Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaporniški duhovnik o veselju.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zaporniški duhovnik o veselju.
V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, ukinili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo potrebno odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca nakupil opravil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Malo številne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo, skoraj osemdesetletno mamo, je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi opirajoč se na palico odpravila v trgovino. Četudi bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak, ali je res dobiček edini vatel s katerim se meri dandanašnji?
Založbe in časopisne hiše se morajo soočati z vse večjim upadom naklade posamezne tiskovine. Razlog za to seveda ni samo pojav digitalnih medijev, ampak splošni padec bralne kulture. Če pa se že kaj bere, so to navadno kratki članki, površinske informacije ali trivialne notice. Vse to na hitro, a brez prave širine, razmisleka ali neke poglobitve, kar nas slednjič pusti precej na plitvini. Ob tem se seveda nehote lahko zastavlja vprašanje: »S čim dejansko polnim svojo notranjost?« Če potegnemo vzporednico s hrano: vse bolj postajamo kritični in ozaveščeni glede hrane, ki jo kupujemo, saj nam je pomembno, kaj vnašamo v svoje telo. Pred podobnim izzivom se znajdemo pri konzumiranju dnevnih novic ter takšnih ali drugačnih informacij. Koliko vznemirjanja, jeze ali strahu lahko določene novice ali informacije v nas sprožijo in prebudijo! Pa naj bo to spletni portal, dnevnik ali tednik tega ali onega nazora, medij, ki ustreza mojemu prepričanju ali pa mu je nasproten. Namensko podane in usmerjene novice ali informacije me lahko tako ali drugače vznemirijo, razjezijo, vznejevoljijo, potrejo, razžalostijo ali navdajajo z občutkom nemoči. Zato še enkrat vprašanje: »S čim dejansko polnim svojo notranjost?« Današnja nedelja, ki je posebej posvečena Svetemu pismu, me izziva z vprašanjem: »Kakšno mesto ima ta knjiga knjig v mojem življenju? Mi krasi knjižno polico izvod s takšnimi ali drugačnimi umetniškimi poslikavami, morda celo z zlato obrezo? Ali je morda Sveto pismo najbolj priročno od vseh knjig na polici, ko moram nekaj obtežiti, saj je največja knjiga, ki jo imam? Je pač na knjižni polici, ker se spodobi, da jo kot omikan in kulturen človek pač imam? Današnja nedelja Svetega pisma mi je prav zato lahko v močno spodbudo, da bi posegel po tej knjigi, ki je navdihovala bralce in molivce skozi stoletja; knjiga, ki še danes vabi in vnema srca, ko iščemo poti drug do drugega in poti k Bogu. V tem smislu si lahko katoličani še posebej vzamemo za zgled naše brate evangeličane, ki jim je prav v tem smislu Sveto pismo predstavlja osrednji vidik gradnje občestva in odnosa z Bogom. S čim torej polnim svojo notranjost? S trivialnostmi ali z vsebinami, ki izgrajujejo, navdihujejo, opogumljajo in tolikokrat kažejo pravo smer, ko se znajdemo v obupu? Poleg evangelijev nas še na prav edinstven način v tem tolažijo, spodbujajo, opogumljajo in navdihujejo psalmi – starodavne judovsko-krščanske molitve, ki z izjemno občutljivostjo za človekovo srce in njegovo eksistencialno izkušnjo in preizkušnjo spodbujajo in vodijo k lepšemu, plemenitejšemu in globljemu načinu življenja. Kdaj ste nazadnje prepoznali svojo dušo v katerem od teh starodavnih spevov? Morda pa bo vaša roka segla po knjigi knjig prav danes, da nasiti globine hrepenečega srca?
