Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Arko: Sočutnost Boga

02.04.2017

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu. Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu.

Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.


Duhovna misel

3599 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Andraž Arko: Sočutnost Boga

02.04.2017

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu. Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.

Zdi se, da je še vedno vse prepogosto v naših predstavah zasidrana podoba Boga kot strogega sodnika, kot Boga bliska in groma, ki na gori Sinaj predaja Mojzesu deset zapovedi in se potem raztogoti nad Izraelci, ki malikujejo zlato tele. Te predstave verjetno do neke mere izvirajo iz določenih starozaveznih odlomkov, ne glede na to, da je najdemo tudi v stari zavezi mnogo odlomkov, ki nam odstirajo izjemno čudovito podobo Boga. Če k temu dodamo še določene teološke smeri, ki izpostavljajo in poudarjajo predvsem strogost Boga, in so seveda do neke mere zaznamovale tudi našo versko vzgojo, potem imamo verjetno precej razlogov, da se nam je tovrstna podoba vsaj delno zasidrala v našo zavest. Slednjič lahko še danes močno zaznamuje naš odnos z Bogom. Naj si bo, da se ga zaradi strogosti še vedno bojimo in zaradi tega ne moremo vzpostaviti dovolj pristnega in osebnega odnosa z njim. Ali ga pa prav zaradi poudarjanja njegove stroge sodniške in malodane policijske vloge, preprosto ne spustimo blizu in smo ga postavili na stranski tir. Nekega ostrega, strogega in vsenadzirajočega Boga pač ne potrebujem v svojem življenju. Izjemno pa smo lahko slednjič s tem obremenjeni, če k že naštetim izkrivljenim in popačenim svetopisemskim in teološkim pogledom dodamo še psihološkega. Boga Očeta namreč lahko dejansko doživljamo skozi perspektivo svojega lastnega očeta: če je bil moj oče strok in zahteven, potem je velika verjetnost, da bom tudi Boga Očeta dojemal kot takega. Če smo iskreni, z vsemi temi pogledi dejansko delamo Bogu krivico, ker mu pripisujemo nekaj, kar ni. Ali pa vsaj ni v svojem bistvu.

Prav evangelij današnje, pete postne nedelje, ki nam prinaša dogodek, ko Jezus obudi iz groba svojega mrtvega prijatelja Lazarja, odstira povsem drugačno perspektivo. Ko namreč Jezus vidi Lazarjevo sestro Marijo in ostale žalujoče, kako jokajo za pokojnim Lazarjem, ga to do srca gane in vzdrhti ter slednjič celo zajoče. Prav te podrobnosti, ki nam jih je zapisal evangelist Janez, govorijo o tem, da je naš Bog nežen in še kako sočuten z nami. Da mu ni vseeno za nas. Da mu je dejansko vsak od nas pomemben. Zaustavljati se torej pri podobi strogega Boga pomeni, da ga dejansko ne spustim blizu svojega srca. Ko pa zmorem sprejeti, da je Bog usmiljen in sočuten, se vzpostavi tudi možnost za pristen, oseben in globok odnos, ki ga Bogom zaživim kot posameznik in skupaj kot del občestva Cerkve. Prav prihajajoči velikonočni prazniki pa nas vabijo, da Bogu, ki je nežen, sočuten, usmiljen in ki odpušča, odprem svoje srce – tudi v zakramentu svete spovedi, v katerem mi odvzame vse moje slabosti in zablode. Samo zato, ker me ima rad, ker je nežen, sočuten in usmiljen.


15.11.2015

Robert Friškovec: Nova in živa pot

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


14.11.2015

Alen Širca: Terezija Avilska

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


13.11.2015

Raid Al-Daghistani: Razpravljati na najlepši način

Dialog je v sodobnem globaliziranem svetu potreben verjetno bolj kot kdaj koli prej. To velja tudi za religije. Medverski dialog ni pomemben le za odnos med verami, ampak je in bo – po mnenju mnogih – ključen tudi za vzpostavitev miru v svetu. Duhovno misel je pripravil islamolog, mag. Raid Al-Daghistani.


12.11.2015

Metka Klevišar: Vejice namesto pik

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


11.11.2015

Marko Fink: Hrošček Listroderes

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


10.11.2015

s. Emanuela Žerdin: Duhovnost je tudi...

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


09.11.2015

Cvetka Hedžet Toth: Ljubezen in pravičnost

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


08.11.2015

Berta Golob: Za ogradami

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


07.11.2015

Karel Gržan: Duhovna osteoporoza

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


06.11.2015

Geza Erniša: Primat dobrega

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


05.11.2015

Miljana Cunta: Intima

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


04.11.2015

Ignacija Fridl Jarc: O učiteljih

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


03.11.2015

Marko Uršič: mali harmonični labirint

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


02.11.2015

Robert Friškovec: kreposti svetnika

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


01.11.2015

Metka Klevišar: Vsi sveti

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


31.10.2015

Geza Filo: Dan reformacije

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


30.10.2015

Marko Fink: teta Zinka

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


29.10.2015

Ciril Zlobec: sam

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


28.10.2015

s. Emanuela Žerdin: čudenje

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


27.10.2015

Berta Golob: čudenje

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


Stran 159 od 180
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov