Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodilo se je pred desetletji. Na sodišču sta prestrašeni in objokani stali deklici, stari enajst in trinajst let. Poklicani sta bili, ker naj bi se na željo očeta ob ločitvi staršev ločili tudi onidve. Pravico do ene je uveljavljal oče. Takratna sodnica pa je predhodno razpravo in svojo odločitev ustavila ter preudarno presodila, da sta dekleti dovolj stari, da se odločita sami. Enoglasno sta prosili, da hočeta ostati skupaj in da hočeta ostati pri materi. Sodnica je poslušala njun glas, ne morebiti glasu svoje stroke ali črke zakona. Še več: okarala je očeta, zakaj je že tako ranjena otroka izpostavljal novim strahovom in ranam.
Deklici sta ostali skupaj, skupaj sta vse do doktorata kasneje študirali v Ljubljani, danes imata srečni družini in sta največji prijateljici. Ena od teh deklic sem bila jaz, druga moja starejša sestra. Na dogodke sem skoraj že pozabila, ker niso pustili trajnih posledic. Toda nedavna novica v medijih, kako je socialna služba nekje v Sloveniji z eno samo potezo odvzela otroka starim staršem, je znova oživila ta spomin v meni. Konkretnega primera seveda ne poznam, da bi lahko o tako radikalni gesti neke državne strokovne službe razpravljala. A modrost, ki jo lahko potegnem iz svoje lastne zgodbe, je: iskrena hvala takratni sodnici, ki je o nama s sestro pustila odločati nama samima. Tista neznana sodnica nama je v najini globoki stiski pustila najino človeško dostojanstvo. Ni naju obravnavala kot otroka brez razuma in zmožnosti presoje, ampak kot človeka, o katerih ne more odločati nekdo drug, ki situacije ne more poznati, saj ne pozna otrokovih dejanskih čustev in njegovega globokega strahu nemoči pred močjo odraslih. In kaj je drugega kot razkazovanje moči, če otroke – četudi majhne - zradiramo kot ljudi na raven bitij, ki o sebi niso zmožni odločati, kot da ne bi imeli čustev, ki jim dajejo zmožnost presojanja? Pa čeprav je že Mali princ dejal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zgodilo se je pred desetletji. Na sodišču sta prestrašeni in objokani stali deklici, stari enajst in trinajst let. Poklicani sta bili, ker naj bi se na željo očeta ob ločitvi staršev ločili tudi onidve. Pravico do ene je uveljavljal oče. Takratna sodnica pa je predhodno razpravo in svojo odločitev ustavila ter preudarno presodila, da sta dekleti dovolj stari, da se odločita sami. Enoglasno sta prosili, da hočeta ostati skupaj in da hočeta ostati pri materi. Sodnica je poslušala njun glas, ne morebiti glasu svoje stroke ali črke zakona. Še več: okarala je očeta, zakaj je že tako ranjena otroka izpostavljal novim strahovom in ranam.
Deklici sta ostali skupaj, skupaj sta vse do doktorata kasneje študirali v Ljubljani, danes imata srečni družini in sta največji prijateljici. Ena od teh deklic sem bila jaz, druga moja starejša sestra. Na dogodke sem skoraj že pozabila, ker niso pustili trajnih posledic. Toda nedavna novica v medijih, kako je socialna služba nekje v Sloveniji z eno samo potezo odvzela otroka starim staršem, je znova oživila ta spomin v meni. Konkretnega primera seveda ne poznam, da bi lahko o tako radikalni gesti neke državne strokovne službe razpravljala. A modrost, ki jo lahko potegnem iz svoje lastne zgodbe, je: iskrena hvala takratni sodnici, ki je o nama s sestro pustila odločati nama samima. Tista neznana sodnica nama je v najini globoki stiski pustila najino človeško dostojanstvo. Ni naju obravnavala kot otroka brez razuma in zmožnosti presoje, ampak kot človeka, o katerih ne more odločati nekdo drug, ki situacije ne more poznati, saj ne pozna otrokovih dejanskih čustev in njegovega globokega strahu nemoči pred močjo odraslih. In kaj je drugega kot razkazovanje moči, če otroke – četudi majhne - zradiramo kot ljudi na raven bitij, ki o sebi niso zmožni odločati, kot da ne bi imeli čustev, ki jim dajejo zmožnost presojanja? Pa čeprav je že Mali princ dejal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«
Poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o sočutju. Potrebuje ga prav vsak izmed nas, hkrati pa soljudi ne smemo soditi, ampak jih moramo poslušati in dostikrat z njimi tudi čustvovati, še posebno če so v stiski.
Današnji svet je vajen vsakodnevnega vrveža, stalnega tekanja z enega kraja v drugega in nasploh nenehnega dogajanja, ki mu ni videti konca. Introvertirano, tiho življenje v zasebnosti doma, ki ga namenimo intelektualnim dejavnostim, v družbi pogosto velja za dolgočasno. Kljub temu smo bili v zadnjih mesecih vsi bolj ali manj prisiljeni preživeti veliko več časa sami s seboj ali v krogu ožje družine in se vzdržati medsebojnih stikov. Nekateri so v novem okolju uživali, spet drugi so ga občutili kot prisilo, ki jih je oropala družabnega življenja. Toda tudi bolj samotno življenje ima svoje prednosti – še več, je edini način, kako doseči notranji mir in duševno uravnovešenost, je prepričan Montaigne, francoski renesančni filozof iz 16. stoletja. Čeprav je bil deležen kakovostne izobrazbe in je opravljal uspešno kariero na sodišču, se je po očetovi smrti pri osemintridesetih letih upokojil in se umaknil na svoj grad. Svojo odločitev je proslavil z napisom na steni knjižnice, ki je sporočal, da se je »že davno naveličan suženjstva na dvoru, sodišču in v javnih službah, kljub temu pa še vedno pri močeh, zatekel k učenim devicam, da bi se v njih okrilju odpočil.« Svoj preostali čas je torej želel preživeti v samoti svoje knjižnice ob prebiranju raznovrstnih knjig in premišljevanju o sebi in svetu, sčasoma pa je začel zapisovati lastne misli in tako oblikoval prva poglavja znamenitih Esejev. Posebno mesto v njegovi zbirki premislekov ima esej O samoti, v katerem poveličuje življenje v odmaknjenosti od javnega življenja in trdi, da je to najvišji cilj modrega človeka. Večina ljudi po njegovem mnenju namreč išče časti, javne službe in druge plati družabnega življenja samo zaradi osebnih koristi, sam pa v tem ne vidi pravega življenjskega smotra. Ravno nasprotno, modrec bi sicer res lahko živel »celo v direndaju gosposke palače, toda če bi bilo odvisno od njegove lastne izbire, pravi, je niti pogledal ne bi. Življenje v njej bi že prenesel, ko bi bilo treba, če pa je v njegovi odločitvi, si bo izbral rajši kaj drugega,« je prepričan Montaigne. Moder človek po njegovem mnenju torej išče življenje v miru, v zasebnosti in se zavestno oddaljuje od vsega drugega. Seveda je v našem svetu tako rekoč nemogoče slediti njegovemu idealu: Montaigne je bil vendarle premožen plemič, ki si je lahko privoščil umik na idilično grajsko posestvo. Kljub temu nas njegov zgled spodbuja, naj ne gledamo z odporom na trenutke, ko smo se zaradi razmer prisiljeni odpovedati družabnemu življenju in se umakniti v tišino doma. Montaigne nam kaže, da samota ni kazen, ampak je priložnost, da se zavestno poglobimo vase in razmislimo o svojih željah, občutkih in doživljanjih. Kajti »največja stvar na svetu je najti pot do samega sebe,« je prepričan filozof.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o branju svetega pisma. To še posebno priporoča vernim kristjanom. Branje svetih besedil bi moralo biti vztrajno in poglobljeno.
»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.
Večkrat mislim na mojo dobro znanko, ki je umrla pred nekaj leti, stara sedeminsedemdeset let. Živela je sredi mesta, sama, v bloku. Zadnjih nekaj let se je zdravila zaradi raka na dojki. Občudovala sem jo, kako nekomplicirano je sprejemala svojo bolezen. Včasih sem se spraševala, kako bo takrat, ko sama ne bo več kos vsemu, ko bo potrebovala pomoč za čisto vsakdanje življenje. \tPotem se je zgodilo, da je res obležala. Ne za dolgo, samo za dober mesec. In takrat so se pojavili njeni sosedje iz bloka in iz sosednjega bloka. Poskrbeli so za vse, kar je bilo potrebno. Skuhali so ji, ji prinesli, kar je potrebovala, telefonirali njenemu zdravniku in se posvetovali z njim, kaj bi bilo zanjo najboljše. Pa še veliko drugih stvari so postorili. Nazadnje je umrla v bolnišnici, kamor so jo pripeljali dva dni pred smrtjo. Pokopali so jo v rojstnem kraju in tudi nekaj sosedov je prišlo na pogreb. \tVelikokrat premišljujem o teh sosedih. Vse to se ni dogajalo nekje na deželi, kjer se ljudje bolje poznajo, ampak sredi mesta. Torej je tudi v mestu to mogoče. S sosedi je ta gospa imela stike seveda že prej, ne šele ob umiranju. Ti sosedje so bili zanjo ob umiranju bolj dragoceni kot medicina in vse druge službe pomoči. \tVse to mi prihaja na misel tudi takrat, ko slišim govoriti o prostovoljcih, pa naj bo kjerkoli že. Lepo je, da se ljudje odločajo za prostovoljno delo, na najrazličnejših področjih. Življenje brez prostovoljnega dela bi bilo veliko siromašnejše. Pa vendar je sosedska pomoč še bolj dragocena. \tPri prostovoljnem delu je zelo pomembno preverjati motive, zakaj se nekdo odloči za to delo. Pogosto je to zaradi reševanja svojega problema, mnogi tudi zelo radi nastopajo v vlogi tistega, ki daje, ki pomaga. Sosedska pomoč v trenutku, ko jo res najbolj potrebuješ, pa je tu zato, ker jo res potrebuješ. Nihče od sosedov ne more izbirati, kakšen prostovoljec bo. Pomagal bo pri tem, kar življenje v sosedstvu zahteva. In prav to sosede navadno zelo zelo poveže.
Res neverjetno, kako nas zanimajo življenja drugih. Kaj se govori, kaj ljudje pravijo, kaj pripovedujejo. Pa naj gre to za vaške ali branjevske čvekarije ali pa najbolj sveže novice pri frizerki. Da ne govorimo o rumenem tisku, ki je namenjen izključno novicam in tračem o drugih. In seveda spletne inačice istega. Ko je pomembno, kaj je kdo rekel, naredil, pokazal ali pa zakuhal. Samo da je sočno, zanimivo, dražljivo. Samo da se govori, da se komentira, da se ve. Zakaj? Kaj imamo od tega, če smo v tabloidu prebrali, da je slovenski kvazi estradnici poginil psiček, ali pa, da si je neki igralec zvil gleženj v domači dnevni sobi in da se je neka popevkarica pokazala v družbi z novim spremljevalcem. Samo da se govori, da se ustvarja neka podoba, imidž, slava – kakršnakoli pač že je. Potem so tu še komentarji, ne samo v živo od ust do ust, ampak na vseh mogočih forumih. Ko se lahko razpišem, kakor se mi zdi, ko lahko nekoga raztrgam in oblatim, kakor mi v tistem trenutku narekujejo čustva, gnev in jeza. Na take in drugačne načine torej čvekamo, opravljamo, govoričimo, blatimo, kritiziramo, predvsem pa ustvarjamo določene predstave in stereotipe o ljudeh. In te predstave nam v resnici onemogočajo, da bi prišli do resnice, do pravega spoznanja. Vprašanje seveda je, če si sploh želimo ugotoviti resnico. Verjetno je lažje vztrajati pri svojih predstavah o nekom, pri svojem prepričanju, ko sem nekoga že ožigosal in popredalčkal. Ker če bi se moral soočiti s tem, kar on ali ona resnično je, potem bi tudi zame to pomenilo, da moram pri sebi nekaj spremeniti. Tako pa lahko po mili volji vztrajam pri svojem in mi tudi ni treba nič narediti na sebi, mi ni treba v ničemer zrasti. Sem lepo zaprt v svojo trohnobo in se napajam z zbiranjem, naslajanjem in širjenjem novic o drugih. Evangelij današnje nedelje nas izziva prav v tem, saj Jezus sprašuje svoje učence, kaj ljudje pravijo o njem. Kaj se govori? Odgovori so v klasičnih arhetipskih podobah izraelskih prerokov. Nato Jezus obrne gledišče in jih vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Gre za vprašanje mojega prepričanja. Sem res odprt za spoznavanje Boga, za spoznavanje bližnjega, za spoznavanje sočloveka, ali sem se preprosto ujel v neke kalupe predsodkov in svojih prepričanj. Če sem namreč ujetnik tega, potem ne morem prepoznavati in spoznavati Boga. Ne morem v možu, ženi, otroku, prijatelju, sodelavcu, sosedu odkrivati novih in novih razsežnosti njegove osebnosti. Ustaljene podobe in prepričanja mi onemogočajo globino, zato tudi verjetno tako radi segamo po cenenih tabloidnih zadovoljstvih. Resnično srečanje z drugim pa mi omogoča tudi resnično srečanje s sabo. Odstranitev zabetoniranih podob in prepričanj o Bogu pa na koncu vedno izzove vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Mrzlo, a prelepo jutro pod mojim oltarjem gora. Kljub globoki zimi je snega le za vzorec, tudi precej višje, celo na konicah najvišjih vršacev se razgaljajo sive skale. Odpravim se v mrzlo dolino Planice, a nič ne de, že sam pogled na to neminljivo lepoto ti ogreje srce in nariše nasmeh na ustnice. Napredujem hitro, pod nogami se izmenjujejo skale, pesek in poledenel sneg. Kako obožujem to skladbo pod čevlji! Drsenje »šodra«, ropotanje kamenja in škripanja trdega snega. Koliko korakov je že za mano v tem sivem svetu in koliko jih je še pred mano? Višje ko sem, več je snega. Sicer premalo za smučanje, a vseeno pod čevlji in derezami začne prevladovati bela škripajoča podlaga. Kmalu sem na cilju. Pogled objema lepoto, ki me vedno znova zvabi v svoja nedrja in vedno znova očara z nepopisljivo lepoto. Pomirjen, napolnjen z omamo začnem sestopati. Desna noga se vdre globoko v sneg, presenečenje, nimam več opore, vrže me na hrbet, drsim … poskušam se zaustaviti, brez uspeha, hitrost je prevelika …, prepuščen sem le še na milost in nemilost fizikalnim zakonom. Lepota, omama, ljubezen … zanje v tem trenutku ni prostora. Le grozljiva nemoč in vprašanje: »Se bo tole ustavilo?« Napol ležim v snegu in ocenjujem stanje. Bolečine v obeh gležnjih so neznosne, kaplje krvi na snegu … Položaj se mi zdi nadrealističen. Se to res dogaja? Meni? Resnica je očitna in boleča hkrati. Reši me lahko samo pomoč kolegov reševalcev. Po žepih stikam za telefonom. K sreči je še tu. »112, klic: NIČ!« »Žena, klic: NIČ!« Za neštetimi klici, na koncu popolnoma naključnimi, vedno bolj zastrašujoča tišina. Podhlajam se. K sreči je nahrbtnik ostal ob meni. Navlečem si puhovko, poskušam se usesti na nahrbtnik, ne gre, bolečina je prehuda. Spet vzamem telefon. Spet nešteto klicev, ki ne dosežejo cilja, pravzaprav življenja! Tole ni v redu, pravzaprav so tole moji zadnji trenutki, obup, ki ga nisem vajen, če ni klica, ni življenja. Korakov pred menoj ni več … Premrle prste ogrejem na čutari toplega čaja. Klicanje … spet in spet: NIČ. Je vredno trpeti in počasi umirati? Pogledam v strmino pod seboj. Če se mi uspe splaziti še kak meter, zapreti oči, zdrseti v globino … v smrt? Misel, ki me je predramila kot brca v trebuh. »Še vedno sem živ, zaboga!« Ogrejem si prste in kot v transu kličem naključne prebivalce svojega mobilnika. V nekem trenutku se mi le oglasi žena Dominika. Od tu naprej se je pravzaprav moja bitka za življenje končala. Pomirjen z védenjem, da prihaja pomoč, so izginile bolečine in hlad. Moja naloga je bila le ostati živ do prihoda kolegov reševalcev. Rešile so me male zmage in izpolnitev malih ciljev. Oblačila, čaj, klici … in ko mi je obup priklical najbolj črne misli, mi je to dalo neverjetno voljo do življenja. Kot cilji v življenju. Vse skupaj se je ponovilo med okrevanjem. Mali koraki, ki te navdajajo z upanjem. Prvi metri z invalidskim vozičkom, prvi kilometri na sobnem kolesu, prvi koraki … Stremeti je treba k malim zmagam, ki so dosegljive, in ko jih dosežemo, najdemo smisel in voljo za naslednje še bolj smele. Po desetih mesecih sem bil spet v službi, smučal, hodil v hribe, da, v hribe, pod ta moj oltar gora, kjer najdem mir in marsikatero pot do na videz nemogočih ciljev v ŽIVLJENJU.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.
Danes goduje sveti Bernard. Pred devetsto leti je prenavljal takratno Evropo. Kot mlad voditelj samostana se je zavedal, kaj pomeni biti človek. V sebi vedno znova iščemo najboljše v življenju. Zanj je bil zadnji cilj hrepenenja Bog, zato je svojemu nekdanjemu učencu, ko je ta postal papež, zapisal v njemu posvečeno knjigo, da je še vedno treba iskati Boga. »Zato končamo knjigo, ne pa iskanja.« V teh poletnih dneh smo bolj malo pri volji za kakšno poglobljeno tuhtanje. Kdo bi rekel, da je že čas, da prenehamo premlevati utrujajoče misli in končno laže zadihamo. Sveti Bernard bi temu nasprotoval. Njegov čas je bil razburkan. Čeprav je bila Evropa krščanska, so bolj malo živeli tega duha. Tako v samostanih kot na škofovskih dvorih je bilo težko najti pravega pričevalca za Kristusa. Rojevale so se skupine, ki so poskušale očistiti takratnega človeka, od katarov in albižanov do drugih gibanj – vse so bile sad potrebe po pristnosti, ki pa so človeka bolj obsodile, kot da bi ga prenovile. Duh prezira do telesnega, zemeljskega, ki je bil značilen zanje, je bil v nasprotju s podobo učlovečenega Boga. Bernard je z zgledom in učenjem pokazal, da je božje stvarstvo dar in da ga je treba pametno uporabljati, da bomo dobro sodelovali z Bogom. Kar nas lahko nagovori, je njegova stvarnost. V samostan ni stopil kot otrok. Bil je sicer mlad, a je imel za sabo že nekaj življenja. V starejše benediktinske samostane so prihajali otroci, v novo gibanje cistercijanov pa odrasli. Nekateri so imeli za sabo življenje, ki jim ni bilo ravno v ponos. Sveti Bernard jih ni zavračal, ni kazal na njihovo grešno preteklost, niti se ni trudil, da bi jih prepričal, naj pozabijo nanjo. Vsakemu je pomagal, da je v svojih zločinih slišal poziv k prenovi svojega življenja. Ranjenost, ki jo nosi s sabo, naj mu bo v pomoč, da se zaveda, da lahko vedno znova sliši poziv k prenovi in ponižnosti pred drugimi. V sebi moramo le premagati glas, ki nas vabi v razuzdano, grešno življenje, in dovoliti tihemu glasu, da nas povabi na pot poštenja. Iskanje tega notranjega glasu ni nikoli končano in vedno znova lahko pademo. Pri tem pa je sv. Bernard poudarjal, da lahko tudi vedno znova vstanemo. Če nas danes ali te dni pot zanese mimo Stične, se ustavimo v samostanu, ki živi iz dediščine svetega Bernarda. Njegova duhovnost je dala globok pečat ne le zgradbam, ampak vsej slovenski kulturi. Zidovi pa nam s svojo zgodovino pričajo, da ima svetnik prav, ko pravi, da lahko vedno znova začnemo.
V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig svari pred zasvojenostjo. Zasvojenci se dostikrat izgovarjajo, da gre le za slabe navade. Najhujša zasvojenost pa povzroči tudi odmik od svojega lastnega jaza.
Spoštovani, Jezus je za učno metodo uporabljal slikovite prispodobe. Znane so prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi (kovancu) in izgubljenem sinu (Lk 15), toda med njimi je razlika. Pastir, ki ima sto ovc in eno izmed njih pogreša, gre pogrešano ovco iskat. Žena, ki ima deset kovancev in enega izmed njih izgubi, gre izgubljeni kovanec iskat. Potem pa sta še dva sinova in enega izmed njiju ni več, ker odide od doma, vendar ga oče ne gre pridno iskat. V prilikah manjka odstotek ovc, deset odstotkov kovancev in kar petdeset odstotkov sinov. Kakšno stopnjevanje! Sin je neprecenljiv in nenadomestljiv. Jezus je naglasil, da sta bila ovca in kovanec izgubljena, vendar sta bila nato najdena, sin pa ni bil le izgubljen, ampak je bil celo mrtev, potem pa je oživel. Sinovo stanje je najbolj tragično. Ovca in kovanec se nista izgubila namenoma, neodgovorni sin pa je svoje dejanje načrtoval in je odšel od očeta namerno. Toda v stiski je pogledal vase in si rekel: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem …« (Lk 15,17-18) Resnično spreobrnjenje prihaja od znotraj. Žal se marsikdo spoveduje, malo pa se jih kesa. Jezus je v priliki o razvpitem izgubljenem sinu povedal veliko podrobnosti, zato je daljša od prvih dveh. Po navadi se enačim z mlajšim sinom, ki je očeta zapustil, a se je nato vrnil. Ustavim se pri proslavi, ki je bila sklicana zaradi velikega veselja ob najdeni ovci, kovancu in mlajšem sinu. Kaj pa, če sem v vlogi starejšega brata in pri tako nepravičnem praznovanju nočem sodelovati ter se zaradi vrnitve očetovega mlajšega sina, ki je moj brat, nočem veseliti, ampak očetu očitam? Res je, da je bil starejši brat veselejši, dokler njegovega mlajšega brata ni bilo doma. V resnici je bil izgubljen starejši sin, ne mlajši. Mlajši je bil daleč od doma, toda s srcem blizu očeta, starejši pa je bil ves čas doma, toda s srcem daleč od očeta. Nevarno je biti ves čas z milostnim očetom, pa mu ne postati podoben. Prava ljubezen je nesrečna, če ve, da je kdo nesrečen. Boga ne smem ubogati iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Ne smem poveličevati pravil, medtem ko oče namesto pravičnosti izkazuje milost. Bog ne sprejme vsakogar, ampak samo grešnike. Mlajši sin je šel iz svojega greha, starejši pa je ostal v svoji pravičnosti. Sprašujem se, kdaj bo spoznal, da se lahko v pekel vstopi tudi skozi nebeška vrata.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je veliko potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smer našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko ponovno odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
V evangeliju današnje nedelje smo priča pogovoru med Jezusom in kanaansko žensko. Ta preprosta ženska nas lahko nauči nekaj resnic o naši veri in molitvi. Najprej nas uči vztrajnosti. Njeno vztrajanje je opazil celo Jezus. To je spodbuda za nas, ko si za kaj prizadevamo. Ne znamo vztrajati pri hujšanju, kajti ko ne dosežemo želenega učinka, odnehamo. Zdravniki nam priporočajo telovadbo, toda pri njej vztrajamo le nekaj časa, potem se vrnemo na stari tir. Podobno je težko vztrajati pri molitvi, pri opravljanju dobrih del ali disciplini v duhovnem življenju. Ženska v evangeliju nas uči vztrajnosti. Uči nas tudi, da moramo imeti pred seboj jasen cilj. Mora nam biti jasno, za kaj si prizadevamo v življenju. Ko jo je Jezus zavrnil, češ da je prišel »k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,24), ni odnehala, ampak je imela pred očmi jasen namen, ki ga je povedala tudi Jezusu, in sicer, da se božji blagoslov razliva tudi na nejude. Pogum je tretje, česar se lahko naučimo od kanaanske ženske. Bila je tujka in ženska. Pomislimo na takratno kulturno okolje, ki je ženske zavračalo ter jih imelo za manjvredne. Zato je njen pogumni in vztrajni nastop terjal veliko poguma. Približala se je popolnoma moški družbi Jezusovih učencev. To je bila nekakšna »demonstracija ene ženske«, s sporočilom, naj nas ne bo strah, ko se bomo soočali s predsodki v družbi in se bojevali proti njim. Današnji evangelij je tudi pripoved o materi, katere otrok je v velikih težavah. Kdo ve, kako se je kazalo to, o čemer evangelij pravi, da so hčer »mučili hudi duhovi« (v 22). Naj je šlo za kar koli že, nas to spominja na težave, ki mučijo otroke in mladostnike v družinah. Saj vemo, koliko staršev danes trpi zaradi otrok, ki jih mučijo »sodobni hudi duhovi«: droga, alkohol, povezan s ponočevanjem in tragičnimi prometnimi nesrečami, nasilje, nesmisel življenja, strah, motnje hranjenja, pomanjkanje volje do resnega študija in dela, oddaljitev od Boga … Koliko staršev se obupano trudi pomagati svojim otrokom, a ne vedo več, kako bi to storili. Globoko v srcu jih peče vprašanje, ki si ga pogosto zastavljajo: kje so zgrešili v procesu vzgoje? Počutijo se nemočne, včasih so tudi razočarani ali jezni. V takih trenutkih lahko tudi mi, podobno kot kanaanska ženska hčerko, svoje otroke »prinesemo« pred Jezusa. Ali kakor pravijo: »Ko ne moreš človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o človeku.« Kako? Tako, da v molitvi prosiš Boga zanj, kakor je kanaanska mati za svojo hčerko.
Od prvih strani Biblije pa do konca, do Knjige razodetja, se nam velikokrat pojavlja lik ženske. Kot da bi tudi Sveto pismo želelo v vseh svojih knjigah v različnih barvah in njihovih odtenkih spregovoriti o tisti »večni ženskosti«, o kateri je razmišljal tudi Teilhard de Chardin. A skozi to večno ženskost se nam razkriva tudi lik Marije, Matere Božje, katere praznik Vnebovzetja danes obhajamo. Že od začetka ženska deli usodo vsega človeštva, tudi njeno ime Eva pomeni »mater vseh živih«. Eva se mora spopasti s temeljno skušnjavo človeštva, da bi se ljudje polastili božanske moči, imeli isto spoznanje kot Bog, hkrati pa porajali življenje iz nič. Tako skupaj s svojim življenjskim sopotnikom, Adamom, seže po prepovedanemu sadu. Njen Adam, na mesto, da bi jo branil in obvaroval zla, jo celo krivi in ji nagrmadi vso odgovornost. Povleče jo v goščavo, da bi se skrila pred ljubečim klicem Boga, ki ju nagovarja: Kje sta? Marija pa nasprotno, takrat, ko je poklicana, podobno kot prerok, ki odgovarja: »Tukaj sem!«, Tudi ona reče: »Zgodi se mi po Tvoji besedi!« Ne gre za to, da Marija ne bi razmišljala, tudi sama preprosto prizna, da vsega ne razume. Toda njeno srce je sposobno ljubiti, zato sprejme tudi znamenje, ki jo pomirja in ki ji oznanja novo življenje. To znamenje je podoba njene stare sorodnice, Elizabete kot noseče matere. Vidimo, da Marija vzpostavlja sozvočje z ljudmi, z Bogom in s samo seboj. Njena lepota je harmonija besed, nebeških melodij pa tudi plemenitih dejanj. Živi v sozvočju z vso naravo in z vsem človeštvom. Toda najlepša harmonija, ki jo uresniči, je skladje z Božjo besedo. Med tem, kar sliši iz večnosti, in tem, kar živi, ni razlike. Ni razlike med Božjim sporočilom in njenim življenjem, ni razpoke med tem, po čemer hrepeni in kako to hrepenenje udejanja v življenju. Tudi notranje ni razcepljena, njeno telo izraža utrip njene duše. In ker je tudi vsa njena telesna razsežnost prepojena z Duhom, se zanjo trenutki večnosti začno že na zemlji. Ob njeni smrti njeno telo ne more začeti razpadati, ker je že v njenem zemeljskem življenju bilo v veliki meri poduhovljeno. Lahko bi rekli, da se že v njenem vsakdanjem trenutku nebo sklanja na zemljo in da v utripu Galileje in Judeje zaznava, kako Božji Duh prihaja k njej. Njeno v nebo vzetje je dokončna uresničitev tega, kar je že živela kot judovska žena in mati. Takšne harmonije mi sami še nismo zmožni. Toda hkrati tudi za nas velja, da najkrajša pot do srca ljubljenih oseb vodi prek neba, prek večnosti. Molitev zna najti pot v najglobljo intimnost naših dragih.
Ko dobimo povabilo dveh mladih ljudi, da se udeležimo njune poroke, je najpogosteje naša prva skrb: »Kaj pa bomo dali za darilo?« Da bo primerno zanju, da bo tudi primerno veliko, da jima bo dobro služilo, da se ne bomo podvajali z drugimi, seveda pogosto tudi to, koliko denarja za darilo lahko izdamo. Včasih se želimo z njim morda tudi izkazati in pokazati, da ne skoparimo. Zdaj je to največkrat že poenostavljeno s seznamom, ki ga imata mladoporočenca v kakšni večji trgovini. Na tem seznamu so našteti vsi predmeti, ki jih potrebujeta. In tako postane izbiranje darila veliko lažje. Kdo ve, ali bosta čez deset ali dvajset let sploh še vedela, kaj sta od koga dobila. Pa saj se zdi, da to sploh ni tako pomembno. Pomembno je samo, da to zdaj imata. Ob vseh teh darilih pa so včasih tudi drugačna darila. Stvari, ki niso nujne za vsakdanje življenje, so pa izraz notranje povezanosti in ljubezni. Takšna darila so pravzaprav nadčasovna in so zakoncema v veselje še po mnogih letih. Toplo jima je pri srcu vsakokrat, kaj je takrat, pred tridesetimi, štiridesetimi, petdesetimi leti ali še več govorilo o ljubezni in prijateljstvu, ki še trajata. Prav takšno darilo mi je vsakokrat pred leti prihajalo na misel, ko sem obiskala svojo dobro znanko, ki je zdaj poročena že več kot petdeset let. Takrat, ob poroki, so bili težki časi in današnji mladi ljudje si sploh predstavljati ne morejo, kako skromno je takrat vse potekalo. Tudi darila so bila takrat povsem drugačna. Njen mož, ki je še zdaj zelo dober rezbar, je zanjo iz lesa čudovito oblikoval glavnik, s katerim si je lahko spela svoje dolge lase. Pravo umetniško delo. Kot velik zaklad ga še vedno hrani. Ko sem prvič prišla k njej, mi ga je pokazala in potem še vsakokrat, ko sem jo obiskala. To darilo mi je govorilo o tem, da med nami še živijo ljudje, ki so v marsičem drugačni od večine, ki jim je najpomembneje to, kar se odvija v naših odnosih in ne to, kar se za drag denar lahko kupi v trgovini. Vesela in hvaležna sem vsakokrat, ko naletim na takšne ljudi.
Ste že kdaj kupili karte za koncert, predstavo ali kaj podobnega in ste bili pri blagajni res, ampak res prvi v vrsti? Čisto prvi! Ko pa ste prišli v dvorano, ste spoznali, da ste dobili sedež v drugi, morda celo tretji vrsti, ker so prvi sedeži rezervirani za »VIP«. »Very important persons«! Za »zelo pomembne« torej. Dobro, si mislite, rahlo zavistni … in sedete. Ljudje imamo do prvih sedežev oziroma do sedežnega reda na splošno zelo različen odnos. Ko bi bili radi opaženi ali pa želimo dobro videti, se bojujemo za prve sedeže. Ko bi bili radi neopaženi, ko želimo opazovati, ne da bi bili sami opazovani, pa iščemo zadnje vrste. A je že tako: »zelo pomembni ljudje« so posebna sorta … in se razlikujejo od vasi do vasi, od mesta do mesta, od prireditve do prireditve, od stranke do stranke, od sedeža do sedeža. Najbolj posebna vrsta »zelo pomembnih« pa so tisti, ki se zdijo zelo pomembni sami sebi. Ti so lahko celo nevarni! Razen tistih, ki so »VIP«, in tistih, ki se sami sebi zdijo »VIP«, se ljudje pravzaprav ne potegujejo preveč za prve sedeže. Celo nasprotno. Opažam, da ljudje pridejo nekoliko prej prav zato, da bi si lahko izbrali sedež bolj zadaj. Da bi bili neopaženi. In da bi lahko neopazovani opazovali. Če prideš pozno ali pa celo zamujaš, se ti lahko zgodi, da so proste le še prve vrste. In potem raje stojiš kje na robu ali pa zadaj, kot da bi od vseh opazovan sédel na »pomemben« sedež. Za prvo vrsto si se premalo lepo oblekel, pa še prepoten si in smrdiš, ker si – zamudnik – tekel! Če pa se človek boji, da bi ga kdo lahko potegnil iz dvorane … z njegovega sedeža … na oder, pod reflektorje, tja, kjer se bo treba pokazati, izpostaviti, kaj povedati … kaj storiti … potem se usede na najvarnejše mesto: v zlato sredino! Med povprečneže! Tja, kjer nisi ne spredaj ne zadaj! Tja, kjer si najbolj neopažen! Kot si neopažen oziroma skrit na spletu, na katerem lahko iz varne in povprečne sredine, iz udobnega domačega naslanjača, pljuvaš tako po tistih, ki si upajo zasesti prve sedeže, kot po tistih, ki se kot zadnji grešniki skrivajo na zadnjih sedežih. Čeprav v sedanjih, politično korektnih časih, ni več ne greha ne grešnikov. So le še napake, slabosti, značajske lastnosti, splet okoliščin, kolektivna odgovornost … samo greha ni več! Ni pomembno, če smo slabi, samo da smo boljši od soseda!
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o blagoslovu v življenju. Sprejemamo ga vsak dan. Pri tem pa se morajo kristjanke in kristjani tudi potruditi: prebirati Sveto pismo, delati dobra dela.
Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih ravneh bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih stopenj v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se, hočeš nočeš, izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na neki način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najzahtevnejši do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopno prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vse bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.
V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o rojstnem dnevu. Prav vsi ga imamo. Pozneje se razvijamo in spoznavamo svet. Za verne ljudi je ta vstop v življenje, v prvinskost sveta, dejanje stvarnika.
Neki fant se je učil za mornarja. Ko je nekoč divjala nevihta, so mu ukazali, naj se povzpne na jambor. Prve metre mu je šlo zelo dobro. Pogled je imel usmerjen proti nebu. Sredi poti na vrh pa je naredil napako. Pogledal je navzdol na razburkano morje. Ustrašil se je, da bo padel. Neki star mornar mu je zaklical: »Glej v nebo, mladi mož!« Mladi mornar je upošteval nasvet izkušenega morjeplovca in se srečno povzpel na vrh. Fantova napaka je bila podobna Petrovi v današnjem evangeliju, ko je hodil po vodi k Jezusu. Ko je umaknil pogled od cilja in se zagledal v razburkane valove, je izgubil ravnotežje in se začel potapljati. Zanimivo je, da so s Petrom sedeli v čolnu tudi drugi učenci. Tudi oni so imeli priložnost, da bi hodili po vodi. Pa je samo Peter presegel svoje udobje in poskusil nekaj, česar do takrat še nikoli ni. Edini je v sebi začutil to sposobnost. Priložnosti trkajo na naša vrata. Biti moramo kot apostol Peter in stopiti iz varnega območja v območje vere. Če želimo odkriti skriti zaklad, moramo iti tja, kjer še nismo bili. Če želimo hoditi po vodi, moramo stopiti iz čolna. Ne moremo vse življenje ostati v "varnem območju" in uresničiti svojih sposobnosti. Moramo sprejeti tveganje. Verjetno veliko ljudi odnese v grob sposobnosti, ki jih niso izkoristili. Dopustijo, da jim strah in nezaupanje vase preprečita uresničitev njihovih načrtov. Ne dovolimo, da tudi nas uničijo ti strahovi. V sebi imamo veliko več sposobnosti, kot smo si pripravljeni priznati. Lahko se povzpnemo veliko više, kot smo zdaj. Imamo darove, ki jih še nismo popolnoma uresničili. Če bomo povečali zaupanje vase in sprejeli priložnosti, ki nam jih ponuja Gospod, se bomo čudili, kaj vse zmoremo. Nekega dne, ko bomo pogledali nazaj, se bomo čudili, kaj vse smo dosegli. Ne zadovoljimo se s tem, da govorimo: "sem samo gospodinja" ali "sem samo mehanik"; "sem samo uradnica"; "sem samo študent". Ne, nismo "samo" nekaj! Smo božji otroci. Bog želi, da gremo naprej, da napredujemo in iščemo nove poti ter nove načine delovanja. V sebi imamo veliko sposobnosti. Delajmo, kakor da še nismo doživeli najboljših dni v svoji karieri, najboljših dni v odnosih z drugimi ljudmi. Vse lahko izboljšamo. Nismo še uresničili vsega, kar je Bog položil v nas. – Imejmo pogled vedno uprt navzgor – v nebo!
Neveljaven email naslov