Slovenijo je pretresla nova družinska tragedija. Smrt drobnega bitjeca, ki je lahko le nemočno prenašalo udarce odraslih, dokler njegovo telo ni moglo več zaman klicati po pomoči strokovnih služb in predvsem po materini ljubezni. Presunjenost je v meni dosegla tako stopnjo, da sem ponoči čutila krike nemočnega otroka in zrla njegove roke, kako moledujejo, naj se trpljenje neha. Čutim svojo krivdo, ker soustvarjam družbo, v kateri sploh obstaja možnost, da se najgloblja starševska čustva sprevržejo v neobvladljivo nasilje. Zdim se kriva, ker nisem premogla v življenju take moči javnih besed, da bi z njimi lahko ljudi od izbruhov jeze, besa in sovraštva prepeljala v varne pristane duševnega miru in samoobvladovanja. Čutim se kriva, ker ne opravljam svojega pedagoškega poklica, s katerim bi otroke od najmlajših trenutkov popeljala na pot spoznanja, kako v odraslih letih najti temeljni smisel človeškega življenja v sobivanju z drugim in za drugega. Strokovne službe, ki so za to, da bi že v kali preprečile take deviacije v družbi, celo plačane, pa se znova ne čutijo čisto nič krive. Pretresenim državljanom so takoj začele zatrjevati, da za nasilje niso vedeli, da ga ni bilo moč prepoznati, da so storili vse, kar so lahko. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo slovenski starši končno na glas dejali: »Dovolj je, kar delate s slovenskimi otroki v imenu stroke! Dovolj našega vsakodnevnega strahu, da bodo naši otroci – spet v imenu stroke – v primeru nenadne smrti obeh staršev raje dodeljeni neznanim rejnikom kakor tistim, ki bi jih izbrali mi sami.« Vsi socialni delavci od vzhoda do zahoda naše dežele, vsi učitelji od njenega severa do juga, vsi politiki, ki so in ki trenutno soustvarjajo našo družbeno realnost, bi se morali ob takšnem dogodku čutiti krive – krive, ker očitno v svojem vsakodnevnem poklicu delajo nekaj hudo narobe, da se med nami, v naši družbi taka nedoumljiva brutalnost nad drobnim, nemočnim bitjecem v odraslem človeku sploh lahko razvije. Danes, v imenu staršev in v imenu otrok vas prosim, imejte vest, imejte sočutje do slehernega bitja, pridobite znova občutek zmotljivosti, zazrite se v svoje slabosti in jih poskušajte popraviti.

Slovenijo je pretresla nova družinska tragedija. Smrt drobnega bitjeca, ki je lahko le nemočno prenašalo udarce odraslih, dokler njegovo telo ni moglo več zaman klicati po pomoči strokovnih služb in predvsem po materini ljubezni. Presunjenost je v meni dosegla tako stopnjo, da sem ponoči čutila krike nemočnega otroka in zrla njegove roke, kako moledujejo, naj se trpljenje neha. Čutim svojo krivdo, ker soustvarjam družbo, v kateri sploh obstaja možnost, da se najgloblja starševska čustva sprevržejo v neobvladljivo nasilje. Zdim se kriva, ker nisem premogla v življenju take moči javnih besed, da bi z njimi lahko ljudi od izbruhov jeze, besa in sovraštva prepeljala v varne pristane duševnega miru in samoobvladovanja. Čutim se kriva, ker ne opravljam svojega pedagoškega poklica, s katerim bi otroke od najmlajših trenutkov popeljala na pot spoznanja, kako v odraslih letih najti temeljni smisel človeškega življenja v sobivanju z drugim in za drugega.

Strokovne službe, ki so za to, da bi že v kali preprečile take deviacije v družbi, celo plačane, pa se znova ne čutijo čisto nič krive. Pretresenim državljanom so takoj začele zatrjevati, da za nasilje niso vedeli, da ga ni bilo moč prepoznati, da so storili vse, kar so lahko. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo slovenski starši končno na glas dejali: »Dovolj je, kar delate s slovenskimi otroki v imenu stroke! Dovolj našega vsakodnevnega strahu, da bodo naši otroci – spet v imenu stroke – v primeru nenadne smrti obeh staršev raje dodeljeni neznanim rejnikom kakor tistim, ki bi jih izbrali mi sami.« Vsi socialni delavci od vzhoda do zahoda naše dežele, vsi učitelji od njenega severa do juga, vsi politiki, ki so in ki trenutno soustvarjajo našo družbeno realnost, bi se morali ob takšnem dogodku čutiti krive – krive, ker očitno v svojem vsakodnevnem poklicu delajo nekaj hudo narobe, da se med nami, v naši družbi taka nedoumljiva brutalnost nad drobnim, nemočnim bitjecem v odraslem človeku sploh lahko razvije. Danes, v imenu staršev in v imenu otrok vas prosim, imejte vest, imejte sočutje do slehernega bitja, pridobite znova občutek zmotljivosti, zazrite se v svoje slabosti in jih poskušajte popraviti.