Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodilo se je pred desetletji. Na sodišču sta prestrašeni in objokani stali deklici, stari enajst in trinajst let. Poklicani sta bili, ker naj bi se na željo očeta ob ločitvi staršev ločili tudi onidve. Pravico do ene je uveljavljal oče. Takratna sodnica pa je predhodno razpravo in svojo odločitev ustavila ter preudarno presodila, da sta dekleti dovolj stari, da se odločita sami. Enoglasno sta prosili, da hočeta ostati skupaj in da hočeta ostati pri materi. Sodnica je poslušala njun glas, ne morebiti glasu svoje stroke ali črke zakona. Še več: okarala je očeta, zakaj je že tako ranjena otroka izpostavljal novim strahovom in ranam.
Deklici sta ostali skupaj, skupaj sta vse do doktorata kasneje študirali v Ljubljani, danes imata srečni družini in sta največji prijateljici. Ena od teh deklic sem bila jaz, druga moja starejša sestra. Na dogodke sem skoraj že pozabila, ker niso pustili trajnih posledic. Toda nedavna novica v medijih, kako je socialna služba nekje v Sloveniji z eno samo potezo odvzela otroka starim staršem, je znova oživila ta spomin v meni. Konkretnega primera seveda ne poznam, da bi lahko o tako radikalni gesti neke državne strokovne službe razpravljala. A modrost, ki jo lahko potegnem iz svoje lastne zgodbe, je: iskrena hvala takratni sodnici, ki je o nama s sestro pustila odločati nama samima. Tista neznana sodnica nama je v najini globoki stiski pustila najino človeško dostojanstvo. Ni naju obravnavala kot otroka brez razuma in zmožnosti presoje, ampak kot človeka, o katerih ne more odločati nekdo drug, ki situacije ne more poznati, saj ne pozna otrokovih dejanskih čustev in njegovega globokega strahu nemoči pred močjo odraslih. In kaj je drugega kot razkazovanje moči, če otroke – četudi majhne - zradiramo kot ljudi na raven bitij, ki o sebi niso zmožni odločati, kot da ne bi imeli čustev, ki jim dajejo zmožnost presojanja? Pa čeprav je že Mali princ dejal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zgodilo se je pred desetletji. Na sodišču sta prestrašeni in objokani stali deklici, stari enajst in trinajst let. Poklicani sta bili, ker naj bi se na željo očeta ob ločitvi staršev ločili tudi onidve. Pravico do ene je uveljavljal oče. Takratna sodnica pa je predhodno razpravo in svojo odločitev ustavila ter preudarno presodila, da sta dekleti dovolj stari, da se odločita sami. Enoglasno sta prosili, da hočeta ostati skupaj in da hočeta ostati pri materi. Sodnica je poslušala njun glas, ne morebiti glasu svoje stroke ali črke zakona. Še več: okarala je očeta, zakaj je že tako ranjena otroka izpostavljal novim strahovom in ranam.
Deklici sta ostali skupaj, skupaj sta vse do doktorata kasneje študirali v Ljubljani, danes imata srečni družini in sta največji prijateljici. Ena od teh deklic sem bila jaz, druga moja starejša sestra. Na dogodke sem skoraj že pozabila, ker niso pustili trajnih posledic. Toda nedavna novica v medijih, kako je socialna služba nekje v Sloveniji z eno samo potezo odvzela otroka starim staršem, je znova oživila ta spomin v meni. Konkretnega primera seveda ne poznam, da bi lahko o tako radikalni gesti neke državne strokovne službe razpravljala. A modrost, ki jo lahko potegnem iz svoje lastne zgodbe, je: iskrena hvala takratni sodnici, ki je o nama s sestro pustila odločati nama samima. Tista neznana sodnica nama je v najini globoki stiski pustila najino človeško dostojanstvo. Ni naju obravnavala kot otroka brez razuma in zmožnosti presoje, ampak kot človeka, o katerih ne more odločati nekdo drug, ki situacije ne more poznati, saj ne pozna otrokovih dejanskih čustev in njegovega globokega strahu nemoči pred močjo odraslih. In kaj je drugega kot razkazovanje moči, če otroke – četudi majhne - zradiramo kot ljudi na raven bitij, ki o sebi niso zmožni odločati, kot da ne bi imeli čustev, ki jim dajejo zmožnost presojanja? Pa čeprav je že Mali princ dejal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«
Moja danes 80-letna mama v starinski kuhinjski kredenci še vedno hrani star čajni servis. Sem pa tja se spomni na češki porcelan in ga v ustni oporoki zapušča meni. Kakšno ceno bi na boljšem trgu doseglo šest čajnih skodelic s krožniki, sladkornica, posodica za mleko in vrč za čaj, ne vem. Vem pa, kako so vrednost v kredenci cenili moja mama, stara mama in prababica. Zato naš čajni servis ni na prodaj. Iz čajnega servisa nikoli nismo pili. Prav tako iz krhkih porcelanastih skodelic ni pil nobeden od naših gostov. Čemu potem iz roda v rod v kuhinjski kredenci hraniti čajni servis? Čemu za motnimi steklenimi vratci kredence hraniti neizmerno vrednost simbola krhke lepote, s kombinacijo uporabnosti in duhovnega veselja? Kaj nam lahko danes pove star čajni servis? Komu bi bilo lahko sploh še kaj mar za šest porcelanastih skodelic, ki v kredenci zavzemajo samo prostor in nič drugega? Zame ima češki porcelan neprecenljivo vrednost. Vrednost zato, ker govori o bogastvu mojih prednikov, ne toliko o materialnem kot o duhovnem bogastvu. To pa je večje od vrednosti kompleta čajnega servisa. Čajni servis, ki se ohranja iz roda v rod že več kot sto let, je še ne tako dolgo nazaj pomenil bogastvo tudi moji stari mami in njeni hčerki, moji mami. Ko sta obe okušali vojno in povojno lakoto, bi ga lahko pri usmiljenem trgovcu zastavili za vrečo črne moke, a tega nista storili. In zakaj ne? Ker sta se zavedali krhkosti in občutljivosti šestih čajnih skodelic s krožniki, sladkornice, posodice za mleko in vrča za čaj. Preveč tvegan bi bil že sam prenos od doma do trgovine. Stara mama in mama sta do vreče črne moke prišli z udinjanjem pri večjem kmetu, čajni servis pa je ostal pri hiši. Vse do današnjih dni. Kot najbolj čuvana dragocenost. Dragocenost, od katere se počasi poslavlja tudi mama, ki navkljub pešanju spomina ne pozabi dodati, da naj bom pri ravnanju s porcelanom previdna. Ne samo skodelice in vrči za čaj ali kavo, tudi ljudje smo krhki. Žal v življenju ne moremo samo topo ždeti v kredencah in čakati, da nihče ne bo loputal z vratci. Prav tako ne moremo pričakovati, da bodo tisti, ki na vso moč odpirajo in zapirajo vrata, prepoznali našo krhkost in lepoto. Mogoče marsikdo od vas nima tako skrbne mame, kot je moja, in vam nihče nikoli ni ne povedal ne pokazal, da ste krhki in dragoceni. Mogoče ste se že zdavnaj razleteli na tisoč črepinj. Skupaj vas lahko zlepi samo nekdo, ki vas ima neizmerno rad in ceni vašo krhkost. Sicer boste ostali samo kup črepinj v smetnjaku. Ko sem po nerodnosti razbila eno izmed skodelic, črepinj nisem vrgla v smeti. Prav tako mami nisem povedala za nesrečo. Poleg petih skodelic imam sedaj še kup črepinj, ki jih počasi sestavljam skupaj. In v tem je bistvo našega čajnega servisa.
Dobro jutro vsem skupaj. Ste kdaj pomislili, da boste morali v dnevu, ki je pred vami, delati kaj, kar je popolnoma proti vaši naravi? Številni otroci začenjajo svoje šolanje s takim izkustvom. Zdi se jim, da morajo v šoli početi to, kar jih odbija, navdaja z občutkom odtujenosti, brez vsakršne vrednosti za lastna življenja. Številni moji diplomanti se pritožujejo, da se morajo preživljati s tem, kar jih še zdaleč duhovno ne izpolnjuje. Pred kratkim so dijaki pisali esej. Kot vedno sem dobil take in drugačne. Dijakinja, ki si je izbrala temo o enakosti, enakopravnosti in pravici do biti drugačen, me je pozitivno presenetila. V obsežnem in dobro argumentiranem razpravljanju zaključi z navedbo slavnega znanstvenika Alberta Einsteina: »Vsak je genij. A če sodiš ribo po njeni zmožnosti plezanja po drevesih, bo celo življenje živela v prepričanju, da je nesposobna.« Dalo mi je misliti. Še posebej, ker se je prej sklicevala na izobraževanje. Dijakinja, ki na koncu splošnega izobraževanja iz svojih izkušenj ugotavlja, kako zaradi želje, da bi vsi bolj ali manj dosegali enake standarde znanja, uničimo številne genije, je kritika, ki jo je vredno premisliti. Še posebej, ko sem v istem trenutku sam, hote ali ne hote, moral od vseh zahtevati isto in uporabljati enaka merila za ocenjevanje. Svet, v katerem živimo, je in bo postavljal določene zahteve. Ene so postavljeni višje, druge nižje. Enkrat so na vrhu te lestvice vladarji, drugič duhovniki, tretjič učitelji, zdravniki, danes morda znanstveniki, športniki, umetniki. Tako je bilo in verjetno bo. Pri tem se ni neumno vprašati, če je to dobro za posameznike in končno za celotno družbo. Einsteinova trditev je jasna: rib ne gre učiti plezanja. Človeku, ki mu sedenje pred računalnikom in pisanje esejev, ravno ni pisano na kožo, ne sili v to. Vsaj tako bi lahko sam to razumel. Prav tako razumi te, ki morajo vsak dan iti na za njih brezsmiselno delo, čeprav bi radi počeli tisoč drugih stvari, a morajo to zaradi golega preživetja. Kljub jasni in utemeljeni misli o ribi, ki nikoli ne bo znala plezati, se mi zdi, da je človek sposoben veliko več kot riba. Če človek hoče, se lahko marsičesa nauči. Številni otroci so z odporom začeli svoje šolanje, a na koncu iz tega ustvarili veliko. Gotovo je trezno paziti, da prehitro ne začnemo z učenjem plezanja, če to ni v človekovi naravi. Se pa je vredno potruditi, najprej učencu, da je pripravljen potrpežljivega učenja in vztrajnosti, in kot učitelji, da z modrostjo in postopoma odpiramo nove možnosti in nove svetove. Morda bomo danes z malo drznosti svoji na vodo navajeni ribi uspeli pokazati kanček veselja do plezanja po drevesu.
Sodelavka mi je pripovedovala, kako rada, ko le ima dovolj časa, pride v nedeljo vsaj pol ure pred mašo v cerkev, se preprosto usede in si ogleduje svete kipe in podobe. Povedala je, da jo neznansko pomirja navzočnost svetnikov, ljudi, ki jim je uspelo živeti po evangeliju in tudi po smrti pomagajo ljudem. Ob teh besedah sem se nehote spomnila na prve obiske v Skadru v Albaniji takoj po padcu komunističnega režima. Spet so bile odprte cerkve, ki so bile prej spremenjene v športne dvorane ali zazidane ob vhodu, da se ni dalo stopiti noter. Bile so še neobnovljeni prostori, sredi nereda je bil postavljen oltar, lep bel prt na njem in veliko sveč. Ob stenah pa so ljudje postavili kipe svetnikov kar na tla, saj še niso imeli podstavkov ali česa drugega, da bi jih dvignili nanje. Verniki so pred mašo in po njej šli od enega svetnika do drugega. Srečevali so se z njimi kar tako iz oči v oči, se jih dotikali in jim prinašali sveče in papirčke s prošnjami za uslišanje. Dostikrat poškodovani in polomljeni kipi svetnikov so tako oživeli in postali del živega občestva ob oltarju. Svetnikov imamo zelo veliko. Še celoletni koledar ni dovolj za vse, saj v enem dnevu praznujemo po tri ali pa še več naenkrat. So mučenci, priznavalci, device, mladeniči, duhovniki, redovnice in redovniki, matere, očetje in tudi otroci. Prav oni so dokaz, da je Jezusov evangelij živ, da se v dvatisočletni zgodovini krščanstva ljudje vedno znova odločijo, da bodo živeli po njem in postali podobni Jezusu – ne samo po čudežih in trpljenju, ampak tudi v slavi, vstajenju in odrešenju. Tudi jaz zdaj podrobneje opazujem svetniške kipe in slike po naših cerkvah. Poleg umetniške vrednosti in sprehoda skozi različna obdobja krščanstva mi zdaj pomenijo še veliko več. So stebri, ki držijo pokonci našo vero, upanje in ljubezen. So naši tolažniki, saj vidimo, da lahko vsak človek, ne glede na svoj socialni položaj, jezik, barvo kože ali izobrazbo postane svet, torej preživi svoje življenje polno, v svoje odrešenje in vsem bližnjim v blagoslov. Kajti svetniki zares pomagajo! Pa če pomežiknejo sredi naše molitve ali ne.
Mnogo lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. \tPrav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« \tTakšna situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj takšen »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takšnih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. \tSkupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjerkoli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. \tNe vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Spoštovani, nočem vam vere vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. Če skušamo svojo resnico vsiliti drugim, je takšno vsiljevanje vedno nasilje in zločin. Filozof in teolog Branko Cestnik pravi, da se Bog vrača v svoj svet, zato kličem na pomoč ateiste, ne pa vernikov. Zakaj je v svetu hitrih sprememb in migracij postal ateist kristjanu brat? Zato, ker so pošteni dvomi plemenitejši kot čistunska vera. Tisti, ki se obnašajo kakor angeli, so najmanj prepričljivi. Največji sovražnik krščanstva je krščanstvo samo, ne pa ateizem. Verski fanatik je človek, ki odkrije majhno resnico in vse drugo priostri v smeri k temu. Fanatik pozna samo eno, svojo resnico; kar se ji ne prilega in se vanjo ne vklaplja, zanj ne obstaja. Za svojo resnico je pripravljen dati življenje, se spreti z najboljšimi prijatelji in početi stvari, ki so nerazumne. Verski fanatik je domišljavo ošaben, nestrpen in elitistično izključujoč. Takšni vedo o Bogu več, kot vé Bog o sebi. Hvalijo se, da so Boga videli, da poznajo njegov urnik in da lahko kot posebni Božji izvoljenci, agenti z Božjo koncesijo, izvršujejo Božjo voljo, tudi če na agresivni način. Bog take manipulacije in takega fundamentalizma ni Bog Svetega pisma. Zato je postal ateist kristjanu brat, fanatični vernik pa oba preganja in ju sovraži. Fanatiki so besedo Bog skozi zgodovino toliko umazali in onečastili, da je postala odbojna in osovražena. Božjega imena ne bi smeli imenovati vsaj sto let, da bi se njegovo ime nekoliko očistilo. Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom kot s prefinjenim pobožnežem, ki se šopiri z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, fanatik pa je svojega Boga presit in naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več, kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi zapis Dostojevskega: »Ateist je na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga.« To drži, kajti če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja.
Danes veliko štejemo. Štejemo koliko dni smo že v osami, štejemo koliko ljudi je okuženih z novim, se vedno ne dovolj poznanim virusom. Štejemo, koliko zaščite potrebujemo, jih imamo in nam jih manjka. Vedno znova štejemo tudi umrle, ki niso premagali tega virusa. In pride, počasi pride tesnoba. Hujša je, če nikoli nismo in tudi zdaj nočemo, »ne moremo« govoriti o tej temi. Zanimiva je misel, ki ponazarja doživljanje tiste osebe, ki je izgubila svojega ljubega. Pravi, da je ne bremeni toliko njegova odsotnost, kot pa tisto, kar ni bilo izrečeno med njima. Tisto, kar je bilo neizrečeno, ker je ostalo nerešeno, bolečina, ki je bila neizražena, je ostala zaprta, zatrta v srcu, zavita v tesnobo. Tudi današnji čas prinaša soočenje z vsem, kar sem, kar nosim v sebi. Imam svetlobo, imam pa tudi temačnost. Sprememba odpira dvom. Spoznavam svojo omejenost, a odkrivam tudi svoje bistvo. Lahko preizkušnjo sprejmem kot lekcijo in se moja drža izrazi v sočutni, ljubeči drži, da se vključim z dobroto. Pogovarjam se z Bogom, se hranim z njegovo svetlobo. S skromnostjo, dobrohotnostjo se obrnem k drugim. Enostavno ozrem se po ljudeh, ki me potrebujejo, ki jih je strah, jih ob nezaupanju v sedanje okoliščine grabi panika, izgubljajo pogum. Jok je lahko v težavah zdravilen. Zdravilno je tudi izraziti jezo, nemir, vse, kar se dogaja v meni. Veliko se pogovarjajmo. Pogovarjam se z ljudmi, zasidran v svojem notranjem miru. Nekje sem slišala, da prevlada v nas tisto, kar sami hranimo, lepo ali grdo. Lahko rečemo tudi dodajamo svetlobo, ali se potiskamo v temo. Oboje pravzaprav lahko v današnji situaciji izkusimo. Pride dan, ko se natrpa negotovost tudi v meni, pretresenost nad grozo, težo življenja. Tudi tema te lahko spet požene naprej. Ni sramotno, če tudi sam sebi priznaš, da ti je težko. Morda ti zmanjkuje moči, ker se razdajaš bolnim, umirajočim. Namesto, da vztrajaš v navidezni trdnosti, se pogovori. Izrazim se na nek način, da me nekdo sliši. Narediš tisto, kar lahko zdaj, danes, tu, s svojimi močmi, svojimi možnostmi. Pomaga, ko se pogumno »ozreš« v oči trpečega. Je kot navdih, ki navdihuje za drugega. To je milost. Želim biti navdih za druge. A pretresljiva je pripravljenost, da se žrtvujem za drugega. Kot tisti italijanski duhovnik, ki je umrl, ker je svoj respirator podaril mlademu bolniku, ki je tako preživel. »Ljubezen ni samo pripravljenost dati življenje, je dati življenje,« pravi Chiara Lubich.
Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas ena od redkih stalnic prav mrzla zima. Zaradi težkih življenjskih pogojev in navidezne odmaknjenosti so se domačini pred več kot stotimi leti množično izseljevali, a mnogi so po bridkih izkušnjah ugotovili, da sta med in mleko najboljša doma, čeprav v majhnih količinah. Danes nas je v kraju malo. Nekaj deset praznih hiš grozeče sameva, v drugih so dve ali tri duše. Malo nas je. Zato se od daleč poznamo vsi, od blizu bolj malo. Obilje materialnih dobrin je tudi pri nas zarezalo v medčloveške odnose. Tudi pri nas znamo drug mimo drugega hoditi z mrkimi obrazi. V prijazno skupnost nas zares povežejo samo še naravne nesreče in zbiranje prostovoljnih prispevkov za najtežje obolele otroke. Morečo sivino marčevskega popoldneva je k tlom pritiskalo še moje zavedanje, da se v življenju vseh zemljanov nekaj prelamlja. Brezbrižna in samozadostno razprta krila zaverovanosti vase smo bili prisiljeni zložiti. Preostalo nam je samo čakanje na stezi življenja, če nas prej ne bo odpihnil veter. V običajnem življenjskem kolesju bi ob takšnem tuljenju vetra verjetno ostala doma ob toplem domačem ognjišču, tako pa sem se dobro oblekla in odšla v naravo, na bližnji hrib nad vasjo. Sama. Rada imam samoto in tišino. Pomagata mi namreč poiskati odgovore na najtežja življenjska vprašanja. Sledi za menoj je sproti brisal veter, široka prostranost pokrajine pa je vetru dajala še večjo moč. Verjetno si je ta dan kdo mislil, da sem malo čez les. Nič hudega. Od nekdaj sem veljala za nekoliko samosvojo in čudaško. Prav tako nisem kršila pravil gibanja. Dosegla sem svoj Špičasti vrh, ki je tokrat upravičil svoje ime. Travnata površina na vrhu je bila le toliko pokrita s snegom, da mi je dvakrat spodneslo noge. Bližnji zimzeleni iglasti grm je ublažil moja padca, sama pa sem se počutila kot koza, ki obira jagode. Z nasmehom na obrazu in celimi nogami. Cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, v zadnjih dneh pomladnega meseca nam je na spolzki podlagi zdrsnilo vsem. Zlomi, ki jih je povzročil padec, se bodo počasi celili in zacelili. Mogoče se bodo zmanjšale tudi razpoke med nami: med sosedi, na delovnih mestih, v družinah. Kar bo pa izjemno težko. Tokrat nas nesreča ni povezala, temveč prisilila, da se vsak zase povzpnemo na vrh svojega življenja. Eni po strmi, drugi po položni poti. Na obeh poteh lahko zdrsnemo in pademo. Se ponovno poberemo in prilezemo na vrh, s katerega vidimo vsi enako: ob jasnem vremenu daleč, v vetrovnem in sneženem samo bližnje obrise. Pa res vsi vidimo enako? Ne, nekateri še vedno ne bodo videli dlje od svojega nosa.
V teh težkih kriznih časih morda tudi nas popade skušnjava, da bi preklinjali ta svet, da bi besneli, ker moramo prenašati tegobe sovražnega virusa. Toda podobna občutja so prežemala tudi izvoljeno ljudstvo, ko je bilo pet stoletij pred Kristusom v babilonski sužnosti. Da bi razumeli takratne Izraelce, pojdimo v mislih proti Bližnjemu vzhodu in hitro bomo ugotovili, kako znajo tam ljudje sočno preklinjati. Zanimivo je, da sta prva na udaru Sonce in Luna, potem vsa nebesna telesa, pa tudi osebe, ki so nam najdražje. Toda zakaj so prav nebesa, Bog sam in vse stvarstvo prvi izrazi v človeškem preklinjanju? V ozadju je starodavna vzhodnjaška gnoza, ki je imela ves snovni svet, v katerem živimo, za vir zla ali pa vsaj za posledico hudobe, ki je porodila ves materialni svet, tudi človeško telesnost. Od tod še želja po preklinjanju tiste telesnosti, ki bi morala biti najbolj spoštovana, to je dekliškega ali ženskega telesa. Zdaj lahko razumemo prvo stran Svetega pisma ne samo kot zanimivo pripoved o nastanku sveta, ampak tudi kot prerokov »zagovor Boga«, da vse, kar je Stvarnik naredil, vendar ni slabo. Prav obratno, vsaka stvar, ki jo je ustvaril, Sonce in Luna, Zemlja in vodovje, rastline in živali, človek kot moški in ženska, vse je čudovito, dobro, ali celo zelo dobro! Prvi stavki Biblije so torej hvalnica Bogu, ki je kot Stvarnik napravil čudovite reči, zato se jih ne sme preklinjati. Prav nasprotno, Bogu se moramo zanje zahvaljevati in jih občudovati kot izjemno darilo, ki smo ga prejeli. Toda v Spodbudi papeža Frančiška »Ljubljena Amazonija« čutimo, da ta uboga Zemlja s svojim bogatim rastlinjem, z različnimi živalmi in tudi z zelo bogato kulturno dediščino tradicionalnih ljudstev enostavno ni ljubljena. Sveti oče je prepričan, da vse, kar ima posamezno ljudstvo ali narod, ni samo njegovo, ampak od vsega človeštva. Tako je tudi Amazonija pomembna za ohranitev vsega stvarstva, hkrati pa so tam ljudstva, ki nas učijo, kako je treba živeti v prijateljskem odnosu z okoljem in z vso naravo. Z naravo mora človeštvo znova skleniti prijateljsko zavezo, tako kakor je to storil očak Noe. Velika skušnjava je, da bi vse to bogstvo amazonskih gozdov in njihovih rek dajali v nič, oziroma jih cenili le toliko, kolikor bi jih lahko izkoriščali za zaslužek. Papež zelo dobro opozarja, da če to dopustimo, potem bomo zaradi dobička zastrupili in ugonobili vse vodovje, zrak in Zemljo. Tako se nam njegov klic kaže kot vpitje prerokov v Svetem pismu. Ne, vse kar je na tem svetu, ni slabo, je lepo, dobro, vse je čudovit Božji dar! Ta dar je prejelo celotno človeštvo, zato ga ne smemo ugonobiti, bodimo ga veseli in ga obvarujmo!
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
Pred nekaj tedni sem ob petstopetinštirideseti obletnici rojstva velikega umetnika Michelangela o njem slišal, kako je bil trmasto delaven in se ni zmenil za trpljenje, ki ga je stalno doživljal. Bil vzkipljiv in hitre jeze in ni poskrbel, da bi si na kakršen koli način olajšal življenje, kljub številnim možnostim, ki jih je imel. Težko si predstavljam večino izmed nas, spoštovane poslušalke, poslušalci, da bi si zjutraj zaželeli naporen in težaven dan in ne bi že navsezgodaj vse postorili, da bi se na daleč izognili mučnim trenutkom, ki nas morda čakajo danes. Kdo si bi želel biti zaprt v svoji hiši, če to ni nujno potrebno. Kdo bi si želel bolezni, težkega dela, če se temu lahko izognemo. Tudi meni je bila sprva Michelangelova ideja, da trpljenje ustvarja najbolj vzvišeno umetnost, tuja. Verjamem, da v težkih trenutkih človek veliko zmore. Da pa bi človek v trpljenju umetniško cvetel, se mi je zdelo manj verjetno. Ko smo v teh dneh odrezani od drugih; ko ostajamo s takimi ali drugačnimi strahovi v ozkem krogu najbližjih ali celo sami; ko nihče več ne more zagotoviti, kaj bo jutri; takrat večina izmed nas otrpne in postane del tihe in mrmrajoče množice, ki le čaka, kaj bodo drugi rekli, kako se bodo obnašali in kako bomo najlažje prišli skozi. Saj so mnogi, ki so pogumni, ki se potrudijo in pomagajo potrebnim. Prav je, da smo pozorni do njih, jih opazimo, jim vlivamo pogum. Velika večina pa bi rada nazaj v tisto utečeno življenje, kjer smo se tako ali drugače zamotili, izvili iz trpljenja in utišali vsa vprašanja, ki bi nas lahko morila. Zdi se mi, da Michelangelo ni bil tak. Ni se skrival, ni molčal celo pred največjimi avtoritetami tistega časa, ni se vlekel iz izzivov, ki jim na prvi pogled ni bil kos. Take trenutek preizkušnje, trpljenja, je vzel kot možnost za ustvarjalnost. Če pogledamo sebe; zaprti smo v svoja stanovanja, z vsem že poznanim, naveličani včerajšnjega, ker vemo, da danes ne bo nič drugače, smo postavljeni pod vprašanje: kaj zdaj. Lahko to vzamemo kot trenutek nemoči, mučenja, priložnosti za nerganje nad vsem in vsemi. Lahko pa je to priložnost, ko si rečem: naredil bom nekaj lepega zase in za druge. Želim vsem vam, ki me poslušate, da bi danes zmogli vsaj malo tega, kar so zmogle številne velike žene in možje. Vzemimo zares Michelangelovo misel, da v trenutkih trpljenja lahko ustvarjamo najbolj vzvišene umetnine. In največje umetnine so lahko čisto majhne. Zato naj bo danes dan, ko bomo zvečer lahko rekli, da je svet boljši in lepši prav zaradi mojega trpljenja.
Ljudje, veselite se, narodi, slišite, Kristus je vstal in radost prinesel! Krščanstvo je vera veselja, velika noč pa je najbolj vesel praznik. To je zmaga v našem imenu, v imenu ljudi, ki odpravlja vse meje, tiste med nami in tiste med Bogom in človekom. Kristus je premagal smrt iz ljubezni do nas, iz svoje ponižnosti, pa mu ni bilo treba. In prav tej ljubezni in ponižnosti moramo slediti in ju pričevati v tem težkem in nenavadnem času. Gospod pozna vsa naša trpljenja, žalosti, bolečine in strahove, največji od katerih je smrt. Vse religije sveta, umetnost, znanost imajo potrebo, da bi premagale smrt, kajti smrt ločuje tiste, ki se ljubijo. Kristus je vse to vzel s seboj na križ in obudil v življenje: veselje, vero, upanje in ljubezen, ki je nekaj največ. Ljubezen ne pozna meja, bolj ko jo delimo, bogatejša je. Zato v tem (vstajenjskem) času naberimo najlepše sadove in jih uporabimo za tisto, za kar jih prej nismo. V toplini našega doma, v objemu bližnjega, z veseljem ob njegovi prisotnosti in nasmehu, brez potrošniške utrujenosti in obremenjenosti posvetimo in podarimo čas drug drugemu. Namesto dragih daril bodimo kreativni, vzemimo v roke papir in barvice in naredimo otrokom velikonočno voščilnico. Oni to že leta počnejo za nas. Prebudite uspavanega otroka v sebi, veselite se, kajti takšnim je namenjeno nebeško kraljestvo. Vsi talenti in spretnosti, ki jih imamo, so ravno tu, da bi se uresničili v drugem. Vse vrednote, ki jih iščemo, so tu zdaj in pred nami. Ljubezen ni kakšna kreposti, ki bi nam bila dodana, temveč človek živi, ker ljubi. Ljubim, zato sem. Z ljubeznijo uresničujemo sebe v prostoru drugega, najprej v Božjem prostoru in nato v prostoru bližjega. Velika noč potrjuje, obnavlja in nam prinaša ljubezen kot način bivanja. Vera v vstajenje in vera v ljubezen nas vse zbližujeta, kajti samo Kristus je merilo in po meri naše vere in življenja, s katerim to pričamo, lahko drug drugega prepoznamo kot brata. Skrivnost Velike noči je vse okoli nas in v nas. Človeške celice se nenehno obnavljajo in obujajo, celotna narava je priča vstajenju, zvezde igrajo, gore pojejo, čebele rojijo, ptice prepevajo, kot govori neka pesem. V vstajenju najdemo sebe in smisel svojega življenja. Zato naj zvone zvonovi! Vsem sporočite: Kristus je vstal in radost prinesel!
Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
Najbrž ne ve prav vsak, kaj je pogača. Poseben kruh, res poseben in res za posebne priložnosti. Vsaj nekoč. Toda do kam pa sega ta »nekoč«? Za mladostnika neujemljivo daleč, čeprav kdaj ne dlje kot v včerajšnji dan. V zvezi s pogačo, kakršno imam v mislih, že skoraj sto let v preteklost. A treba je računati tudi na krajevne daljave. Kjer živim, pogače nihče več ne omenja. Potem je tudi speči ne bi znal. Pač, kake babičine recepte bi moral najti. O, kar za razkošje pa pogače niso pekli! Za dogodek, za res velik dogodek! Med najnajvečje je sodilo rojstvo. Testo, da bi obliznil kar surovo. In premnoga gospodinja ga je. Čisto nazadnje, da se je prepričala. Saj takrat je bilo glede okusa že prepozno, pa vendarle. Testo, zameseno s posebnim občutjem. Pogača bo za porodnico! Otrokova botra jo ji je spekla. Najboljša moka, mleko in smetana, sladkor, nekaj maščobe, ne preveč kvasa in bognedaj premalo. Iz vsega tega mehko, voljno testo, ki mora počivati in pokrižano mora biti; ja, v imenočetainsinainsvetgaduha! O ja, pa tudi ob žetvi je gospodinja spekla pogačo. Mislite, da je bila žetev nekoč kar tako! Takrat, ko še ni bilo traktozavrov in so na njivi žele žive žanjice. Pripognjene ves ljubi dan, ožgane od sonca. Snopi prihodnjega kruha, spravljeni v kozolec, so naznanjali obilje ali pomanjkanje, a bili so in na njivi je bil pobran vsak žitni klas. Obrok po mlačvi ni minil brez pogače. Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Če me spomin ne vara, je to zapisal Josip Stritar iz Podsmreke. Zveni pregovorno. Naslonjeno na poljedelsko življenje in velja vseobsežno. Pogače pa, pogače niso več tako starosvetne kot nekdaj. Ker nam je dobro, ker poznamo zdaj celo butične pekarne z dobrotami, ob katerih je pogača kot pepelka. V eni od zelo znanih slovenskih pekarn so mi ob sedmih zvečer povedali, da bodo zadnji ostanek neprodanega oziroma neoddanega raznovrstnega kruha požgali. Zakaj da ga spečejo preveč? Izbira mora biti do zanje minute, je bil pa odgovor. Ste tudi vi kdaj odvrgli kruh v smetnjak? Ja, kaj morem za to. Ne morem ga poslat črnčkom v Afriko. Upam, da ne boš kdaj sredi zdaj presite Evrope prosil zanj.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Svet se je ustavil in nas oropal svobode, univerzalnega smotra človeškega bivanja, na katerega se na žalost spomnimo, le v času, ko moramo brez njega preživeti. Ta smoter zdaj upije prek telefonskega klica s prijateljem, od katerega si obetamo čustveno potešitev, doni v trgovini, kjer si kupujemo občutek socialnega stika in joče v samoizolaciji, kjer hlastamo knjige, tudi tiste, ki so že davno izgubile vonj po dobrem okusu. Nikakor ne uspemo stehtati svobode, po kateri hrepenimo, čeprav vemo, da nam je blizu in jo bomo kmalu spet okusili. Žejni takšnega blagoslova so bili tudi Hebrejci pred okoli 3500 leti v egiptovskem suženjstvu. Komu je takrat točila solze hebrejska dekla, ko so ji faraonovi služabniki ubili moža? H komu se je zatekal hebrejski starec, ki tlake ni mogel več trpeti? Le eno je bilo upanje, na katerega bi danes človek pomislil, ko bi mu šlo za golo preživetje. To je upanje v Najvišjega, tistega ki je svoje ljudstvo izpeljal iz suženjstva, v katerem so Hebrejci preživeli 400 let. Da ne bi pozabili, kako se je grenkoba stopila v sladkobo svobode, se sleherna judovska duša vsako leto pri pashalni večerji ali sederju, s hagado v rokah, spominja te Gospodove brezpogojne ljubezni. Praznik Pashe ali »Prehoda skozi«, ki je letos sovpadel z velikonočnimi prazniki, tako simbolizira zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo. Kljub temu da danes še naprej na vrata narodov trka smrt, ki jo seje koronavirusna pandemija, pa nas prav zgodba o pashi napolnjuje v upanju, da bomo kot Hebrejci z Božjo pomočjo prišli skozi, prišli na drugo stran, kjer je svoboda, ki bo premagala nevidnega sovražnika. Ne dopustimo, da nas ta čas negotovosti razdvaja, distancira in lomi, kajti krhke kakor je nekvašen kruh matza, je Gospod izbral za svoj narod in ga izpeljal iz Egipta. Tudi primež COVIDA 19 ni večen, temveč je trnova pot iz suženjstva v svobodo. L'shana Habaah B'Yerushalaim.
Režiser, pisatelj in dramatik Žarko Petan, ki sem ga kot stanovskega kolega imel čast spoznati, je bil hudomušen tip, njegov humor pa, zaradi grenkih življenjskih izkušenj, dostikrat obešenjaški. Pisal je tudi aforizme in si z njimi, sploh v nekdanji državi, dajal duška. Mene je, prav tako še v nekdanji državi, najbolj nasmejal njegov zapis: »Tudi Internacionala se lahko poje na velikonočni napev!« In kar je najbolj hecno: drži! Vzemite melodijo znamenite velikonočne »Skalovje groba« in ji podtaknite besedilo delavske himne, ali pa storite obratno: vzemite velikonočno himno in si jo zapojte po revolucionarnih notah … in se izide! Kar poskusite! No, tedanji oblasti se zadeva ni zdela smešna in Žarko je menda moral v zapor. Ali so mu z zaporom samo zagrozili? Ne vem. Niti ni več toliko važno, kajti gospod Petan je že pokojen, prav tako pa tudi nekdanja država. Praktično ne mine Velika noč, da se ne bi spomnil na omenjeni aforizem; če ne prej, pa ko na nedeljsko jutro v cerkvi s kora zadoni »Skalovje groba«. In se nasmehnem. A z leti v tej duhoviti Petanovi misli odkrivam vedno več globine. Patetično napihnjene besede iz Internacionale, ki ne priznavajo ne reda in ne oblasti, predvsem pa ne Boga, ter stavijo vse na človeško voljo, sposobnost in moč, mi - prekvašene z »vstajensko alelujo« - spregovorijo o mojem boju z grehom. O človeški nemoči, da bi odpravil krivico sveta … greh sveta … ki ga je nase vzelo Jagnje Božje! Prav tako pa me poročilo o Jezusovem vstajenju, o katerem govori velikonočna pesem, zdaj odeto v komunistični/občestveni melos, spomni, kakšen revolucionaren poseg v človeško življenje je božja zmaga nad smrtjo! To ni nekaj vsakodnevnega ali vsakdanjega. Smrti ni več! Smrt je premagana! Vstajenska procesija ni borbeni pohod na barikade, z orožjem in vihrajočimi (rdečimi) zastavami v rokah! Velikonočna procesija je parada, na kateri že slavimo zmago, kvišku pa držimo (rdeča) bandera in svoja srca! Verjetno gospod Petan ni ciljal v take globine, ko je zapisal svoj vic. Ne vem. Upam pa, da se je, ko ga je nehal »težiti jarem gorja«, pridružil zboru, ki neprenehoma poje »aleluja«!
V tokratni Duhovni misli o željah premišljuje pravnik in ekonomist dr. Peter MIllonig.
O pomenu velike noči v Duhovni misli premišljuje murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.
Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko se najbolj intenzivno rase. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo rase v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
Neveljaven email naslov