Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Antika ženskam ni omogočala nobene pomembne vloge v družbenem življenju. Bile so čuvarke doma, gospodinje, matere, medtem ko niso imele volilne pravice niti niso nastopale na javnih mestih in v javnih vlogah. Zato zveni še toliko bolj vizionarsko stališče filozofa Platona, ki je poudarjal, da bi morala v njegovi idealni državi ženska imeti enake pravice kot moški. Še več, da bi tudi one lahko opravljale svoje državotvorne, družbene vloge, morajo biti deležne povsem enake izobrazbe in vzgoje kot moški, pravi. Toda že njegov učenec Aristotel je žensko s svojimi filozofskimi stališči znova napodil nazaj za domače ognjišče, ko je v spisu Politika zapisal, da je »pogum moškega vladarski pogum, pogum ženske pa služabniški.« Moški vlada, ženska uboga, moški daje seme, ženska ga zgolj hrani, je torej samo materialni vzrok za življenje.
Danes po skoraj dva tisoč štiristo letih vemo, čigavim stališčem je zgodovina dolga stoletja sledila. Platonova država je postala utopija in krščanstvo je v veliki meri prevzelo splošnoveljavni antični pogled na žensko. Ženske so svojo volilno pravico z izjemo Nove Zelandije dobile šele v dvajsetem stoletju, v Švici, na primer, šele leta 1971, čeprav so že leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. Milijoni žensk po svetu je še danes nimajo …
Zato naj bo današnja misel posvečena milijonom brezimnih žensk v zgodovini, ki so žrtvovale svoja delovna mesta, ki so se morale odreči svojim otrokom, ki so posiljene in izkoriščane od delodajalcev postale brezdomke, ker so povzdignile svoj glas, da si zaslužijo – ne žensko, temveč človeško dostojanstvo, torej enakost z moškimi. Naj bo ta misel zahvala vsem ženskam, ki jih je v dolgih stoletjih boja, da bi bile slišane, na grmadah, v zaporih ali v domači hiši utišal, zadušil ali pokončal teror patriarhalnih ideologij.
Antika ženskam ni omogočala nobene pomembne vloge v družbenem življenju. Bile so čuvarke doma, gospodinje, matere, medtem ko niso imele volilne pravice niti niso nastopale na javnih mestih in v javnih vlogah. Zato zveni še toliko bolj vizionarsko stališče filozofa Platona, ki je poudarjal, da bi morala v njegovi idealni državi ženska imeti enake pravice kot moški. Še več, da bi tudi one lahko opravljale svoje državotvorne, družbene vloge, morajo biti deležne povsem enake izobrazbe in vzgoje kot moški, pravi. Toda že njegov učenec Aristotel je žensko s svojimi filozofskimi stališči znova napodil nazaj za domače ognjišče, ko je v spisu Politika zapisal, da je »pogum moškega vladarski pogum, pogum ženske pa služabniški.« Moški vlada, ženska uboga, moški daje seme, ženska ga zgolj hrani, je torej samo materialni vzrok za življenje.
Danes po skoraj dva tisoč štiristo letih vemo, čigavim stališčem je zgodovina dolga stoletja sledila. Platonova država je postala utopija in krščanstvo je v veliki meri prevzelo splošnoveljavni antični pogled na žensko. Ženske so svojo volilno pravico z izjemo Nove Zelandije dobile šele v dvajsetem stoletju, v Švici, na primer, šele leta 1971, čeprav so že leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. Milijoni žensk po svetu je še danes nimajo …
Zato naj bo današnja misel posvečena milijonom brezimnih žensk v zgodovini, ki so žrtvovale svoja delovna mesta, ki so se morale odreči svojim otrokom, ki so posiljene in izkoriščane od delodajalcev postale brezdomke, ker so povzdignile svoj glas, da si zaslužijo – ne žensko, temveč človeško dostojanstvo, torej enakost z moškimi. Naj bo ta misel zahvala vsem ženskam, ki jih je v dolgih stoletjih boja, da bi bile slišane, na grmadah, v zaporih ali v domači hiši utišal, zadušil ali pokončal teror patriarhalnih ideologij.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Antika ženskam ni omogočala nobene pomembne vloge v družbenem življenju. Bile so čuvarke doma, gospodinje, matere, medtem ko niso imele volilne pravice niti niso nastopale na javnih mestih in v javnih vlogah. Zato zveni še toliko bolj vizionarsko stališče filozofa Platona, ki je poudarjal, da bi morala v njegovi idealni državi ženska imeti enake pravice kot moški. Še več, da bi tudi one lahko opravljale svoje državotvorne, družbene vloge, morajo biti deležne povsem enake izobrazbe in vzgoje kot moški, pravi. Toda že njegov učenec Aristotel je žensko s svojimi filozofskimi stališči znova napodil nazaj za domače ognjišče, ko je v spisu Politika zapisal, da je »pogum moškega vladarski pogum, pogum ženske pa služabniški.« Moški vlada, ženska uboga, moški daje seme, ženska ga zgolj hrani, je torej samo materialni vzrok za življenje.
Danes po skoraj dva tisoč štiristo letih vemo, čigavim stališčem je zgodovina dolga stoletja sledila. Platonova država je postala utopija in krščanstvo je v veliki meri prevzelo splošnoveljavni antični pogled na žensko. Ženske so svojo volilno pravico z izjemo Nove Zelandije dobile šele v dvajsetem stoletju, v Švici, na primer, šele leta 1971, čeprav so že leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. Milijoni žensk po svetu je še danes nimajo …
Zato naj bo današnja misel posvečena milijonom brezimnih žensk v zgodovini, ki so žrtvovale svoja delovna mesta, ki so se morale odreči svojim otrokom, ki so posiljene in izkoriščane od delodajalcev postale brezdomke, ker so povzdignile svoj glas, da si zaslužijo – ne žensko, temveč človeško dostojanstvo, torej enakost z moškimi. Naj bo ta misel zahvala vsem ženskam, ki jih je v dolgih stoletjih boja, da bi bile slišane, na grmadah, v zaporih ali v domači hiši utišal, zadušil ali pokončal teror patriarhalnih ideologij.
Antika ženskam ni omogočala nobene pomembne vloge v družbenem življenju. Bile so čuvarke doma, gospodinje, matere, medtem ko niso imele volilne pravice niti niso nastopale na javnih mestih in v javnih vlogah. Zato zveni še toliko bolj vizionarsko stališče filozofa Platona, ki je poudarjal, da bi morala v njegovi idealni državi ženska imeti enake pravice kot moški. Še več, da bi tudi one lahko opravljale svoje državotvorne, družbene vloge, morajo biti deležne povsem enake izobrazbe in vzgoje kot moški, pravi. Toda že njegov učenec Aristotel je žensko s svojimi filozofskimi stališči znova napodil nazaj za domače ognjišče, ko je v spisu Politika zapisal, da je »pogum moškega vladarski pogum, pogum ženske pa služabniški.« Moški vlada, ženska uboga, moški daje seme, ženska ga zgolj hrani, je torej samo materialni vzrok za življenje.
Danes po skoraj dva tisoč štiristo letih vemo, čigavim stališčem je zgodovina dolga stoletja sledila. Platonova država je postala utopija in krščanstvo je v veliki meri prevzelo splošnoveljavni antični pogled na žensko. Ženske so svojo volilno pravico z izjemo Nove Zelandije dobile šele v dvajsetem stoletju, v Švici, na primer, šele leta 1971, čeprav so že leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. Milijoni žensk po svetu je še danes nimajo …
Zato naj bo današnja misel posvečena milijonom brezimnih žensk v zgodovini, ki so žrtvovale svoja delovna mesta, ki so se morale odreči svojim otrokom, ki so posiljene in izkoriščane od delodajalcev postale brezdomke, ker so povzdignile svoj glas, da si zaslužijo – ne žensko, temveč človeško dostojanstvo, torej enakost z moškimi. Naj bo ta misel zahvala vsem ženskam, ki jih je v dolgih stoletjih boja, da bi bile slišane, na grmadah, v zaporih ali v domači hiši utišal, zadušil ali pokončal teror patriarhalnih ideologij.
Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalnikar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalnikar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalnikarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te majhne neznane cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu človeku, ve, da je to res. Toda na žalost niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni to izgubiti. Vsak človek ima eno od dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali miselnost obilice. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin - naj gre za denar, priložnosti ali katero drugo stvar. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov. Zato se borijo, da bi prišli do svojega kosa, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zaščititi in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilice pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi borijo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilice ta, da spečejo drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; ker so prepričani, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo; ker vedno ga lahko še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci - ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo to malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obliljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če svoje moči združimo, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot pa smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Negujmo miselnost obilja. Bodimo dajalci in ne jemalci; sodelujmo in ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi svoje lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli to, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
»Talíta kum! Deklica, rečem ti, vstani!« Včeraj smo slišali, kako je s temi besedami Jezus obudil hčerko enega izmed predstojnikov shodnice. Ta je pred tem Jezusa na kolenih prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčer, ki je umirala. Jezus je videl njegovo stisko, predvsem pa vero, s katero se je obrnil nanj. Med potjo proti hiši, kjer je ležala deklica, se je skozi množico ljudi prerinila žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, in se dotaknila njegove obleke, misleč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu je bila ozdravljena svoje bolezni. Jezus je opazil, kaj se je zgodilo, in ženi pojasnil, da je ozdravitev sad njene vere. Ko je skupaj s predstojnikom shodnice želel nadaljevati svojo pot, so jima prišli naproti poslanci in sporočili tragično novico, da je deklica umrla. Še zadnji kanec upanja na srečen razplet se je razblinil. Ozračje sta napolnila jok in žalost. Rešitve ni več – smrt je zmagala. Nato pa je Jezus presekal to razpoloženje brezupa z besedami: »Ne boj se, samo veruj!« Predstojnik shodnice se je oprijel teh besed in zaupal Jezusu, čeprav mu je razum govoril, da to ni mogoče. Popeljal ga je v svojo hišo, do postelje, kjer je ležala deklica. Jezus jo je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum! Deklica, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila. Smrt se je umaknila življenju. Ta dva prizora nam pokažeta, kako velika je Jezusova skrb in pozornost do človeka v stiski. Jezusov zgled nam kaže, da Bog ni oddaljen, ni nekdo, ki bi svet samo od daleč opazoval in mu ne bi bilo mar za to, kar se na njem dogaja. Ravno nasprotno. Jezus je prišel na svet, da bi srečal človeka tam, kjer je, v njegovem vsakdanu, ki je pogosto poln preizkušenj in tudi trpljenja. Bog stopa k nam in nas vabi, kot v današnjem evangeliju, da bi mu zaupali in hodili za njim. Do nas prihaja tudi prek številnih ljudi, ki so življenje posvetili prav službi Bogu in ljudem. Tudi sam sem predvčerajšnjim postal duhovnik z namenom, da svoje življenje darujem Bogu in mu služim prek ljudi, h katerim bom poslan. Včeraj sem v svoji domači župniji pel novo mašo in pri tem me preveva želja, da bi po Jezusovem zgledu tudi sam prinašal ljudem upanje v preizkušnjah ter skupaj z njimi hodil po poti vere in zaupanja v Boga. V Boga, ki nam želi biti blizu in nas rešuje, če le zaupamo vanj. Želim vam polno življenje in vero, da to skupaj z Jezusom lahko delimo drugim.
Danes nas evangelij preseneti, ko nam spregovori o veliki ljubezni, ki jo občuti predstojnik judovske shodnice do svoje hčere. To nas še posebno čudi, saj je Jezusov čas bil zelo patriarhalen, se pravi, da so sinovi doživljali posebno pozornost občudujočih staršev, a deklice so ostajale v ozadju. Kako je mogoče, da ugleden Jud tako močno ljubi svojo hčer, da zaradi nje pade pred noge velikega učitelja? Ne smemo pozabiti, da judovska razlaga Postave, Talmud, še danes narekuje, naj ima vsak pravoveren Jud ne samo sina, ampak tudi hčer. Dekle je nositeljica življenja, in če oče želi, da se bo njegov rod nadaljeval, mora imeti tudi srečno hčer, saj le taka dekleta prinašajo na svet z radostjo novo življenje. Jezus je vedel, da se najlepša doživetja dogajajo le v globini src, ki jo smemo razkriti le najdražjim. Zato se hoče izogniti množici, ki si želi slikovitih prizorov. Z njim smejo iti k dekletcu le ti, ki znajo resnično ljubiti. To so njeni straši in njegovi najljubši učenci. Potem prime deklico za roko in ji v hebrejščini pravi: »Talita kum«, »Deklica, rečem ti, vstani!« Biblični strokovnjaki pravijo, da izraz spominja na gazelo, to pomeni, da se je deklica prebudila in pognala kot gazela v življenje. V tem dogodku je velika simbolika: Kristus prinaša novo življenje, novo radost in veselje tem, ki ga slišijo in sledijo klicu njegove ljubezni. Evangelist Marko, ki pripoveduje to zgodbo, želi še stopnjevati napetost te pripovedi, zato vrine vmes novo zgodbo. To je pripoved o ženi, ki je že dolgo trpela na krvotoku in je verovala, da bo v Mesijevi bližini ozdravela, samo da se ga dotakne. Vidimo, da Kristus občuti, da ga nekdo resnično ljubi in veruje v njegovo dobroto, a je presenečen nad njeno vero in nad njeno željo, da bi na novo zaživela. Pravi ji: Tvoja ljubezen je tako velika, da ni potrebno veliko, da se Bog skloni k Tebi. Res je, v življenju pogosto odločajo kratki trenutki, ki so navdihnjeni od zgoraj. In kaj je z deklico? Odslej hodi in poskakuje ter tako kot vsako judovsko dekle prepeva. A zakaj dobri Rabi iz Nazareta ne dovoli, da bi pripovedovala, kaj se ji je zgodilo, tudi staršem in najljubšim učencem ne? Odrešenik ve, da je neke reči mogoče slišati, videti in doumeti le takrat, ko obstaja vera v ljubezen, ki premaga vsako trpljenje, bolezen in smrt. Kristus pokaže, da je v njem taka božanska ljubezen, ki se ničesar ne boji, ampak prinaša novo življenje. To bodo opazile le najgloblje hrepeneče duše.
Danes pred nas stopata dva moža, Simon Peter in Pavel. Oba sta bila kljub svoji krhkosti odločna. Peter, preprost ribič iz vasi Kafarnaum, je resno jemal svoje delo, a je pogosto reševal stvari po svoje in rad je govoril. Enkrat je Gospodu celo dejal: „Življenje dam zate.“(Jn 13,37). Ko je šlo kaj narobe, pa je pobegnil. Bil je trmast, včasih grob, a je postal opora vsem apostolom in je vodil prvo cerkveno skupnost. Čeprav še vedno krhek, je postal trdna skala, na katero so se drugi lahko naslonili. Bil je prvi, a je ostal skromen. Bil je odločen in je verjel, da je vredno umreti za resnico in biti križan kot Kristus. Pavel, iz ugledne judovske družine, je bil učenjak – intelektualec, z najboljšim učiteljem – Gamalielom – v Jeruzalemu. Trdno zasidran v judovsko tradicijo. Tekoče je govoril aramejsko, hebrejsko, grško in latinsko. Znal je pisati in poznal je judovsko in rimsko pravo. Bil je netipičen voditelj, a je po Božji milosti postal vzor vsem misijonarjem – oznanjal je upanje, ki ga je nosil s pogumom pustolovca po vsem tedaj znanem svetu. Odločnost in gorečnost, da ponese evangelij med narode, sta presegli marsikatero mejo. Bil je avtoriteta v boju za resnico ter zgled vztrajnosti in poguma, dokler ga niso obglavili. Apostola Peter in Pavel sta postala močni osebnosti, potem ko ju je prevzel njun življenjski vzor, Jezus Kristus. Ob Njem sta zaživela novo poslanstvo! Dopustila sta Jezusu, da je usmerjal njuno življenje, ter ga osmislila s svojim darovanjem za širjenje dobre novice – oznanila odrešenja. Vsi potrebujemo zglede, da bi našli pogum in postali to, kar v resnici smo – edinstveni in zapisani na Božjo dlan. Kdo nam lahko pomaga? Najbolj tisti, ki pozna naše srce. Tja pa lahko seže le Bog. Kaj je tako edinstvenega v nas? Božja podoba. Ko najdemo to podobo, najdemo tudi sami sebe. Ko sta Peter in Pavel odkrila Božjo podobo v sebi in v svojem življenju, sta postala več kot edinstveni osebnosti – postala sta svetnika! Današnji praznik, poln upanja in spodbude, je dan, ko praznujemo Božje delovanje v življenju dveh zelo različnih ljudi. Lahko sem ribič iz vasi kot Peter ali otrok iz mesta kot Pavel. A poklican sem, da zaživim svojo resnično svobodo kot božji sin ali hči. Kadar sem v stiku s Tistim, ki me je ustvaril, bom dopustil, da zasije iz mojega življenja zgodba, ki jo bova napisala skupaj. Kristus je skala, ob kateri so mnogi postali močne osebnosti, to pa je prevzelo tudi mene in k temu vas vse vabim ter želim, da bi bil On naša trdna opora na poti življenja.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Smo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta se neposredno srečala z Jezusom Kristusom. Petra je poklical skupaj z bratom Andrejem, da postaneta ribiča ljudi, Pavla pa je po letih, ko je ta preganjal prve kristjane, srečal v puščavi na poti v Damask. Srečanje z Jezusom pri njima povzroči spreobrnjenje. Njuno življenje se dobesedno obrne na glavo: Peter iz običajnega ribiča postane ribič ljudi, Pavel pa od preganjalca postane oznanjevalec živega Boga, Jezusa Kristusa. Srečanje z Jezusom se dotakne človekovega srca z vprašanjem »Za koga bije tvoje srce?« oziroma »Za koga živiš?« Srečanje z Jezusom te zaznamuje, srečanje z Jezusom pusti pečat za vse življenje. Tudi mene je zaznamovalo. V naši župniji je bila navada, da smo starejši veroučenci pomagali učiti verouk mlajše, tako da smo pri vsaki uri uprizorili kakšen evangeljski odlomek in moja vloga je bila pogosto uprizoriti Jezusa. Njegova dejanja in besede mi niso dali miru, odzvanjali so v meni tako močno, da sem Božjo besedo redno bral in jo premišljeval ter se vključeval v dejavnosti v župniji. Vedno bolj sem čutil, da Jezusa ne samo, da ga igram, da ne le govorim o Jezusu samo v razredu, ampak tudi drugje, da postajam vedno bolj On. Tako sem se že med gimnazijo odločil, da postanem salezijanec duhovnik. Danes zvečer na vigilijo praznika svetega Petra in Pavla bom v novomeški stolnici po rokah tamkajšnjega krajevnega škofa prejel zakrament mašniškega posvečenja. Odgovor na Božji klic, ki sem ga zaslišal že konec osnovne šole, je v meni postopoma zorel in vedno bolj uresničeval z mojimi konkretnimi koraki, predvsem pri delu z mladimi, zato sem salezijanec. Od malih nog sem čutil, da me Bog kliče kot mašnika in spovednika, še posebej med mlade. Sčasoma sem spoznaval, da je to moj poklic, klic na pot vzgoje, in to celostne, ne samo na duhovnem, ampak tudi fizičnem in čustvenem področju. Vedno bolj se zavedam, kaj pomeni v polnosti posvetiti svoje življenje. Biti ves za Boga in ves za ljudi. To ne pomeni odpovedati se svoji svobodi, ampak nasprotno: poslušati božjega Svetega Duha in mu svobodno odgovarjati na vsakem koraku. Povabim vas, da se danes spomnite duhovnikov, še posebej pa novomašnikov, ki bomo posvečeni v teh dneh, da bi bili goreči oznanjevalci evangelija in pričevalci za Kristusa, kot sta bila sveta Peter in Pavel. Veseli bomo, če nas boste podprli z molitvijo in kakšno spodbudno besedo. Gospod, duhovnikov nam daj!
Vsak izmed nas se vsakodnevno odloča, kako bo preživel dan – bomo svoja življenja in življenja svojih bližnjih, torej vseh, ki jih bomo srečali na svoji vsakodnevni poti v službo, šolo, po opravkih, napolnili z veseljem in dobrimi deli, ali pa nas bo preprosta malenkost zmotila in bo naš dan uničen ter poln slabe volje in malodušja. Odločitev je na vsakem izmed nas. Dejstvo je, da bodo naša življenja veliko bolj izpopolnjena in polna veselja ter sreče, če bomo svoje dneve napolnjevali z dobrimi deli in ljubeznijo do Boga, do bližnjega in do nas samih. Pojdimo torej danes v ta naš svet, kakršen koli pač že je, polni zanosa, polni veselja nad čudesi, ki nas brez dvoma obdajajo, sklenimo že zdaj v tej zgodnji jutranji uri, da bo naš današnji dan poln veselja in upanja, poln Božje ljubezni, ki tako nežno trka na vrata naših src in nas želi osrečiti. In po nas tudi druge. Čez nekaj dni bom postal duhovnik. Nimam velikih želja ali pričakovanj, želim si le eno – da bi svoje dneve napolnil z veseljem in srečo, ki v mojem primeru izhajata od Boga, in bi to dvoje podarjal tudi drugim. Vsi mi pa lahko hrepenimo in moramo hrepeneti po največji dobrini in največji sreči – po ljubezni. Ne po neki romantični ljubezni, ki jo opevajo številne pesmi, ampak po tisti ljubezni, ki ne išče svojega, ki ne išče svoje sreče in veselja, temveč služi in se daruje za druge, ki išče in izkoristi vsako priložnost, da bi tudi druge osrečila in vzradostila. Vsak izmed nas ima že danes priložnost, da to ljubezen podari naprej, da s to ljubeznijo služi drugim, da prek te ljubezni v naša življenja vstopita veselje in sreča, da se izpolnijo vsa naša najgloblja hrepenenja, da se zacelijo naše najbolj skrite rane. Bodimo danes prinašalci ljubezni, veselja, sreče in miru v svet. Bodimo drugim svetla luč na njihovi poti, bodimo drugim prinašalci nasmeha na obraz. In Božji blagoslov bo z nami.
Kiko Argüello je bil priznan španski umetnik, ki je bil slaven, uspešen in imel vse, kar bi si človek poželel. A globoko v njem so se vsak dan pojavljala vprašanja o smislu življenja. Kiko govori v svojem pričevanju: Veliko sem bral različne filozofe in ugotovil, da moram sprejeti to stvarnost, o kateri govorijo nekateri filozofi, da si ni treba izmisliti nobenih nebes niti karkoli iz tega sveta. Moramo vzeti v roke stvarnost, in to je, da ni ničesar. Poizkusil sem živeti tako, a sem hitro ugotovil, da mi je postalo življenje pretežko. V tem času globoke krize sem tudi dobil veliko državno nagrado, o kateri so poročali tudi televizija, časopisi ipd. A zanimivo je, da mi nagrada ni rešila problema, ki sem ga čutil v sebi. Že od zgodnjega jutra sem se spraševal: Kakšen je smisel življenja? Živeti – za kaj? Da bi imel denar? Da bi bil srečen? Zakaj? Denar imam, znan sem in nisem srečen. Znotraj sebe sem mrtev. Nebo je bilo zame zaprto, zabetonirano! Pod tem je Bog imel usmiljenje z menoj. Videl sem t. i. normalne ljudi in razmišljal: Zakaj se ljudje ne sprašujejo: kdo sem, kdo me je ustvaril, kaj je to življenje? Mogoče si ljudje ne postavljajo tega problema? Mogoče je problem samo v meni, narcisoidnem in čudnem? Za mene ni bilo vseeno, ali Bog obstaja ali ne, to je bilo vprašanje življenja in smrti! Globoko v meni mi je intuicija govorila, da je nemogoče, da je vse absurdno: lepota, umetnost, voda, drevesa. Prelepo, da bi bilo absurdno. Počasi sem začel razumeti, da je problem v veri, a nisem sam sebi mogel dati vere. Tedaj sem zaklical Gospodu in od tega trenutka sem občutil globoko v sebi gotovost, da Bog obstaja! Nisem tega občutil le kot razmišljanje ali neko teorijo, ne! Bog je obstajal! Sveti Pavel trdi, da Kristusov Duh pride na človeka in priča njegovemu duhu, da Bog obstaja. To se mi je zgodilo! Spomnim se, kako sem začel jokati, a nisem razumel, zakaj. Teklo mi je polno solz. Zakaj jokam? Jokal sem, ker sem se počutil kakor človek, ki je bil obsojen na smrt, da bi bil pogubljen, in prav v tem trenutku, ko ga želijo umoriti, mu rečejo, da je svoboden. Ker če Bog obstaja, jaz obstajam. Prešel sem iz smrti v življenje: Bog obstaja. Božji Duh se je dotaknil mojega duha. Bog obstaja! Dragi poslušalec, draga poslušalka, to pričevanje nam pomaga, da lahko razumemo, da smo vsi mi poklicani, da zakličemo Kristusovo ime in bomo rešeni. Ne boj se približati Gospodu. On je odgovor na vsako tvoje trpljenje.
Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije. Kako lepo se je prebuditi v domovini, kjer se lahko veselimo drug drugega in skupaj že zjutraj zapojemo napitnico: Bog živi vse narode! Kje pojejo v svoji nacionalnem ponosu o drugih narodih, kot to delamo pri nas!? Zato naj bo tudi današnji praznik poln upanja, ki ga izraža naša himna: ki hrepene dočakat dan, da … S to radostjo in zavestjo, da smo sami odgovorni za svojo državo in tudi za ves svet, si zapojmo našo himno. Ni nam treba gledati preveč okoli sebe, da vidimo, kako dobra in tehtna je bila odločitev tistega junija 91'. Saj so strahovi, saj so težave, lahko bi šlo bolje. Za vse lahko najdemo take in drugačne krivce. Ne moremo pa reči, da so vsega krivi drugi. Poglejmo samo trenutke, ko naši športniki poslušajo himno, ki se poje v slovenščini, ob kateri se dviga slovenska zastava in nosi pomenljive besede našega pesnika. Zavedamo se, da smo tu na tem svetu, oblikujemo ta svet in prinašamo nekaj svojskega celotni človeški skupnosti. Pogosto vseeno slišimo, da tistega leta odločitev za neodvisnost ni bila nič posebnega, da nam bi šlo bolje, če ne bi prekinili s starim sistemom in državo. Tako tarnanje lahko razumemo, končno pa smo sami odgovorni, če se ne vključimo v družbeno življenje, če ne gremo vsaj na volitve in končno, če ne širimo vrednot, ki bi izboljšale naše skupno življenje. Ob vsem lahko navajamo Jezusove besede, da so ozka vrata zadovoljstva in široka, ki vodijo v pogubo. Kaj je nezadovoljstvo in nerganje drugega kot poguba za skupnost? In v današnjem evangeliju je tudi odgovor, kako lahko stopimo skozi ozka vrata. Vsi ga poznamo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki.« Samo zahteve do drugih, pričakovanja, kaj vse bi moral kdo storiti, ne odpirajo vrat zadovoljstva. Če bomo trdili, da oblastniki nič ne naredijo za državljane; če bodo politiki trdili, kako se nič ne da narediti in državljani le izkoriščajo institucije, ne bomo odprli ozkih vrat zadovoljstva. Ljudje smo si različni, to nas lahko bogati, če zmoremo to različnost sprejeti in živeti po zlatem pravilu, ki ga postavlja Jezus. Prešernovi verzi sledijo temu hrepenenju. Kaj je drugega želja, da naj žive vsi narodi, kot to, da se trudimo storiti drugim, kar sami želimo od drugih. Bodimo ponosni, da živimo v državi, ki ji je to glavno in glasno vodilo. Vsi verni smo še posebej povabljeni, da prosimo Boga za pravo modrost nas samih in še posebej teh, ki so odgovorni za našo državo, da bi znali odpirati ozka vrata zadovoljstva. Bog živi našo samostojno Slovenijo!
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40) morda malček očitajoče, sicer pa začudeno sprašuje Gospod prestrašene učence, potem ko je pomiril vihar in so se domala utopili. Vsaj tako so mislili, da se bodo potopili. Vihrava preplašenost je tako zagospodovala v srcih učencev, nagon po telesnem preživetju je tako rekoč v prah poteptal njihovo slabotno vero in iz njihovega spomina izbrisal čudeže ter velika Božja dela, ki jih je Jezus že storil pred njihovimi očmi. Čeprav se človeku sredi težav in nadlog velikokrat zdi, da Boga ni ali da ga je Bog zapustil, pa nam vendar naša vera daje to gotovost, da Gospod ostaja z nami v vseh trenutkih, čeprav morda - v prispodobi rečeno - zadremlje sredi naših življenjskih viharčkov. Gospod je vladar tudi naših viharjev in naših preizkušenj, vprašanje je, ali se bomo zoper valove, ki se zaganjajo v naše življenje, borili sami in bomo brezglavo popuščali kaosu ali pa zaupali, verovali, če hočete, v Božjo pomoč in Božje varstvo, v Gospodovo brezpogojno navzočnost. Skrivnost notranjega duhovnega življenja je torej v vsakodnevnem izgubljanju, krčevitem oklepanju in reševanju samega sebe ter na drugi strani v vedno trdnejšem oklepanju Gospoda, da bi končno sami sebi dobesedno izgubili v Kristusu in s tem vse pridobili. Končajmo z besedami svetega Ciprijana iz prve polovice 3. stoletja, ki je v svojih Pismih takole zapisal: »Prosimo, Gospod, naj nam bo kmalu povrnjen mir in hitro naj nam bo dana pomoč v teh teminah in nevarnosti, naj se dopolnijo obljube, ki si jih oznanil svojim služabnikom: obnovitev Cerkve, zagotovitev večnega življenja, po dežju naj se razjasni, po temi naj zasveti luč, po viharju in nevihti naj nastopi prijazni mir.« Tega »prijaznega miru«, ki prihaja po veri v Kristusa, vam, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim tudi v današnji nedelji in v vaših življenjih. Cyprianus, Epistolae 7,8.
Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih nivojih bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih faz v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se hočeš nočeš izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na nek način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najbolj zahteven do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopoma prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vedno bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.
V 16. stoletju je Evropa doživljala veliko duhovno in kulturno krizo, hkrati pa tudi očiščenje in duhovni razcvet. Po moralni prenovi, ki jo je v krščansko Cerkev prinesla reformacija, je nastopila še katoliška obnova, z njo pa nastanek novih redovnih skupnost. Na eni strani so to bili jezuitje sv. Ignacija Lojolskega in na drugi Frančiškovi bratje kapucini. Začeli so ustanavljati šole za mladino in pa knjižnice, ki so bile dobro založene in tudi obiskane z znanja željnimi obrazi. V ta duhovni in moralni preporod je v vstopil Alojzij Gonzaga, ki se je rodil l. 1568 stari plemiški družini v Mantovi v Severni Italiji. Oče je imel visok položaj nadvojvode in je želel, da bi njegov sin postal najprej vojščak, nato pa skrbel za veliko posest gradov,, ki jih je imela družina v lasti. Že zgodaj mu je pustil, da se je igral z orožjem. Deček je užival, ko je sprožil puško, enkrat si je celo dovolil prižgati z gorilno vrvico grmeči top. Vendar je kmalu začutil, da je v njegovem srcu gori nek drug ogenj, ki ga neti hrepenenje po večni ljubezni. Odkril je knjigo velikega teologa Petra Kanizija in začel se je poglabljati v molitev. Zato se ne čudimo, da je hotel vstopiti v »Družbo Jezusovo«, kot imenujemo jezuite. Spoznal je, da je pravo viteštvo nekje drugje kot na konju in na viteških dvorih. Prave bitke se odvijajo v nasprotovanju samoljubju in zaverovanosti vase. Ti boji pa se odvijajo v služenju drugim. V tem duhu je kot jezuitski gojenec radostno poprijel za vsako delo in se lotil vsakodnevnih opravil tem strežbe bolnikom, največje veselje pa mu je pomenilo, ko je lahko otroke učil verouk. Spoznal je, da je vsaka otroška duša daljna pokrajina, ki jo mora šele odkriti, tako kot oddaljene misijonske dežele, ki so ga prav tako mikale. Njegovi življenjepisci so radi poudarjali, da je bil odličen študent in kako si je nalagal spokorna opravila ter ohranjal čisto mladeniško dušo. Pisatelj Rebula, ki je nosil svetnikovo ime Alojz, je v teh hagiografskih zapisih videl pretiranost in poudarjal, da je bilo njegovo svetništvo predvsem v tem, »da je umrl od kuge, ki se jo je nalezel v junaški strežbi bližnjemu.« To se je zgodilo 21. junija 1591. Papež ga je po stoletju in pol skupaj s Stanislavom razglasil za svetnika in tri leta kasneje za zavetnika mladine. V našem času pa je sv. oče Pavel VI. dejal: »Še po štiristo letih je živ čar, ki ga odseva podoba tega sina sv. Ignacija, mojstrovina kulture in milosti… Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu.«
Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, prek česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj naprej sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in prek njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega … ne vidimo.
Sem hvaležen? O, seveda sem… Za mnogo reči. Najprej za to, da sploh sem! Lahko me tudi ne bi bilo! Ko bi moj oče ne srečal moje mame… Ali je morda ona srečala njega? Ko bi moj oče ne rekel moji mami, da jo ima rad… Ali je morda to ona prva rekla njemu? Ne vem. In pravzaprav ni važno. Ne vem koliko sta se sploh pogovarjala o ljubezni, a dejstvo je, da sta jo zaživela… In živela… Ter sem tako na svet prijokal tudi jaz, kot peti otrok! Podobno kot naš najmlajši – Peter! Tudi njega lahko ne bi bilo! Ko sva z možinjo odmislila, odželela in odnačrtovala svoje - ne nazadnje: pet otrok še lahko zbašeš v malo večji avto, več pa že ne gre brez kršenja pravil - je Bog odvezal žakelj in »kdor rad da nič ne vpraša« nasul dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero (Lk 6,38). In sva mu zato hvaležna, saj sva si potihem oba želela še, le iz obzirnosti drug do drugega, tega nisva upala na glas povedati. In sem Bogu hvaležen tudi zato, ker sem videl, da sva z možinjo tudi potihem istih misli. Vsi naši porodi so bili prešerni, lahki in hitri… Otrokom se je tako mudilo na svet, da sem Bogu zelo hvaležen, da sta mati in otrok povezana s popkovino, sicer bi jaz svoje že prvi dan pobiral po tleh. In vsakič, ko sem novorojeno dete prvič držal v naročju, sem bil Bogu neizmerno hvaležen, da si ni izmislil kakega pravila, da otrok mora biti podoben očetu. In imam tako lepe otroke. Zelo lepe. Luštkane, celo. In tako nas je osem: midva z možinjo in šest otrok. In čeprav ni nevarnosti, da bi kateri od otrok poslušal tole misel in bi jih lahko hvalil brez nevarnosti, da bi se prevzeli, jih ne bom, ker jih ne poznate in ker vem, da je vsak oče, ki ima srce in glavo tam kjer morata biti in ne obratno, nor na svoje otroke. Vem, da si me niso izbrali, a sem jim zelo hvaležen, da sem lahko njihov oče, čeprav tega včasih ne znam, in ne zmorem. A za to je tu možinja. Ki me, včasih bolj, včasih manj, kot si pač zaslužim, prenaša, sprejema, razume, posluša, predvsem pa ljubi, kar mi ne bo nikoli jasno, a sem ji zato kljub vsemu zelo hvaležen. In če pravijo, da je vsako sedmo leto v zakonu krizno, prihajava počasi v četrto, pa hvalabogu in predvsem hvala Bogu, še prvih dveh nisem čutil, saj če imaš otroke nimaš časa za recesijo. In tako preštevam blagoslove. In sem hvaležen: da sem živ. In zdrav. Da ljubim in sem ljubljen. Hvaležen za starše in otroke… In sploh – da sem!
Živimo v času, ko se nam vsem mudi, ko nimamo časa, ko lovimo svojo senco, ko imamo občutek, da zamujamo roke in termine. Vse to nas pripelje do velikih obratov in delujemo samo še na instantnih principih. Instantna kava, instantna juha, instantna zabava, pa instanten ... Naš svet in družba delujeta po načelu: pritisnem na gumb in se zgodi. Google vse ve, zdaj in takoj. Pritisnem na gumb in dobim odgovor o temperaturi snega na Aljaski, o korupciji v Argentini, o potresih. Vse to po najkrajši poti in zdaj. Po drugi strani ugotavljamo, da stvari niso vedno tako preproste in jih ne moremo doseči s pritiskom na gumb: starši ne morejo vzgajati otrok s pritiskom na gumb, na dopust tudi ne moremo iti, kadar bi si zaželeli ... Današnji evangelij pa nam ponudi v razmislek človeka, ki "vrže seme v zemljo" (Mr 4,26). Sejalec opravi svojo dolžnost in vrže seme, rast pa prepusti Bogu. Ko poseje seme, si želi, da bi zraslo in obrodilo sad, a za to ne more ničesar storiti, upajoč, potrpežljivo in ponižno čaka. Gre za krepost, ki je danes težko razumljiva in še težje sprejeta. Za papeža Janeza XXIII. govorijo, da prve dni po izvolitvi ni mogel spati. Skrb, ali bo dovolj dobro vodil Cerkev, mu ni dala spanca. Neke noči je le malo zadremal. Sanjalo se mu je, da je prišel k njemu Kristus in mu dejal: "Janez, Cerkve ne vodiš ti, ampak jaz! Kar mirno spi, ko boš opravil svoje delo!" Od takrat je bil papež, ki se je s pogumnimi dejanji zapisal v zgodovino Cerkve, miren. Zaupanje v Boga ne pomeni nedelavnosti. Pomeni, da bomo storili, kar moramo storiti. A takoj zatem moramo priznati, da ni vse v naših močeh. Sporočilo današnjega evangelija je pomenljivo tudi za današnji čas. Podoba o gorčičnem zrnu, "ki je manjše od vseh semen na zemlji", nam sporoča, da more Bog iz majhne stvari, ki jo imamo ljudje, narediti veliko stvar. Dobra beseda, ki jo izrečemo o drugem človeku, je lahko za nekoga začetek nove poti. Brez prvega koraka ni drugega, brez prvega koraka človek nikoli ne pride do cilja. Bodimo sejalci dobrote, optimizma in veselja tudi danes.
Verjetno se vsi odrasli kdaj znajdemo v življenjskih obdobjih, ko zapademo v določeno rutino, ko nam je lahko prijetno in poznano, da iz dneva v dan ponavljamo podobna opravila. Tedaj rečemo, da smo se nekako potopili v cono udobja, ko se nam zdijo spremembe nepotrebne oziroma imamo celo občutek, da nas ogrožajo. Kar nekako 'fajn' nam je, tako kot je. Saj veste, kako znamo reči: »Takšen pač sem.« Ob tem se spomnim na zgodbo o orlu in njegovih življenjskih odločitvah. Orel doživi eno najvišjih starosti med vsemi pticami. Lahko živi tudi sedemdeset let, vendar le če vmes preživi zelo stresno obdobje. Da bi namreč doživel tako častitljivo starost, mora orel nekje pri štiridesetih sprejeti zelo težko odločitev. Pri tej starosti njegovi kremplji ne zmorejo več loviti oz. prijeti plena, ki mu predstavlja vso njegovo hrano. Njegov kljun toliko zraste in se zvije, da mu komaj kaj hrane še uspe požreti. Njegova stara in težka krila se zaradi zbitega perja zatikajo za trup, kar mu onemogoča letenje. Takrat orlu ostaneta zgolj dve možnosti: umreti ali iti skozi boleč proces, ki traja skoraj polovico leta. Večina orlov okrog štiridesetega leta dejansko umre, preživeli pa se odločijo za največje muke v svojem življenju. Ta proces od orla zahteva, da gre v svoje gnezdo in s kljunom kljuva po kamnu, vse dokler mu ta ne odpade. Potem čaka, da mu zraste nov kljun, s katerim skljuje stare kremplje. In potem spet čaka, da mu zrastejo novi kremplji, s katerimi lahko dobro prečeše staro perje. In tako šele po skoraj šestih mesecih orel poleti tako rekoč v novo rojstvo. V našem življenju gre redko za tako drastične spremembe, vendar se lahko v določenih življenjskih obdobjih srečamo s podobnimi odločitvami, kot jih je moral sprejeti orel v zgodbi. Ko se odločamo za več življenja, za bolj polno življenje, za spremembe, ki si jih hkrati želimo in se jih bojimo, je zelo pomembnega pomena motivacija. Da naredimo nekaj več, kar je morda nujno, običajno, vsakdanje. Že danes lahko nekaj malega naredimo za spremembe, čeprav nas bo tako kot orla to bolelo. A prav to bo znamenje, da se nekaj okostenelega premika, da se obnavljajo zakrnele mišice in se prebuja novo življenje.
Neveljaven email naslov