Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

s. Emanuela Žerdin: Pomembno je posloviti se

30.03.2017

Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki. Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim. In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi! Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…« Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami. Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj. Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.

Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo  od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.

Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti  z zadnjim srečanjem z umirajočim.

 

In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih.  Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu  slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!

Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila.  V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta  v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«

Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako  oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem  ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.

Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.

Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.

 


Duhovna misel

3704 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

s. Emanuela Žerdin: Pomembno je posloviti se

30.03.2017

Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki. Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim. In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi! Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…« Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami. Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj. Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.

Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo  od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.

Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti  z zadnjim srečanjem z umirajočim.

 

In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih.  Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu  slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!

Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila.  V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta  v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«

Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako  oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem  ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.

Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.

Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.

 


18.09.2015

Berta Golob: Mladi niso slabi

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


17.09.2015

Ignacija Fridl Jarc: Antifont in Sokrat

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


16.09.2015

Karel Gržan: Ko nas pokliče ljubezen

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


15.09.2015

Ciril Zlobec: Domoljubje

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


14.09.2015

Cvetka Hedžet Toth: Paradoks sočutja

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


13.09.2015

Geza Filo: Vera

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


12.09.2015

Berta Golob: Praznovanje

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


12.09.2015

Berta Golob: Praznovanje

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


11.09.2015

s. Emanuela Žerdin: Dom

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


10.09.2015

Robert Friškovec: Majevtika

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


09.09.2015

Dalajlama o mladih

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


07.09.2015

Ignacija Fridl Jarc: Človek in narava

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


06.09.2015

Alenka Veber: Knjiga knjig

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


05.09.2015

Misli Matere Terezije

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


04.09.2015

Cvetka Hedžet Toth: Albert Schweitzer

Danes mineva 50 let od smrti nemškega evangeličanskega teologa, filozofa, zdravnika, glasbenika in predvsem velikega človekoljuba Alberta Schweitzer-ja. Polovico svojega življenja je preživel v afriški državi Gabon, kjer je ustanovil bolnišnice za domačine, sredstva za svoje projekte pa je med-drugim zbiral tudi z orgelskimi koncerti in predavanji, ki jih je izvajal po Evropi in Združenih državah. Za svoje delo je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za mir. Sicer pa je Schweitzer veliko razmišljal o človeški etiki, ki je bila zanj: spoštovanje do vsakega življenja, do vseh živih bitij. O Nobelovem nagrajencu, v Duhovni misli, razmišlja filozofinja dr. Cvetka Hedžet Toth.


03.09.2015

Karel Gržan: Oslabelo srce

Zgodi se, da je človek, ko pride z dopusta, še bolj utrujen kot prej. V poletnih dneh - pa tudi sicer - ko naj bi se odpočili in ustavili, radi obsedimo pred računalnikom, tablico ali pametnim telefonom in vneto brskamo po novih podatkih in novicah. Kaj je potrebno naredi - če sploh kaj - da se zares ustavimo, v Duhovni misli to jutro razmišlja pater dr. Karel Gržan.


02.09.2015

Ignacija Fridl Jarc: Tales

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


01.09.2015

Robert Friškovec: Vino in voda

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


30.08.2015

dr. Borut Ošlaj

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


23.08.2015

dr. Daniel Brkič

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


Stran 167 od 186
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov