Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Arko: Sočutnost Boga

02.04.2017

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu. Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu.

Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.


Duhovna misel

3599 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Andraž Arko: Sočutnost Boga

02.04.2017

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu. Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu.

Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.


14.01.2016

Robert Friškovec: Pogum

Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek se kljub oviram in težavam neustrašeno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo kot samostojni posamezniki. Ni najlažje biti res to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me povozile želje in pričakovanja drugih. Lažje se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi, kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da se dela krivica. Povzdigniti svoj glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj se lahko poskuša zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti je potrebno seveda pri sebi in ko ugotovimo...


13.01.2016

Berta Golob: Pozdravi

Nevljudno je na samotni poti srečati neznanca in iti molče mimo. Pozdrav je podoben blagoslovu, deluje pomirjujoče. Navsezadnje pa blagoslov lahko pojmujemo kot pozdrav, saj blago – slovo pomeni prijazno besedo in tak naj bi bil vsak deberdan! Pa boglonaj, da se poznamo, je imel navado reči znani planinec Joža Čop komur koli, ki ga je srečal. Pomenljiv je stari slovenski pozdrav »dober dan Bog daj«. a ga ni več slišati. Pred kratkim mi je dih zastal, ko sem slišala zdravnika, ki je odhajal iz bolniške sobe, reči: Zbogom. Kaj takega in tako rekoč na delovnem mestu! Malo v šali malo pa zares velja, da na sodišču in pri zdravniku raje ne pozdravljaj z »na svidenje«. Ni se mi pa še zgodilo, da bi kdo ...


12.01.2016

Alenka Veber: Obrtniki

V stari del našega glavnega mesta nas popelje Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg, s pesnikovim kipom in pesniško muzo. Na vedno živahen trg se stekajo ulice: Miklošičeva, Nazorjeva, Wolfova, Čopova, Trubarjeva ... Tudi za nas s podeželja so bile te ulice domače, kraji, kjer smo bili dogovorjeni za srečanja. Tu smo lahko kupili vse, kar smo potrebovali za naš vsakdan. Od obhajilne oblekice do konjske uzde. Trgovci so nas bili veseli, mi prav tako njih. Zdelo se nam je, da smo že stari znanci, pa čeprav smo se srečali enkrat ali dvakrat letno. Ne vem točno kdaj, a zagotovo vsaj petnajst let nazaj, če ne celo več, se je trgovska podoba jedra mesta začela spreminjati. Slovenska imena blagovnih znamk so zamenjala ...


11.01.2016

Polonca Zupančič: Cicero o spominu

Kaj je spomin?« se sprašuje eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu, »Kakšno moč ima ta zmožnost? Od kje izhaja njena narava?« Pri tem govorec ne želi razpravljati o spominu posameznih odličnih mož, pač pa o splošni zmožnosti, ki je lastna vsem ljudem. Meni namreč, da je ta zmožnost ključna pri dokazovanju nesmrtnosti duše. Takole sklepa: če duša ne bi bila nič več od življenjske moči, bi bilo življenje človeka podobno življenju rastlin in dreves. Tudi zmožnost, da si nekaj želimo oziroma pred nečim bežimo, ni lastna le človeku, saj si tudi živali želijo nekih stvari in se od drugih odvračajo. Ima pa tudi zmožnost spomina in prav na to zmožnost se govorec v nadaljevanju opre – zatrjuje namreč, da je spomin lasten le človeku, pri tem pa se najprej sprašuje, od kod sploh izhaja. »Zagotovo ne iz srca, krvi, možganov niti atomov,« pravi, »nisem pa prepričan, ali je nekaj zračnega ali ognjenega.« Po njegovem mnenju je duša bodisi podobna zraku ali pa ognju, vsekakor pa mora biti nekaj ...


10.01.2016

Andraž Arko: Biti ljubljen

Temeljna potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo pripravljeni narediti marsikaj. Prav gotovo si tudi zaradi vsega tega tako zelo prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri: da bi se morda znašli v soju žarometov, zasuti z aplavzom, dosegli takšno ali drugačno priznanje … Nenazadnje je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij – selfijev ali v nerodnem slovenskem prevodu – sebkov. Vse to in še marsikaj drugega počnemo, samo zato, da bi zadosti najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Zakaj? Ker je preprosto to temeljenja potreba vsakega človeka, saj smo bitja odnosov. Prav zato biti priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, pomeni izpolnitev, ki pa se lahko zgodi samo v pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje...


09.01.2016

Ignacija Fridl Jarc: O diktaturi jaza

Živimo v času diktature jaza. V času, ko vse težje uzremo to, kar nas obdaja, ko vse težje začutimo drugega ob sebi. Človeka smo postavili v središče sveta in zdaj častimo sami sebe, ker mislimo, da bomo tako ubežali občutku svoje majhnosti in svoji telesni minljivosti. Da bomo na tak način premagali to, kar nas presega. V neprestanem boju z večjim in bolj večnim od človeka pa ne uzremo, da smo postali največji sužnji. Ne sužnji Boga ali religij, kot nas prepričujejo tako imenovane napredne, liberalne družbene teorije, temveč sužnji potrošniškega kapitalizma, ki mu sodobno poveličevanje egoizma kar najbolj ustreza. Prepričuje nas namreč, da imamo pravico, celo dolžnost zadovoljiti svojo tisoč in eno željo, da potrebujemo tisoč in eno stvar, da imamo tisoč in en razlog ves čas zase nekaj zahtevati in ne dajati. Skrb za dušo, za njeno vest in dobroto, za njeno ljubezen je zamenjala skrb za telo, za njegove užitke, potrebe in želje. Naenkrat smo srečni, ker imamo službo, v kateri delamo deset ur na dan zato, da nato v petih minutah prostega časa lahko sebi in predvsem svojim otrokom nekaj privoščimo. Za pet minut sreče...


08.01.2016

Cvetka Hedžet Toth: Anton Trstenjak

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


07.01.2016

Peran Boškovič: Pravoslavni božič

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


06.01.2016

Stanislav Kerin: Kralji

Prazniki naj bi bili čas, ko se znamo ustaviti ob nenehnem hitenju čez leto. Morda se res kdo čuti osamljenega. Morda bi nam bili lahko ob tem zgled Trije modri, ki so se podali na pot. Zaslutili so, da se dogaja nekaj velikega, nekaj pomembnega. In šli so na pot, da bi se prepričali kaj se dogaja tam v neznanem kraju Betlehem. Niso ostali doma! Ti trije modri so bili predstavniki izobražencev. Pa ne samo to. Mesija, ki se je rodil, pa kakorkoli že to razumemo, je bil namenjen Judom, sedaj pa pridejo k njemu popolni tujci. Ob tem si lahko zamislimo o našem življenju...


05.01.2016

Božidar Rustja: Darilo v ropotarnici

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


04.01.2016

Borut Ošlaj: Politika in morala

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


03.01.2016

Metka Klevišar: Križ in ura

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


02.01.2016

Violeta Vladimira Mesarič Jazbinšek: Brez strahu

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


01.01.2016

Karel Gržan: Začetek

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


31.12.2015

s. Emanuela Žerdin: Pismo Anji

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


30.12.2015

Epiktet: O božji previdnosti

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


29.12.2015

Marko Fink: Božič v mestu Bariloche

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


28.12.2015

Cvetka Hedžet Toth: Hegel in Sikstinska Madona

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


27.12.2015

Stanislav Zore: Rojstvo otroka

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


26.12.2015

Anton Jamnik: 25 let samostojnosti

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


Stran 156 od 180
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov