Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenijo je pretresla nova družinska tragedija. Smrt drobnega bitjeca, ki je lahko le nemočno prenašalo udarce odraslih, dokler njegovo telo ni moglo več zaman klicati po pomoči strokovnih služb in predvsem po materini ljubezni. Presunjenost je v meni dosegla tako stopnjo, da sem ponoči čutila krike nemočnega otroka in zrla njegove roke, kako moledujejo, naj se trpljenje neha. Čutim svojo krivdo, ker soustvarjam družbo, v kateri sploh obstaja možnost, da se najgloblja starševska čustva sprevržejo v neobvladljivo nasilje. Zdim se kriva, ker nisem premogla v življenju take moči javnih besed, da bi z njimi lahko ljudi od izbruhov jeze, besa in sovraštva prepeljala v varne pristane duševnega miru in samoobvladovanja. Čutim se kriva, ker ne opravljam svojega pedagoškega poklica, s katerim bi otroke od najmlajših trenutkov popeljala na pot spoznanja, kako v odraslih letih najti temeljni smisel človeškega življenja v sobivanju z drugim in za drugega.
Strokovne službe, ki so za to, da bi že v kali preprečile take deviacije v družbi, celo plačane, pa se znova ne čutijo čisto nič krive. Pretresenim državljanom so takoj začele zatrjevati, da za nasilje niso vedeli, da ga ni bilo moč prepoznati, da so storili vse, kar so lahko. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo slovenski starši končno na glas dejali: »Dovolj je, kar delate s slovenskimi otroki v imenu stroke! Dovolj našega vsakodnevnega strahu, da bodo naši otroci – spet v imenu stroke – v primeru nenadne smrti obeh staršev raje dodeljeni neznanim rejnikom kakor tistim, ki bi jih izbrali mi sami.« Vsi socialni delavci od vzhoda do zahoda naše dežele, vsi učitelji od njenega severa do juga, vsi politiki, ki so in ki trenutno soustvarjajo našo družbeno realnost, bi se morali ob takšnem dogodku čutiti krive – krive, ker očitno v svojem vsakodnevnem poklicu delajo nekaj hudo narobe, da se med nami, v naši družbi taka nedoumljiva brutalnost nad drobnim, nemočnim bitjecem v odraslem človeku sploh lahko razvije. Danes, v imenu staršev in v imenu otrok vas prosim, imejte vest, imejte sočutje do slehernega bitja, pridobite znova občutek zmotljivosti, zazrite se v svoje slabosti in jih poskušajte popraviti.
Slovenijo je pretresla nova družinska tragedija. Smrt drobnega bitjeca, ki je lahko le nemočno prenašalo udarce odraslih, dokler njegovo telo ni moglo več zaman klicati po pomoči strokovnih služb in predvsem po materini ljubezni. Presunjenost je v meni dosegla tako stopnjo, da sem ponoči čutila krike nemočnega otroka in zrla njegove roke, kako moledujejo, naj se trpljenje neha. Čutim svojo krivdo, ker soustvarjam družbo, v kateri sploh obstaja možnost, da se najgloblja starševska čustva sprevržejo v neobvladljivo nasilje. Zdim se kriva, ker nisem premogla v življenju take moči javnih besed, da bi z njimi lahko ljudi od izbruhov jeze, besa in sovraštva prepeljala v varne pristane duševnega miru in samoobvladovanja. Čutim se kriva, ker ne opravljam svojega pedagoškega poklica, s katerim bi otroke od najmlajših trenutkov popeljala na pot spoznanja, kako v odraslih letih najti temeljni smisel človeškega življenja v sobivanju z drugim in za drugega.
Strokovne službe, ki so za to, da bi že v kali preprečile take deviacije v družbi, celo plačane, pa se znova ne čutijo čisto nič krive. Pretresenim državljanom so takoj začele zatrjevati, da za nasilje niso vedeli, da ga ni bilo moč prepoznati, da so storili vse, kar so lahko. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo slovenski starši končno na glas dejali: »Dovolj je, kar delate s slovenskimi otroki v imenu stroke! Dovolj našega vsakodnevnega strahu, da bodo naši otroci – spet v imenu stroke – v primeru nenadne smrti obeh staršev raje dodeljeni neznanim rejnikom kakor tistim, ki bi jih izbrali mi sami.« Vsi socialni delavci od vzhoda do zahoda naše dežele, vsi učitelji od njenega severa do juga, vsi politiki, ki so in ki trenutno soustvarjajo našo družbeno realnost, bi se morali ob takšnem dogodku čutiti krive – krive, ker očitno v svojem vsakodnevnem poklicu delajo nekaj hudo narobe, da se med nami, v naši družbi taka nedoumljiva brutalnost nad drobnim, nemočnim bitjecem v odraslem človeku sploh lahko razvije. Danes, v imenu staršev in v imenu otrok vas prosim, imejte vest, imejte sočutje do slehernega bitja, pridobite znova občutek zmotljivosti, zazrite se v svoje slabosti in jih poskušajte popraviti.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slovenijo je pretresla nova družinska tragedija. Smrt drobnega bitjeca, ki je lahko le nemočno prenašalo udarce odraslih, dokler njegovo telo ni moglo več zaman klicati po pomoči strokovnih služb in predvsem po materini ljubezni. Presunjenost je v meni dosegla tako stopnjo, da sem ponoči čutila krike nemočnega otroka in zrla njegove roke, kako moledujejo, naj se trpljenje neha. Čutim svojo krivdo, ker soustvarjam družbo, v kateri sploh obstaja možnost, da se najgloblja starševska čustva sprevržejo v neobvladljivo nasilje. Zdim se kriva, ker nisem premogla v življenju take moči javnih besed, da bi z njimi lahko ljudi od izbruhov jeze, besa in sovraštva prepeljala v varne pristane duševnega miru in samoobvladovanja. Čutim se kriva, ker ne opravljam svojega pedagoškega poklica, s katerim bi otroke od najmlajših trenutkov popeljala na pot spoznanja, kako v odraslih letih najti temeljni smisel človeškega življenja v sobivanju z drugim in za drugega.
Strokovne službe, ki so za to, da bi že v kali preprečile take deviacije v družbi, celo plačane, pa se znova ne čutijo čisto nič krive. Pretresenim državljanom so takoj začele zatrjevati, da za nasilje niso vedeli, da ga ni bilo moč prepoznati, da so storili vse, kar so lahko. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo slovenski starši končno na glas dejali: »Dovolj je, kar delate s slovenskimi otroki v imenu stroke! Dovolj našega vsakodnevnega strahu, da bodo naši otroci – spet v imenu stroke – v primeru nenadne smrti obeh staršev raje dodeljeni neznanim rejnikom kakor tistim, ki bi jih izbrali mi sami.« Vsi socialni delavci od vzhoda do zahoda naše dežele, vsi učitelji od njenega severa do juga, vsi politiki, ki so in ki trenutno soustvarjajo našo družbeno realnost, bi se morali ob takšnem dogodku čutiti krive – krive, ker očitno v svojem vsakodnevnem poklicu delajo nekaj hudo narobe, da se med nami, v naši družbi taka nedoumljiva brutalnost nad drobnim, nemočnim bitjecem v odraslem človeku sploh lahko razvije. Danes, v imenu staršev in v imenu otrok vas prosim, imejte vest, imejte sočutje do slehernega bitja, pridobite znova občutek zmotljivosti, zazrite se v svoje slabosti in jih poskušajte popraviti.
Slovenijo je pretresla nova družinska tragedija. Smrt drobnega bitjeca, ki je lahko le nemočno prenašalo udarce odraslih, dokler njegovo telo ni moglo več zaman klicati po pomoči strokovnih služb in predvsem po materini ljubezni. Presunjenost je v meni dosegla tako stopnjo, da sem ponoči čutila krike nemočnega otroka in zrla njegove roke, kako moledujejo, naj se trpljenje neha. Čutim svojo krivdo, ker soustvarjam družbo, v kateri sploh obstaja možnost, da se najgloblja starševska čustva sprevržejo v neobvladljivo nasilje. Zdim se kriva, ker nisem premogla v življenju take moči javnih besed, da bi z njimi lahko ljudi od izbruhov jeze, besa in sovraštva prepeljala v varne pristane duševnega miru in samoobvladovanja. Čutim se kriva, ker ne opravljam svojega pedagoškega poklica, s katerim bi otroke od najmlajših trenutkov popeljala na pot spoznanja, kako v odraslih letih najti temeljni smisel človeškega življenja v sobivanju z drugim in za drugega.
Strokovne službe, ki so za to, da bi že v kali preprečile take deviacije v družbi, celo plačane, pa se znova ne čutijo čisto nič krive. Pretresenim državljanom so takoj začele zatrjevati, da za nasilje niso vedeli, da ga ni bilo moč prepoznati, da so storili vse, kar so lahko. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo slovenski starši končno na glas dejali: »Dovolj je, kar delate s slovenskimi otroki v imenu stroke! Dovolj našega vsakodnevnega strahu, da bodo naši otroci – spet v imenu stroke – v primeru nenadne smrti obeh staršev raje dodeljeni neznanim rejnikom kakor tistim, ki bi jih izbrali mi sami.« Vsi socialni delavci od vzhoda do zahoda naše dežele, vsi učitelji od njenega severa do juga, vsi politiki, ki so in ki trenutno soustvarjajo našo družbeno realnost, bi se morali ob takšnem dogodku čutiti krive – krive, ker očitno v svojem vsakodnevnem poklicu delajo nekaj hudo narobe, da se med nami, v naši družbi taka nedoumljiva brutalnost nad drobnim, nemočnim bitjecem v odraslem človeku sploh lahko razvije. Danes, v imenu staršev in v imenu otrok vas prosim, imejte vest, imejte sočutje do slehernega bitja, pridobite znova občutek zmotljivosti, zazrite se v svoje slabosti in jih poskušajte popraviti.
Konec prejšnjega stoletja so se začele širiti različne sociološke znanosti. Ena od njih je bilo preučevanje inteligence. Dobili smo inteligenčni kvocient, čustveno inteligenco, sociološko inteligenco, in še in še. Zdi se mi pa, da smo na eno vrsto inteligence pozabili. Pozabili smo na INTELIGENCO SOČUTJA. Inteligenca sočutja ni posebej preučevana, ne prinaša posebne ugodnosti, niti se iz nje ne dela doktorat. Inteligenca sočutja je vzgib srca, kot je nekoč davno lisica rekla malemu princu: Bitno je očem nevidno, samo se s srcem dobro vidi. Inteligenco sočutja se učim v hiši Ljubhospica, ob umirajočih ljudeh. Vsak umirajoči končuje svojo, enkratno življenjsko pot, in vsak na drugačen način. Ne moreš biti spremljevalec umirajočih, če v sebi ne odkriješ sposobnosti inteligence sočutja. Ne tistega krivega pojma sočutja, ko mislimo, da je to jokanje, pomilovanje. Inteligenca sočutja pomeni modrost, ki nas nauči, kako držati odprto srce v situaciji, ko ne moreš ničesar več narediti. Inteligenca sočutja nas nauči, da je ena najtežjih, a najbolj blagodejnih stvari na svetu prisotnost, samo gola, uboga prisotnost, ko ne govoriš, ko ne deluješ, ko si lahko tam, ob človeku, ki odhaja s tega sveta in vztrajaš vse do konca. Ne zapustiš ga, pa naj se obnaša tako ali drugače, naj se zgodi karkoli. Z njim greš vse do tistih vrat, ki jih samo on sam odpre. Tam si tudi, ko odide, ko ostane le tišina in mir. Inteligenca sočutja nas uči, da so ob koncu življenja najvažnejše stvari tiste, ki edine imajo pravo, neminljivo vrednost. Ob umirajočih doživiš, da nobeden, prav nobeden, ne išče materialnih dobrin, vsak pa na takšen ali drugačen način želi urediti svoje odnose z najbližjimi ljudmi, a tudi z onimi, ki jim je ostal nekaj dolžan – najbolj pogosto odpuščanja. Doživiš, kako pomembno je urediti odnose do svojih dragih, do sveta okrog sebe in do Boga, v katerega veruješ ali pa ne. Vidiš, da ljudje najbolj obžalujejo tisto, kar si zaradi tega ali onega, niso upali narediti. In vidiš, da je najvažnejša stvar v življenju – ljubezen. Ni fakultete, ki bi nas naučila inteligence sočutja. Za njo je potrebno imeti pogum in prestopiti svoje ozke poglede in strahove tako glede življenja kot glede smrti. In se zavedati, da se je boš učil do konca življenja. Je pa to veda, ki raste iz srca, pogosto tudi iz ran, iz spoznanja minljivosti in umetnosti izpuščanja. Zelo je dragocena, ker ima svoj izvor v Jezusovem srcu, ki je ljubilo brez omejitve. Kdor enkrat najde pristop v inteligenco sočutja, se navadno z njo okuži, da postane del njegovega življenja in odnosov. In blagor vsem, ki v svoji zadnji uri, ali uri trpljenja, srečajo takega človeka!
Kot številni drugi filozofi je tudi Montaigne zelo cenil prijateljstvo in verjel, da je nujna sestavina srečnega življenja. Menil je, da »nobena cena ni previsoka za sladkost dobro izbranega, skladnega tovarištva,« verjel pa je tudi, da so prava prijateljstva nadvse redka. Vse preveč pogosto namreč uporabljamo to besedo za odnose, ki navadno niso »nič drugega kakor poznanstvo in zaupnost, ki smo ju sklenili po naključju ali ob ugodni priložnosti in ki je vzajemna vez med dvema dušama.« V prijateljstvu pa, o katerem govori sam, se dve duši tako popolnoma zlijeta, da ju ni več mogoče ločiti. Čeprav je Montaigna velika večina ljudi razočarala, je v pisatelju in članu bordojske skupščine Étiennu de La Boétiju našel primer takšnega pravega prijatelja. Ko sta se v mestu, na nekem velikem praznovanju in v veliki družbi po naključju prvič srečala, sta bila drug od drugega tako prevzeta, da sta od takrat postala neločljiva. Kar je Étienna delalo drugačnega od vseh drugih znancev, je bilo dejstvo, da Montaignu pred njim ni bilo treba skrivati in olepševati svojega pravega jaza – v njegovi družbi je bil tak, kakršen je bil v resnici, slednji pa ga je kot takega tudi sprejemal. Njuno prijateljstvo je štiri leta kasneje prekinila nenadna Étiennova smrt, ki je Montaigna zelo prizadela. Nikdar več ni našel drugega človeka, s katerim bi oblikoval tako trdno prijateljstvo. Ko je v Esejih primerjal svoje preostalo življenje s temi štirimi leti, se mu je zdelo »vse le dim in nič drugega kakor temna in dolgočasna noč.« Pravi, da je bilo njegovo življenje od dne, ko ga je izgubil, le še nekaj medlega. Nekaj tolažbe je našel v pisanju ter tako lažje prenesel svojo osamljenost, predvsem pa razočaranje nad svetom. Čeprav si je želel, da bi spet našel nekoga, ki bi ga razumel in sprejemal, tega ni doživel. Pač pa se je namesto tega v svojih spisih kazal svoj pravi obraz, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi. Govoril je iskreno in razglabljal o vseh vidikih svojega življenja, tudi o povsem zasebnih podrobnostih, ki so bile pred tem le redkokdaj tema resnega dela. O tem je sam rekel: »Številne stvari, ki jih ne bi bil voljan zaupati nobenemu posamezniku, tu razlagam obči javnosti; in ko bi moj najzvestejši prijatelj želel spoznati moje najskrivnejše misli, bi ga napotil h knjigotržničevi stojnici.«
Vsak dan gremo čez dan v različnih držah, nekaterih se bolj zavedamo, drugih spet manj. Za večino izmed nas je za nami ena tistih, ki smo se jih manj zavedali. Noč smo preležali. Uležemo se kdaj tudi čez dan, ko potrebujemo malo počitka. Predvsem dopustniški čas je za marsikoga tudi sinonim za preležan čas. Ležati pa pomeni tudi predajo oz. prepustitev. Tako se na primer pri duhovniškem posvečenju novomašniki uležejo na tla cerkve in tako pokažejo svojo popolno izročitev Bogu. Nenazadnje se naše življenje prične in konča v ležečem položaju. Ko se rodimo, nas položijo v posteljico in nekoč nas položijo v grob. Vmes pa je ležanje bolj ali manj prepuščeno naši volji. Lahko je namenjeno krepitvi telesa in duha, lahko pa obležimo tudi v lastni nemoči. Tudi v ležanju pa ne uidemo odgovornosti za svoje življenje, čeprav se nam lahko zdi, da je ta drža nekako samoumevna, nekakšen odklop. Ko stopamo v današnji dan, se zavedajmo, da je vsaka drža naša odgovornost. Poglejmo, kaj se je nekega dne zgodilo slavnemu liku iz muslimanskih pripovedi Nasrudinu. Nekega večera je Nasrudin na samotni puščavski cesti v daljavi zagledal skupino jezdecev, ki so se mu hitro približevali. Vklopila se mu je domišljija in že je videl, kako ga neznanci zvežejo in oropajo. Nasrudin se požene v beg, prepleza obzidje bližnjega pokopališča in se uleže v odprto grobnico. Možje, ki so imeli povsem dobre namene, so bili nad njegovim vedenjem presenečeni in ker jih je zanimalo, kaj ga preganja, pohitijo za njim. “Kaj počneš v tem grobu? Videli smo te, da si bežal. Ti lahko kako pomagamo? ” Nesrudin, ki se zave, kaj se dogaja in da ni v nobeni nevarnosti, premeteno odgovori: “Vse je odvisno od tega, kako gledate na vso stvar. Če že morate vedeti, sem jaz tu zaradi vas in vi tu zaradi mene. ” Morda bodo tudi v današnjem dnevu trenutki, ko bi najraje zbežali in nekje obležali, ampak počakajmo in storimo, kar v tistem trenutku zmoremo.
Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil ne-kdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih zaslonih, v telefonskih displejih, na velikih uličnih panójih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso zgolj naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta. Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino mnogo temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda … Toda, ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč ...
Včasih se zdi, da smo se kar navadili ali postali imuni na vse novice o vojnah, nasilju in vseh grozotah, s katerimi nas vsakodnevno zasipajo mediji. Toda, če si res dovolim in dopustim, da se to vsaj malo dotakne mojega srca, potem ne morem ostati v brezbrižnosti. Pogosto lahko z občutkom nemoči, ne pa z ignoranco, ker gre za boleče stvari, za trpljenje. Dejansko tolikokrat vsepovsod doživljamo razklanost: v svetu, v svojem okolju, v svojem sorodstvu in družini, v naših najbližjih odnosih in celo v nas samih. In vendar si prav nihče tega v resnici ne želi. V to razklanost nas odnese naša najgloblja želja, da bi bili res ljubljeni. Tega nam manjka, potem pa želimo ta občutek ne-ljubljenosti zadovoljiti na različne načine: z doseganjem uspehov in priznanj, z uveljavljanjem svoje moči in vpliva, s kopičenjem materialnih dobrin in bogastva, z obvladovanjem ljudi in še bi lahko naštevali. Toda nič od tega ne more zadovoljiti moje temeljne potrebe po ljubljenosti in pripadnosti. Preprosto zato ne, ker je ljubljenost nekaj povsem drugega kot priljubljenost. Priljubljen sem lahko na primer, ker sem dober glasbenik, igralec ali športnik zvezdnik. Toda priljubljen sem zaradi izdelka, dosežka, uspeha, toda to je še vedno nekaj zunanjega in slednjič ostaja na nivoju priljubljenosti. Biti ljubljen pa pomeni, da me nekdo zares sprejema takšnega, kakršen sem, da sem mu pomemben jaz, ne moj uspeh, dosežek ali imetje, ampak jaz sam, moje bistvo. Ker tega tolikokrat ne dosežemo v svojih najbližjih in najintimnejših odnosih, predvsem pa, ker smo na tem področju vsi tako ali drugače tudi ranjeni, nas znova in znova odnaša v skušnjavo, da bi to zadovoljili preko materialnega, moči ali obvladovanja. To seveda vodi v razklanost. In znajdemo se v začaranem krogu. Edina moč, ki lahko to zaustavi, je zastonjska ljubezen, h kateri nas poziva Jezus: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Ljubiti pomeni, dati sebe ZA drugega, ne pa IMETI drugega. Ne zelo konkreten način je to počela Mati Terezija in še danes počne misijonar Pedro Opeka. Samo, če dam zastonj, brez preračunljivosti in če si upam iti do konca, le tako lahko kaj spremenim. Ne morem ustaviti vojne in nasilja po svetu, tudi mi ni treba postati Mati Terezija ali Pedro Opeka. Lahko pa začnem prinašati v svojo družino, svoje sorodstvo, svoje okolje ljubezen v zastonjskosti, podarjenosti in slednjič tudi v prizadevanju za mir in spravo. Samo spoznanje, zavest in izkustvo, da me ima Bog rad takšnega, kakršen sem, me lahko vodi tudi k podarjajoči ljubezni do drugega.
