Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Domovina je tisti košček Zemlje, kjer tvoja noga hodi veselo in poskočno, kjer beseda ni govor ampak pesem, je kraj kjer si doma, kjer te poznajo drevesa in ceste, kot pravi pesnik.
Neizmerno ljubim svojo domovino Slovenijo! Ponosna Slovenka sem in nič drugega.
Prva ljubezen je vzklila v najnežnejšem otroštvu, še preden sem začela hoditi v osnovno šolo in se navduševati nad tedanjo veliko Jugoslavijo. Naše mame- izredno domiselne in pametne kmečke žene iz Prekmurja – so se pri svojih učiteljicah redovnicah, pred drugo svetovno vojno naučile mnogih lepih iger, prireditev in recitacij. Da bi to prenesle svojim otrokom, ki so hodili v drugačne šole, so sklenile narediti eno lepo nedeljsko svečano popoldne. Zbrale so nas otroke iz petih družin in nas naučile igrice in pesmice. Kot najmlajša udeleženka sem takrat recitirala svojo prvo recitacijo in… še danes jo znam ponoviti od začetka do konca! Ona je v moj otroški svet pripeljala spoznanje, da sem doma iz najlepše vasi, da imam prelepo otroštvo in da je slovenska zemljica moja domovina! Recitacija se je začela z Jaz majhna sem deklica, ime mi je Reskica, na rožnatem ličecu se mi pozna, da iz Žižkov sem doma… in se končala..Ko zrastem v višino čez petnajsto zimo, bom lahko ponosno zaklicala v log - naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Drugo močno obdobje bil čas, ko sem živela na jugu nekdanje skupne države – v Črni gori. Vsakič, ko sem odhajala od doma, sem sedla v avtobus in se skrila pred sopotniki, ter jokala vse do Zagreba!
Tretje obdobje moje ljubezni pa je obdobje osamosvojitve, ko sem po cele noči tiščala v samostanski sobici mali tranzistorček na uho in poslušala kaj se dogaja v moji ljubi deželi – od Cankarjevega doma do procesa četverice do… vojne! In ko sem zatem šla delat v bolnišnico, so vsi imeli prižgane radije in televizije in iz vseh je donela obsodba male Slovenije, ki si je upala oditi iz velike države in se kot mali nedonošenček postavila na svoje noge!
Sanjsko podobo svoje domovine pa nosim od obiska svetega papeža Janeza Pavla Drugega! Bila sem v Ljubljani na srečanju redovnikov, prebedela celo noč v cerkvi na Rakovniku in ob petih zjutraj odhitela v Prekmurje. Svoje domače sem našla pred televizorjem, a na mizi so še ob treh popoldne stale skodelice od zajtrka! Zdelo se mi je kot bi vsa Slovenija bila ovita z angelskimi krili in se bleščala kot zlata golobica sredi nemirnega evropskega sveta!
Na trda tla me je postavilo prvo nepozabno srečanje z našimi ranami – našimi jamami – z nepokopanimi žrtvami.
In danes? Ljubim te, ti mala prelepa domovina! Ljubim tvoje gore in doline in koščke morja in vsako ped te zemlje pod Triglavom! Ljubim tvoje ljudi, takšne in drugačne!
In zato naj danes znova ponovim zadnji verz iz moje prve recitacije- Zdaj lahko ponosno zakličem v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Domovina je tisti košček Zemlje, kjer tvoja noga hodi veselo in poskočno, kjer beseda ni govor ampak pesem, je kraj kjer si doma, kjer te poznajo drevesa in ceste, kot pravi pesnik.
Neizmerno ljubim svojo domovino Slovenijo! Ponosna Slovenka sem in nič drugega.
Prva ljubezen je vzklila v najnežnejšem otroštvu, še preden sem začela hoditi v osnovno šolo in se navduševati nad tedanjo veliko Jugoslavijo. Naše mame- izredno domiselne in pametne kmečke žene iz Prekmurja – so se pri svojih učiteljicah redovnicah, pred drugo svetovno vojno naučile mnogih lepih iger, prireditev in recitacij. Da bi to prenesle svojim otrokom, ki so hodili v drugačne šole, so sklenile narediti eno lepo nedeljsko svečano popoldne. Zbrale so nas otroke iz petih družin in nas naučile igrice in pesmice. Kot najmlajša udeleženka sem takrat recitirala svojo prvo recitacijo in… še danes jo znam ponoviti od začetka do konca! Ona je v moj otroški svet pripeljala spoznanje, da sem doma iz najlepše vasi, da imam prelepo otroštvo in da je slovenska zemljica moja domovina! Recitacija se je začela z Jaz majhna sem deklica, ime mi je Reskica, na rožnatem ličecu se mi pozna, da iz Žižkov sem doma… in se končala..Ko zrastem v višino čez petnajsto zimo, bom lahko ponosno zaklicala v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Drugo močno obdobje bil čas, ko sem živela na jugu nekdanje skupne države – v Črni gori. Vsakič, ko sem odhajala od doma, sem sedla v avtobus in se skrila pred sopotniki, ter jokala vse do Zagreba!
Tretje obdobje moje ljubezni pa je obdobje osamosvojitve, ko sem po cele noči tiščala v samostanski sobici mali tranzistorček na uho in poslušala kaj se dogaja v moji ljubi deželi – od Cankarjevega doma do procesa četverice do… vojne! In ko sem zatem šla delat v bolnišnico, so vsi imeli prižgane radije in televizije in iz vseh je donela obsodba male Slovenije, ki si je upala oditi iz velike države in se kot mali nedonošenček postavila na svoje noge!
Sanjsko podobo svoje domovine pa nosim od obiska svetega papeža Janeza Pavla Drugega! Bila sem v Ljubljani na srečanju redovnikov, prebedela celo noč v cerkvi na Rakovniku in ob petih zjutraj odhitela v Prekmurje. Svoje domače sem našla pred televizorjem, a na mizi so še ob treh popoldne stale skodelice od zajtrka! Zdelo se mi je kot bi vsa Slovenija bila ovita z angelskimi krili in se bleščala kot zlata golobica sredi nemirnega evropskega sveta!
Na trda tla me je postavilo prvo nepozabno srečanje z našimi ranami – našimi jamami – z nepokopanimi žrtvami.
In danes? Ljubim te, ti mala prelepa domovina! Ljubim tvoje gore in doline in koščke morja in vsako ped te zemlje pod Triglavom! Ljubim tvoje ljudi, takšne in drugačne!
In zato naj danes znova ponovim zadnji verz iz moje prve recitacije- Zdaj lahko ponosno zakličem v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Domovina je tisti košček Zemlje, kjer tvoja noga hodi veselo in poskočno, kjer beseda ni govor ampak pesem, je kraj kjer si doma, kjer te poznajo drevesa in ceste, kot pravi pesnik.
Neizmerno ljubim svojo domovino Slovenijo! Ponosna Slovenka sem in nič drugega.
Prva ljubezen je vzklila v najnežnejšem otroštvu, še preden sem začela hoditi v osnovno šolo in se navduševati nad tedanjo veliko Jugoslavijo. Naše mame- izredno domiselne in pametne kmečke žene iz Prekmurja – so se pri svojih učiteljicah redovnicah, pred drugo svetovno vojno naučile mnogih lepih iger, prireditev in recitacij. Da bi to prenesle svojim otrokom, ki so hodili v drugačne šole, so sklenile narediti eno lepo nedeljsko svečano popoldne. Zbrale so nas otroke iz petih družin in nas naučile igrice in pesmice. Kot najmlajša udeleženka sem takrat recitirala svojo prvo recitacijo in… še danes jo znam ponoviti od začetka do konca! Ona je v moj otroški svet pripeljala spoznanje, da sem doma iz najlepše vasi, da imam prelepo otroštvo in da je slovenska zemljica moja domovina! Recitacija se je začela z Jaz majhna sem deklica, ime mi je Reskica, na rožnatem ličecu se mi pozna, da iz Žižkov sem doma… in se končala..Ko zrastem v višino čez petnajsto zimo, bom lahko ponosno zaklicala v log - naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Drugo močno obdobje bil čas, ko sem živela na jugu nekdanje skupne države – v Črni gori. Vsakič, ko sem odhajala od doma, sem sedla v avtobus in se skrila pred sopotniki, ter jokala vse do Zagreba!
Tretje obdobje moje ljubezni pa je obdobje osamosvojitve, ko sem po cele noči tiščala v samostanski sobici mali tranzistorček na uho in poslušala kaj se dogaja v moji ljubi deželi – od Cankarjevega doma do procesa četverice do… vojne! In ko sem zatem šla delat v bolnišnico, so vsi imeli prižgane radije in televizije in iz vseh je donela obsodba male Slovenije, ki si je upala oditi iz velike države in se kot mali nedonošenček postavila na svoje noge!
Sanjsko podobo svoje domovine pa nosim od obiska svetega papeža Janeza Pavla Drugega! Bila sem v Ljubljani na srečanju redovnikov, prebedela celo noč v cerkvi na Rakovniku in ob petih zjutraj odhitela v Prekmurje. Svoje domače sem našla pred televizorjem, a na mizi so še ob treh popoldne stale skodelice od zajtrka! Zdelo se mi je kot bi vsa Slovenija bila ovita z angelskimi krili in se bleščala kot zlata golobica sredi nemirnega evropskega sveta!
Na trda tla me je postavilo prvo nepozabno srečanje z našimi ranami – našimi jamami – z nepokopanimi žrtvami.
In danes? Ljubim te, ti mala prelepa domovina! Ljubim tvoje gore in doline in koščke morja in vsako ped te zemlje pod Triglavom! Ljubim tvoje ljudi, takšne in drugačne!
In zato naj danes znova ponovim zadnji verz iz moje prve recitacije- Zdaj lahko ponosno zakličem v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Domovina je tisti košček Zemlje, kjer tvoja noga hodi veselo in poskočno, kjer beseda ni govor ampak pesem, je kraj kjer si doma, kjer te poznajo drevesa in ceste, kot pravi pesnik.
Neizmerno ljubim svojo domovino Slovenijo! Ponosna Slovenka sem in nič drugega.
Prva ljubezen je vzklila v najnežnejšem otroštvu, še preden sem začela hoditi v osnovno šolo in se navduševati nad tedanjo veliko Jugoslavijo. Naše mame- izredno domiselne in pametne kmečke žene iz Prekmurja – so se pri svojih učiteljicah redovnicah, pred drugo svetovno vojno naučile mnogih lepih iger, prireditev in recitacij. Da bi to prenesle svojim otrokom, ki so hodili v drugačne šole, so sklenile narediti eno lepo nedeljsko svečano popoldne. Zbrale so nas otroke iz petih družin in nas naučile igrice in pesmice. Kot najmlajša udeleženka sem takrat recitirala svojo prvo recitacijo in… še danes jo znam ponoviti od začetka do konca! Ona je v moj otroški svet pripeljala spoznanje, da sem doma iz najlepše vasi, da imam prelepo otroštvo in da je slovenska zemljica moja domovina! Recitacija se je začela z Jaz majhna sem deklica, ime mi je Reskica, na rožnatem ličecu se mi pozna, da iz Žižkov sem doma… in se končala..Ko zrastem v višino čez petnajsto zimo, bom lahko ponosno zaklicala v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Drugo močno obdobje bil čas, ko sem živela na jugu nekdanje skupne države – v Črni gori. Vsakič, ko sem odhajala od doma, sem sedla v avtobus in se skrila pred sopotniki, ter jokala vse do Zagreba!
Tretje obdobje moje ljubezni pa je obdobje osamosvojitve, ko sem po cele noči tiščala v samostanski sobici mali tranzistorček na uho in poslušala kaj se dogaja v moji ljubi deželi – od Cankarjevega doma do procesa četverice do… vojne! In ko sem zatem šla delat v bolnišnico, so vsi imeli prižgane radije in televizije in iz vseh je donela obsodba male Slovenije, ki si je upala oditi iz velike države in se kot mali nedonošenček postavila na svoje noge!
Sanjsko podobo svoje domovine pa nosim od obiska svetega papeža Janeza Pavla Drugega! Bila sem v Ljubljani na srečanju redovnikov, prebedela celo noč v cerkvi na Rakovniku in ob petih zjutraj odhitela v Prekmurje. Svoje domače sem našla pred televizorjem, a na mizi so še ob treh popoldne stale skodelice od zajtrka! Zdelo se mi je kot bi vsa Slovenija bila ovita z angelskimi krili in se bleščala kot zlata golobica sredi nemirnega evropskega sveta!
Na trda tla me je postavilo prvo nepozabno srečanje z našimi ranami – našimi jamami – z nepokopanimi žrtvami.
In danes? Ljubim te, ti mala prelepa domovina! Ljubim tvoje gore in doline in koščke morja in vsako ped te zemlje pod Triglavom! Ljubim tvoje ljudi, takšne in drugačne!
In zato naj danes znova ponovim zadnji verz iz moje prve recitacije- Zdaj lahko ponosno zakličem v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o preizkušnjah v življenju. Življenje je veliko bolj zapleteno kot igre, v katerih mečemo kocko, ki nam pove, kaj moramo storiti.
Poznavalci Svetega pisma pravijo, da zavzema današnji evangeljski odlomek, v katerem Peter izpove vero v Jezusa, osrednje mesto v Markovem evangeliju. Dogaja se na severovzhodu Palestine. Tam Jezus običajno ni deloval. Bežal je od množic in sovražno razpoloženih ljudi. Ljudje so na tem območju častili različna božanstva: sirijske, grške in v Jezusovem času rimske bogove. Zato je nenavaden evangeljski prizor, ko Jezus sredi poganske dežele, obkrožen s častilci poganskih božanstev, sprašuje učence, kaj menijo, kdo je on. In apostol Peter prav sredi poganskega sveta izpove vero v Kristusa, Božjega Sina in edinega pravega Boga. Tudi mi živimo sredi sveta, ki postaja vse boj poganski, in v tem okolju izpovedujemo svojo vero. Za nas je sporočilno, da se apostol Peter ni oziral na druge, kaj so govorili, ampak je odločno izpovedal: »Ti si Kristus« (Mr 8.28), kar pomeni: ti si Odrešenik. Peter je spoznal, da Jezusa ne moremo zaobseči samo s človeškimi izrazi in opredelitvami, pa naj bodo še tako lepi in vzvišeni. Z razliko od Petra so drugi Jezusa imeli za Janeza Krstnika ali preroka Elija ali katerega drugega preroka. Vsi ti naslovi so nekakšni pokloni Jezusovi osebi, a še zdaleč ne obsežejo bistva tega, kar je resnično Kristus. On je bil popolnoma izviren. Je Maziljenec, kar pravzaprav pomeni, da je izbrani Odrešenik. Kako je Kristus res nekaj več in drugačen od drugih, nam lepo govori dogodek iz Napoleonovega življenja. Veliki vojskovodja je pri obedu gostil svoje generale. Pogovor je nanesel tudi na Kristusa. Napoleon je pazljivo poslušal, rekel pa ni nič. Večina gostov je menila, da je bil Jezus samo človek. Sicer velik in izjemen ter dober človek, a samo to. Končno je cesar dejal: »Gospodje, motite se. Poznam človeka. Jezus je bil več kot človek!« Mnogi med nami običajno gledajo površno na stvari okrog sebe in zato gre bistvo mimo njih. Tudi na Kristusa lahko gledamo površno, a je to napačna drža. Nanj moramo gledati z novimi očmi. Izpoved vere je prva stopnja, druga je pravilno »obnašanje«, oziroma življenje po veri. Izpoved vere je temelj, na katerem je zgrajeno naše življenje oziroma življenje po veri. Zato naj bo naša vera trdna kot skala in naj iz te trdne vere izhajajo naša dela, da se bo naša vera prepozna iz dobrih dejanj v življenju.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova prizadevanja pa so bila neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanje zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Ti alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.«
V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje redovnice Emanuele Žerdin o duhovnosti. V današnjem svetu, kjer se veliko ljudi peha le za materialnimi dobrinami, se je treba ustaviti in premišljevati o duhovnosti in jo tudi začutiti.
Človek je radovedno bitje. Nekateri raziskujejo svoje rodovnike, kdo so, kdo so njihovi predniki, od kod prihajajo, kaj so bili, s čim so se ukvarjali … Vse to zato, da bi začutili svojo bit, svoje življenje, da bi še bolj živeli zdaj in tukaj. V kontekstu iste radovednosti pa bi lahko govorili tudi, ko gledamo okoli sebe in vidimo, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi "videl" svojo prihodnost, svoj jutrišnji dan. Danes obhajamo praznik rojstva Device Marije, pogovorno ta praznik imenujemo tudi mali šmaren. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Evangelij, ki se bere na današnji praznik, je vzet z začetka Matejevega evangelija. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu. Pred tem pa je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija, kot uvod. Ob prebiranju tega rodovnika dobimo občutek, kot da bi šlo za prerez Stare zaveze, od Abrahama naprej. Na koncu rodovnika se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je tesno povezana s Kristusom, z njegovim učlovečenjem. Papež Frančišek v eni od svojih pridig pravi, da pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj pri Jožefu ne piše "se mu je rodil", temveč "mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus". Ime Jezus pomeni Bog rešuje, Kristus pa v grščini pomeni maziljeni. Ob tem prazniku poudarjamo, da Jožef, Marijin mož, ne spočne Jezusa. Sina preprosto sprejme – je dar, ki mu ga je Oče naklonil po Mariji. Tako nam današnji praznik ponuja več izhodišč za razmišljanje. Lahko bi se ustavili ob rodovniku, lahko bi se ustavili ob ženskih likih rodovnika, ob Mariji in njenem mestu v zgodovini odrešenja, pri Jezusu Kristusu. Sveti Andrej s Krete, svetnik, ki je živel med 7. in 8. stoletjem, je zapisal: "Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa sta pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov." Tako nas tudi današnji praznik po ovinkih pripelje do Jezusa Kristusa. Naj bo tudi naša radovednost taka, da nas bo pripeljala bliže k nam samim, k našim bližnjim, do Boga. Pomembno je, kam je usmerjen naš fokus.
V enem izmed številnih zapisov na spletni strani organizacije »Šole življenja«, ki si prizadeva za ozaveščanje o duševnem zdravju, pisec obravnava pojmovanje lenobnosti. Čeprav na lenarjenje današnja družba v splošnem gleda precej odklonilno, si avtor besedila prizadeva preoblikovati pomen »trdega dela« na eni strani in »lenobe« na drugi. \t»Z lenarjenjem ne zanemarjamo svoje produktivnosti,« je prepričan pisec besedila. »Čeprav se svetu morda zdi, da ne počnemo nič, se pod površjem vendarle odvija marsikaj pomembnega.« Pri vsakodnevnih opravilih se namreč rutinsko osredotočamo na uresničevanje načrtov, ne da bi pri tem razmislili o njihovi vrednosti in smislu, toda pisec meni, da bi se morali enako vneto in pozorno »posvečati globljim, manj dosegljivim platem našega notranjega življenja«, saj bomo le tako lahko razumeli vzroke svojih težav in jih uspešno reševali. Vendar pa se te »plati prikopljejo na površje šele, ko se počutimo dovolj pogumne, da se distanciramo od trenutnih opravkov; ko dejansko lahko opazujemo oblake in ne počnemo vse popoldne nič«. Da se v vsem tem vrvežu ustavimo, se poglobimo vase in se zavestno ukvarjamo z lastnimi mislimi in čustvi, je zato včasih to za nas »eno izmed najtežjih opravil«, ugotavlja avtor. Izrednega pomena je torej, da se naučimo razlikovati med čustvenim in praktičnim delom: nekdo, čigar rokovnik je zapolnjen s sestanki, opravki, telefonskimi klici in drugimi obveznostmi, »na prvi pogled res pusti vtis zaposlenosti, a se morda v resnici le skriva pred svojimi resničnimi občutki«. Takšni posamezniki stalno prelagajo čas za raziskovanje notranjega doživljanja na nedoločeno prihodnost in se pod videzom 'zaposlenosti' uspešno izogibajo soočenju z nelagodnimi življenjskimi vprašanji, ki zadevajo smisel našega početja. Žal naša moderna družba spodbuja tak 'kult zaposlenosti', ko je vsak izgovor priročen, da se nam ni treba ukvarjati z osmišljanjem svojih dejanj in prepričanj. »Takšna zaposlenost je zato najhujša oblika lenobe,« ugotovi avtor zapisa. Po njegovem mnenju se pravi pogum ne pokaže le v drznih podvigih, pač pa tudi v odločitvi, da se bomo v samoti doma soočili s svojimi mislimi in občutji, pa naj bodo še tako nepričakovana, neprijetna ali težavna. Smisel lenarjenja je namreč prav v očiščevanju svojega notranjega življenja in doživljanja, to pa je izrednega pomena pri ohranjanju našega duševnega zdravja. Trdo delo se tako po njegovem mnenju »ne odvija samo v pisarnah, pač pa ga morda opravlja tudi nekdo, ki samo strmi skozi okno.«
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Že naša slovenka ljudska modrost podobno kot biblična misel in pravi, da »Božje sodbe niso naše sodbe«. Nasploh si svetopisemski preroki prizadevajo, da bi se njihovo ljudstvo odreklo preveč človeškim predstavam o Bogu. Ne samo, da mu prepovedujejo, da bi si izrezal ali vlil podobo Boga, od svojega ljudstva tudi zahtevajo, da svojemu Bogu Jahvetu ne pripisujejo preveč človeških lastnosti. Zato ves čas poudarjajo, da je Bog veliko bolj pravičen kot človek, ker vidi v globino duše vsakogar, prav tako da je njegova ljubezen drugačna kot človeška, saj je tudi povezana z usmiljenjem, z prizanesljivostjo in odpuščanjem. Zato preroki spremenijo besednjak čustev. Za nas ljudi je npr. čustvo ljubosumnja mešanica ljubezni in sebičnosti, naklonjenosti in jeze nad nekom. Božje ljubosumje pa je čisto drugačno, pomeni, da nas Bog ljubi na enkraten, neprimerljiv in neponovljiv način, ljubi nas tako, kot nas ne zna nihče. Na tem obzorju čiste Božje drugačnosti prerok Izaija tudi v današnjem nedeljskem berilu predstavi Božje maščevanje. Človeško maščevanje je kruto, neizprosno, v imenu človeške pravičnosti kaznujemo in smo celo sposobni vzeti zase več, kot nam je bilo vzeto, raniti globlje, kot pa smo bili sami prizadeti. Zato tudi beremo, kako Judje v svoji človeški nebogljenosti molijo k Bogu Jahvetu, naj bo krut tako, kot so oni. Tokrat pa jim prerok Izaija pove, da je Božje maščevanje povsem nekaj drugega: njihov Bog se maščuje z dobroto! Kaj beremo v 35. poglavju knjige velikega preroka? Da se bo Bog maščeval tako, da bo slepec znova videl, da bo hromi skakal kakor jelen, nemi bo znova vriskal, po puščavi bodo vzniknili vrelci sveže vode … skratka Bog »se maščuje« z dobroto, radostjo in ljubeznijo. Če potem beremo v današnjem evangeliju, da je Jezus iz Nazareta na poti h Galilejskemu morju ozdravil gluhonemega, to pomeni, da je v njem na delu Bog sam, da je tudi Kristus sposoben naše maščevanje nadomestiti z Božjim, se pravi namesto človeškega maševanja postaviti čudežni dogodek ljubezni. Toda bodimo pozorni, evangelist Marko pravi, da je odslej nemi »prav govoril«. Pravilnost njegove govorice ni bila samo pravilna izgovarjava aramejščine, jezika, v katerem so takrat govorili Jezusovi rojaki, ampak v svetopisemski govorici »pravilno izrekati besedo« pomeni izrekati pravičnost in dobroto. A najlepše v Markovi pripovedi je to, da so ob nemem, ki je vriskal, začeli navdušeno govoriti tudi vsi ljudje, ki so ga slišali. Ali ni to sporočilo evangelija, da ob njegovi besedi začnemo tudi mi govoriti radostno in navdušujoče?
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, kasneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželjeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, in uči, da je naša dobrobit povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak ? smrt. Skozi to razpoko najbolj odločno zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak bolj čvrst, ker je v stiku s tem, kar je ? in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese ostalo.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka sodijo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki sovpada s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost, sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, a se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Takšna drža lahko pripomore k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega, kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo, ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub zvedavosti biva v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanja v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjša posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša, kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v meni več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo. Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se odrazi v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od mnogih priložnosti za dober odnos. Ali če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kaj drugi želijo od mene, da vsem skušam ustreči, kakšno mnenje si ustvarijo o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam, ali pa kar pripisujem drugim. Zadržujem svoja čustva, za katera so mi zabičali, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki blokira odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne, to sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, postavljam svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In na ta način krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma vase, se podam v skrivnostni svet, v globino človeka.
Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče izredno svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: "Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta skodelica," je povzel puščavnik, "si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, 127). V današnjem evangeliju Jezus sreča skupino ljudi, ki so podobni puščavnikovemu obiskovalcu. Farizeji in pismouki so Jezusa vprašali, bolje zaslišali, o učencih, ki so jedli z obredno nečistimi rokami. Ni šlo za vprašanje higiene, ampak je šlo za obredno umivanje, da so si umili roke, če so se dotaknili česa nečistega. Mojzesova postava je to umivanje predpisala samo za duhovnike, ki so opravljali Božjo službo v svetih prostorih. Farizeji so to navado razširili na vse obrezane. Ko so obiskovalci Jezusa spraševali, zakaj se njegovi učenci ne držijo izročila starih, so bili kakor bi dejal puščavnik, polne posode, ki bi se morale izprazniti. Kajti njihova srca je napolnjevala njihova miselnost pa tudi njihovi predsodki. Jezusa in njegove učence so imeli za slabe ljudi in osredotočili so se na obsodbo njihovih dejanj. To jim je vzelo veliko moči. Tako jim ni preostalo veliko moči za druge stvari, zlasti za dobre in bistvene stvari. Jezus pravi, da so težave v srcu. Naše srce je polno. Prepogosto ga napolnjuje strup, ki ubije našega duha. Duh pa vpliva na nas. Jezus našteje te »ubijalce«: »Hudobne misli, nečistovanje, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet,« (Mr 7,21). Prositi moramo zato Gospoda, da bi ga postavili v središče svojega življenja, kar pomeni, naj nam ustvari novo srce, brez predsodkov, ki rojevajo obsodbo. Potrebna je tudi stalna skrb, da bomo skodelico svojega srca neprestano praznili strupa, ki se v njej nabira in onemogoča Bogu, da bi on napolnil skodelico našega srca.
»Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« (Mt 24, 37-39) Zakaj je sploh prišlo do potopa? »Gospod je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) »Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji.« (1 Mz 6,12). »Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. Bil je pravičen mož, brezgrajen sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom.« (1 Mz 6,8-9) Tudi po Noetu so ljudje zavili stran od Boga,: »Včasih so se Izraelci mal drugač odločil, Da ne svojega, rajši druge bi bogove častil. Sami so izbral, da od Njega stran obrnejo obraz, Torej sami so krivi, da tko sledil je poraz. Potem so se pokesal in pribežali nazaj, In tko tud mi, zmer se vrnemo loh k Bogu v raj. Le zakaj ne bi grešil – marsikdo se sprašuje, Če mi Bog zmer odpusti, kdo me pol obtožuje? On mi tričetrt stvari, ki bi jih rad, ne pusti, Zakaj bi hotel bit kristjan, ko čist brez veze se zdi? Sem prikrajšan za potrebe, ki jih vsak človek ima. -\tVse te potrebe, ki jih človk ima so le senca Boga, Kaj za potešitev teh potreb ljudje vse bi dal, Namest da šli bi po bližnjici, Boga poiskal. Ker ljudje vsi smo lačni, polni smo hrepenenja, Pa ne vemo, da samo pri Bogu polnost je življenja. Nikjer ne piše, da se nič nam slabega nav zgodil, Piše pa, da bomo zmer na to loh prav odgovoril.« (osebni arhiv) Ker je Bog obljubil, da »vode nikoli več ne bodo prerasle v potop, da bi iztrebile vse meso,«(1 Mz 9,15), je Bog grešnikom pošiljal opozorila, da bi se le-ti pokesali in se odvrnili od svojih grehov. Tudi Egipčane je Bog opozarjal, naj se pokesajo in se odvrnejo od svojih hudobij, tako, da je med njih poslal nadloge, kot so voda, ki se je spremenila v kri, žabe, komarji, muhe, kuga, tvori na živini in ljudeh, toča, kobilice in trodnevna gosta tema. Ker se po vsemu temu še vedno niso pokesali pred Bogom in se odvrnili od svojih grehov, je Bog poslal še Angela smrti, ki je pokončal vse prvorojence. Šel pa je mimo Izraelcev, ki so svoje podboje vrat in okna premazali s krvjo jagnjetov, kar je bila preroška slika za tiste, ki verujejo v odrešenika Jezusa, ki je jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, angel smrti pa nad njimi tako nima moči. Kako pa je v svetu danes? So vse te nadloge, ki se vse bolj stopnjujejo in so vedno bolj očitne, zgolj slučaj, ali nam želi nekdo nekaj sporočiti? Bodimo budni, kajti »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.«
Danes, v poplavi lažnih novic, navideznih dejstev in vsakovrstnega zavajanja s sporočili po raznih medijih, se pogosto počutimo na čistini, brezupno prepuščeni samim sebi in svojim subjektivnim presojam, kaj je res in kaj ni. Prav zaradi lastne zbeganosti pogosto iščemo rešitve in prave odgovore pri avtoritetah s tega ali onega področja. Pa tudi tu nam umanjka meril za oceno zanesljivosti teh avtoritet. Seveda se moramo včasih preprosto zanesti na mnenja, ocene in sporočila strokovnjakov na posameznih področjih življenja in dela, ki jih sami ne moremo do konca preveriti. Vemo pa iz izkušenj, da tudi zanašanje na še tako priznane strokovnjake ni vedno zanesljivo. Kaj pa, ko gre za netipične situacije in razmere, ki so nekaj novega tudi za poznavalce? Tedaj se hitro pokaže razlika med pravimi in navideznimi avtoritetami. Prave avtoritete zmorejo priznati svoje meje. Lažne avtoritete pa skušajo po vsej sili ohranjati svojo moč in vpliv s pozivanjem na svojo legitimnost tudi, če jih čas povozi. Zato ni odveč nasvet, da je prava avtoriteta tista oseba, ki dopušča in se celo veseli, da jo njeni sledilci ali učenci popravijo ali tudi prehitijo. Prav tem avtoritetam ostane naše spoštovanje. Pri lažnih avtoritetah pa se umetno podpira avra avtoritete, vendar brez pravega spoštovanja. Namesto tega so pogosto deležni zmesi hlinjene zvestobe na eni strani in ogovarjanja na drugi. Zato se izogibajmo tistim sporočilom in tistim virom informacij, ki sami o sebi trdijo, da imajo vedno prav ter vehementno odbijajo od sebe kritiko in drugačno razmišljanje. Tudi mi ne bodimo sledilci brez razmisleka, ne poklanjajmo kar tako vnaprejšnega zaupanja, ne podlegajmo lažnim avtoritetam brez argumentov, sicer tudi sami izgubimo spoštovanje.
Čeprav si, razen redkih izjem, vsi po vrsti želimo dolgo živeti, se vsi po vrsti, razen redkih izjem, dolgčasa bojimo. In bežimo pred njim. In ga imamo za nekaj slabega. In občudujemo ljudi, ki zatrjujejo, da jim nikoli ni dolgčas. In čeprav nam to zatrjujejo z nasmehom na obrazu, nikoli ne moreš biti čisto do konca prepričan, kaj se skriva za nasmehom. Mnogi, ki jim nikoli ni dolgčas, si ta dolgčas preganjajo z obešanjem po štrikih: na bungee jumpingu, na plezalnih stenah, v hribih … A tudi mnogi, ki hodijo naokrog s širokim nasmehom na obrazu, si včasih dolgčas skrajšajo na štriku … Nam pa je dolgčas! … Dolgčas nam je v šoli. Dolgčas nam je v službi. Dolgčas nam je v teatru. Dolgčas nam je samim in dolgčas nam je v družbi. Dolgočasno nam je učenje, dolgočasno nam je delo in je dolgočasna še zabava. Zato ni čudno, da nam tudi ljudje postanejo dolgočasni. Sploh tisti, s katerimi smo dolgo časa skupaj … Zato se pred dolgčasom zatekamo h kratkočasju. Ki pa nam, jasno, dela kratek čas. Nam skrajšuje čas. Nam jemlje čas. Da ostanemo brez časa (in sape) … sploh za dolgočasne reči in ljudi. In si nekateri, kot sem že omenil, tako ali drugače skrajšajo čas … Nekateri pravijo, da je najbolj dolgočasna - molitev. Rožni venec, na primer. In imajo popolnoma prav. Nenehno ponavljanje enih in istih besed brez konca in kraja - pa pustimo pri strani, čeprav to nikakor ni brez pomena, da gre za svete besede! -, se jim vleče v nedogled. A kar je brez konca in kraja … in je nenehno … je večno! In tja v večnost, v ta silni brezčasni »dolgčas«, te lahko molitev rožnega venca, ki je – zanimivo, ni kaj – pravzaprav neke vrste »štrik«, lahko tudi pripelje. Oziroma, ker je »štrik« - potegne! Lahko, pravim. Ni pa nujno! Kajti, če te rožni venec dolgočasi … če si z njim zgolj krajšaš čas, brez prave misli in namena … potem se ne razlikuje kaj dosti od preostalih »štrikov«, na katere se obešajo tisti, ki jim je dolgčas. A molitev rožnega venca je kot spuščanje zmaja: za nekatere je to zgolj otročarija, ki so jo prerasli, za druge občasen hobi in kratkočasje (!), tretjim vsaj rutina, če ne strast! Zmaj je zmaj: lahko je na preprost lesen križ pritrjen papir, izdelan v petih minutah … lahko vrhunska umetnina, ki jo je nekdo izdeloval nekaj let, ter nato prepustil vetru! Ni vse odvisno le od tebe: tu je gospodar Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. In je tu vrvica … »štrik« … ki je kot tvoj čas: lahko je dolg, lahko kratek. In Veter dvigne tvojega zmaja pod nebo … ga nosi koder hoče … a še vedno je vrvica v tvoji roki, pa čeprav nad zmajem nimaš nobene moči … Zvezana svoboda! In četudi tvoje misli odtavajo »Bog ve kam«, si z vrvico ovito okrog dlani, skupaj z zmajem, neločljivo povezan z Vetrom. A če te spuščanje zmaja dolgočasi … če se zgolj oklepaš vrvice in se oziraš naokrog za vsakim pasjim repom, ki ga prinese mimo … se ti bo to početje zazdelo prazno kratkočasje ali otročarija … hobi, ki se ga prej ali slej naveličaš … dolgčas, skratka!
Rada obiščem mogočne cerkve – katedrale, sredi poletne vročine. Ena najdražjih mi je katedrala v Zagrebu, ki je podnevi zmeraj odprta in ni nikoli prazna. Letos imam srečo, da v vročih poletnih dneh, nedaleč od doma obiskujem drugo, posebno katedralo – »zeleno« katedralo! Ko zjutraj hitim po kratki poti do majhnega gozdička nedaleč od našega mesta in se spuščam proti livadi, kjer diši pokošena trava, me objame narava s svojimi mehkimi rokami in me odmakne od vsakdanjega hitenja in stresa. Ta naša zelena katedrala nima vrat niti vratarjev, vsak lahko vstopi in vsak je dobrodošel, vsakemu ponuja enake dobrine – ponosna drevesa, dišeča trava, bele poti, šumenje potoka, leseni mostiček in obilje prijaznih pozdravov, ki vam jih podelijo obiskovalci, ali pa mahanje psičkov in psov z njihovimi repki. V tej katedrali ni potrebno znati na pamet molitve iz mašne knjige, tu moliš že z dihanjem in strmenjem, molijo tvoje noge z vsakim korakom, ki ga naredijo. Tu lahko poješ svojo najdražjo pesem, pa četudi nimaš posluha, lahko ponavljaš molitve iz otroštva, ali najlepše stavke, ki ti jih je podaril ljubljena oseba. Tu se lahko sam spremeniš v molitev, s tem, da se usedeš, in strmiš nad lepoto, ki te obkroža. Najlepša pa je v tej katedrali – tišina. Nedaleč od tega mesta je avtocesta, železnica, hrumijo tovarne, tukaj pa lahko poslušaš tišino. Mali skavti kot eno najlepših izkušenj doživijo prav izkušnjo tišine: ko so prvič sami v gozdu – seveda jih nekje opazujejo in varujejo skriti animatorji! – in ne delaj ničesar, samo stojijo v tišini in poslušajo! Odrasli pa moramo najti blagoslovljena mesta, da prisluhnemo tišini narave – saj drevesa rastejo v tišini, rože cvetijo v tišini…Ogrnjeni v ta plašč tišine, spoznamo kako veliko hrupa delamo za prazen nič! V katedrali nikoli ne morem ostati kolikor bi hotela, saj se moram vrniti v vsakdanjost – na delo, med ljudi, med hitenje in vrvenje. A v srce vsako jutro položim eno dozo tišine in lepote jutranjega sprehoda v upanju, da mi bo ohranila odprte oči in srce za ljudi poleg mene in me naredila ponižno pred lepoto in močjo narave.
Neveljaven email naslov