Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogosto slišimo za koga, da je priklenjen na invalidski voziček ali posteljo, včasih za dolga leta. Verjetno pa ob tem niti ne razmišljamo prav veliko, kaj to pomeni. Zveni nam kot nekaj neprijetnega, negativnega. Kot prvo nam pride na misel, kako je, če si na primer priklenjen na verigo.
Že nekaj časa razmišljam o tej priklenjenosti, pa nekoliko drugače. Pokojnemu Jožetu Felcu, psihiatru in pisatelju, ki je dolga leta preživel na invalidskem vozičku, je nekdo v pogovoru omenil njegovo priklenjenost na voziček. Pa mu je odgovoril takole: »Ne, nisem priklenjen na voziček, priklenjen sem samo na svobodo.« O tem njegovem odgovoru lahko še in še razmišljamo. Pa sploh ne vem, če ga vsi razumejo.
Kaj pomeni biti priklenjen na svobodo? Svoboda ni v tem, da lahko delaš vse, kar hočeš, ne da bi se menil za druge. Svoboda ni v tem, da imaš vse, kar hočeš, da greš, kamor hočeš. Vsi smo v nekem smislu omejeni v tem, ker se moramo ozirati tudi na druge in se prilagajati danim možnostim. Zaradi vsega tega pa človek ni nič manj svoboden, če svobodo prav razume. Človek je svoboden v svojem razmišljanju, v svojem presojanju, v svojem odločanju. Te svobode ti ne more odvzeti nihče, tudi če si na invalidskem vozičku, tudi če si zaprt v samici. To je resnična svoboda.
Mislim, da ljudje na splošno ne znamo biti prav svobodni. Pustimo, da na nas vplivajo najrazličnejše reklame, najrazličnejše obljube boljšega življenja, najrazličnejše miselne usmeritve, obljube nečesa bolj imenitnega, ki se pojavljajo v družbi in seveda še marsikaj. Največkrat se sploh ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Včasih bi človek rekel, da smo prav bedno odvisni.
Jožetu Felcu sem hvaležna za te misli. Res je bil toliko let na vozičku, pa je bil kljub temu svoboden človek. In kot tak nas tudi še sedaj po smrti opominja, da razmislimo o svoji svobodi in skušamo živeti svobodno.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pogosto slišimo za koga, da je priklenjen na invalidski voziček ali posteljo, včasih za dolga leta. Verjetno pa ob tem niti ne razmišljamo prav veliko, kaj to pomeni. Zveni nam kot nekaj neprijetnega, negativnega. Kot prvo nam pride na misel, kako je, če si na primer priklenjen na verigo.
Že nekaj časa razmišljam o tej priklenjenosti, pa nekoliko drugače. Pokojnemu Jožetu Felcu, psihiatru in pisatelju, ki je dolga leta preživel na invalidskem vozičku, je nekdo v pogovoru omenil njegovo priklenjenost na voziček. Pa mu je odgovoril takole: »Ne, nisem priklenjen na voziček, priklenjen sem samo na svobodo.« O tem njegovem odgovoru lahko še in še razmišljamo. Pa sploh ne vem, če ga vsi razumejo.
Kaj pomeni biti priklenjen na svobodo? Svoboda ni v tem, da lahko delaš vse, kar hočeš, ne da bi se menil za druge. Svoboda ni v tem, da imaš vse, kar hočeš, da greš, kamor hočeš. Vsi smo v nekem smislu omejeni v tem, ker se moramo ozirati tudi na druge in se prilagajati danim možnostim. Zaradi vsega tega pa človek ni nič manj svoboden, če svobodo prav razume. Človek je svoboden v svojem razmišljanju, v svojem presojanju, v svojem odločanju. Te svobode ti ne more odvzeti nihče, tudi če si na invalidskem vozičku, tudi če si zaprt v samici. To je resnična svoboda.
Mislim, da ljudje na splošno ne znamo biti prav svobodni. Pustimo, da na nas vplivajo najrazličnejše reklame, najrazličnejše obljube boljšega življenja, najrazličnejše miselne usmeritve, obljube nečesa bolj imenitnega, ki se pojavljajo v družbi in seveda še marsikaj. Največkrat se sploh ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Včasih bi človek rekel, da smo prav bedno odvisni.
Jožetu Felcu sem hvaležna za te misli. Res je bil toliko let na vozičku, pa je bil kljub temu svoboden človek. In kot tak nas tudi še sedaj po smrti opominja, da razmislimo o svoji svobodi in skušamo živeti svobodno.
»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in pričel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspel rabin spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval s pripovedovanjem: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred mojo hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je preko rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.
Danes goduje sv. Tomaž, apostol, znan tudi kot »neverni Tomaž«. Po njem in po drugih svetnikih z enakim imenom je poimenovanih kar 11.312 Slovencev, od leta 2006 pa imamo na obrobju Slovenskih goric tudi občino Sveti Tomaž, ki na današnji dan praznuje občinski praznik. O apostolu Tomažu bo razmišljal minorit dr. Andrej Šegula.
Pred mano so počitnice. Ki pa to niso več, saj nisem več v službi. In mi zato ne pripadajo niti počitnice niti dopust. ( Še »bolniška« mi ne pripada! Ampak to je druga tema, oziroma tema za druge. ) In sem spet kot majhen otrok. Ki ne hodi v šolo in zato nima počitnic. In joka, ker jih nima. In se ne zaveda, kako otročji je v svojem joku. Saj so vse njegovo življenje ene same počitnice! Vedno sem občudoval ljudi, ki so šli na dopust in počitnice, kar tako: Kar bo, pa bo! In bo, kjer bo in kakor pač že bo! In je vedno tudi nekako bilo! Morda ne tako kot so si želeli ali pričakovali, čisto nikoli pa tako kot so načrtovali. Saj načrtovali sploh niso! Jaz tega ne morem. Jaz imam že zdaj počitnice, ki jih sploh nimam, tako načrtovane, da se mi zdi, da je že september! A toliko moder vendarle sem – in zrel in umirjen – da načrte delam s svinčnikom! V upanju, da bo Veliki Načrtovalec potegnil s flomastrom čeznje! Pripravljen sem – se mi zdi - poradirati vse moje krivulje in vijuge, črte in skice, besede in zamisli, opombe in pripombe… In vem, da niste tako otročji, da bi ne vedeli, da ne govorim zgolj o počitnicah. Saj jih sploh nimam več! Ampak govorim o svojem življenju. O tisto malo prihodnosti, ki jo še imam. Govorim o tisto malo večnosti, ki si jo – muha enodnevnica – lastim… v vse večjem zavedanju, da je to čudoviti dar Velikega Darovalca! Je to modrost? Zrelost? Umirjenost? To so počitnice! Hvala Bogu!
Po ne-tič-ne-miš zimi smo preživeli še tri mesece aprilskega vremena in ko so se pred kratkim temperature končno in zelo nenadno povzpele, se zdi, da se je ozračje prav na hitro in prav pretirano segrelo tudi v naši družini. Dijaki in večji šolarji hitijo z zaključevanjem in morda popravljanjem ocen, nekateri z maturo, študentje z izpiti, kar zelo stresno vpliva tudi na njihove starše. Starši manjših otrok skačemo s prireditve v vrtcu na zaključni nastop v šolo in morda še isti dan še v glasbeno šolo in kam drugam. Saj nam bodo še baterije na mobilnikih pregorele od silnega snemanja, kaj ne bi pregoreli mi. Hvala Bogu, da se bomo kmalu odpeljali na dopust, sicer se bo kar nam samim odpeljalo, si rečemo. Tudi ob hektičnem končevanju projektov v službi (če jo le imamo!) nas žene naprej le še predstava, kako bomo v kratkem nekje na morju ali v hribih pili kavo, čaj, ali … karkoli pač in uživali, da bo le kaj. Popolna idealizacija, torej. In je prav, da v svoji glavi malo idealiziramo. Če bi preveč razmišljali o pripravi na dopust in poti tja, bi se nam lahko še od tega zavrtelo. Prva težava je že, kam se odpraviti na dopust – saj poznamo tisti vic: Mož pravi: jaz rad hodim v hribe, žena pa na morje. Najprej se vsako leto spreva, kam bomo šli, nato vsak malo popusti in na koncu gremo na lepo na morje. Dejstvo je, da zna biti priprava na dopust dosti bolj stresna, kot smo si pripravljeni priznati v fazi idealizacije. Priložnosti za prepir je res dovolj – kot rečeno od same izbire lokacije do načina priprave. Ona bi vse natančno načrtovala, on bi že nekako; ona bi se o vsem natančno pogovorila, on bi raje vse premislil. Ko pa smo končno na poti, se gotovo spomnimo česa, kar smo pozabili doma in prepir je tu. Kaj torej storiti? Naj dopust kar odpovemo? Nikakor ne. Lahko pa se – najprej v svoji glavi in v svojem srcu – odpovemo, da mora biti vse natančno tako, kot sem si zamislil, zamislila jaz. Odpovejmo se ideji, da bo vse »v redu« šele, ko bomo na terasi letovišča srkali priljubljeno pijačo, in se zavestno odločimo, da se bomo veselili že samega procesa priprave – čeprav zna biti naporen. Prav zavestno se moramo odločiti, da bomo namesto vseh drobnih težav in nevšečnosti videli veliko sliko – imamo družino, imamo drug drugega. Darovan nam je bil mož, žena, otroci, kakršni koli že so, kakršnikoli že smo. Res je. Drug drugemu smo prvi in največji dar. To, da imamo možnost iti na dopust, je le dodaten bonus. Možje, odločimo se, da bomo letos zbrali še zadnje atome moči in potrpežljivosti in prisluhnili svojim ženam; odločimo se, da bomo z dobro voljo nalašč naredili kaj po njeno; da bomo slišali svoje otroke, ki nas želijo imeti vsaj kak trenutek zase, in da se bomo v dneh stresne priprave na dopust še posebej pripravljeni razdajati svoji družini. Žene to že tako ali tako počnejo ves čas. Pri tem so nam lahko v pomoč Jezusove besede: »Večja sreča je dajati kot prejemati.« In če se boste nato še žene znale nekoliko odpovedati svoji potrebi po popolnem nadzoru vseh podrobnosti, se bodo naše letošnje počitnice začele že doma.
Čez nekaj dni bom v svoji domači župniji, v Moravčah, kot sveže posvečeni duhovnik praznoval novo mašo. Za to priložnost sem si izbral geslo iz evangelija po Janezu: »Da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« Zakaj sem si izbral za geslo ravno ta stavek? Odgovorov je več in ne vem čisto natančno, kateri je najboljši. Podobno je tudi z vprašanjem: Zakaj bom sploh postal duhovnik? Odgovorov je več, ampak ne vem, katerega bi najprej izpostavil. Je pa gotovo, da se nekaj odgovorov na zadnje vprašanje skriva v novomašnem geslu samem. Od majhnega sem se že nekako dobro počutil v vlogi učenca. Še preden sem hodil sploh v šolo, se spominjam, kako me je čuvala stara mama. Med okopavanjem na njivi ali v vrtu, kjer sem se pazil namesto v »vrtcu«, mi je ona dajala prve nauke in pripovedovala razne zgodbe. Tudi v povezavi z vero. Jaz sem vse to z zanimanjem poslušal in v času šolanja se je ta radovednost v meni samo stopnjevala. Rad sem poslušal učitelje v šoli, pa tudi katehete in župnika pri verouku. Svet se mi je bolj in bolj začel odpirati s pomočjo učiteljev in profesorjev na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, pa pozneje na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Rimu, kjer sem nadaljeval študij teologije. Poleg vseh teh dobrih izkušenj z učitelji pa me je v teh letih še posebej pritegnil Učitelj, pisan z veliko začetnico, kot ga najdemo v Svetem pismu. Učitelj, ki ne razlaga le svoje »snovi« in nauke, ampak ki svojim učencem umiva noge, jih imenuje prijatelje in zanje da svoje življenje. Jezusovi nauki in njegov zgled so se mi zdeli prepričljivi in vredni posnemanja. Ob tem sem tudi začutil, da bom lahko obrodil obilen sad, če bom svoj čas in svoje talente dal na razpolago Njemu, od kogar vse to prejemam in ljudem, ki me bodo potrebovali. Seveda je vse to le del odgovorov, zakaj sem se pravzaprav pri tolikšni izbiri in možnostih odločil ravno za duhovniški poklic. Na drugi strani so se in se postavljajo tudi vedno nova vprašanja in izzivi. Pri tem pa moram reči, da sem optimist in da v veri najdem dovolj razlogov, miru in veselja, da nadaljujem po tej poti »Jezusove šole«. Pa tudi spodbude, da bi kot duhovnik še druge ljudi pridobival zanj. Vsem Vam želim, da bi lahko črpali vedno novo življenjsko moč iz dobrih naukov in zgledov, ki ste jih bili deležni. Želim tudi, da bi vsak dan odkrivali smisel v služenju in podarjanju svojih talentov za dobro celotne skupnosti in da bi vam to prinašalo veselje. Lep in blagoslovljen dan Vsem!
Danes bomo v duhovnike posvečeni fantje, ki smo skozi šestletno pripravo v svojem srcu prečistili, da nas Bog kliče ljudem oznanjati Božjo ljubezen, upanje in mir. Še posebej želimo oznanjati, da nismo sami na tem svetu, v svojih vsakdanjih zaskrbljenostih, nemoči, nesmislu, osamljenosti, brezupu. Bog je z nami, je med nami, On živi in nas vabi, da bi odkrivali bolj polno življenje, z Njim, v nam na videz dolgočasnem, sivem vsakdanu, v svetu, ki se nam pogosto kažev popačeni sliki. Zmorem videti, da to ni edina slika in je veliko tudi lepega in dobrega? Bog nam vsak dan, ker nas ima neskončno rad, ponuja desnico. Želi nam pomagati, da bi skozi življenje, ki je včasih res polno težkih trenutkov, videli in začutili in doživeli tudi lepo. V sebi čutim, da nas je On ustvaril iz ljubezni, da bi tudi sami širili dobro v svet okoli nas. Verjetno smo že večkrat začutili, da če sami širimo upanje, veselje, srečo, darujemo del sebe za druge, postajamo tudi sam bolj polni tega. Pravzaprav smo vsi ljudje poklicani k temu, saj ravno po ljubezni, upanju, sreči, … globoko v sebi hrepenimo in si želimo. Res veliko, odgovorno, a hkrati čudovito poslanstvo želi nam vsem zaupati Bog, Jezus. V Svetem pismu imamo zapisanih veliko njegovih čudovitih zgledov, dejanj ljubezni. Vera v Boga se mora pokazati v ljubezni do sočloveka. Je dovolj šestletna priprava za poslanstvo duhovnika, za ta čas danes? Bom zmogel? Tudi sam o tem premišljujem in ugotavljam, kako šibek sem, dostikrat nemočen pred vsemi izzivi, ki so pred mano v svetu, družbi, ki se naglo spreminja. A ravno tu hkrati odkrivam zanko skušnjave, v katero se pogosto ujamemo najbrž vsi: kako bom JAZ zmogel opraviti to in to … Jaz? Bog pa nas vabi, da poslanstva v življenju ne bi izpolnjevali le po svoji moči, saj ne bo uspeha ali bo le kratkotrajen (morda smo to že doživeli). Ampak, da bi se učili rasti v prepuščanju Bogu, da se v nas razodene Njegova moč, volja in se vedno bolj zavem najboljšega, božjega načrta zame. Ni vse odvisno od nas! Vabi me, da bi rasel v zaupanju: koliko sam znam in zmorem bom naredil, se potrudil, ostalo prepustim Bogu, da vstopi v mojo situacijo. V molitvi, v vsakdanjih dolžnostih se učim tega izročanja Njemu: Ti, prosim, vstopi v mojo situacijo, tebi izročam svojo nemoč. In ko mi je to uspevalo, koliko lažje mi je bilo iti dalje. Marsikdaj za kakšno stvar, ki se zdi brezizhodna, površno rečemo ali slišimo: »Samo Bog ti lahko pomaga.« Recimo vsaj danes in to z vedno bolj in bolj trdno vero: Bog mi pomagaj in tudi: Bog ti lahko pomaga, spoštovana poslušalka, poslušalec!
Jutri bom posvečen v duhovnika. Da bi vsaj malo osvetlil razlog za ta korak, se to jutro vračam v sobo dijaškega doma. Dokaj običajen gimnazijec, nasmejan, družaben in navdušen, se po razgibanih dnevih ob večerih v sobi znajdem sam. Glasovi prijateljev utihnejo, zbegane misli se umirijo, šolske skrbi se ob topli svetlobi sveče zdijo daleč. Pravzaprav se vse zdi daleč. No, Bog se zdi blizu. Bližina noči in samota prineseta misel, da se vse to enkrat konča, da ima tudi življenje svoj konec. Ob samotnem večeru v dijaškem domu pomislim na smrt. In na to, kaj je tisto, kar ostane za vedno. V kaj je smiselno vložiti svoje moči? Komu naj prisluhnem? Kam naj gre moje življenje? Ugotavljam, da na pragu noči in v trenutku smrti ostajava samo dva: jaz in Bog. In da je ta odnos zato tako pomemben, da mu moram dati priložnost. V takih večerih mi je jasno, da je Bog »Ti« v najboljšem pomenu besede – Nanj se lahko zmeraj obrnem, ob Njem sem lahko vedno to, kar sem, z Njim postaja življenje veselo in smiselno, čutim, da sem na svojem mestu. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Ker sem odkril v tem smisel svojega življenja, ker hočem pomagati ljudem in v ta svet prinašati lepoto in upanje, ker se mi zdi, da je to dober način, kako preživeti svoje življenje, ker me je Cerkev spoznala za primernega, ker je duhovniško življenje polno… Razloge bi lahko še dolgo našteval, celo zelo prepričljive sem našel. A raje priznam, da je tudi zame vse to skrivnost. Čeprav skrivnosti – sploh takih, ki v naše življenje močno posežejo – ni lahko sprejeti. Vsak duhovniški poklic je skrivnost. Zakaj jaz? Najbrž so se podobno spraševali apostoli, ko jih je izbral Kristus in ko so ugotavljali, kako močno Njegov načrt presega njihove sposobnosti in pričakovanja. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Vem in obenem ne vem. Na nek skrivnosten način pa trdno verjamem, da to ni brca v temo, da z Bogom ne morem zgrešiti, verjamem da je prava veličina v darovanju in da bo v mojih večerih – in tudi na zadnji večer – žarela luč tistega Odnosa, ki vso mojo temo spreminja v svetlobo. Jutri bom posvečen v duhovnika. Ne zase – za druge. Vse vas prosim, da me na tej poti spremljate z dobrohotnostjo in vam želim, da bi vaše večere razsvetljevali žarki tiste Luči, ki daje življenju globino in smisel.
Odločitev za duhovniški poklic je bila zame morda na videz videti enostavna; po končani splošni maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto in v bogoslovno semenišče. A bolj ko se oziram na prehojeno pot, bolj vidim, da odločitev za duhovniški poklic ni samoumevna. Še posebej, če se ozremo na vse slabo, kar se danes o duhovnikih in Cerkvi govori. Poleg tipičnih »notranjih bojev«, ki sem jih imel kot mladostnik, me je vedno globoko prizadelo vse, kar se je slabega govorilo o duhovnikih in Cerkvi. Ob vsakem napadu na Cerkev sem se vedno postavil v obrambno držo, saj preprosto nisem mogel sprejeti dejstva, da je vse tako zelo črno, ko pa sem imel sam pozitivno podobo Cerkve in duhovniškega poklica. Moja pozitivna izkušnja Cerkve in duhovniškega poklica je bil eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na mojo odločitev za ta poklic. Ravno vprašanje slabih izkušenj, ki jih nekateri ljudje danes imajo z duhovniki in Cerkvijo, so zame še danes velika skrivnost, ob tem pa tudi vir spraševanja in preverjanja moje poklicanosti, saj sem med teološkim študijem in pripravo na duhovniški poklic v semenišču spoznal, da je bistvena naloga nas duhovnikov v prihodnosti delati za čim bolj pristno človečnost, graditi na takšnih odnosih z vsemi ljudmi, da bodo prepoznavali v nas tistega Kristusa, ki se ni bal oznanjati Božje kraljestvo najbolj obrobnim. S tem je tvegal veliko, nasprotovanje verskih in državnih oblasti, slabo javno podobo po tem, ko je povedal preprosto resnico, kako je pot k odrešenju velikokrat strma in težka. Vsak, ki se danes odloči za duhovniški poklic, vsak, ki si prizadeva za pristno krščansko življenje, ter nenazadnje vsak, ki si v življenju in delovanju prizadeva za resnico in dobroto, tvega, da bo doživel razočaranje, nerazumevanje, posmeh in nasprotovanje, včasih celo od ljudi, ki so nam najbližji (ki naj bi nas imeli najrajši). Vendar je za dosego boljšega sveta, odrešenja in graditve božjega kraljestva treba vztrajati, kljub vsem raznim drugačnim ponudbam današnjega sveta, (ki pa ne prinašajo sreče in zadovoljstva). Človek današnjega časa potrebuje duhovnika, da mu preprosto kdo sporoči, da ni le gola snov, ki živi le za ta trenutek. Potrebuje duhovnika, ker ta nepopolni svet potrebuje nekoga, ki bo klical, ne samo k spreobrnjenju in pravičnosti temveč tudi k usmiljenju. Za vse to je potreben pogum, za vse to se je treba odločiti in nenazadnje tudi tvegati. Bodimo v tem tveganju drug drugemu v oporo in spodbudo.
Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci, kaj pravzaprav pomeni “biti duhovnik” in kaj je naloga duhovnika v svetu? Začel bi z osebno zgodbo. Bilo je pred približno sedmimi leti. Sam sem živel v stanovanju, hodil v službo in želel sem si ustvariti družino. Pomembna prelomnica je bila, da sem začel na poti v službo moliti rožni venec. Recimo pet minut. Takrat sem izvedel za družino, ki je razpadala, in sem dodal še molitev zanjo. Postopoma sem molil za vedno več ljudi v težkem položaju. Počasi se mi je začelo dogajati, da sem v molitvi začutil, da oseba, ki ji govorim – namreč Bog – zares obstaja. To me je večkrat prešinilo. Vedno bolj me je spremljalo veselje nad Njegovo navzočnostjo. Nisem se počutil samega, hkrati pa mi je pogovor z njim prinašal veselje, mir in srečo. V meni je tako počasi rasla želja, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Videl sem lepoto tega, da se prepustiš Gospodu in ob tem porežeš vrvi rezervnega čolna. Ta zavest je vedno bolj rasla, ob tem pa sem močno čutil tudi to, kako težko se odpovem želji, da bi imel družino. Tako sem se nekaj časa bojeval in na koncu zelo jasno uvidel: Moja moč je prešibka, da bi odločitev sprejel sam. Zgodba se je potem razvijala naprej in bila je naporna, končni rezultat pa je bil tak: Gospodu sem rekel DA. In ko sem to rekel, sem zelo zelo močno čutil, da tega nisem naredil sam, ampak mi je to željo izpolnil Bog. To je bila zame neizmerna sreča in zelo močna izkušnja: BOG OBSTAJA! Prav zares deluje v mojem življenju! To je bilo neizmerno osrečujoče. Med nadaljnjo pripravo na duhovništvo se je moj odnos z Bogom krepil. Doživljal sem ga kot tistega, ki me ima neizmerno rad – tistega, ki izpolnjuje moje življenje. Lahko rečem, da poslanstvo duhovnika vidim prav v tem: da ljudem povem, da niso sami – da jih ima Bog neizmerno rad, da daje moč v težavah, da rešuje zapletene situacije, da prinaša veselje. Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, poskusite! Začnite se pogovarjati z Bogom. Če si iskreno želite povezati z Njim, ga boste zagotovo srečali tudi vi. Hvala za Vašo pozornost in blagoslovljen dan Vam želim.
V Sloveniji, zamejstvu in tudi med Slovenci drugod po svetu te dni potekajo slovesnosti ob Dnevu državnosti. Spominjamo se uradne neodvisnosti države, ki je bila sicer razglašena naslednji dan, 26. junija. Ob prazniku bo razmišljal teolog in duhovnik dr. Jože Plut.
»Kaj neki bo iz tega otroka?«, so se ob rojstvu Janeza Krstnika, ki danes goduje, spraševali sosedje v kraju En Karem v judovskem pogorju nedaleč od Jeruzalema. Mimogrede: Janez Krstnik je bil približno pol leta starejši od Jezusa. Vprašanje, kaj bo iz otroka, se navadno nanaša na to, kaj bo otrok v življenju dosegel, koliko moči, dobrin in ugleda si bo pridobil. Rojstvo je videti kot točka nič, s katere se poženemo proti cilju, ki je neprekinjena rast telesne, intelektualne in psihične moči, dokler se s staranjem krivulja rasti ne obrne navzdol. Steven Pinker, jezikoslovec, kognitivni psiholog in profesor na Harvardu v knjigi Nepopisan list razlaga, da rojstvo ni točka nič, kajti naša narava ni nepopisan list, kot od Jean-Jacquesa Rousseauja (1712–1778) naprej mislijo mnogi filozofi. Že na štartu svojega življenja so po Pinkerjevem prepričanju na nas navezane nekakšne uteži, ker smo od spočetja naprej bitno zaznamovani s številnimi predzavestnimi neprijetnimi motivi, kot so nagnjenost k samoprevari, ljubosumju, pohoti, želji po nadvladi in maščevanju. Kar je pravzaprav isto, kar uči krščanski nauk, da je v nas pred vsako osebno krivdo že zapis napuha, lakomnosti, požrešnosti, lenobe itd. S tem uvidom Steven Pinker bistveno dopolnjuje psihologe, ki menijo, da smo popisani samo z nezavednimi čustvenimi vsebinami in doživetji iz zgodnjega otroštva, ki so organsko vpisana v naše telo in naš organski spomin. Po Pinkerju smo popisani še preden se naše otroštvo začne, torej že pred štartom. Točke nič oziroma čistine dejansko ni. Kar pa nam ne odvzame zmožnosti svobodnega odločanja. Ki pa je seveda vedno omejena. Janez Krstnik je za duhovno zgodovino neprecenljive vrednosti. S tem ko v mladeniških letih odide v samoto, se obleče v kameljo dlako, si nadene usnjen pas okoli ledij ter se hrani s kobilicami in divjim medom, pokaže, da ga pridobivanje moči, dobrin in ugleda ne zanima. Mnogi so v tem videli čudaštvo. Toda čudak ne more prinašati univerzalnega sporočila. Janez Krstnik je bil kljub nenavadnemu življenjskemu slogu absolutno uravnovešen. Bolj kot kdor koli od sodobnikov je doumel, da so uteži, ki so po Pinkerju na nas navezane že s spočetjem, tiste sile, ki vlečejo k tlom in v nered tako posameznika kot družbo. V to bitno človekovo ranljivost, ki je sami ne moremo ozdraviti, je Janez Krstnik umestil Kristusa. Njegovo enkratno in neponovljivo sporočilo je bilo: Glejte, Jagnje Božje, ozrite se na Kristusa, on po svojem Duhu od znotraj zdravi vaše duše, njegovo notranje delovanje je podstat, da je lahko učinkovito tudi delo psihologov, on nas usmerja onstran vidnega, da ne omagamo in se ne potolčemo v boju za moč in prevlado.
Nedavno me je na zelo zanimiv način presenetil neki gospod. »Poslušajte, pater,« mi je rekel. »Berem in poslušam o tem, kako bodo zdaj na nekaterih fakultetah ukinili moška in ženska stranišča. Kar je za moje pojme čisto zgrešeno z naravno logiko. Ampak prav posebej me je pa vrglo v »luft«, ko sem o tem bral celo v Svetem pismu!« »Ta je pa dobra,« sem si mislil in ga z nekoliko cinizma vprašal: »Kje v Svetem pismu pa piše o ukinjanju moških in ženskih sekretov?« Pa je gospod hitro začel pojasnjevati, da ni bral o ukinjanju stranišč, ampak o tem, da apostol Pavel piše o ukinjanju spolov. Hitro je postalo jasno, da ima gospod v mislih Pismo Galačanom, v katerem je Pavel zapisal sledeče: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Pri tem pa gre za neko povsem drugačno revolucijo kot je to v duhu sodobnega časa razumel dotični gospod. Revolucijo, ki jo je za prvo in tudi vsa nadaljnja stoletja prineslo krščanstvo. Če se skušamo samo za silo umestiti v družbene razmere in čas prvega stoletja, v katerem je deloval Pavel iz Tarza. To je bil čas, ko je bila delitev na sužnje in svobodne ali pa na sužnje in gospodarje nekaj družbeno sprejemljivega. Za tedanjo patriarhalno družbo pa je bilo seveda povsem normalno, da je moški nekdo, ki nekaj velja, ženska pa je praktično njegova lastnina. In v to situacijo vstopi revolucionarna novost krščanstva. Odrasel človek, ki se odloči, da bo prejel zakrament krsta, s tem postane del občestva Cerkve, oziroma kot zapiše apostol Pavel: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.« Obleči Kristusa pa pomeni, sprejeti nov način življenja, ko se zavem, da me Bog ljubi in me vabi, da tudi jaz to zaživim v odnosih z drugimi. To posledično vodi v podiranje pregrad, ki jih ustvarjajo družbene norme ter kulturna in narodna pripadnost. Če namreč nekdo s krstom postan kristjan in pripada Kristusu, ni več pomembno ali je suženj ali gospodar; ni pomembno ali Jud, Grk, Slovenec, Hrvat ali Italijan; ni pomembno ali je moški ali ženska. Pred Bogom smo vsi enaki, nihče ni boljši, pomembnejši ali več vreden. Vsak je vreden in ljubljen takšen, kakršen je in seveda poklican, da to živi tudi z drugimi. V zavesti svojega spola, stanu, poklica ali narodnosti. V zavesti, da za nas, kristjane »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske,« ampak da smo vsi »eden v Kristusu Jezusu.«
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o tišini.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki zgolj govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega.
Sem izredna delivka obhajila v cerkvi. Ob praznikih in posebnih dogodkih, ali ob nedeljah, delim posvečene hostije, kruh življenja. To je moje najljubše opravilo. In ob tem se zmeraj počutim kot odlikovani sodelavka duhovnika, ki sme delati nekaj svetega in pomembnega. Ko stopam pred oltar, da iz duhovnikovih rok prejmem kelih z hostijami, se vedno spomnim na prizore zadnje večerje, ko je Jezus svojim učencem razdelil kruh. Kot bi s tem razdelil sam sebe. Spomnim se tudi mame, ki je rezala sveže pečen kruh, ter ga polagala v naše otroške roke. Kako slasten je bil! Ko delim obhajilo, polagam z veliko spoštovanja ta novoposvečeni kruh življenja v roke, ki se iztegujejo proti meni. In to so tako različne roke! Otroci, katerih roke moram pogosto kar poiskati kje so, saj jih pozabijo dvigniti dovolj visoko; mladi, z lepo urejenimi, tudi nadišavljenimi rokami in punce z okrašenimi nohti; delavci, ki opravljajo težka fizična dela in imajo vidljive brazde na obeh straneh rok; mamice, ki jim roke dišijo po mleku; kmečke roke, porjavele od dela na soncu in zemlji; trepetajoče roke starih in bolnih…. V vse te roke položim belo hostijo in čutim neizmerno srečo, da jim smem podariti nekaj, kar ni moje, kar je večje od mene, a nahrani ne njihova telesa, ampak njihove duše in srca. Na veliki četrtek je Jezus med svoje učence razdelil kruh in vino in povedal, da je to njegovo telo in njegova kri in naj to delajo v njegov spomin. Pri vsaki maši se spominjamo prav tega dogodka. In pri vsaki maši pri deljenju obhajila, se na vse razširi vonj Jezusovega blagoslova in prisotnosti…Ko sem pri maši v domu ostarelih, ostrmim, da tudi dementni ljudje, ki so skoraj vse pozabili, z duhovnikom ponavljajo glavne besede mašnega obreda: »Vzemite in jejte, to je moje telo, to je moja kri. To delajte v moj spomin!« Ko polagam bele hostije v človeške roke, ki lahko naredijo toliko dobrega pa tudi toliko hudega, želim, da bi znali iz prejetega kruha črpati moč za radost življenja in za življenje, ki traja večno ...
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da mnoge kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih trenutno vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je za razliko od nas brez barve, vonja in okusa. A navkljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.
Vsakdo je bil že kdaj poražen in potem v tistem razočaranju pride kdo, ki te spomni na pregovor, da je veličina v tem, da se po padcu vedno zbereš in pobereš. Ne pričakuj, da ne boš nikoli padel, da ne boš nikoli premagan, to je pač nemogoče. Se zgodi, da je nekdo vsepovsod, kjerkoli se pojavi, najboljši, vedno prvi - na upravičen ali tudi ne povsem upravičen način. Že v šoli poznamo pravilo, da tisti, ki se je izkazal kot dober učenec, zlahka ali pa kar vedno dobi boljšo oceno. Če pa je nekdo dobil sloves slabega učenca, pa se kaj rade, druga za drugo vrstijo slabe ocene. Iz nekega »skrivnostnega« razloga kar ponavlja neuspehe. To mu lahko vzame veselje do učenja, ga spravi v stanje nezaupanja vase, tudi nezaupanja v druge. Poznam zgodbo učenca, ki je danes zelo uspešen strokovnjak in voditelj na svojem področju. V zahtevno šolo so ga poslali, ker so opazili njegovo nadarjenost. V novi šoli pa je doživel šok. Nihče ni upošteval, da prihaja iz manj razvitega okolja, da so pri njem pogoji za učenje bistveno slabši kot pri sošolcih. Tudi njegova urejenost ni bila primerljiva z zelo negovanimi sošolci. Ljubezen do geografije, ki jo je gojil, je bila izjemna. Veliko je sam odkrival na tem področju in bil je navdušen nad profesorjem tega predmeta, ki je bil vrhunski. Toda, čeprav se je s posebno zagnanostjo učil, imel tudi veliko širšega znanja, je pri ocenjevanju lahko dobil le trojko. Krivica, nerazumevanje, skoraj zavrženost tam, kjer je hrepenel po ljubezni, podpori, potrditvi… Bil je pač zaznamovano slab. Po enem letu je bil kljub nadarjenosti prešolan nazaj v manj zahtevno šolo. V zrelih letih rad pripoveduje o tem. Brez zamere. Poraz se je sčasoma obrnil v vztrajno odkrivanje sveta, stvarstva, svoje vloge v njem, bivanja. Verjame, da je za vsem tem globlji smisel, da je to del božje volje, enkratne naloge, ki jo ima na tem svetu. Neuspeh ga je okrepil. Vse to je povezal s pogumom, da razlikuje in raziskuje globlje, zmage in poraze. Ob neuspehu, prevlada vedrina, saj se iz tega uči, poskuša ponovno, še enkrat in spet, da dokonča nalogo. Poln hvaležnosti uresniči tisto, kar je njegovo poslanstvo. In se veseli tudi majhnih zmag, jih nikoli ne omalovažuje. Hrepenenje po polnosti življenja je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je treba samo prebuditi. Prebuditi zatrto dušo. Začneš poslušati sebe in svoje hrepenenje do Boga, ki daje neverjetne možnosti.
Verjetno ta zgodnja nedeljska ura ni najbolj primerna za matematične akrobacije, a je morda vseeno vredno poskusiti. Vsak prvošolček zna izračunati: ena + ena + ena = tri. Logično. In vsem je to jasno. Kaj pa, če je seštevek ena + ena + ena = ena. Tukaj pa ni logike. Noben matematik se ne bo s tem strinjal. Se bo pa teolog. Seveda ne na ravni matematike, ampak na nivoju teologije o Sveti Trojici. Namreč, da so tri Božje osebe en sam Bog. Se pravi, da je ena + ena + ena dejansko ena. Torej, da so Oče in Sin in Sveti Duh en sam Bog. Na logično matematični ravni pač to ne zdrži. Na odnosni ravni pa se pokaže povsem druga razsežnost. Na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Ampak, kako je lahko človek podoben Bogu? V čem je dejansko ta človekova bogopodobnost? Oče, Sin in Sveti Duh so tri Božje osebe, ki so v tako močni in tesni odnosni povezanosti, da so en sam Bog. In prav v tem je v nas odtisnjena podoba našega Boga. Zelo konkretno: ko zmoreta moški in ženska, mož in žena takó globoko bližino v odnosu, ko zmoreta ljubiti drug drugega v odprtosti in sprejemanju, takrat med njima nastane prostor za tretjega. Takrat se poraja tretji, ki ni moteč in vsiljivec v tem odnosu, ampak dejansko izpolnitev tega odnosa. Odprta in podarjajoča se ljubezen med možem in ženo torej vedno znova ustvarja prostor za novo človeško življenje. Tako novo bitje ni vsiljivec, ampak je dobesedno utelešenje ljubezenskega odnosa. Prav v tem je človek najbolj podoben Bogu. Oziroma bi bilo bolj pošteno, če bi rekli, da postaja podoben Bogu. Vsi namreč dobro vemo, da so naši odnosi zelo občutljivi, krhki in ranljivi in nemalokrat precej ranjeni in se zato lahko samo približujemo tej Božji podobi. Danes, ko v bogoslužju obhajamo nedeljo Svete Trojice, je to lahko v izziv ali pa vsaj v spodbudni premislek, kako in koliko skušam v svojem življenju ustvarjati in živeti povezanost v odnosih, ki niso izključujoči, ampak povezovalni. Kjer se ob lepem in dobrem prijateljstvu najde odprtost in sprejetost še za tretjega, kjer je torej odnos odprt še za druge. S tem, ko se trudim živeti v odprtosti in sprejemanju drugega, puščam odtis Boga v tem svetu, odtis tistega, v čemer smo podobni Bogu. Ta čudovita zmožnost, da živimo in se kot človeška bitja uresničujemo v pristnih, odprtih in podarjajočih se odnosih.
Spominjam se drobnega dogodka, ki se marsikomu morda ne zdi nič posebnega, meni pa se zdi vendarle pomembno o njem razmišljati in govoriti. S prijateljico, mlajšo od mene, ki je po prometni nesreči pred več kot tridesetimi leti tetrapelgičarka, sva na vroč poletni dan sedeli nekje na terasi in se pogovarjali. Pili sva vodo in na mizi je bil vrč z vodo, da sva si lahko še natočili. Naenkrat ga prijateljica dvigne in si skuša natočiti sveže vode. Videla sem, da to zanjo ni tako lahko in sem ji hotela pomagati. »Ne, pusti, bom sama.« In po nekajkratnem poskusu ji je to res uspelo. O tem sploh nisva več govorili, priznam pa, da sem bila zelo vesela njenega uspeha. Vedno znova sem vesela in tudi hvaležna ob takšnih srečanjih. Tudi meni dajejo pogum, da je vredno vztrajati in se potruditi. Lahko bi ji vodo nalil tudi nekdo drug, ampak čisto drugače je, če to narediš sam. Tudi če to ni tako lahko. Ob tem sem se spomnila stare gospe, ki živi po poškodbi noge v domu za stare in je na vozičku, si pa z rokami veliko pomaga in naredi zase čim več sama. Tudi posteljo si sama postelje in seveda še veliko drugega. Pravi, da ji to daje občutek, da je kljub invalidnosti še precej samostojna. Pravzaprav poznam veliko starih in manj starih ljudi, ki so kljub takšni ali drugačni prizadetosti še vedno do neke mere samostojni. Potem jim je tudi veliko laže prositi za pomoč, ko je to tudi res potrebno. Dobro je, da človek naredi vse tisto, kar sam lahko naredi, pa tudi če to naredi težko, prav tako pa je tudi dobro, da zna sprejeti pomoč, ko je to potrebno. Nič manj pomembno pa ni za spremljevalce, za vse tiste, ki se znajdejo ob tem človeku. Ljudje, ki tega niso navajeni, so pogosto v hudi zadregi in se jim zdi, da morajo takoj stopiti v akcijo. Tudi prave pomoči se je treba učiti. Pustiti prizadetega, da sam naredi vse tisto, kar lahko, pomagati pa povsod tam, kjer tega ne more. Nobenega vsesplošnega recepta ni, vedno znova je treba videti slišati, premisliti in se odločiti.
Neveljaven email naslov