Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.
Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim.
In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!
Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«
Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.
Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.
Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.
Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim.
In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!
Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«
Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.
Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.
Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
3703 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.
Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim.
In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!
Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«
Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.
Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.
Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.
Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim.
In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!
Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«
Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.
Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.
Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
V času razprtij – v času, ko želijo nekateri celo Boga spraviti na našo stran proti nenašim, bi vam rad povedal šalo: Jezus je šel na nogometno tekmo. Igrali so katoličani in protestanti. Prvi so zabili gol protestanti. Jezus je vzkliknil: »Bravo!« in od navdušenja vrgel svoj klobuk visoko v zrak. Navijača, ki sta sedela za njim sta komentirala: »Protestant je!« Čez čas pa so zadeli gol katoličani. In Jezus? Enako navdušen je vzkliknil svoj »Huraaa! Bravo!« in zopet vrgel svoj klobuk visoko, visoko. Navijača se začudeno spogledata in komentirata: »Ateist je!« Bog ni ne ...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Gledam ljudi na ulici. Za njimi so prazniki, polni voščil in želja za srečo. Na njih pa ni nasmeha, v njih sta skrb in strah, vanje se je zarezalo občutenje popolne nemoči. Zdi se, da živijo po nareku nujnosti – treba je nekaj kupiti, treba se je veseliti, treba je praznovati, ker smo tako naučeni, ker so praznični dnevi vsako leto zaukazani. V resnici pa so ljudje utrujeni od bremen vsakdana. Izčrpani so od zgodb o goljufijah politikov in tako imenovane intelektualne stroke. Obteženi so s pehanjem za zaslužkom, da doživljenjsko odplačujejo zablode in poraze tistih, ki odločajo o slovenskem gospodarstvu, šolstvu, o naši politični prihodnosti. Ali lahko v prazničnih dneh, ko si sežemo v roko in zaželimo srečno, potemtakem še obstaja beseda, ki bi ji lahko tako zelo verjeli, da bi prodrla do našega srca? In na drugi strani beseda, ki bi iz našega srca lahko prišla čista, svetla, topla in neomadeževana? Tudi sami vedno bolj podlegamo logiki, da so vsi okrog nas velike barabe in da zato ni nič hudega, če si kakšno majhno goljufijo ali privilegij privoščimo tudi sami. Za nas postaja sprejemljiva vrednota »poštenost z malo goljufije«, kot je ...
Priznajmo: Zahod, še posebej Evropo, je preplavil val islamofobije. Toda kako je prišlo do tega? In zakaj ravno zdaj? Je res kriva islamska religija? Islamofobija se zdi povezana s terorizmom islamističnih skrajnežev, ki se zdi neustavljiv. Prvič v zgodovini teroristična skupina terja celo svojo lastno državo! Opraviti imamo z dejansko nevarnostjo in z veliko grožnjo. Toda nevarnost in grožnja ne prihajata niti s strani islama niti s strani beguncev, temveč sta realni posledici političnega vakuma, ki je nastal v kriznih območjih bližnjevzhodnih držav kakršni sta Irak in Sirija. Razlogov za nastanek tako imenovane »Islamske Države« je več: od nevzdržne situacije, ki so jo povzročile dolgoletne vojne, do sektaških konfliktov in krvavih bojev za oblast. Motivi »islamske države« pa so...
Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek se kljub oviram in težavam neustrašeno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo kot samostojni posamezniki. Ni najlažje biti res to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me povozile želje in pričakovanja drugih. Lažje se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi, kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da se dela krivica. Povzdigniti svoj glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj se lahko poskuša zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti je potrebno seveda pri sebi in ko ugotovimo...
Nevljudno je na samotni poti srečati neznanca in iti molče mimo. Pozdrav je podoben blagoslovu, deluje pomirjujoče. Navsezadnje pa blagoslov lahko pojmujemo kot pozdrav, saj blago – slovo pomeni prijazno besedo in tak naj bi bil vsak deberdan! Pa boglonaj, da se poznamo, je imel navado reči znani planinec Joža Čop komur koli, ki ga je srečal. Pomenljiv je stari slovenski pozdrav »dober dan Bog daj«. a ga ni več slišati. Pred kratkim mi je dih zastal, ko sem slišala zdravnika, ki je odhajal iz bolniške sobe, reči: Zbogom. Kaj takega in tako rekoč na delovnem mestu! Malo v šali malo pa zares velja, da na sodišču in pri zdravniku raje ne pozdravljaj z »na svidenje«. Ni se mi pa še zgodilo, da bi kdo ...
V stari del našega glavnega mesta nas popelje Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg, s pesnikovim kipom in pesniško muzo. Na vedno živahen trg se stekajo ulice: Miklošičeva, Nazorjeva, Wolfova, Čopova, Trubarjeva ... Tudi za nas s podeželja so bile te ulice domače, kraji, kjer smo bili dogovorjeni za srečanja. Tu smo lahko kupili vse, kar smo potrebovali za naš vsakdan. Od obhajilne oblekice do konjske uzde. Trgovci so nas bili veseli, mi prav tako njih. Zdelo se nam je, da smo že stari znanci, pa čeprav smo se srečali enkrat ali dvakrat letno. Ne vem točno kdaj, a zagotovo vsaj petnajst let nazaj, če ne celo več, se je trgovska podoba jedra mesta začela spreminjati. Slovenska imena blagovnih znamk so zamenjala ...
Kaj je spomin?« se sprašuje eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu, »Kakšno moč ima ta zmožnost? Od kje izhaja njena narava?« Pri tem govorec ne želi razpravljati o spominu posameznih odličnih mož, pač pa o splošni zmožnosti, ki je lastna vsem ljudem. Meni namreč, da je ta zmožnost ključna pri dokazovanju nesmrtnosti duše. Takole sklepa: če duša ne bi bila nič več od življenjske moči, bi bilo življenje človeka podobno življenju rastlin in dreves. Tudi zmožnost, da si nekaj želimo oziroma pred nečim bežimo, ni lastna le človeku, saj si tudi živali želijo nekih stvari in se od drugih odvračajo. Ima pa tudi zmožnost spomina in prav na to zmožnost se govorec v nadaljevanju opre – zatrjuje namreč, da je spomin lasten le človeku, pri tem pa se najprej sprašuje, od kod sploh izhaja. »Zagotovo ne iz srca, krvi, možganov niti atomov,« pravi, »nisem pa prepričan, ali je nekaj zračnega ali ognjenega.« Po njegovem mnenju je duša bodisi podobna zraku ali pa ognju, vsekakor pa mora biti nekaj ...
Temeljna potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo pripravljeni narediti marsikaj. Prav gotovo si tudi zaradi vsega tega tako zelo prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri: da bi se morda znašli v soju žarometov, zasuti z aplavzom, dosegli takšno ali drugačno priznanje … Nenazadnje je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij – selfijev ali v nerodnem slovenskem prevodu – sebkov. Vse to in še marsikaj drugega počnemo, samo zato, da bi zadosti najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Zakaj? Ker je preprosto to temeljenja potreba vsakega človeka, saj smo bitja odnosov. Prav zato biti priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, pomeni izpolnitev, ki pa se lahko zgodi samo v pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje...
Živimo v času diktature jaza. V času, ko vse težje uzremo to, kar nas obdaja, ko vse težje začutimo drugega ob sebi. Človeka smo postavili v središče sveta in zdaj častimo sami sebe, ker mislimo, da bomo tako ubežali občutku svoje majhnosti in svoji telesni minljivosti. Da bomo na tak način premagali to, kar nas presega. V neprestanem boju z večjim in bolj večnim od človeka pa ne uzremo, da smo postali največji sužnji. Ne sužnji Boga ali religij, kot nas prepričujejo tako imenovane napredne, liberalne družbene teorije, temveč sužnji potrošniškega kapitalizma, ki mu sodobno poveličevanje egoizma kar najbolj ustreza. Prepričuje nas namreč, da imamo pravico, celo dolžnost zadovoljiti svojo tisoč in eno željo, da potrebujemo tisoč in eno stvar, da imamo tisoč in en razlog ves čas zase nekaj zahtevati in ne dajati. Skrb za dušo, za njeno vest in dobroto, za njeno ljubezen je zamenjala skrb za telo, za njegove užitke, potrebe in želje. Naenkrat smo srečni, ker imamo službo, v kateri delamo deset ur na dan zato, da nato v petih minutah prostega časa lahko sebi in predvsem svojim otrokom nekaj privoščimo. Za pet minut sreče...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prazniki naj bi bili čas, ko se znamo ustaviti ob nenehnem hitenju čez leto. Morda se res kdo čuti osamljenega. Morda bi nam bili lahko ob tem zgled Trije modri, ki so se podali na pot. Zaslutili so, da se dogaja nekaj velikega, nekaj pomembnega. In šli so na pot, da bi se prepričali kaj se dogaja tam v neznanem kraju Betlehem. Niso ostali doma! Ti trije modri so bili predstavniki izobražencev. Pa ne samo to. Mesija, ki se je rodil, pa kakorkoli že to razumemo, je bil namenjen Judom, sedaj pa pridejo k njemu popolni tujci. Ob tem si lahko zamislimo o našem življenju...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov