razglasil odlok, da se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. S čistkami je začel najprej doma, na svojem dvoru, potem pa med vojaki. Takoj, ob izrečeni grožnji, se je iz »bliskovite legije« pogumno prijavilo štirideset vojakov, ki so priznali, da so kristjani in da jih nobena grožnja ne bo odvrnilo od Kristusa. Kljub mnogim prepričevanjem, naj zapustijo krščansko vero – tega niso storili. Obljubljali so jim denar, odlikovanja … Ker so vse to zavračali, zaradi Kristusa, so jih obsodili na nenavadno obliko mučeniške smrti. Mučeniška smrt, ki so jo pretrpeli je bila strašna: slekli so jih do golega, jih izpostavili mrazu in burji na zamrznjenem ribniku. V bližini pa je bila pripravljena vabljiva topla kopel za tiste, ki bi si premislili. In res. Eden izmed vojakov je klonil in skočil v vročo vodo. Zaradi nagle spremembe temperature je takoj umrl. Pričevanje teh mučencev je bilo tako močno, da je takoj, po smrti tega vojaka, na njegovo mesto stopil vojak, ki jih je stražil in se s tem priznal za kristjana. Naslednji dan je prišel sodnik, ki je ukazal obsojenim polomiti roke in noge ter jih sežgati, njihov pepel pa raztresti. Tem mučencem se ni uresničila želja, da bi bili skupaj pokopani, doživeli pa so skupno mučeništvo. Mučeništvo ni samo nek zgodovinski pojav. Papež Frančišek je v enem svojih govorov poudaril, da Cerkev, še nikoli ni imela toliko mučencev, kot danes. To pomeni, danes, v tem trenutku, ljudje po svetu umirajo, ne zaradi lakote, ne zaradi nesreč, ne zaradi političnih vojn, ampak preprosto zato, ker so kristjani, ker verujejo v Jezusa Kristusa. Naj bodo ti zgledi – kot izpraševanje vesti, vsakemu izmed nas. Kako živim sedanji trenutke, kako živim svojo vero, kako živimo resnico … ne za šalo – za res.
Morda ste že slišali o možu, ki je želel preizkusiti sluh svoje žene. Ustopil se je za ženo in ji prijazno rekel: »Draga, a me slišiš?« Ker ni slišal nobenega odgovora, je stopil bliže in ponovno vprašal: »Draga, a me slišiš?« Ker spet ni slišal odgovora, je stopil pred ženo in jo sedaj že tretjič prijazno vprašal: »Draga, ali me slišiš?« Odgovorila mu je: Tretjič ti odgovarjam: »Da, slišim te!« Dejansko je slabo slišal mož! Na neki način lahko ta pogovor primerjamo z našim odnosom do Boga. Stalno se sprašujemo, če nas posluša in če odgovarja na naše prošnje. Dejansko nas sliši, a tudi od nas pričakuje, da ga poslušamo. Nebeški Oče v evangelijih dvakrat javno spregovori o Jezusu. Prvič je to ob Jezusovem krstu, ko pravi: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte.« Drugič pa ob spremenjenju na gori: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte« (Mr 9, 7). Ti dve glasni izjavi jasno kažeta, kaj Bog pričakuje od nas in kaj je naša prva življenjska naloga: Poslušati njegovega sina Jezusa. To je tudi bistvo duhovnega življenja – prisluhniti, kaj nam Jezus govori. Če mu bomo prisluhnili, se bo naše življenje spremenilo. Kako lahko prisluhnemo Jezusu? Dan lahko začnemo tako, da se za trenutek ustavimo in prosimo s preprostimi besedami svetopisemskega dečka Samuela: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša«. Če nam ne uspe tega narediti zjutraj, se lahko zvečer umirimo in ponovimo Samuelovo prošnjo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša« (1Sam 3,9). Kako pa lahko praktično prisluhnemo Jezusovemu glasu? Govori nam gotovo po božji besedi. Zato radi vzemimo v roke Sveto pismo in ga berimo ter ob njem premišljujmo. Dalje nam govori v molitvi, zlasti, ko se ustavimo in umolknemo pred Gospodom. Govori nam po duhovnikih in po glasu Cerkve. Seveda nam Gospod govori po naši vesti, po drugih ljudeh pa tudi po dogodkih v življenju in po znamenjih časa. Kako poslušanje spremeni naše življenje pa govori tale pripoved: Neki starejši mož je že nekaj časa slabo slišal. Obiskal je zdravnika in ta mu je predpisal slušni aparat, s katerim je normalno slišal. Čez nekaj časa je spet obiskal zdravnika. Ta ga je sedaj vprašal: »Najbrž je vaša družina srečna, odkar tako dobro slišite.« Mož mu je odgovoril: »Saj jim še nisem povedal. Zaenkrat samo poslušam. Sem pa že dvakrat spremenil svojo oporoko.«
Ali smo se kdaj vprašali, kako lahko nekaj tako lahnega in drobnega, kot je kaplja vode, izdolbe luknjo v trd in mogočen kamen? Že stari vek je poznal odgovor na to vprašanje. Tako so različni antični pisci navajali misel: »Kaplja izdolbe kamen.« Z njo so dramili človeka k spoznanju, da lahko z dolgotrajnim, vztrajnim delovanjem doseže še tako nemogoče stvari, pa tudi to, da se, kot pravimo pri nas: »Strup skriva v majhni steklenički.« To pomeni, da moramo biti pozorni na majhne družbene nevarnosti, ki ob dolgotrajnem delovanju lahko povzročijo tektonske premike. Rek »Kaplja izdolbe kamen« je znan iz zapisa rimskega pesnika Ovidija, od čigar smrti mineva dva tisoč let. V svojih Pismih iz Ponta je zapisal verz, ki bi se v prostem slovenskem prevodu glasil: »Kaplja izdolbe kamen, prstan se z nošnjo izrabi.« Ovidij je s svojimi verzi hotel opozoriti, da lahko ima bodisi naše lastno ponavljajoče se delovanje bodisi delovanje naših nasprotnikov, ki se na prvi pogled zdi nepomembno, uničujoče posledice. To bridko izkušnjo je doživel sam – iz neznanih razlogov, morda zaradi svoje erotične poezije, ki naj bi rušila moralni red Rima, ga je namreč cesar Avgust izgnal v oddaljeno mesto Tomi (današnjo romunsko Konstanco), kjer je osamljen tudi umrl. Kasneje je misel o kaplji vode, ki lahko izdolbe luknjo v kamen, prevzel tudi italijanski renesančni filozof in znanstvenik Giordano Bruno v svoji komediji Svečar, kjer Ovidijevo prispodobo tudi razloži: »Kaplja ne izdolbe kamna, ker dvakrat pade, temveč ker pogosto pada. Enako človek ne postane pameten, ker dvakrat bere, temveč ker pogosto bere.« Kot nas uči renesančni modrec, skrivni pomen pregovora o kaplji in kamnu ni zgolj ta, da nam od vseh strani prežijo skrite nevarnosti zaradi trajnega delovanja na videz nepomembnih silnic, ampak predvsem v tem, da lahko le z vztrajnostjo pri svojem delu dosežemo kaj izjemnega.
Ste že kdaj na praznične dni opazovali parkirišča pred velikimi nakupovalnimi središči? Ko ni nakupovanja. Ko ni dobave in nabave, ko je vse skupaj zelo tiho in zelo prazno. Nekega prazničnega dne sem na velikem praznem parkirišču zagledala gručo romskih otrok, ki so prostor izkoristila za svoje igre. Otroci so tekali sem ter tja, vpili, se smejali in igrali vse igre sveta – tiste z žogo in brez žoge. Zdelo se mi je, da se je čez sivi prazni prostor razpela mavrica tisočih barv in spremenila prazni prostor v pravljično igrišče, ki osreči vsakogar, ki ga obišče. Tudi slovenska beseda »praznik« ima v sebi poseben poudarek na praznini. Kot bi že s samim izrazom hoteli povedati, da je to dan, ko se izpraznimo od vseh navadnih dolžnosti, predvsem od hitenja, skrbi za materialne dobrote in preživetje. Pa so na žalost naši praznični dnevi pogosto podobni praznim parkiriščem. Nehote se moramo vprašati – ali sploh še znamo praznovati? Ali praznični dnevi niso kot te velike površine – prazni in tihi, brez pomena? Neka gospa mi je povedala, da se najbolj boji praznikov, ker je njen mož takrat tako siten in samo pije ter spi… Prazniki – a li so to samo še prazni dnevi? Slovence ni potrebno učiti delati, so nekoč v skupni državi govorili judje drugih narodnosti. Slovenci delajo, čim se rodijo. Ne vem, če je še tako. A vem tudi, da je nekaj dostikrat res – morali bi se znova učiti praznovati. Morali bi se učiti, kako raztegniti mavrico tisočerih barv čez praznične dni – da bi praznino, ki nastane, ko ne gremo v službo, ko ne delamo, obsijalo sonce in nas požgečkalo v naši notranjosti. Da bi prazniki postali dnevi sonca, igre in druženja. Da bi prazna parkirišča naših praznovanj spremenili v igrišča. Potem bi lažje dihali in veliko pogumneje prenašali težo vsakdanje sivine.
Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, preko česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče od nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in ostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in preko njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbuditi svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebej prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se tako kot v ravnateljevem primeru službeni odnosi tako zavozljali, da se zdi, da jih ni mogoče več razvozlati. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v napačni vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo so povsem instinktivne rešitve na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam …« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa ko se odločimo, da nečesa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil bolj primeren začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v našem življenju nikakor ne moremo vplivati, a lahko kar največ naredimo iz tiste gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal.«
S sodelavci smo se podali na enourno igro v sobo pobega. Rešiti smo morali celo vrsto izzivov – najti ključe, razvozlati uganke, razvrstiti stvari v pravilni vrstni red itn. Šlo nam je dobro, dokler se nam ni ustavilo. Čas se je iztekal, nam pa ni in ni šlo. Poklicali smo na pomoč in prejeli namig, ki nam je odprl oči. Prej nepovezane besede so padle skupaj, našli smo skrivno tipko in odprla so se še zadnja vrata. Bili smo rešeni. Brez namiga moderatorice igre nam verjetno ne bi uspelo. Besedo vsako zase smo razumeli, postavljene skupaj pa niso imele smisla. Dodatna informacija nam je odprla nov pogled in spoznali smo, kaj nam je storiti. V duhovnem življenju, kjer se srečujeta Božje in človeško, je večkrat podobno. Gledamo in gledamo, kaj se nam dogaja, pa ne doumemo globljega smisla. Dokler ne pride namig. Evangelist Janez dogodek, ko Jezus iz templja prežene menjalce denarja, postavi na začetek svojega poročila o Jezusovem triletnem delovanju. Ostali evangelisti ga postavijo na konec, pred trpljenje. Janez skuša s tem takoj dati namig bralcu, da je za razumevanje Jezusovega poslanstva bistven njegov odnos z Bogom Očetom. “Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!” Jezus tempelj imenuje ‘hiša mojega Očeta’ in s tem razodene, da je to ključ, v katerem se bo bralo vse njegovo življenje, tudi trpljenje: Oče in Sin sta neločljivo povezana in to sinovsko zaupanje bo omogočilo zmago nad smrtjo. Jezus s tem spremeni celotno versko perspektivo – vse do danes, in nam da namig, ki je celo razodetje: verski odnos je osebni odnos, je odnos Sina z Očetom. Sodobniki v tistem konfliktnem trenutku vsega tega niso razumeli. Tudi učencem, ki so ga spremljali, je šele po vstajenju postalo jasno, kaj Jezus tedaj res govoril. Sveti Duh jih je pozneje spomnil, da je Jezus napovedal: “Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil”. Judje so (mu) tedaj rekli: “Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?” On pa je govoril o templju svojega telesa. (Jn 2,19-21) Glavni namig za razumevanje dogodkov Jezusovega trpljenja torej je, da je bil Jezus ljubljeni Sin Boga Očeta. V tej luči je glavni namig za dešifriranje razdrobljenosti našega življenja podoben: s pomočjo vere in Svetega Duha odkrivati, kako se v mojem življenju razodeva navzočnost Boga. Boga, ki ima obličje Očeta, ki me spremlja kot svojega sina ali hčerko, ki mi pomaga in me rešuje.
Pogosto slišim ljudi kritizirati Cerkev. No, še večkrat jih slišim, kako Cerkvi očitajo pohlepnost in oblastiželjnost ter jo krivijo za vse zlo na svetu. Toda takoj je treba dodati, da največkrat zamenjujejo Cerkev in ljudi, ki ji pripadajo. Ali kot pravi ruski religiozni filozof Nikolaj Berdjajev iz prve polovice 20. stoletja, da enačijo krščanstvo in kristjane. Za kaj pravzaprav gre? Eno je krščanstvo in Cerkev, nekaj drugega pa so kristjani. Kamen spotike so največkrat kristjani, ki so samo ljudje in kot taki grešni. Problem nastane, ko ljudje enačijo kristjane s Cerkvijo in krščanstvom. Ker so kristjani velikokrat slabotni, grešni – in to se ni pokazalo samo v zgodovini, ampak se kaže vsak dan – ljudje enostavno zaključijo, da sta krščanstvo in Cerkev oblastiželjna in pohlepna in vir vsega zla. Toda po Berdjajevu to nikakor ne drži. Takole razmišlja: »Pomanjkljivosti krščanstva v svetu so bile vedno pomanjkljivosti kristjanov, človeške pomanjkljivosti, in ne Božje. Neuspeh krščanstva je bil človeški neuspeh, in ne Božji. Če ne živite v skladu z resnico, ampak jo kazite, potem ste krivi vi, in ne resnica« (O dostojanstvu krščanstva in nedostojanstvu kristjanov, str. 24). Ta misel ruskega filozofa jasno razlikuje med Cerkvijo in krščanstvom, ki sta Božjega izvora in v katerih biva resnica, ter med kristjani, ki velikokrat ne živijo v skladu s to resnico. Toda to dejstvo, da kristjani pogosto ne živijo v skladu z resnico, tej resnici ničesar ne odvzame, je ne očrni in ne uniči. Nasprotno, resnica še močneje sije. To pomeni, da ideal, ki je utelešen v Cerkvi in krščanstvu, ostaja kljub mnogim pomanjkljivostim kristjanov nedotaknjen. Zato Kristus pravi apostolu Petru: »Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Mnogi sicer to skalo istovetijo z avtoriteto papeža, toda obstaja še druga, veliko globlja razlaga. Skala tu pomeni vero v Kristusa. Se pravi, človek, ki ima vero v Kristusa, se mu nič ne more zgoditi. In dejansko se je tako zgodilo Petru. Ko je na razburkanem morju veroval Kristusu, je hodil po vodi, ko je podvomil, se je začel potapljati. Cerkev je torej predvsem vera v Kristusa, ki je njen neuničljivi temelj. Če torej rečem »da« Kristusu, moram reči tudi »da« Cerkvi. Kajti druge Cerkve, kot smo mi ljudje – slabotni in grešni – ni in je tu na zemlji tudi ne bo. Toda njeno upanje ni v njeni moči, temveč v Kristusovi ljubezni do človeštva.
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotlu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« – nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini.« Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.«
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«, bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: »Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm.« Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže, in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
Veliko stvari je v življenju, ki bi jih radi videli, pa ostanejo za vedno skrivnost. Nič ne pomaga, če se še tako trudimo. Nekateri se tolažijo, da bo vse razvozlala znanost, ko bo seveda dovolj napredovala. Znanost pa napreduje, število vprašanj, na katera ne dobimo odgovora, pa tudi narašča. Spominjam se vprašanja, ki ga je po nekem predavanju postavila poslušalka. Takole je vprašala: »Ne morem in ne morem pozabiti, kako je pred mnogimi leti umiral moj oče. V zadnjih dneh, ko je bil že zelo slab in je življenje v njem ugašalo, je večkrat rekel: ‘Moj oče prihaja pome, s kočijo prihaja pome!’ Tako zelo me zanima, ali je res oče prihajal ponj s kočijo. Povejte, ali se res dogaja, da kdo prihaja po umirajočega? Tako rada bi to vedela. Bolj kot vse drugo bi rada to vedela.« Lepo mi je bilo poslušati to pripoved. Če pride nekdo pote s kočijo, je lepo. Več kot lepo, Prekrasno je. Oče se je torej odpravljal na pot s kočijo, kot se še nikoli v življenju ni vozil. Tudi hčeri, ki je spraševala, in drugim otrokom je bilo je bilo ob tej izjavi laže pri srcu. Čeprav jim je bilo težko, ker se je poslavljal od njih, so vsi imeli občutek, da ga ni strah, da se veseli nečesa lepega. Na vprašanje, ki še vedno muči njegovo hčer, pa nisem znala odgovoriti. Ali je res oče s kočijo prišel ponj? Kdo bi znal na to odgovoriti? Vsak zase si lahko nekaj predstavlja, nihče pa nikomur ne more dokazati niti, da ima prav, niti, da nima. Morda bodo čez petdeset ali sto let umirajoči govorili, da nekdo prihaja ponje z mercedesom, z raketo ali še kako drugače. Z nečim, kar pomeni lepo in dobro. Mi vsi, ki bi v tem trenutku tako zelo radi dobili jasen odgovor na to vprašanje, pa bomo morali ponižno in potrpežljivo počakati do trenutka, ko bomo sami prestopili prag večnosti. Vse, kar prej govorimo o tem, je ugibanje. Lahko pa si mislim, da bo takrat čisto drugače, kot si sedaj predstavljamo.
Otrokom največ govorimo s svojim zgledom. Opazujejo nas. Poslušajo naše besede in z njimi povezano obnašanje. Kadar se zazrem v oči naše male vnukinje, ne morem verjeti, kako globoko in zgovorno srka vase vse, kar je na mojem obrazu. V očeh malega otroka je nedolžna odkritost. Kot biser je. Prav je, da to gojimo. Včasih pomislim, da naši malčki hodijo skozi življenje mirno, trdno po čisto pravi poti. Kasneje se izkaže, da ne gre vse tako zlahka. Se zgodi, da je celo zelo težko. Pa vendar, prav mi vzgojitelji imamo veliko srečo, da smo v stiku z otrokom, mu že od samega začetka lahko sporočamo, da je vse, kar si želimo le to, da bi postal čisto preprosto to, kar je. Da bi se potem počasi zavedel sebe v povezavi z drugimi ljudmi in Bogom, saj nam vsem to pomaga, da izpolnjujemo svojo pot, svoje življenje, ki ima določen namen. Kadar vzgojitelji kaznujemo otroka zato, ker je povedal resnico, ker je povedal tisto, kar si misli in čuti, ga učimo hinavščine, laži. V strahu, da ne bi naredili kaj hudo narobe, gremo kar mimo otrokovega problema. A prav ob tem velikokrat pohodimo kakšno občutljivo točko, namesto, da bi jo v otroku razvijali. Kmalu bo stopal skozi življenje poln dvomov, saj bo iz strahu skrival resnico. Resnico o sebi potem skrije tudi pred samim seboj. Kje je potem njegova izvirnost, lučka, ki jo je prinesel na svet kot božji otrok? Če otrok ne bo imel odgovornega, dovolj dobrega, čuječnega vzora svojih staršev – mame in očeta, se bo hitreje odzival umetnemu, zavajajočemu svetu. Iz strahu, da se mu ne bi smejali, da ga ne bi marali, se otrok prilagaja zahtevam okolja. Kako se obnašati, oblačiti, čutiti, misliti… Potrebno je veliko samopoveličevanja. Še mnoge druge maske se pojavijo in mnoge izkrivljenosti z njimi. V ospredju je otrokovo pričakovanje strpnosti do njegovega nepredvidljivega, sebičnega vedenja. Pa vendar. Mi odrasli lahko našim otrokom dajemo tudi drugačne spodbude. Kako živeti tako, da si ne dovolimo izčrpavati v prizadevanjih za prazne stvari, ki jih dosežemo z lažjo, poniževanjem in premagovanjem drugih, kar povzroča popolno praznino v človeku. Da ne bo srce vedno bolj potisnjeno v temne predele duše, ko bo zanikalo stvari, ki si jih najbolj želi. Da ne bi te prevare vkovale hlad v duše tudi naših otrok – jim dajmo zgled. Zgled poguma, prijateljstva, vztrajnosti, iskanja lepote, utrjevanja dobrega, krepitve pozitivne samopodobe, doživljanja ljubezni, ki daje in prejema. Bodimo kot otroci, prebivajmo z njimi v občudovanju Stvarstva, ki je vse v nas in okrog nas.
Nedelja je danes, dan počitka in osvežitve; za kristjane dan, posvečen Bogu in najdražjim – domačim ter sestram in bratom v krščanski skupnosti. Ker je danes druga postna nedelja, pri bogoslužju razmišljamo o evangeljskem odlomku, ki nam opiše Jezusovo spremenjenje na gori. Jezusa spremljajo trije apostoli: Peter, Jakob in Janez. Za Petra evangelist Marko, avtor zapisa, pravi, da zaradi dogodka ni vedel, kaj govori. Ob Jezusu se prikažeta Mojzes in Elija. Mojzes je zakonodajalec, ustanovitelj judovskega ljudstva; Elija je prerok, ki predstavlja prenovo. Oba se obračata k Jezusu. To pomeni, da je stara zaveza našla svojo uresničitev v Jezusu. Vsa svetopisemska tradicija se razkriva v luči Jezusa Kristusa; v njej ga tudi prepoznavamo. Nobena zapoved niti prerokba se ne more sklicevati na nekaj, kar ne usmerja k Jezusu. Učenci so na gori odkrili, da postava in prerokbe vodijo k Jezusu. Kljub vsemu pa oblastniki ostajajo navezani na svoje predpise, in prav po teh predpisih je bil Jezus kmalu obsojen na smrt. Sem duhovnik in po srcu tudi misijonar, zato se večkrat postavim pred ogledalo vesti in srca, da bi hitro prepoznal notranje in zunanje blebetanje o Jezusu, v katerega lahko prav hitro zaidem, če ne sprejmem Jezusa v celoti. Zakaj se Jezus ustavi na gori? Ker pred tem dogodkom in po njem napove, kaj se bo z njim zgodilo v Jeruzalemu. Tam bo izročen v roke sovražnikom, veliko bo trpel, obsojen bo na sramotno smrt na križu, a tretji dan bo vstal. Zanimivo se mi zdi, da se vsi trije apostoli, priče Jezusovega spremenjenja, soočijo s temeljnimi skušnjavami sodobnega kristjana; to so: zanikanje križa ozr. trpljenja, ter predstave nebeškega kraljestva kot kraljestva zemeljske oblasti, časti in pomembnosti. Na vse to jih Jezus izrecno opozori. Jezus je kralj, ki si za prestol izbere križ. Odštekani kralj, ki si za slovesno pokrivali izbere trnjevo krono. Njegovo oblačilo je preprostost; in čeprav so ga pred križanjem slekli in rešili slehernega oblačila, samega sebe daje za ogrinjalo tistim, ki si resnično želijo novega življenja. Apostol Pavel pravi: »oblecite Gospoda!« Kralj, ki si za dvorjane izbere ljube izvoljence: uboge vseh časov in vekov; uboge, ki bodo merilo sodbe, saj bo Kristusova odločitev utemeljena na naši sposobnosti, da ga prepoznamo v njih. Kralj brez protokola in rdečih preprog, brez visoko zvenečih naslovov, kralj, ki preprosto vabi: »Pridite k meni vsi!« In še to: navzočnost Mojzesa in Elija razkriva večno življenje. Preroka, ki sta že v večnosti, se to pot prikažeta v Jezusovi slavi. Drage poslušalke in poslušalci, ljudje blage volje, voščim vam lep in blagoslovljen Gospodov dan; naj nas današnji dan utrdi v spoznanju, da smemo biti z Jezusom. Ničesar nam ne bo vzel, da pa bo vse!
Spoštovani, verski reformator, doktor Martin Luther, je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da Bog ni zainteresiran zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož slučajno hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luther končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se mnogokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredotočam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luther, se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo, namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.
Ne želim, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da bi danes ravno stradali, malo lakote pa bi vam vseeno zaželel. Res je, da je prav jesti zjutraj, nato pa skozi dan vseeno lahko malo odložimo obilje in se prepustimo občutku pomanjkanja. K sreči to lahko storimo sami in nas k temu, vsaj večino izmed nas, ne silijo razmere. Zato bo tudi misel na rahlo sestradan dan v tem ranem jutru le dobra želja za vse nas. Zakorakali smo v postni čas. Komaj smo ga začeli in hitro bo pomlad tu in s tem tudi konec naše zavzetosti, da kaj resnega postorimo sami s sabo. Pomlad prinese toliko drugih stvari, da na sebe pogosto pozabimo. Čas prehoda, ko zunaj še ni vse v brstenju, nam pušča dovolj priložnosti, da se vzamemo vsaj malo v roke. Veliko nas je in to ničkolikokrat pobožno sklenilo, da bomo v teh nekaj postnih tednih res kaj pametnega storili zase in za naše bližnje. Delamo visoko leteče cilje: o zdravju, pomoči, skrbi za druge, pozornosti, odvajanju od takih in drugačnih razvada, a na koncu pogosto ostaja kot sad vseh teh sklepov le slaba vest. Hitro bi lahko zapadli v malodušje in si rekli, da se ne da tako in tako ničesar spremeniti. Wilhelm Busch, znani nemški pesnik, je že pred dobrimi stotimi leti zapisal, da sreča prihaja z majhnimi stvarmi in nesreča z zanemarjanjem drobnih trenutkov. Kako prav se to sliši ravno ob naših postnih namerah. Radi bi spreobrnili svet, na glavo postavili vse svoje življenje, a na koncu se še eni drobni razvadi ne moremo odpovedati. Prepričan sem, da vsakdo izmed nas zmore zadržati danes vsaj kakšno pikro besedo na račun drugih in hkrati zmore izreči drobno besedico pozornosti, pohvale. Ste že opazili, kaj vse zmore tako drobno dejanje? Gotovo! In ob tem ni nič narobe, če smo malo ponosni nase. S tem, ko sem se ugriznil v jezik, čeprav bi bil upravičen do zadirčnosti, sem drobno pripomogel k sreči svojega bližnjega. Hkrati pa odkril, kako malo je potrebno, da je svet lepši. Droben prijazen jutranji pozdrav lahko nekomu spremeni življenje. To, da če se odpoveste samo enemu pivu in to pošljete revnim, lahko rešite življenje enemu sestradanemu otroku, že tako in tako veste. Drobne stvari, dejanja, ki spreminjajo svet. Začnimo post z majhnimi koraki, s pozornostjo do drobnih možnosti, ki jih ima vsak izmed nas. Le tako bomo na koncu postnega časa zadovoljni sami s sabo. Eno je nujno: da ne čakamo na jutrišnji dan. Zato naj bo današnji dan prvi korak k tej majceni a zanesljivi poti k naši skupni sreči.
Začeli smo postni čas. Ko današnji človek sliši besedo »post«, verjetno pomisli najprej na zdravje, na odpovedovanje čokoladi, alkoholu … Zakaj? Ker smo ljudje današnjega časa začeli napačno razumevati post, njegov pomen. Post izgublja duhovno dimenzijo in potem ostanemo le »ujetniki« telesa, zdravja in dobrega počutja. Človek že skoraj »bolno« teži za tem, da bi bil »zdrav«. In če vas nekdo vpraša, kaj je za vas zdravje? Verjetno bi najprej odgovorili, da je zdravje stanje, ko nismo bolni, ko nas nič ne boli … Kolikokrat si ob praznikih voščimo: »Vse najboljše, in če bo zdravje, potem bo vse.« Nekje v podzavesti smo zakodirani: če se bomo postili, če bomo uvedli v svoje življenje disciplino, potem se bomo izognili bolezni, bolečini, trpljenju; če se bomo postili, bomo morda izgubili še kakšen kilogram. In ti napori se velikokrat ustavijo le pri našem telesu. In kaj vse smo pripravljeni storiti za to? Če samo začnemo z našim odnosom do hrane, načinom prehranjevanja, in odrekanji ali ločevanji, kot jih narekujejo trendi. Podobno je z najrazličnejšimi načini gibanja, telovadbe, športa – vse, da bi bili zdravi, da bi »živeli«. Koliko je fitnesov in različnih vadb! In kaj s tem dosežemo? Da smo predihani, da se fizično dobro počutimo, da nam telesno gledano nič ne manjka … Za mnoge je to post. Iskreno povedano, to ni post, je le skrb za naše telesno zdravje. Koliko pa se zavedamo, da smo ljudje »sestavljeni iz telesa in duše«? Če je duša bolna, pomeni, da se ne počutimo dobro. Vemo, da nam nekaj manjka, pa ne vemo točno kaj … Veliko stvari se nabere in potem iščemo »zdravila«, pa »čistila« in take in drugačne pristope. Včasih pomaga iskren klepet s prijateljem, lahko pomaga kakšen sprehod, pohod v hribe … Morda poiščemo pomoč pri kakšnem terapevtu. Vse našteto – pogovor, sprehod, pohod, terapija – je pomembno, koristno, dobro. To pa že bolj diši po postu! Pika na i našega postnega prizadevanja je gotovo dobra spoved, ki zdravi naše bolezni, ki osvobaja, ki briše naše bolezni, grehe, slabosti. Žal smo ta zakrament potisnili na stranski tir. Malo ljudi »jemlje ta zdravila« … Kakor da se mnogi tega zakramenta bojijo, kakor da mu več ne verjamejo in so ga »ukinili«. Škoda! Kajti prav pri spovedi se Bog sklanja k človeku, da bi ga dvignil in osvobodil. Sredi postnega časa smo – izkoristimo ga za zdravje – ne le našega telesnega, temveč še bolj duhovnega življenja.
Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu . številni ljudje prihajajo, odhajajo, odvijajo se aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za 2x, ampak 3x več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči…. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo, že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutki nočne izmene, je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo, če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju… Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj… Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje konča dobro, tako kot je treba.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko morajo znati hitro reagirati, da tako rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob primerih najrazličnejših naravnih in drugih nesreč. Ob tako stresnem delu lahko pridejo tudi do spoznanj, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Takšne lekcije so bili pred desetletji deležni tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971v Zagrebu, so gasilci v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo voda zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najbolj dragocenih stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo dobili poleg suhe hrane še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki ni mislila le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po komu ali po čemu bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni potrebno, da gremo skozi naravno nesrečo, da bi bili živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da je to nekaj več kot nekaj, kar lahko odplakne že visoka voda.
Neveljaven email naslov