Če prebiramo spomine mnogih slovenskih pisateljev, pripovedujejo o tem, kako so jim njihove mame doma veliko brale. Tudi Tone Partljič mi je v nedavnem pogovoru povedal, kako je njegova mama, skromna, kmečka, nešolana ženska, z njim prebirala knjigo za knjigo in se o njih pogovarjala. Stoletja so se otroci vzgajali sprva ob govorjeni besedi v obliki pripovedovanja zgodb, kasneje pa vse bolj ob zapisanih pripovedih. Kako pomembna je bila za stare Grke vzgoja otrok s pomočjo literature oziroma književnih del, priča dejstvo, da je filozof Platon grajal njihova največja pesnika Homerja in Hezioda. Trdil je, da bi morali njune epske pesnitve v njegovi idealni državi prepovedati, ker prikazujeta bogove, kako prešuštvujejo, se lažejo in spopadajo med seboj ter na tak način kvarijo mladino. Zaradi takih stališč je Platon v kasnejši zgodovini obveljal predvsem za sovražnika poezije, prihodnji rodovi pa so zato pozabili na njegovo temeljno sporočilo, da morajo knjige otroke vzgajati in prikazovati vrednote, ki so ključne za njihov razvoj in oblikovanje v odgovorne, poštene državljane. Dandanes pa nismo pozabili samo na omenjeno Platonovo zahtevo, da je treba vzgajati ne zgolj z lepo, ampak hkrati tudi z dobro besedo. V cunamiju digitalnih naprav in igric smo pozabili skorajda že tudi na to, da bi otroci morali poslušati in brati zgodbe ter se iz vživljanja v situacijo drugega junaka učiti družbenih vlog, ki jih bodo kot odrasle osebe morali igrati. Otroci se vzgajajo ob resničnostnih šovih in v virtualnih svetovih, obenem pa od njih pričakujemo, da bodo dobri in pošteni državljani. Paradoks, na katerega nas opozarja že antika. A mi se iz propada atenske države spet ne naučimo ničesar, in to samo zato, ker hočemo biti vsak hip moderni, drugačni, v trendu.
Sanje so kljub napredku današnje nevrologije, psihologije in drugih znanosti – katerih raziskovalni predmet je, posredno ali neposredno, človekova zavest – še vedno velika skrivnost. S skrivnostjo sanj so se že od vekomaj ukvarjali misleci, modreci, mistiki in učenjaki, ki so poskušali razumeti njeno vlogo v človekovem življenju. Kaj so sanje? Manifestacija nezavednega? Govorica onstranstva? Ljudje so v sanjah vselej poskušali – in še vedno poskušajo – prepoznati določene smiselne vzorce in njeno simbolno govorico prevesti v konkretne in za lastno eksistenco relevantne vsebine. Nastale so tako imenovane Knjige sanj. Nekateri so verjeli in verjamejo, da sanje predstavljajo nekakšna videnja iz onstranstva, odprtja nadčutnih svetov. Skratka, ne obstaja človeška kultura, ne da bi sanjam pripisovala določen eksistencialni, psihološki ali metafizični pomen. Tako imajo sanje tudi v islamski tradiciji posebno vrednost. Pomembno vlogo igrajo sanje v sufizmu, islamski mistiki. Toda bolj kot sama vsebina sanj in njena interpretacijska relevantnost, je iz sufijskega vidika pomembna spoznavna razsežnost sanj. Številni sufiji so namreč v sanjah prepoznali podobnost z mističnimi videnji in razodetji. Za razliko od »kaotičnih sanj« pa tako imenovane »resničnostne sanje« (ar-ruʾya as-sāliha) za sufije predstavljajo simbolna sporočila, ki vzniknejo iz primordialne vednosti, skrite v globinah človekove biti. Ker gre pri sanjah navsezadnje za nadčutno zaznavo oz. nekakšno notranje zrenje, so sufiji strukturo sanj primerjali s pojavom, ki so ga označili kot »mistično okušanje skrite resničnosti«. Al-Ghazali v pojavu sanj prepozna celo odsev preroške zavesti, ki temelji na nadčutni in meta-racionalni percepciji. Mistična psihologija Sufizma sanjam torej ne pripisuje zgolj »logosa nezavednega«, kot je to storil Adler nanašajoč se na Jungove analize, temveč »logos višje zavesti«, zavesti, ki jo je v snu nagovorila Transcendenca. Morebitnemu ugovoru, češ da pri sanjah ne gre za resničnost, pa sufiji odgovarjajo, da tudi v stanju budnosti ne gre za resničnost – vsaj za poslednjo, »resnično resničnost« ne. Kajti ultimativno resničnost je za sufije mogoče doživeti zgolj v duhovnih stanjih globoke meditacije in čuječe kontemplacije. A tudi v takšnih trenutkih posameznik poslednjo resničnost zgolj »okusi«. Dokončno jo namreč lahko doživi le v posmrtni razsežnosti, kjer naj bi se prebudil v »jasnino biti«. Ali kakor pravi nek rek preroka Mohameda: »Ljudje spijo, ko umrejo, se zbudijo«.
Dobro jutro! Kako prijetno je dobiti pozitivni odziv na izrečene besede. Na novega leta dan sem v tej radijski rubriki pripovedoval o svoji novoletni zaobljubi: kako bom na eno negativnost pri sebi, pri svojih bližnjih in v situacijah življenja skušal poiskati vsaj pet pozitivnosti. Pred kratkim me je na ulici ustavil nek študent. Začel mi je pripovedovati: »Poslušal sem Duhovno misel – tisto, o zdravilnem razmerju 1:5. Veste eden izmed profesorjev mi je šel strašno na jetra. In če se je le dalo sem besedičil zoper njega. Vedno se ‘najdemo skupaj’ tisti, ki radi ‘glodamo isto kost’ – isto osebo. Tako sem imel za ‘obiranje’ profesorja priročno sošolko, ki prav tako tega profesorja ne prenaša. Vedno ko sva bila skupaj je prišla na vrsto tudi sprostitev z ‘obiranjem’ profesorja. No, in potem sem slišal priporočilo: Vsak dan ozavestimo čim več razlogov zakaj nam je kljub težavam lepo in vredno živeti. 1:5 je čudodelno razmerje za zadovoljstvo in izboljšanje odnosov. – Na eno negativnost je potrebno ozavestiti pri sebi, pri bližnjih in v situacijah življenja 5 razlogov za radost bivanja. In sem pomislil na svojega profesorja. 5 : 1. To pomeni: dokler nisem pri njem ugotovil in z besedami potrdil vsaj pet odličnosti njegove osebnosti ali ravnanj, nimam pravice izreči negativnosti. In sem se odločil da poizkusim ‘recept’. Ko sva prišla zopet skupaj s sošolko s katero sva družno glodala – ne svinjsko rebrco, pač pa profesorja; ko se je v obema prebudila silna notranja potreba, da se nahraniva z obiranjem, sem izrekel prvo pozitivnost na njegov račun. Sošolka je onemela, jaz pa sem nato izrekel še nadaljnje štiri pohvale, kar je sošolko tako zmedlo, da je spremenila temo pogovora. In ko bi si končno lahko privoščil sprostitev z ‘obiranjem’, za to nisem imel več priložnosti. No, in zakaj vam pripovedujem ta pripetljaj? Zato, ker se je po njem zgodilo nekaj čudežnega. Ko je po tem dogodku vstopil ta profesor v predavalnico, ni bil več ista oseba. Ni bil več čisti negativec. Od takrat dalje je moja presoja te osebe mnogo bolj v ravnovesju.« Lahko si mislite koliko zadovoljstva je prebudila v meni ta pripoved študenta, predvsem pa me je potrdila v mojih prizadevanjih, da tudi sam še naprej iščem na eno negativnost vsaj pet razlogov za prijetnost življenja. Oprostite, če ob koncu zastavim vprašanje: ali sploh vemo zakaj nam je, kljub težavam, vendarle vredno in lepo živeti? Vsak dan – tudi današnji, je ponujena priložnost, da to odkrijemo!
Nedolgo nazaj je medijski prostor, tako resni kot rumeni tisk, preplavila novica o delu ene izmed slovenskih državnih socialnih ustanov. Novica, prepletena s tragično življenjsko usodo dveh otroških duš, je postala glavna tema osrednjih informativnih oddaj, forumov in komentarjev prek socialnih omrežij. Še več, postala je celo predmet političnih preigravanj. Lahko se zgodi, da bomo, lačni novih tragičnih zgodb, dokaj hitro pozabili na vprašujoče in nedolžne otroške oči, naš prostor pa bo preplavila druga, ponovno tragična novica. O zgodbah, ki jih pišejo odrasli, o zgodbah odraslih mož in žená, ki v svojem zakonu niso znali ali zmogli sprevideti ter rešiti krize. In žal tudi niso imeli nikogar, ki bi jim v trenutkih groze in obupa lahko pomagal. Navadno za takšnimi zgodbami ostanejo skrušeni starši ter za vse življenje zaznamovani otroci s težko popotnico. Ko odpove odnos, ko se zgodi tragedija, nastopi stroka, ki mora delovati po črki zakona in na koncu odloča o življenjski usodi, ki dobi obvezno številko spisa. Dokler vse to samo prebiramo in spremljamo od daleč do neke mere še gre, ko pa vse skupaj poseže tudi v naš, intimen prostor ali pa samo vzbudi neprijetne spomine, se hitro zgodi hud pogrom na ljudi, ki so se odločili za eno izmed težjih poklicnih poti: pomagati ljudem. V mislih nimam samo socialnih delavcev, ki se največkrat znajdejo prav pri vrhu lestvice udrihanj vseprek. Ne vem, kam se je ali se bo v zgodbi dveh majhnih src nagnila tehtnica pravičnosti, njen jeziček so namreč obremenile še dodatne uteži. Z zgodbo nisem povezana, prav tako ne prizadeva nikogar izmed mojih najdražjih. Povezana sem samo toliko, da sem ena izmed tistih, ki se je polna idealizma po prepletu življenjskih razmer, odločila, da bo tudi sama delala z ljudmi v stiskah ter se zato tudi izšolala. Še več, da sem lahko napisala svoje zadnje diplomsko delo sem se zelo, celo preveč približala svetu ljubljanskih brezdomcev. Do te mere, da je ta svet postal celo prenevaren zame. Zato sem ga zapustila. V okviru obvezne študijske prakse smo študentje lahko dodobra spoznali, kaj pomeni socialno delo. Kaj pomenijo razbite družine, zanemarjeni otroci ... nasilen oče, izkoriščanje delavcev, zaprti oddelki, zapuščeni starši, duševno in telesno prizadeti otroci, duševne bolezni. Kako barvito paleto možnosti sem imela, da bi lahko pomagala ljudem. A življenjska pot me je zapeljala drugam in tu s pridom, vsaj tako si domišljam, uporabljam vse svoje znanje, kajti delam z ljudmi. Le-da ti ljudje ne hodijo k meni zaradi stisk, saj to ni moje področje dela. Svoje socialno delo opravljam tiho, mogoče za koga neopazno, z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih premore človeška narava. V ospredju mojega zanimanja je še vedno človek, človek v vsej svoji milini in zlu, človek v vsej svoji moči in šibkosti.
Mlad fant, ki ga je zapustilo dekle in je zaradi tega zelo trpel, je razmišljal o življenju. Razumel ga je kot vabilo na pot, za katero ne veš, kam te bo peljala, kaj ti bo prinesla – na katero stopaš v upanju, da te bo popeljala v boljšo prihodnost. Od tega, kaj doživljaš na poti, pa je odvisno, kako boš gledal na življenje. Če boš stopil na zaklad, boš postal bogat in življenje bo zate eno samo veliko bogastvo. Če pa boš stopil na mino, ti bo morda odtrgalo noge in življenje bo zate ena sama bolečina. Človek največkrat ni sam kriv, kam stopi. Fant je razmišljal še dalje. Hudo je tudi, če ljudje namenoma nastavljajo mine, da drugi stopijo nanje. Najbolj pa ga boli, kadar ljudje obsojajo tiste, ki so stopili na mino in so ranjeni. Namesto, da bi jim pomagali, jih obsojajo. Ob tem fantovem razmišljanju sem se spomnila na klošarja, ki je prosil za denar. Ko sva se nekaj časa pogovarjala, pa je na denar pozabil. Pripovedoval mi je svojo življenjsko zgodbo, ki je bila eno samo stopanje po minskem polju, že od samega rojstva dalje. »Vse v življenju se mi je podiralo in se mi še podira – želel sem živeti drugače, pa …« Ničesar nisem mogla storiti, da bi to njegovo življenje postalo drugačno. Samo poslušala sem ga in ga skušala razumeti. Ko je odhajal, je bilo v njegovih očeh nekaj veselja. Dan za dnem srečujem ljudi, ki bi lahko rekli podobno: Preveč je bilo min pod njihovimi nogami! Morda se mnogih objektivno ni dalo odstraniti. Ob ljudeh, ki trpijo, pa se vendarle lahko vprašamo, ali nismo kakšne mine, ki jih je ranila, postavili tudi mi? Z nerazumevanjem, obsojanjem, nestrpnostjo, nepripravljenostjo za spravo, sebičnostjo …
Najbolj brano delo angleškega filozofa Francisa Bacona so nedvomno Eseji, v katerih je obravnaval najrazličnejše teme: razmišljal je o vrtovih, resnici, starševstvu, predrznosti, ateizmu, novostih, poslovanju, izobrazbi in še marsičem drugem. Pri tem je pogosto sledil metodi pro et contra, v zaključku pa je izpostavil nek nauk ali vodilo za bralca. V enem izmed poglavij je na ta način spregovoril o prednostih in slabostih različnih življenjskih dob. Zapisal je, da je domišljija mladih ljudi živahnejša od domiselnosti starih, zato so ti »primernejši za iznajdbe kot pa za presojanje, boljši za izvrševanje kot za svétovanje, in boljši za nove načrte kakor za utečene posle.« Starejši pa so nasprotno primernejši za vlogo izvrševalcev, ker jih vodijo izkušnje, ki si jih morajo mladi šele pridobiti. Poleg tega se mladi še ne zavedajo svojih sposobnosti in si pogosto naložijo več, kot zmorejo – njihove napake lahko zato hitro vodijo v propad posla. Dalje so mladi tudi bolj vročekrvni, neučakani in nespametni: prehitro vzkipijo, ne znajo nadzorovati svojih čustev, brezglavo letijo k cilju, ne da bi prej dobro razmislili o sredstvih in naredili načrt, držijo se napačnih načel in podobno. Vse napake pa po Baconovem mnenju še poslabša dejstvo, »da jih ne priznajo ali ne prekličejo, zaradi česar jih lahko primerjamo z neizurjenim konjem, ki se noče ustaviti niti obrniti.« Toda tudi starejši niso brez pomanjkljivosti: ti namreč pogosto »preveč negodujejo, se predolgo posvetujejo, si zelo malo drznejo, se prekmalu kesajo, redkokdaj privedejo posel do kraja in se zadovoljijo s povprečnim uspehom.« Medtem ko mladi resda lahko uživajo več priljubljenosti in naklonjenosti v družbi, pa avtoriteta nedvomno pripada starejšim – za modrost in življenjske nauke je namreč potreben čas, ki ga lahko prinese šele starost. Vrh tega so starejši zaradi svojih številnih izkušenj tudi bolj potrpežljivi in razumevajoči. Bacon zato pravi, da je na splošno »modrost kot prva razmišljanja, ki niso tako modra kot kasnejša: zakaj mladost je tako v mislih kot v letih.« Ker ima torej vsaka starostna doba svoje pozitivne in negativne lastnosti, Bacon predlaga, naj vselej zaposlimo pripadnike obeh starostnih skupin: vrline ene skupine bodo namreč popravile napake druge in obratno, s tem pa koristile tako sebi kot širši skupnosti.
Sedanji papež Frančišek s svojo preprostostjo in iskrenostjo nagovarja mnoge ljudi, tudi nekatoličane. Znan je po tem, da je včasih nepredvidljiv, da izstopa iz kalupov in ustaljenih pravil in je povsem domač z modernimi sredstvi komuniciranja. Tako je predlanskim predlagal nekemu anglikanskemu škofu, ki je bil na obisku pri njem, da kar na mobilni telefon posname poslanico, ki jo je namenil binkoštnikom, zbranim v Texasu v Združenih državah. Naj vam danes navedem nekaj misli iz tega nagovora. »Kakor se dogaja v tolikih naših družinah,« pravi papež, »se dogaja tudi nam, kristjanom. Razdelili in ločili smo se. Razdvojili so nas grehi in nesporazumi skozi dolgo zgodovino, ki je zaznamovana z grehi na eni in na drugi strani. Kdo je kriv za vse to? Mi vsi, ker smo vsi grešniki. Pravičen je samo eden, Gospod. Napolnjuje me veliko hrepenenje, da se ta razdeljenost konča in da dočakamo edinost. Hrepenim po tistem objemu, o katerem pripoveduje Sveto pismo v zgodbi o egiptovskem Jožefu. Njegovi bratje so zaradi lakote prišli v Egipt, da bi kupili živeža za preživetje. Toda v Egiptu pa so našli veliko več kot živež: našli so svojega izgubljenega, prodanega brata Jožefa. Tudi za nas je od vsega najpomembnejše, da se srečamo kot bratje. Skupaj moramo jokati, kot je jokal egiptovski Jožef. Ta jok nas združuje, ker je jok ljubezni.« Potem papež nadaljuje: »Tudi jaz vam govorim kot brat, preprosto, z veseljem in domotožjem. Naj v nas raste to domotožje, ki nas bo zbližalo in omogočilo, da se najdemo, se objamemo in skupaj počastimo Jezusa Kristusa kot edinega Gospoda zgodovine. Še nekaj vas prosim: molite zame. Potrebujem vaše molitve. Prosimo Gospoda, naj nas zedini. Bratje in sestre smo. Pustimo, da Gospod dokonča delo, ki ga je on začel. Gre za čudež edinosti, ki se je že začel in ki ga bo Bog dokončal.« Papežev nagovor je pri zbranih voditeljih binkoštne cerkve prebudil veliko veselje in hvaležnost. Takoj so se odzvali na njegovo vabilo. Nemudoma so posneli in poslali papežu naslednje video sporočilo: »Vsi tukaj zbrani voditelji predstavljamo na desettisoče vernikov, ki vas ljubijo, ki skupaj z vami verujejo v Boga in odgovarjajo na vašo prošnjo za molitev. Molili smo za vas in z vami. Naša želja skupaj z vami je, da bi prišli do edinosti vere. Blagoslavljamo vas in sprejemamo vaš blagoslov. Zelo nam je dragocen.«
Malce nenavadno je pa res, če mali racak, skoraj še dojenček, enega medvedka samogibno kliče Médo, drugega pa Mêdo. Mami, utopljena v znanosti, zazna to kot očitno nadarjenost za jezikovno področje. Mogoče se pa ne moti? Kot da bi bile jezikovne podrobnosti nekaj povsem obrobnega. Intonacija, širina, ožina glasov in naglas ustvarjajo pomene. Véra in Vêra v knjižnem jeziku ne pomenita isto. Odpúščanje in odpuščánje ustvarjata v našem času že pomensko zmedo. Ali zato, ker nam odpuščAnje ne gre od srca, ali zato, ker so odpUščanja na dnevnem redu; naš jezikovni občutek in poznavanje materinščine pa za minus zadostno. Šalo in ironijo na stran; v usedlini je pa vseeno nekaj grenkobe. OdpUščanje je boleča izkušnja. Ali z veselim srcem prisluhnemo delavcem, ki po tridesetih letih dela ostanejo na cesti? Če nam pa to sploh ni mar, ali smo še človeški; humani, kakor radi rečemo. Premoremo toliko odpuščAnja, da bi v resnici premagali zamero in po bratovsko ljubili žaljivca? Ne zgolj žaljivca, tudi ubijalca. Saj je življenje kar prijazna pustolovščina, dokler smo na varnem in razkošno mladi in še bolj razkošno zdravi. Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče; naj se srce navriska in izjoče. Ne vznemirjata nas ne odpUščanje ne odpuščAnje. Izmeriti »daljo in nebeško stran«, ko je naš najvišji dan, nas še prav nič ne mika. Ko udari kriza – taka ali drugačna – pa ni več šale. In ko smo v njej, zdaj v nekakšni gospodarski in v evropski in svetovni in mnogi v osebno poslovni, sta v igri tako odpUščanje kot odpuščAnje. Kako se spopasti s prvim, kako v drugem? Na človeški ravni nas bo obvarovalo odpuščAnje. Sovraštvo in srd zoper odpUščanje oledenita srce za mirno presojo, zameglita obzorje duhovnih moči. Lahko pa ni ne eno ne drugo. In brez muje se niti čevelj ne obuje. In smo mimogrede pri glasovni in pojmovni varianti. Brez Muje (– pisano z veliko začetnico –) smo se šalili v času, ko so k nam vreli delavci iz Bosne, ne gre več pri nobenem delu. Delu čast in oblast je zdaj že pozabljena parola. Kdor ne dela, naj ne jé, si je pa drznil reči apostol Pavel, izdelovalec šotorov. Jé in jê sta tudi dva pomena. Natresli smo si dovolj primerov, da bi ob njih pomislili še na posebno dinamiko materinščine in v njej odkrili spevnost glasov. Pravzaprav lepoto. Kako da si jo je zmogel priklicati v poimenovanje svoje igrače oni malček? Se je ohranila v njem ali jo je zamenjal za kaj zelo praktičnega; kdo ve.
Na enem od mojih potovanjih po Afriki je k meni pristopil neznanec in me objel preko ramen. Počutil sem se precej neprijetno, zato sem se spretno izmuznil in ga opazoval v varni razdalji. Dvignil je desnico in začel: »Vaša civilizacija, civilizacija belega človeka je obsojena na propad. Zaverovani vase, v svoj svet, kjer vlada sebičnost in odtujenost, ne znate prisluhniti sočloveku, kaj šele naravi. Vaše življenje je vse bolj programirano. V njem je vse natančno določeno. Do sekunde. Niste spontani. Blokirani ste in nesproščeni. V popolnem neskladju med razumom in srcem. Živite le še v glavi. Poglejte, kako preživljajo otroštvo vaši otroci. Ob računalniku. V svetu odtujenosti od najzgodnejše dobe. Naši otroci živijo otroštvo v naravi, na ulici, med sovrstniki. Se spomnite vašega otroštva, pogovorov ob mizi, skupnega branja, igre na ulici, glasbe, smeha? Ne sprejemate mnenj drugih ljudi. Nočete jim prisluhniti. V svoji samozadostnosti ste vse bolj nezadovoljni, mrki, mračni, depresivni. Koliko slabe volje, nerganja in neprijaznosti je v vašem svetu. Tako zelo se vam mudi, da ne premorete niti prijazne besede. Tudi zaradi tega se vse bolj zatekate v omamo tablet in alkohola. V vaših očeh je Afrika podoba revščine, umazanije, kaosa. Niti pomislili niste, da bi se morda poglobili v njeno sporočilo. Ne, nimate časa. Preveč ste zaposleni s služenjem denarja. Da preživite. Da napolnite sedmi vrč. Pa čeprav veste, da se ga ne da napolniti! Dobro, če se od nas nočete učiti, bi se lahko kaj naučili od afriških živali. Lev, kralj živali, ve, kdaj ima dovolj hrane. Takrat se zlekne in lahko greš mimo, pa ti ne bo nič naredil. Vi pa ne veste, kdaj imate dovolj. Poglejte opice, kako se objemajo, ljubkujejo, božajo. Kaj pa vi? Kdaj ste nazadnje koga objeli, poljubili iz čiste radosti? Ne, tega ne počnete, ker ste prestrašeni, ker se bojite, da vas bodo obsodili spolnega nadlegovanja. Vaša, bela rasa nima prihodnosti, ker je v srcu mrtva, je sklenil. Gledal sem v tla in ostal brez besed. Prav je imel. Vse bolj smo ujeti v strasti sebičnosti, brezobzirni tekmovalnosti, pohlepnosti. Postajamo družba strahu in negotovosti. Ta kolektivna hiba je postopoma ustvarila nesrečno in nasilno civilizacijo, ki ne ogroža le sebe, temveč celotno življenje na vsej naši Zemlji.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zgodilo se je pred desetletji. Na sodišču sta prestrašeni in objokani stali deklici, stari enajst in trinajst let. Poklicani sta bili, ker naj bi se na željo očeta ob ločitvi staršev ločili tudi onidve. Pravico do ene je uveljavljal oče. Takratna sodnica pa je predhodno razpravo in svojo odločitev ustavila ter preudarno presodila, da sta dekleti dovolj stari, da se odločita sami. Enoglasno sta prosili, da hočeta ostati skupaj in da hočeta ostati pri materi. Sodnica je poslušala njun glas, ne morebiti glasu svoje stroke ali črke zakona. Še več: okarala je očeta, zakaj je že tako ranjena otroka izpostavljal novim strahovom in ranam. Deklici sta ostali skupaj, skupaj sta vse do doktorata kasneje študirali v Ljubljani, danes imata srečni družini in sta največji prijateljici. Ena od teh deklic sem bila jaz, druga moja starejša sestra. Na dogodke sem skoraj že pozabila, ker niso pustili trajnih posledic. Toda nedavna novica v medijih, kako je socialna služba nekje v Sloveniji z eno samo potezo odvzela otroka starim staršem, je znova oživila ta spomin v meni. Konkretnega primera seveda ne poznam, da bi lahko o tako radikalni gesti neke državne strokovne službe razpravljala. A modrost, ki jo lahko potegnem iz svoje lastne zgodbe, je: iskrena hvala takratni sodnici, ki je o nama s sestro pustila odločati nama samima. Tista neznana sodnica nama je v najini globoki stiski pustila najino človeško dostojanstvo. Ni naju obravnavala kot otroka brez razuma in zmožnosti presoje, ampak kot človeka, o katerih ne more odločati nekdo drug, ki situacije ne more poznati, saj ne pozna otrokovih dejanskih čustev in njegovega globokega strahu nemoči pred močjo odraslih. In kaj je drugega kot razkazovanje moči, če otroke – četudi majhne - zradiramo kot ljudi na raven bitij, ki o sebi niso zmožni odločati, kot da ne bi imeli čustev, ki jim dajejo zmožnost presojanja? Pa čeprav je že Mali princ dejal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«
Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen in ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri odnosih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar, a zato nikdar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj. Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikoli ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let; drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. Ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag. Otrok vesolja si, nič manj, kot so drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne so tvoje težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit. Bodi pozoren. Bodi srečen!
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V tokratni oddaji »Duhovna misel« se poskusimo zamisliti nad vplivom kritike na človeka. Danes pogostokrat slišimo, beremo, tudi sami izjavljamo raznorazne kritike in nesoglasja na raznorazne teme pri nas in po svetu. Včasih kritiziramo utemeljeno, včasih pa tudi ne. Včasih je kritika pozitivna, včasih negativna. Bolj pogosto se na žalost srečujemo s slednjo. Kritika ne pomeni izrecno le nekaj slabega, nekaj, s čimer bi hoteli človeku očitati njegovo napačno razmišljanje, vedenje ali ravnanje. Pri mnogih beseda »kritika« ne vzbuja dobrih občutkov, kar zagotovo ni prav. Ne bom zdaj komentiral konkretna družbena, politična ali verska dogajanja. Poskusil bom poudariti pozitiven vpliv vsesplošne kritike, ki človeka lahko vzpodbudi za nadaljnje delo. Tu seveda govorimo o ustvarjalni, plodni kritiki. Ta posameznika lahko motivira, da bi v tem, s čem se ukvarja bil še boljši, njegovi dosežki pa višji. Geslo tedna, v katerem se nahajamo, so besede iz Nove zaveze, iz 1. Petrovega pisma, ki govorijo: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje.« (1Pt 1,3) »Preroditi se za živo upanje«… kaj sploh te besede pomenijo? Kaj želijo povedati človeku na začetku 21. stoletja? Prav gotovo so jih zelo dobro razumeli ljudje živeči v drugi polovici 1. stoletja, ko predvidevamo, da je apostol Peter to svoje prvo pismo napisal. Ampak danes, po skoraj 2.000 letih, se moramo globlje zamisliti nad temi besedami, da bi dojeli njihovo sporočilo. »Preroditi se«, ali drugače rečeno »ponovno se roditi« v duhovnem smislu, pomeni spremeniti svoje razmišljanje do te mere, da bi vrednost ravnanja do drugega človeka dosegla višjo raven. To lahko dosežemo tudi s pomočjo pozitivne kritike, bodisi z lastno presojo notranjega stanja, bodisi z dobronamerno, kakor smo že povedali, ustvarjalno, plodno presojo nas s strani drugih. Takšna kritika človeka prav gotovo bolje nagovori in vzpodbudi, kot pa grobe, napadalne ali žaljive besede. Dajmo torej druge ne le grajati in kazati na njihove napake, ampak jim tudi pomagali s takšno kritiko, ki bi posameznika usmerila naprej – to pomeni v smeri dobrega, pozitivnega.
Spoštovani, med drugo svetovno vojno je v Franciji v strelnem ognju umrl zavezniški vojak. Prijatelji so ga želeli na bližnjem vaškem pokopališču dostojno pokopati, a grobar tega ni dovolil, ker pokojni ni bil njihov krajan. Pokazal je, da ga lahko pokopljejo zunaj pokopališke ograje. Mesece kasneje so se vojaki vrnili, da bi postavili svojemu prijatelju obeležje na grobu, a so bili presenečeni, ker niso našli prijateljevega groba. Šli so vprašat grobarja, kaj se je zgodilo. Povedal jim je, da ni mogel mirno spati, odkar so pokopali njihovega prijatelja zunaj ograje. Da ga je pekla vest. Rad bi se jim opravičil, a ni vedel, kje bi jih našel. Bal se je, da bo umrl s tolikšno težo na duši. Želel si je, da bi mu bilo odpuščeno. Zato je neko jutro zgodaj vstal in prestavil ograjo in tako grob padlega vojaka vključil v pokopališče. To Bog dela tudi za nas. Smo na napačni strani ograje, a nas vključuje v družino odrešenih, zato je poslal na svet Odrešenika Jezusa Kristusa. S smrtjo na križu je prestavil ograjo, ki nas je ločevala. Zakaj ga ne bi v tem posnemali? Apostol Pavel je zapisal: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Biblična beseda za odpuščanje je izpeljanka iz grške besede charis, milost. Nekomu odpustiti pomeni biti do nekoga milosten. Odpuščanje je končna oblika ljubezni, je njen zaključni izpit. Mahatma Gandhi je rekel, da šibki ne morejo odpustiti in da je odpuščanje lastnost močnih. Odpustiti pomeni obrniti ključ in odpreti vrata ječe ter stopiti v svobodo. Pomeni čez neizplačljivi dolg potegniti črto ter z velikim črkami zapisati: »Odplačano.« Pomeni v sodni dvorani udariti s kladivom in razglasiti: »Ni kriv.« Kako pa vem, da sem odpustil? Ko več noč in dan ne razmišljam o tem in mi ni treba stalno govoriti o tem. Ko ne čutim potrebe po maščevanju. Odpuščanje ni stvar razpoloženja ali pa občutkov. Odpuščanje je stvar odločitve mojega srca, moje svobode. Kot je Jezus odpustil nam: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In kot molim: »Oče naš, ki si v nebesih … in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …« Odpuščanje je srce Evangelija. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Kot Jezusov učenec sploh nimam druge izbire.
Neveljaven email naslov