Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogosto slišimo za koga, da je priklenjen na invalidski voziček ali posteljo, včasih za dolga leta. Verjetno pa ob tem niti ne razmišljamo prav veliko, kaj to pomeni. Zveni nam kot nekaj neprijetnega, negativnega. Kot prvo nam pride na misel, kako je, če si na primer priklenjen na verigo.
Že nekaj časa razmišljam o tej priklenjenosti, pa nekoliko drugače. Pokojnemu Jožetu Felcu, psihiatru in pisatelju, ki je dolga leta preživel na invalidskem vozičku, je nekdo v pogovoru omenil njegovo priklenjenost na voziček. Pa mu je odgovoril takole: »Ne, nisem priklenjen na voziček, priklenjen sem samo na svobodo.« O tem njegovem odgovoru lahko še in še razmišljamo. Pa sploh ne vem, če ga vsi razumejo.
Kaj pomeni biti priklenjen na svobodo? Svoboda ni v tem, da lahko delaš vse, kar hočeš, ne da bi se menil za druge. Svoboda ni v tem, da imaš vse, kar hočeš, da greš, kamor hočeš. Vsi smo v nekem smislu omejeni v tem, ker se moramo ozirati tudi na druge in se prilagajati danim možnostim. Zaradi vsega tega pa človek ni nič manj svoboden, če svobodo prav razume. Človek je svoboden v svojem razmišljanju, v svojem presojanju, v svojem odločanju. Te svobode ti ne more odvzeti nihče, tudi če si na invalidskem vozičku, tudi če si zaprt v samici. To je resnična svoboda.
Mislim, da ljudje na splošno ne znamo biti prav svobodni. Pustimo, da na nas vplivajo najrazličnejše reklame, najrazličnejše obljube boljšega življenja, najrazličnejše miselne usmeritve, obljube nečesa bolj imenitnega, ki se pojavljajo v družbi in seveda še marsikaj. Največkrat se sploh ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Včasih bi človek rekel, da smo prav bedno odvisni.
Jožetu Felcu sem hvaležna za te misli. Res je bil toliko let na vozičku, pa je bil kljub temu svoboden človek. In kot tak nas tudi še sedaj po smrti opominja, da razmislimo o svoji svobodi in skušamo živeti svobodno.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pogosto slišimo za koga, da je priklenjen na invalidski voziček ali posteljo, včasih za dolga leta. Verjetno pa ob tem niti ne razmišljamo prav veliko, kaj to pomeni. Zveni nam kot nekaj neprijetnega, negativnega. Kot prvo nam pride na misel, kako je, če si na primer priklenjen na verigo.
Že nekaj časa razmišljam o tej priklenjenosti, pa nekoliko drugače. Pokojnemu Jožetu Felcu, psihiatru in pisatelju, ki je dolga leta preživel na invalidskem vozičku, je nekdo v pogovoru omenil njegovo priklenjenost na voziček. Pa mu je odgovoril takole: »Ne, nisem priklenjen na voziček, priklenjen sem samo na svobodo.« O tem njegovem odgovoru lahko še in še razmišljamo. Pa sploh ne vem, če ga vsi razumejo.
Kaj pomeni biti priklenjen na svobodo? Svoboda ni v tem, da lahko delaš vse, kar hočeš, ne da bi se menil za druge. Svoboda ni v tem, da imaš vse, kar hočeš, da greš, kamor hočeš. Vsi smo v nekem smislu omejeni v tem, ker se moramo ozirati tudi na druge in se prilagajati danim možnostim. Zaradi vsega tega pa človek ni nič manj svoboden, če svobodo prav razume. Človek je svoboden v svojem razmišljanju, v svojem presojanju, v svojem odločanju. Te svobode ti ne more odvzeti nihče, tudi če si na invalidskem vozičku, tudi če si zaprt v samici. To je resnična svoboda.
Mislim, da ljudje na splošno ne znamo biti prav svobodni. Pustimo, da na nas vplivajo najrazličnejše reklame, najrazličnejše obljube boljšega življenja, najrazličnejše miselne usmeritve, obljube nečesa bolj imenitnega, ki se pojavljajo v družbi in seveda še marsikaj. Največkrat se sploh ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Včasih bi človek rekel, da smo prav bedno odvisni.
Jožetu Felcu sem hvaležna za te misli. Res je bil toliko let na vozičku, pa je bil kljub temu svoboden človek. In kot tak nas tudi še sedaj po smrti opominja, da razmislimo o svoji svobodi in skušamo živeti svobodno.
Morda si pred kratkim zbolel ali izgubil koga od bližnjih? Morda doživel veliko razočaranje. To so hude preizkušnje. Pa tudi če je tako, ostaja še vedno veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Toda ali znamo biti hvaležni? Poglejmo primer človeka, ki je imel dovolj razlogov, da bi bil zagrenjen, pa ni bil. Naslednji koraki na hodniku bi zanj lahko pomenili, da prihaja stražar, ki ga bo odpeljal na morišče. Njegova postelja so bila trda, mrzla kamnita tla jetniške celice. Niti trenutek ni bil brez železnih okovov, ki so zarezovali v njegove gležnje in zapestji. Bil je ločen od prijateljev, krivično obtožen, grobo so ravnali z njim. Če bi se kdo imel pravico pritoževati, bi imel pravico ta mož, pozabljen v rimskem zaporu. Toda namesto pritoževanja in jadikovanja je z njegovih ustnic privrelo slavljenje Boga. Ta človek je bil apostol Pavel, človek, ki se je naučil pravega zahvaljevanja tudi sredi velikega nasprotovanja in stiske. Ko je bil zaprt v Rimu, je zapisal: »Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5, 18-20). Pomislimo: Vedno se zahvaljujte za vse – ne glede na okoliščine! Za apostola Pavla zahvaljevanje ni bil obred, ki ga opravljamo enkrat na leto, ampak vsakodnevna stvar, ki je spremenila njegovo življenje in ga preobrazila v človeka, ki se je veselil v vseh okoliščinah. Zahvaljevanje, dajanje hvale Bogu za vse, kar prejemamo, mora biti ena od največjih značilnosti človeka, ki veruje. Vernik si ne more dovoliti duha nehvaležnosti, ki dela naše srce trdo in dela naše odnose z Bogom in bližnjimi hladne. Nič nas tako hitro ne naredi žalostnih, potrtih, nezadovoljnih kot nehvaležno srce. In nič ne bo obnovilo v nas veselja kot pristni duh hvaležnosti. Skupino znanih ljudi so vprašali: »Če bi vam zagotovili, da se vam bo izpolnila ena želja, katera bi to bila?« Dobili so vrsto zanimivih odgovorov, toda eden se je urednikov revije še posebej dotaknil. »Želim da bi znal čim bolj ceniti vse, kar že imam.« Zanimiv odgovor in zanimiva želja. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi vsak do nas postal bolj hvaležen. Matere, očetje, bratje, sestre, otroci – vsi bi bili srečnejši. Kajti dejstvo je, da si vsi želimo, da bi nas drugi cenili in nam bili hvaležni.
V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali ima prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu še vedno zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno stvarno naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje se je odvijalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in deloma poezija pa sta sprva pogosto veljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki je njegov najkrajši, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo tak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, pač pa goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobro. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, lahko služimo tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost.« Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.
Zgodbe o Nesrudinu po vsej verjetno izvirajo iz današnje Turčije. Govorile naj bi o prigodah resnične osebe iz srednjega veka. Mnoge med njimi so hudomušne in satirične, povedo pa veliko o človeški naravi in nam prinašajo o njej nove uvide. Nekega dne je sultan Timur prebivalce turškega mesteca presenetil z nečim, kar je razumel kot čudovito darilo meščanom. Podaril jim je čisto pravega slona. Ampak revni prebivalci mesta si niso mogli privoščiti, da bi skrbeli za tako veliko žival, ki tako veliko poje, in so se poskusili slona nekako rešiti. Ampak bali so se pristopiti k sultanu glede tega, saj so si mislili, da bo ta užaljen in jih bo kaznoval, ker niso hvaležni za njegovo veliko darilo. Tako je nekaj meščanov pristopilo k Nesrudinu in ga prosili, če bi bil lahko on njihov predstavnik in govorec pred sultanom. Nesrudin se je strinjal, ampak le pod pogojem, da gre skupaj z njim k sultanu še petnajst meščanov. In res se je opogumila skupina meščanov ter pristala, da se odpravi z Nesrudinom do vladarja, ki jim je namenil tako nesrečno darilo. Tako se je skupinica izbranih meščanov odpravila na pot, z Nesrudinom na čelu. Ampak med hojo proti sultanovi palači se je skupinica pohodnikov vedno manjšala. Eden za drugim so Nesrudinovi spremljevalci izginjali. Ko je Nesrudin prispel pred palačo, se je obrnil nazaj in spoznal, da je povsem sam! Zelo se je razjezil na nezanesljive meščane in v takšnem stanju stopil pred sultana in mu rekel: »O, sultan, prebivalci mojega mesta so me izbrali, da stopim pred vas in vas nagovorim.« »Da, nadaljuj«, je odvrnil sultan. »Prav, prebivalci mojega mesta so zelo zadovoljni in hvaležni zaradi tako čudovitega darila, ki si nam ga namenil. Ampak težava je, je da se nam uboga velika žival smili, glede na to, da je slon samec in da nima nobene samice za družbo.« Sultan je kar poskočil od veselja, ko je dojel, kaj mu želi povedati Nesrudin. »Nobenega problema ni. Počaščen bom, da bom lahko vaše mesto ponovno obdaril, tokrat s slonjo samico.« »Hvala, vaše visočanstvo, to je zares prijazno od vas! Jaz se bom kar takoj odpravil nazaj, da mojim someščanom razglasim to veliko novico, ki jih bo gotovo navdušila.« V naših življenjih se radi izmikamo reševanju težav in dilem, zatiskamo si oči pred njimi in se jim raje izmuznemo, kot da bi jih reševali. Ampak ob tem se pogosto zgodi, da se problemi še razbohotijo. Iz enega slona nastaneta dva. Danes imamo spet priložnost, da gremo naproti reševanju težav, ki nas tarejo, ampak korak po korak. Pomembno je, da hodimo v pravi smeri in da se ne razbežimo, ko se bliža težavno soočenje z njimi. Le tako se bom znebili slona, ki nam otežuje življenje.
Eno od pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi takšen človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentar. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takšnega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, udejanjali naslednja svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
Srčne vrednote izvirajo iz našega srca in vplivajo na vzgojo naših otrok, ki so bodoči oblikovalci družbe in prihodnosti. Ljubezen, sočutje, upoštevanje drugih ljudi, spoštovanje življenja, srčnost, tovarištvo, prijateljstvo, odpuščanje, poštenje, olika ... Tako žlahtne vrednote, vendar žal vse manj navzoče. V sodobnem svetu, polnem samovšečnosti, individualizma, tekmovalnosti, brezosebnih elektronskih zaslonov in hlepenja po materialnih dobrinah je vnovičen priklic srčnih vrednot nujen, da ne zdrsnemo v novodobno barbarstvo. To pa zahteva predvsem vzgojo oz. prevzgojo srca. DRUŽINA je osnovna celica, v kateri oče in mati skupaj z otroki ustvarjata dom in družinsko ozračje, v katerem je vsak dragocen in ljubljen. Otroci v takem domu dobijo zdrave, trdne temelje za prihodnost, in srčne vrednote, ki jih znajo posredovati vrstnikom, tako da ne zaidejo v slabo družbo. VRTEC je stičišče vrednot vzgojiteljev, staršev in otrok. Vzgojitelj je otroku vzor, pomaga mu spoznavati vrednote, zaradi katerih bo otrok lahko živel optimistično in srečno, tako sam kot z drugimi. Vzgoja za notranjo omikanost se mora vrniti tudi v ŠOLE. Srčen učitelj učencem pomaga razumeti, kaj je človek; uči jih sodelovanja z vrstniki, razvijanja odgovornosti, spoštovanja, sprejemanja drugačnosti, strpnosti. Bistvena za starše in učitelje naj bo skrb za otroka in njegove srčne vrednote, ne pa njegove ocene in dosežki. MEDIJI IN VPLIVNE OSEBE naj predstavljajo srčne, sočutne vzore namesto nasilja in senzacij. VSAK IZMED NAS naj se kdaj ozre v svoje srce in se poskuša vživeti v kožo drugega. Za kristjane je najzanesljivejši vir srčnih vrednot STVARNIK. Sveto pismo uči: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo. In: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Vse torej, kar hočemo, da bi ljudje storili nam, storimo tudi mi njim.« Z upoštevanjem teh vrednot vzgajamo srečne, zadovoljne otroke, ki bodo pripravljeni na samostojno življenje in bodo pogumno, s srcem in vestjo, stopili v svet, ki jih čaka. »Vzgoja uma brez vzgoje srca ni nobena vzgoja,« je vedel že Aristotel. Preživetje človeštva utegne biti odvisno od tega, ali bomo srčne vrednote spet oživili, razširili in ohranili. Zato jim stopimo v bran. Oblecimo si ljubezen in uresničujmo in živimo srčne vrednote vedno in povsod, v dobrem in slabem. In pokažimo pogum pri vzgajanju mladih ljudi zanje z zgledom, vztrajnostjo, potrpežljivostjo, iz srca v srce.
Pošiljam tople pozdrave slovenskim Judom, slovenskemu narodu in vsem drugim Judom na jom kipur, najsvetejši praznik judovskega verovanja. Jom kipur je dan odrešitve, molitve in posta. Je tudi zadnji dan 10-dnevnega kesanja. Praznik ponuja priložnost, da se približamo Bogu po načelih tešuve oziroma obžalovanja, kakor je zapisano v 3. Mojzesovi knjigi Levitik: "Kajti ta dan bo za vas opravljen spravni obred, da boste očiščeni; vseh svojih grehov boste očiščeni pred Gospodom." Univerzalno sporočilo jom kipurja je, da prosimo Boga za odpuščanje ljudi, ki smo jih prizadeli. To nas tudi opominja, naj vzpostavimo pozitiven, resničen in edinstven odnos s Presežnim. Ob pomoči odnosa s Presežnim vzpostavljamo odnos z ljudmi, bodisi v službi, s prijatelji ali pa z neznanci na ulici. Vsi si zaslužijo naš nasmeh in tople besede. Skupaj molimo, da bi bili vsi vpisani v knjigo življenja, in upajmo, da nas bo obdobje razmišljanja in kesanja vodilo v globlji odnos z Bogom. Pošiljam najlepše želje ob pomembnem prazniku jom kipur in vam želim: Gmar Chatimah Tova! (Gmár Hatimá Tová.) Oziroma: "Bodite zapisani dobro (v knjigi življenja)."
Pogovarjala sem se z gospo, ki je zbolela za rakom in zdaj razmišlja, kaj ji želi povedati bolezen. Zanimivo, ne ukvarja se z vprašanjem: "Zakaj se je to meni zgodilo", ampak želi v tej novi situaciji, s katero se mora zdaj spoprijeti, ugotoviti, kaj ji želi sporočiti, česa naučiti. Naj povem, da ne gre za staro gospo, ki bi bila nekako že na vrsti, da se poslovi od življenja, ampak za mlado žensko, polno ustvarjalne moči in veselja do življenja. \tEno najpomembnejših sporočil bolezni, tako zagotavlja, je: »Vzemite si čas. Delajte samo eno stvar hkrati, ne pustite se usužnjiti tempu storilnostne družbe, ki hoče od človeka vedno več.« Občutek ima, da se je vse v njej tako zelo uprlo temu sodobnemu tempu življenja, ki ceni vse po tem, da čim več delaš, da čim več imaš, da tekmuješ z drugimi v vsem tem, da je morala zboleti. Moralo je priti nekaj, kar jo je prisililo, da se ustavi, da razmisli o svojem življenju in da začne živeti drugače. \tRada sem jo poslušala. Želela sem si, da bi jo slišalo čim več ljudi. O tem bi bilo treba govoriti v vseh medijih, panoje s tem sporočilom bi bilo treba postaviti ob ceste, da bi jih videli ljudje, ki se vozijo mimo in bi o tem razmišljali. Pa je seveda ravno nasprotno. Vsa reklama, vsi mediji ljudi samo spodbujajo k še večjemu tekmovanju v imeti in biti aktiven. \tV taki družbi, ki sta ji največja vrednota akcija in imetje, ni prostora za šibke, za kakor koli prizadete, za tiste, ki v svoji nemoči nimajo glasu in jih nihče ne sliši. In vendar je Bog, v katerega verujemo, postal človek prav zato, da pokaže, da so v njegovih očeh nadvse dragoceni prav ti »mali in šibki ljudje«. \tSporočilo bolezni, ki ga je gospa zaznala zase, naj bo sporočilo tudi meni in nam vsem. Vzemimo si čas, zase in drug za drugega. To je najdragocenejše, kar si lahko podarimo. V družbi, v kateri živimo, bomo s tem življenjskim motom plavali proti toku. To ni lahko in to lahko delaš samo, če se zavestno odločiš za to. Samo kdor plava proti toku, lahko pride do izvira.
Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v svojih rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se sekira, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati? Bolje vrabec v roki, da o denarju niti ne izgubljamo besed. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še na ta trenutek smo zazrti s svojim pogledom, samo na danes, jutri bomo že kako. Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje svoje lastne otroke, da bi nam bilo prijetno. Nekaj hudičevega je v tem, se vam ne zdi, nekaj, kar uničuje tudi našo sedanjost, ne samo prihodnosti. In tega ne vidi samo tisti, ki noče videti: da smo potrebni spreobrnjenja, vsi po vrsti. Danes, ne jutri. Jutri bo prepozno. Dogodki vsakdanjega sveta, večerna poročila, polna krvi, smrti in katastrof, pa tudi tisti, o katerih nam govorijo (ali pa molčijo) otroci pri mizi, vsi po vrsti nekaj sporočajo, nekaj nam želijo povedati. Jezus z njimi svari, opozarja, da je treba z njimi nekaj narediti. Kajti življenje, ki ni sposobno samorefleksije, spraševanja vesti, če hočete, življenje, ki ni sposobno pogledati se v ogledalo in videti svoje realnosti, tudi grešne realnosti, je obsojeno na uničenje. Če smo natančnejši, na samouničenje. Ker hodi tja, kamor ni dobro hoditi. Če vidiš, da greš proti prepadu, boš spremenil smer, ne boš več mižal, kajne da ne? Tako ne gre naprej, si je treba reči, danes, ne jutri, jutri bo prepozno, ne samo glede trebuha, tudi glede ostalih zanemarjenosti, vse polno jih je po naših domovih, že za mizo in po kotih naših src. Korak ali dva, vsak korak se pozna. Pri tem pa »glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (R. Baden-Powell)
Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, posiljujemo, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca. Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarili nezavedne neosebne sile, slepo naključje ali muhasta usoda, to pa problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Kompjuter ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Avtor Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma zvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17)
»Nakloni nam zaklad vzvišene revščine; naj bo prepoznavno znamenje našega reda, da nimamo v lasti ničesar pod soncem, v slavi Tvojega imena, in nobene druge dediščine kot beraštvo.« »Blagoslovljen je tisti, ki ljubi svojega brata, ko je bolan in nekoristen, enako kot takrat, ko je zdrav in mu lahko služi. In blagoslovljen je, ki ljubi svojega brata enako, ko je daleč stran in ko je zraven njega; in ki ne bi rekel nič takega za njegovim hrbtom, česar mu ne bi rekel z ljubeznijo v obraz.« »Ko ga je med okopavanjem vrta nekdo vprašal, kaj bi storil, če bi nenadoma spoznal, da bo ta dan še pred sončnim zahodom umrl, je odgovoril: »Dokončal bi okopavanje vrta.« »Če nadrejeni ukaže podrejenemu nekaj, kar je proti njegovi vesti, podrejeni ne sme biti odpuščen, čeprav ukaza ne izvrši.« »Kar išče naš pogled, je Tisti, ki opazuje.«
Prerok Natan si je želel, da bi kralju Davidu pomagal na poti do več dobrote, modrosti, do več ljubezni. Spomnil se je zgodbe o siromašnem možu, ki je lepo skrbel za svojo edino ovco – kot bi skrbel za svojo hčerko. Tam blizu je živel tudi bogataš, ki je imel veliko čredo ovc, a je siromaku zavidal in ni dalo miru, dokler mu končno ni uspelo, da je ovco ukradel. Zavist lahko vodi k najhujšim grozodejstvom. Iz zavisti se rodijo opravljanje, obrekovanje, veselje zaradi nesreče drugega, slaba volja, ker gre bližnjemu dobro, iz zavisti se rodi sovraštvo, pravi Sveti Avguštin. Tudi v današnjem času lahko odkrivamo zavist. Sosed, ki si ob svojih velikih površinah zemlje, ob vsakem oranju, skuša prilastiti ped za pedjo sosedove zemlje. Ali pa ogorčenost nesposobnega raziskovalca, ki zahrbtno skuša škodovati nekomu, ki mu je uspelo. Tudi med brati in sestrami se pojavi zavist, ki se lahko dolgo časa skriva v prijazni zunanjosti. Ko pa je na vrsti dediščina, se odkrijejo zamere, celo sovraštvo. »Če bi foušija gorela, bi vsa Slovenija zgorela, ali ves svet,« je v zadnjem intervjuju o svoji glasbeni poti pripomnil pevec Vlado Kreslin, ko se je spomnil, kako so se odzivali na njegove novosti, ki jih je uveljavljal. Z dvomom, odporom. V človeku tli, se razrašča nevoščljivost, ki postane notranja zahteva, da bi imel tisto, kar ima nekdo drug. To ni več želja, ki sproži moje lastne sposobnosti, znanje, pogum, da se lotim in dosežem, kar si želim. Je težnja po maščevanje tistemu, ki ima. In želim vsaj razvrednotiti, če ne izničiti zadovoljstvo drugega. A zavist ubija lastno ustvarjalnost, najbolj škoduje meni samemu. Kako doseči ta premik - ustvarjati s svojimi možnostmi, s svojo odgovornostjo, vsaj soodgovornostjo. Žalost, da jaz nečesa nimam, si ne morem privoščiti, ali da se nisem dovolj potrudil, je mogoče usmeriti v dobrohotno delovanje, ki prinaša dobro, več ljubezni, tudi zame, za mojo enkratnost. Skrivnostno je raziskovanje, kje je prava mera, meja med sebičnostjo in skrbjo za srečo drugih. Prej ali slej jo odkrijem, ko se začnem iskreno veseliti rasti, napredka in najrazličnejših zaslug drugih. To me opogumlja in daje več zaupanja vase, v mojo enkratno pot, v odkrivanje smisla bivanja, bistva moje naloge, ki mi jo je naložil Gospod. Tukaj sem, Gospod. Pomagaj, da izpolnim svoje poslanstvo in se veselim drugih, ki mi v marsičem odpirajo oči.
Dobro jutro vsem, posebno še tistim, ki ste sami. Biti sam že navsezgodaj je lahko zelo prijetno. Ni čakanja; v času, ko glava še ne deluje, ni pozdravljanja; ni skrbi, da bi koga motili ali morali skrbeti še za druge. Pogosto pa se v takih jutrih osamljenosti naseli rutina, ki življenje naredi pusto in prazno. Biti z drugimi je res lahko naporno, a hkrati vnaša polnost življenja, preseneča in spodbuja k novim korakom. Verjetno se še spomnite, kako nam je bilo kot otrokom, ko smo se kje v temi znašli sami. Nič kaj prijetno, vsaj večini izmed nas. Strah in izgubljenost pogosto popadejo otroka, če ga pustimo samega nekje v mračnem prostoru. Biti prepuščen samemu sebi nikoli ni čisto dobro. Otroci to čutijo in iščejo bližino. Starši veste, kaj pomeni, če otrok iz svoje sobe priteče k vam in išče varen objem. Dobro vemo, da jih moramo naučiti samostojnosti in jim pomagati, da premagajo strah, kar pa ni vedno lahko in pot do tega je za številne otroke težka. Človeštvo se je od nekdaj zavedalo, kako dobro je imeti skozi življenje sopotnika, ki mu zaupamo. Prav tako se je v kulturah na različnih koncih sveta izrisalo spoznanje, da mora vsak človek prej ali slej odrasti in biti samostojen. Proces osvobajanja otroka v odraslega je vključen v razna obredja. Od nekdaj je človek čutil željo imeti na tej poti nevsiljivega, varnega in gotovega sopotnika. Morda gre za nemogočo željo. Kot otrok, ki počasi odkrije, da se mu bodo starejši bratje ali sestre smejali, ko bo spet ves prestrašen iskal zavetje pri svojih starših, odrasli še težje priznamo strah pred samoto. Ne bi bilo čudovito, da bi imeli koga ob sebi, ki mu v polnosti lahko zaupamo, smo gotovi, da nas varuje in hkrati bi bil za druge neviden? Zamahnili boste z roko, da so to sanje ali blodnje motene osebe. Priznati si moramo, da si na skrivnem to želimo: biti v vsem svoboden, neodvisen. Ob tem pa imeti koga, ki bo v polnosti naš in nas bo vedno varoval. Če smo vsaj malo bili vzgojeni v veri, se verjetno spomnimo prve molitvice. Ta nas je usmerjala k angelu varuhu. Človek je od nekdaj čutil, da je treba odrasti in ob tem ne ostati sam. Globok občutek ga je vodil do tega, da je v vsakdanjem strahu pred samoto in željo po samostojnosti zmogel vero v bitja, ki nas varujejo in hkrati pustijo samostojne. Če se že ne zatekamo k angelom varuhom, ki danes godujejo, bodimo vsaj mi tisti, ki bomo komu z vso nevsiljivostjo varuhi in spremljevalci na poti današnjega dne.
Ena od nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim bolj strma je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata. Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili. Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma. Mladostne vezi so se pretrgale, začelo se je drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri od prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja. Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste z vaših življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi. V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov.
Naš mali samostan stoji na hribčku ob kapelici svetega Jožefa. Ob nedeljskih jutrih je nekaj čudovitega, stati pred kapelico in poslušati zvonove številnih bližnjih cerkva. Začnejo zvoniti ob sedmih. Najprej mala cerkvica Marije angelske, potem svete Ane, potem svetega Ruperta, na koncu pa še svetega Jožefa. Celo dolino ob Savi prekrije zvonjenje majhnih, velikih in srednjih zvonov. Utihne hrumenje mogočne avtoceste, ječanje vlakov se ne sliši, še avtomobili so naenkrat tihi in neslišni. Le kdo je odkril, da so zvonovi tako mogočno in odmevno sredstvo obveščanja? Danes, ko smo vsi bolj ali manj zasvojeni in podvrženi internetu, mobilnim telefonom in še drugim digitalnim komunikacijskim sredstvom, pozabljamo, da so nekoč ljudi budili, obveščali in reševali zvonovi. Da je nedelja, so ljudje vedeli po slovesni pesmi zvonov. Da je neki veliki, posebno slovesni cerkveni praznik, so vedeli po pritrkovanju. Da je le še četrt ure do začetka svete maše, so vedeli po zvonu, ki je vabil na božjo službo. Da je nekdo umrl, je ljudi spet obvestil zvon. In prav tako, da temni grozeči oblaki prinašajo nevarnost toče, je kmetom povedal zvon v zvoniku. Res smo zvonove elektrificirali in ni več tistega zvonjenja, ko smo se obešali na vrvi in vlekli veliki zvon dva, majhnega pa eden. Zdaj lahko vsak pritisne na določeni gumb in zvonovi zazvonijo. Je pa še zmeraj res, da si verskih praznikov ne moremo zamisliti brez zvonjenja. Ko v naši župniji v postnem času končajo postne pohode v naši mali kapelici, jih pričakamo z glasnim zvonjenjem. In se ljudem, ki so prehodili kar nekaj kilometrov in hribov, zdi takšen pozdrav zmeraj nekaj najlepšega! Ko ob velikih svečanih mašah na začetku zazvonijo vsi zvonovi, se ljudje umirijo, počasi potihne govorica in se srca pripravijo na drugačno komunikacijo – na komunikacijo z nebeškim Gostom, ki sicer govori po ljudskih besedah, deluje pa z božjo milostjo. Zvonovi zvonijo. Njihov odmev sega do neba. Njihova pesem je kot najlepša molitev, kar jih stvarjenja lahko dajo svojemu Stvarniku. V srcih ljudi budijo zavest, da nismo sami na tej majhni zemljici, ampak nad nami bedi nebeški Oče, ki nas ljubi in varuje. Naj zato zvonovi zvonijo še dolgo, večno.
Vsi si želimo, da nas ljudje upoštevajo in so ljubeznivi do nas. Nekateri označujejo ljubezen kot dejanje pozornosti. Vendar tako ljubezen pogosto zanemarjamo. Zelo lahko smo brezbrižni, pa se tega ne zavedamo. Bogatin in Lazar (Lk 16,19-31), opisana v današnjem evangeliju, živita v različnih svetovih. Bogatin se oblači v škrlat, ubogi Lazar pa je bil pokrit s krpami. Pravzaprav živita v nasprotnih svetovih in vendar živita drug ob drugem, čisto blizu. Toda bogatin ni nikoli vstopil v svet ubogega Lazarja. Bil je brezbrižen do uboštva človeka, ki je bival čisto poleg njega. Greh bogataša ni bil v tem, da je ukazal umakniti ubogega Lazarja s svoje posesti. Greh ni bil v tem, da je bogataš fizično obračunal z ubožcem, grdo kričal nanj ali ga žalil. Saj je dovolil, da je ubožec sedel ob vhodu v njegovo hišo in dovolil, da so ga hranili z drobtinicami z njegove mize. Vendar bogataš ni zares opazil ubogega Lazarja in ni nič storil, da bi mu pomagal. Bogatinov greh ni bil v tem, da je storil nekaj narobe, ampak da ni nič storil. Gre za greh opustitve, ko ne naredimo nekaj dobrega, ko bi to lahko storili. Ta bogatinov greh še danes pogosto ponavljamo. Naše pomanjkanje skrbi in brezbrižnost do ubogih ne uničuje samo ubogih, ampak tudi celo družbo. Človek je oseba z občutki in čustvi. Zato moramo pozorno ravnati z ljudmi. Georg Bernard Shaw pravi: »Najslabši greh do bližnjih ni ta, da jih sovražimo, ampak, da smo do njih brezbrižni. To je bistvo nečloveškosti.« Največja bolečina v življenju ni, da umreš, ampak da so do tebe brezbrižni, da si pozabljen in da menijo, da iz tebe ne bo nič. Zato je sv. Terezija iz Kalkute dejala: »Največja bolezen našega časa ni tuberkuloza, gobavost ali aids, ampak to, da si nezaželen, neljubljen in nihče ne skrbi zate.« Naj nas prilika o bogatinu in ubogem Lazarju iz današnjega evangelija posvari pred brezbrižnostjo in spremeni naš odnos do bližnjih. Naj bomo pozorni do sozakonca, otrok in drugih bližnjih. Za izkazovanje ljubezni ni treba, da naredimo velike stvari. Preprost nasmeh, prijazen pozdrav, potrepljanje po rami, objem, pozorno poslušanje, klic po telefonu, kratko sporočilo ali elektronska pošta. Predvsem pa biti blizu ljudem, ko potrebujejo bližino in razumevanje. Prepričan sem, da nam že današnji dan daje veliko priložnosti za to.
Sem hvaležen? O, seveda sem… Za mnogo reči. Najprej za to, da sploh sem! Lahko me tudi ne bi bilo! Ko bi moj oče ne srečal moje mame… Ali je morda ona srečala njega? Ko bi moj oče ne rekel moji mami, da jo ima rad… Ali je morda to ona prva rekla njemu? Ne vem. In pravzaprav ni važno. Ne vem koliko sta se sploh pogovarjala o ljubezni, a dejstvo je, da sta jo zaživela… In živela… Ter sem tako na svet prijokal tudi jaz, kot peti otrok! Podobno kot naš najmlajši – Peter! Tudi njega lahko ne bi bilo! Ko sva z možinjo odmislila, odželela in odnačrtovala svoje - ne nazadnje: pet otrok še lahko zbašeš v malo večji avto, več pa že ne gre brez kršenja pravil - je Bog odvezal žakelj in »kdor rad da nič ne vpraša« nasul dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero (Lk 6,38). In sva mu zato hvaležna, saj sva si potihem oba želela še, le iz obzirnosti drug do drugega, tega nisva upala na glas povedati. In sem Bogu hvaležen tudi zato, ker sem videl, da sva z možinjo tudi potihem istih misli. Vsi naši porodi so bili prešerni, lahki in hitri… Otrokom se je tako mudilo na svet, da sem Bogu zelo hvaležen, da sta mati in otrok povezana s popkovino, sicer bi jaz svoje že prvi dan pobiral po tleh. In vsakič, ko sem novorojeno dete prvič držal v naročju, sem bil Bogu neizmerno hvaležen, da si ni izmislil kakega pravila, da otrok mora biti podoben očetu. In imam tako lepe otroke. Zelo lepe. Luštkane, celo. In tako nas je osem: midva z možinjo in šest otrok. In čeprav ni nevarnosti, da bi kateri od otrok poslušal tole misel in bi jih lahko hvalil brez nevarnosti, da bi se prevzeli, jih ne bom, ker jih ne poznate in ker vem, da je vsak oče, ki ima srce in glavo tam kjer morata biti in ne obratno, nor na svoje otroke. Vem, da si me niso izbrali, a sem jim zelo hvaležen, da sem lahko njihov oče, čeprav tega včasih ne znam, in ne zmorem. A za to je tu možinja. Ki me, včasih bolj, včasih manj, kot si pač zaslužim, prenaša, sprejema, razume, posluša, predvsem pa ljubi, kar mi ne bo nikoli jasno, a sem ji zato kljub vsemu zelo hvaležen. In če pravijo, da je vsako sedmo leto v zakonu krizno, prihajava počasi v četrto, pa hvalabogu in predvsem hvala Bogu, še prvih dveh nisem čutil, saj če imaš otroke nimaš časa za recesijo. In tako preštevam blagoslove. In sem hvaležen: da sem živ. In zdrav. Da ljubim in sem ljubljen. Hvaležen za starše in otroke… In sploh – da sem!
Vedno bolj očitno je, da se nobena generacija pred nami ni z nezadovoljstvom borila bolj kakor mi. Čeprav imamo večinoma vsega dovolj, se nam kljub temu zlahka zazdi, da ne dobimo vsega, kar si zaslužimo, in smo zato razočarani. Sociologi opozarjajo, da je sodobna tehnologija pomemben dejavnik, ki vpliva na našo trajno nesrečo. Smo prva generacija v zgodovini, ki ima “v živo” vpogled v življenja drugih ljudi. S pomočjo naših pametnih telefonov in ostalih naprav lahko sledimo življenju drugih – na podlagi fotografij in videov, ki jih objavljajo. In če je to, kar vidimo v življenju drugih, videti bolje, bolj zanimivo, bolj zadovoljujoče, kakor to, kar se dogaja v našem življenju, se počutimo, kakor da veliko zamujamo. Seveda to, kar gledamo, morda sploh ne odraža resničnosti. Večina ljudi namreč objavlja samo svoje najboljše trenutke in stvari, za katere si želijo, da bi jih drugi videli. In zato posledično svoje vsakdanje življenje primerjamo z najboljšimi trenutki v življenju drugih. Vse s photoshopom obdelane in filtrirane fotografije, ki jih vidimo, povzročijo, da je naša resničnost videti bedna in dolgočasna. Nič čudnega, da se pogosto počutimo nezadovoljne. Ne glede na to, kar imamo, se zdi, kot da se to ne more primerjati s tem, kar imajo drugi. In pri tem ni pomembno, ali gre za materialne dobrine, odnose ali okoliščine. Ne spomnim se nikogar v zgodovini, ki je bolje razumel življenjske odzive kakor apostol Pavel. Bil je v ječi v Rimu, 24 ur na dan priklenjen na stražarja (seveda ne vedno istega), pa je napisal te besede: “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.” (Flp 4,12) Kako lahko postanete tako zadovoljni? Prvič, prenehajte se primerjati. Pri primerjanju namreč ni zmagovalca. Ko se primerjamo, se pojavi zavist, in kjer se pojavi zavist, se pojavijo vse druge ne prav čedne reči, ki smo jih pripravljeni narediti, da jo potešimo. Da bi se nehali primerjati, se boste morda morali izogibati spletnih strani, ki vam ponujajo izdelke, ki v vas zbujajo željo po nečem, česar nimate, pri čemer vam seveda obljubljajo, da je prav to, kar vam ponujajo, tisto, kar vam še manjka do popolne sreče. Morda boste morali prenehati slediti določenim “prijateljem” na družbeniih omrežjih, ker njihove objave v vas zbujajo ljubosumje, zavist in nezadovoljstvo z vašim življenjem. Ali pa se preprosto odločite, da pred spanjem ne boste preverili, kaj je novega na Facebooku. Drugič, veselite se uspeha drugih ali, kakor pravi nasvet v pismu Rimljanom 12,15: “Veselite se s tistimi, ki se veselijo.” Bodite veseli zaradi tega, ker je vaš prijatelj prav zdaj, ko se vi odpravljate v službo, na čudovitem dopustu nekje na Maldivih. Veselite se s prijateljico, ki si je že tretjič ta mesec kupila nove čevlje. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno, negujte hvaležnost. Nekdo je rekel, da je zavist to, da zamerimo Božjo dobroto v življenju drugih, v svojem pa je ne opazimo. K temu lahko dodamo še misel kralja Salomona, zelo verjetno najbogatejšega človeka vseh časov, ki je rekel: “Bolje je gledati z očmi, kakor iskati s poželenjem” (Pridigar 6,9) ali povedano drugače: “Raje uživajte v tem, kar imate, kakor pa da si želite to, česar nimate.”
Na pobudo Sveta Evrope iz Strasbourga že od leta 2001 vsakega 26. septembra praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog. Sliši se lepo in prav. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun svoje lastne, materne govorice. V podobno – ne samo žalostno, že skoraj tragično – situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba. Tako starši na primer množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerem so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanju služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz – kot temu pravijo – dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo torej poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški. Pred 155. leti Slovenci nismo imeli pravice do uporabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico z namenom, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol pozneje pa to dediščino očetov malomarno zavržemo in znova rinemo v univerzalni evropski jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličnejše obvlada svojega lastnega. Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem to, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je vzrok v tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo še dolgo slaviti in častiti različnost in bogastvo jezikov.
Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bila tako tri vodilna področja, na katerih naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost veljal za najhujšo kazen, kar jih lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. \tSeneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim, vendar na drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v svoje dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« je zapisal filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik odgovoren predvsem zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in ob pomoči filozofije iskali pravo modrost, ne bomo le sami boljši, je bil prepričan Seneka, pač pa bomo s tem bistveno pripomogli k splošni družbeni blaginji. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. V skladu s to mislijo sta na primer ravnala vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone«. Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »da lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, četudi niso imeli nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, v kateri včasih pretirano poudarjajo družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, vrednost in je temeljnega pomena za dosego osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Vedno sem vesela, ko srečam človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem in to tudi pove. V svetu, v katerem živimo, to ni tako pogosto. Zdi se, kot da moramo neprestano nekaj stokati in da sploh ne znamo več reči, da smo veseli in zadovoljni. Kot da bi bilo to že sumljivo. \tPrav o tem sem premišljevala, ko sem bila spet na obisku pri starejši gospe, ki ji življenje prav gotovo ni bilo postlano z rožicami. Marsikaj težkega je doživela. Ampak zdaj je to zanjo preteklost in gleda nanjo iz določene razdalje. Pravi, da se je ob vsem tudi marsičesa naučila. Predvsem pa se je naučila biti hvaležna za vse, kar je dobrega. Takole mi je pripovedovala: »Veste, tako lepo mi je, kot še nikoli. Nečak mi je pomagal urediti stanovanje in še nikoli mi ni bilo pozimi tako prijetno toplo. Pomislite, sedaj, na stara leta, imam še pomivalni stroj, česar bi si pred leti nikoli ne upala predstavljati zase. Res je, da vedno slabše vidim in ne morem več toliko brati, zato pa več poslušam in premišljujem. Tudi do trgovine ne morem več sama, ampak vedno znova se znajde kdo, ki gre z menoj po stvari, ki jih moram nabaviti. Seveda pa potrebujem vedno manj. Zanimivo, da ljudje prav radi prihajajo k meni na obisk, in če se le da, poskrbim, da vedno znova spečem kakšno pecivo. Tako lahko obiskovalcem ponudim svoje izdelke. Res, tako lepo mi je!« Še in še je naštevala, česa vsega se veseli. Ko srečujemo stare ljudi, je navadno prav obratno. Največkrat poslušamo, kako so nesrečni, ker tega in onega ne morejo več, ker sorodniki in znanci neradi prihajajo na obisk in ker ni nikogar, ki bi jim kaj pomagal. Včasih poslušamo tudi, kako se jim je celo življenje dogajala krivica in ni bilo nič, prav nič, česar bi se lahko z veseljem spominjali. Ali ljudje sploh kdaj pomislijo, da prav s takšno negativno držo odganjajo ljudi od sebe in si težijo življenje? Z obiska od te gospe sem odhajala dobre volje. Dala mi je tudi zelo pomembno lekcijo za življenje: če sama ne znam biti zadovoljna, mi ne more prav nihče pomagati.
Neveljaven email naslov