Že pri grškem filozofu Sokratu srečamo besede »Spoznaj samega sebe«. Ko sv. Terezija Avilska, duhovna učiteljica iz 16. stoletja, govori o spoznanju sebe, se seveda ne navdihuje pri Sokratu, a mu je po svoji izkušnji precej blizu. Zanjo sta obe vrsti spoznanja, tako spoznanje samega sebe kot spoznanje Boga, v tesni zvezi. Gre za dve poti, ki sta prepleteni in se med seboj dopolnjujeta. Vendar Terezija poudarja, da lahko pridemo do pravega spoznanja sebe samo po poti spoznavanja Boga. Ali rečeno drugače, ključ za spoznanje nas samih je v spoznanju Boga. Toda kako človek spoznava Boga in sebe? Terezija primerja dušo človeka z velikim gradom, v katerem je mnogo soban. Začetek spoznavanja Boga in sebe je prav vstop duše v ta grad, ki je ona sama. Molitev so vrata, ki vodijo vanjo. Cerkveni učiteljici se zdi samoumevno, da brez molitve ne more spoznati ne Boga ne sebe. Ko duša vstopi v svojo notranjost, v svoj notranji grad, začne hoditi po sobanah same sebe. Zato Terezija poudarja, da naj duša svobodno odkriva sebe, da naj se prosto giblje po sobanah svojega gradu. Toda ker je včasih soočena tudi s svojo bedo in grešnostjo, je pomembno, da išče tisto najbolj notranjo sobano v sebi, kjer prebiva kralj, tj. Bog. Se pravi, da bo hodila iz ene sobane v drugo – med katerimi bodo tudi take, ki bodo zatohle in mračne – to je podoba človekove bede in greha. Toda ker je človek ustvarjen po Božji podobi, ima v sebi željo in hrepenenje po srečanju z Bogom. Zato sluti njegovo veličino in lepoto in ga lahko tudi išče. Terezija opozarja, da če bi človek ostal samo pri spoznavanju samega sebe, bi se slej ko prej znašel v brezupnem položaju. Če smo zazrti samo v svojo bedo ali bedo drugih, ne bomo napredovali, saj se tako izgubi duh drznosti in tveganja, ki je nujno potreben za zdrav odnos do sebe in do Boga. Če pa se, nasprotno, zazremo v Kristusa, ki prebiva v najbolj notranji sobani našega gradu, se bosta naš razum in naša volja oplemenitila ter postala bolj dovzetna za Božje stvari. Ne bomo se pritoževali, ampak živeli v tihi radosti. Ne bomo se ukvarjali toliko s sabo, ampak bomo izstopili iz sebi k bližnjemu. Ljubezen do bližnjega je namreč preizkusni kamen tako spoznanja Boga kot tudi samega sebe.
Redko se je zgodilo, da so se po smrti bolnikovi svojci še oglasili. Tokrat je prišla žena bolnika, ki je umrl doma in je veliko trpel zaradi hudih bolečin, kakšen mesec po moževi smrti na pogovor, se zahvalila in me povabila, naj jih enkrat obiščem. Na to povabilo sem skoraj pozabila, ko so me čez približno pol leta prišli iskat, da izpolnim svojo obljubo. Povabilo je bilo tako iskreno in toplo človeško, da sem šla. Njegova družina, žena in otroci z družinami, so prebivali izven Ljubljane, na deželi. Najprej so me peljali na pokopališče, na grob, kjer smo prižgali svečko. Pokazali so mi še druge grobove umrlih v zadnjih mesecih in mi pripovedovali tudi o njih. Zdelo se mi je, kot da so vsi skupaj, tisti na pokopališču in ti živi, ena sama družina. Nato smo šli domov. V kuhinji, na najbolj vidnem mestu, sem videla na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in njegovo družino, nad fotografijama pa je bilo z velikimi črkami napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE. Nato so mi pokazali še sobo, kjer je pokojnik umrl. Veliko smo se pogovarjali o njem. V vsej bolečini zaradi izgube, pa je bilo čutiti toliko ljubezni in zdravega odnosa do življenja, da je ob tem tudi bolečina izgubila svojo ostrino. Ko sem odhajala, sem bila zares iz srca hvaležna za to srečanje. Doživela sem nekaj, kar je danes tako redko: doživela sem, kako znajo ti preprosti ljudje (bolnik je bil po poklicu cestar) še normalno žalovati za pokojnikom, ki so ga imeli tako radi. Toliko ljudi srečujem v svojem vsakdanjem življenju, ki tega ne znajo več, ki hočejo potisniti na stran vse, kar jih spominja na smrt, pa jim je zato še teže. Če bi morala z enim samim stavkom opisati, kaj sem doživela, bi prav gotovo napisala: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje ‘drevo problemov’, ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Kristjani po vsem svetu so minuli teden zaznamovali z Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani. O ekumenizmu bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi častni škof Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, mag. Geza Erniša.
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. Le-to je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipaš besede. Sleherno sporočilo da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je rudi rek: z besedo na dan! Kar pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo.« To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Eden največjih dramatikov William Shakespeare je v svoji igri Kakor vam drago monolog melanholičnega Jaquesa začel z besedami: »Ves svet je oder, možje in žene v njem so le igralci…« Vendar je misel, da je svet gledališče in ljudje v njem le interpreti vlog, ki jim jih je v svoji drami določil Bog, veliko starejša. Predstava o tem, da vsak človek igra svojo vlogo, je bila živa že v spisih znamenitega grškega filozofa Platona. Ena izmed njegovih najlepših prispodob je podoba o votlini, v kateri prikazuje več nivojev človeškega bivanja. Nekateri ljudje živijo priklenjeni v temni jami in so zmožni gledati le sence predmetov, ki jih nosijo drugi mimo ognja. Spet drugi so sposobni uzreti predmete, vendar samo tiste, ki jih je v jami naredil človek. Le redki stopijo iz votline, da – zaslepljeni od bleščave prave luči, luči sonca – lahko gledajo zgolj odseve resničnih predmetov v vodi. Samo izbrani pa se navadijo na luč sonca, to je luč resnice, in gledajo v sončni bleščavi resnične predmete. Od tod so misel o človeškem bivanju kot igranju različnih vlog radi prevzemali stoiški filozofi in novoplatoniki, prek njih pa je prešla v krščansko tradicijo Evrope. Tudi sveti Avguštin je zapisal, da je svet velika gledališka predstava. Latinski izraz theatrum mundi, torej »gledališče sveta«, pa je v 12. stoletju skoval angleški teolog Janez Salisburški. Hotel je povedati, da je to, kar živimo, le privid, zgolj lažna predstava, ki pogosto nima opravka z resničnostjo človeškega poslanstva na zemlji. Tako je zapisal, da svetniki »prezirajo gledališče tega sveta z višav njihove kreposti.« Postopoma je misel o svetu kot gledališču izgubljala svojo teološko sporočilo, s tem pa je tonil v pozabo tudi njen najbolj pomemben namig o tuzemskem, vsakodnevnem življenju kot igranju številnih lažnih vlog, v katere smo prisiljeni stopati zaradi logike preživetja. Tolaži nas spoznanje, da morajo tisti, ki na tem odru igrajo glavne vloge, nenehno improvizirati, izstopati iz sebe in igrati druge ter tako nenehno lagati. Nam, ki igramo stranske vloge, pa ostaja veliko več časa, da se družimo s tem, kar smo in želimo resnično biti ali postati, da torej lahko zremo – kot bi dejal Platon – pravo luč resnice.
Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja«. Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici«. V Koranu pa beremo: »Sedaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen«. Ti in številni drugi podobni izreki predstavljajo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. »suluk«/«tariqa«) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. »al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. »maqamat«) in stanj (arab. »ahwal«), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. »alam al-ghajb«), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane »tančice« (arab. »hidžab«), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. »kašf«) teh, tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih, tančic je sestavni del mistične poti v Islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh »tančic«. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: Tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je potrebno razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena«. Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. »maarifa«). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. »as-sirr«) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. »hadis qudsi«), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov«. Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.
Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, kasneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželjeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, in uči, da je naša dobrobit povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak ̶ smrt. Skozi to razpoko najbolj odločno zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak bolj čvrst, ker je v stiku s tem, kar je ̶ in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese ostalo.
Od ljudi, ki jih srečujem, se veliko naučim. Vsak mi odpre kakšen nov vidik in me opozori na nekaj, na kar sama morda ne bi bila pozorna. Tako sem imela pravo učno uro, ko sem se pred leti pogovarjala z alpinistoma, mladima zakoncema. Zaenkrat še nimata otrok in veliko plezata. Ne samo pri nas, tudi na drugih celinah. Pravita, da je alpinizem neke vrste zasvojenost, saj je težko prenehati, ko te enkrat povsem prevzame. Leto dni pred našim pogovorom sta se odpravila plezat v Ande, čisto na jugu Južne Amerike. Dober mesec dni sta preživela v bazi, v mali koči, brez elektrike, radia, telefona, časopisov in še marsičesa. Vodo sta dobivala v bližnjem studencu. Sem in tja so se jima pridružili še drugi alpinisti, vendar ne prav pogosto. Ko je vreme dopuščalo, sta šla plezat. Včasih sta morala dolge dneve čakati na lepo vreme. Zanimalo me je, kako sta preživljala tisti čas – brez televizije, knjig, časopisov, telefona itd. Največkrat sta bila sama. Imela sta dovolj priložnosti za razmišljanje in pogovor. Morala sta se učiti tudi strpnosti in potrpežljivosti. Za opravila, ki ji navadno postorimo mimogrede, je bilo tam potrebno skrbno načrtovanje in veliko časa. Pravita, a je to skupno bivanje daleč od civilizacije njun odnos še utrdilo. Ko sta se vrnila, so ju ljudje največkrat spraševali, kako visoko sta plezala. Večinoma so bili razočarani, ko sta jima povedala, da sploh nista bila visoko, okrog tri tisoč metrov. Brez najmanjšega napora. Celo z invalidskim vozičkom bi bilo to mogoče. Ob tem pripovedovanju sem se zamislila. V današnji družbi so pomembne številke. Kako visoko? Čim više! Toda mlada alpinista nista štela metrov.
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi se jih želeli … Nek moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže ogromno skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj prične z vso močno pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si ti pristal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil boj kot kadarkoli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In sedaj bom jaz premaknil skalo.«
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve. Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo. Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek. Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku. Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev. Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni. Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja. Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
Verjetno bi težko našli človeka, ki si ne bi želel nekomu pripadati. Lahko je navzven še tako nedružaben človek, morda bi ga celo označili za zakrknjenca ali samotarja, pa vendar bi slednjič lahko ugotovili in prepoznali, da tudi ta človek globoko v sebi hrepeni po tem, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil sprejet in ljubljen. Takšni pač smo. To je del nas, naše človeške narave, našega človeškega bitja. Odtujenost, osamljenost, samostarskost, izoliranost in kar bi k temu še lahko dodali, so navadno le posledice neke ranjenost, prizadetosti ali razočaranja, da se potem človek umakne, zapre vase, izolira. Globoko v sebi pa vendarle nosi hrepenenje po pripadnosti in ljubljenosti. Nenazadnje lahko opažamo v svoji okolici, da se to hrepenenje po sprejetosti, ljubljenosti in pripadnosti v podtonih močno pojavlja v socialnih omrežjih. Čemu je potrebno imeti toliko in toliko všečkov pod fotografijo ali objavljenim zapisom? Je res pomembno število ogledov in pohvalnih komentarjev, ali gre v ozadju še za neko globlje hrepenenje? Vse večje, boljše in hitrejše komuniciranje s sodobnimi sredstvi slednjič ne vodi k večji povezanosti, bližini in pripadnosti, ampak prej osamljenosti in odtujenosti. A želja po sprejetosti in pripadnosti vendarle obstaja. Evangelij današnje nedelje nam prinaša enega od prizorov z začetka Jezusovega javnega delovanja, ko se dva mladeniča odpravita za Jezusom. Jezus je nanju napravil vtis in se mu želita pridružiti, zato ga vprašata kje stanuje. Jezus ju povabi na svoj dom. Tako se začne zgodba njihovega prijateljstva. Mladeniča, ki sta med seboj prijatelja, prepoznata v tesarju iz Nazareta nekoga, ki jima obeta izpolnitev njunih najglobljih življenjskih hrepenenj: biti sprejet, biti ljubljen, da sem lahko takšen, kakršen sem. Bistveno pri tem je, da se morata odpraviti za njim, se povabiti na njegov dom, ga obiskati in biti z njim. To je lahko zgodba vsakega od nas. V želji po pripadnosti, sprejetosti in ljubljenosti vse to mnogokrat iščemo na povsem napačnih mestih; to pričakujemo od ljudi, ki nam tega pač ne znajo ali ne zmorejo dati. Ko sta mladeniča odkrila in spoznala Jezusa ter ob njem doživela tudi sprejetost in pripadnost, sta stopila na pot za njim in nehala iskati na raznih drugih mestih. Seveda za vsakega od nas tak korak zahteva pogum, odprtost in ranljivost. Najsibo, da gre za korak k Bogu ali k človeku. Toda brez pristnosti, odprtosti in ranljivosti, ne moremo slednjič računati na sprejetost, pripadnost in ljubljenost. Si upamo, si upam izstopiti iz odtujenosti, oddaljenosti in osamljenosti?
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Stalno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije dalje, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu takšna prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, kar je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Mar ni vedno bolj očitno, da se bo potrebno osvoboditi pridnosti v poslušni vdanosti in slepi predanosti. Pridnost lahko prepoznamo kot vabo ekonomizma/hrematizma, ki mu je pridno v prid in zato vabi: »Prid no!« In mi pridno stopamo po poti njegovih edinih dopustnih rešitev, ki so v pogubo večine človeštva in celotnega stvarstva. Pridnost je hipnotična beseda, ki podprta z nagradami omamno zvabi v slepo služenje in ustavi/omrtvi prebujenjske misli. Biti priden pomeni biti slepo predan, poslušen, pohleven, biti brez lastne volje, iniciative …, skratka, pomeni biti zasužnjen. Čeprav je pomen besede priden predstavljen kot pozitiven, pa je vanjo preoblečen magnetizem manipulacije, ki jo uporablja hrematizem, in je zato v takem pomenu nedopusten, v posledicah negativen. Kot se je hrematizem preoblekel v ovčjo kožo ekonomije, tako se je zasužnjena predanost izrazila v besedici priden. Kot hrematizem bi morala biti umaknjena tudi ta beseda. Pridnost v slepi poslušni predanosti naj nadomesti (tudi v izrazu) odgovornost – odgovornost za svoja ravnanja, soodgovornost za dobro bližnjih, stvarstva …; odgovornost za preraščanje, metamorfozo, osvobajanje … Še posebej se hipnotična beseda priden ne bi smela uporabljati v procesu izobraževanja, saj po večini izraža le slepo vdanost ponavljanju ustaljenih konceptov, obenem pa s svojo hipnotično močjo ustavlja proces preraščanja. Biti priden pomeni dobro se naučiti → pravilno ponoviti → odlično oceno dobiti. Kot potrjuje tudi nevroznanost, je ta način prefinjeno ukalupljanje v ustaljenost. Potrditev naše osebne vrednosti z besedico priden in za povrh še za nagrado dobra ocena (ta je kot »višnja na smetanovi torti«) je past, ker nas z njo z lahkoto ujamejo v kalup, podrejenost, saj želimo biti prepoznani in potrjeni kot vredni. Ta manipulativni model se začne v vrtcu, nadaljuje se v šoli in potem z uslužbenci v sistemu ekonomizma/hrematizma. Ne gre spregledati zgodovinskega dejstva, da so bili ključni podporniki zločinskih sistemov (npr. nacizma) v povprečju visoko racionalno izobražene osebnosti (a čustveni in duhovni zakrknjenci). Kot pridni, zvesti in delovni so bili podporni členi v udejanjanju zločinskega koncepta. Tudi hrematizem s svojimi »edinimi možnimi rešitvami, edinimi resnicami« ne bi preživel brez številnih slepo predanih »strokovnjakov«, sodelujočih podpornikov, ki mu »natakarsko« strežejo. Čas je, da se odvrnemo od slepe pridnosti – čas je, da se povrnemo k odgovornosti.
Kdo še ni kdaj, kot radi rečemo, ugnal kakšne neumnosti: koga pošteno prestrašil, mu skril čevlje ali pa ga v poletni vročini polil z mrzlo vodo. A to so resnici na ljubo majhne stvari, ki smo jih storili iz velike navdušenosti ali iz mladostne objestnosti. Včasih tudi izrečemo kakšno neumnost in nam je potem žal, da nismo držali jezika za zobmi. Kaj pravite, ali ni to nekaj tako zelo človeškega? Vsakemu se je to že kdaj zgodilo in se mu še bo. V Pascalovih Mislih lahko preberemo genialen aforizem, ki se glasi takole: »Ljudje so tako neizbežno neumni, da bi bila svojevrstna neumnost, da bi ne bil še sam neumen« (414). A po drugi strani poznamo rek, da človeška neumnost ne pozna meja. In gotovo je nekaj na tem. Ta rek je namreč v tesni zvezi z veliko globljo neumnostjo, ki je skrita v vsakem izmed nas, čeprav se je velikokrat ne zavedamo. Sveto pismo govori o bivanjski neumnosti in jo običajno imenuje nespamet. Kdo je nespameten človek? V 53. psalmu beremo: “Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.« Ravnajo pokvarjeno, počenjajo krivična dejanja, ni ga, ki bi delal dobro” (Ps 53,2). Se pravi, da je nespameten človek tisti, ki zavestno taji Boga, in tako tudi živi. Ko rečemo Bog, mislimo na tisto absolutno Dobro, na tisti živi Vir, iz katerega vsi prejemamo življenje in ki nas omogoča v našem bivanju. Nespametnež torej ne priznava tega Izvira življenja, še več, zanika ga, saj je prepričan, da je on sam gospodar življenja. Na to pokaže tudi Jezus v priliki o bogatašu, ki so mu njive dobro obrodile. Ko je tako pri sebi razmišljal, kaj naj stori, da bo lahko spravil obilico pridelkov, je sklenil, da bo podrl stare kašče in zgradil večje, sebe pa pomiril z besedami: “Duša, veliko dobrin imaš shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej in bodi dobre volje”. Bog pa mu je rekel: “Neumnež! To noč bodo terjali dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo? (Lk 12,19-20). Iz Jezusovih besed lahko razberemo, da nespameten človek živi tako, kakor da Boga ne bi bilo. Uživa vse, kar mu svet ponuja, ne zaveda pa se, da ga bo moral enkrat zapustiti. Vrh tega mu ni čisto nič mar za druge, saj gleda samo nase. Kaj lahko izluščimo iz povedanega? Eno je trenutna norčavost, nepremišljena beseda ali poteza, ki se lahko zgodi vsakomur, nekaj čisto drugega pa je bivanjska nespamet, v kateri človek zavestno zanika Boga in se kot gospodar življenja postavi na njegovo mesto.
Neveljaven email naslov