Govornik Antifont, za katerega vemo le to, da naj bi bil doma iz Aten in je živel okrog leta 450 pr. Kr., je na nekem poročnem obredu imel slavnostni govor. V njem je razpravljal o sreči in povedal, da je vsako veselje, ki ga dosežemo, vedno povezano tudi s trpljenjem in žrtvovanjem. Takole pravi: »Radosti namreč ne pridejo same od sebe, temveč jih spremljajo bolečine in napori. Tudi zmage na olimpijskih in pitijskih igrah ter tovrstna tekmovanja, pa modrosti in vse radosti nastanejo iz velikih bolečin.« Za dosego radosti se moramo torej biti najprej pripravljeni nečemu odreči. Hkrati pa moramo imeti pred seboj, kot je poudarjal že filozof Tales, jasen cilj. »Najbolj prijetno je doseči, kar si želiš,« je govoril. Danes pa ljudje preveč pogosto pričakujemo, da si srečo in radost zaslužimo, ne da bi pomislili, da si moramo najprej sami prizadevati zanjo. To miselnost smo prenesli že na svoje otroke, ki od staršev vedno več terjajo, vedno manj pa so v življenju pripravljeni storiti. Mislimo si, da bomo otrokom, če jih bomo nenehno osrečevali – bodisi z darili, odvzemanjem dolžnosti ali dopuščanjem obilne digitalne hrane -, omogočili srečno življenje, ki ga sami nismo vedno imeli. A, kot je učil že Antifont, radost nikakor ni nekaj, kar bi lahko in kar bi morali imeti vsak trenutek. Radost se rodi in lahko obstaja samo iz osebnega napora, iz lastnih prizadevanj in naprezanj za določenim ciljem. Radost živi in se hrani celo iz najgloblje človeške bolečine. Samo tako lahko radost kot srečo oziroma kot veselje sploh občutimo. Filozof Platon pa je k temu razmišljanju v svoji knjigi Država dodal še pomemben pogoj. Zapisal je, da so resnično srečni lahko le nravni, krepostni ljudje, ki si hkrati prizadevajo za največjo vrlino, to je dobroto.

Govornik Antifont, za katerega vemo le to, da naj bi bil doma iz Aten in je živel okrog leta 450 pr. Kr., je na nekem poročnem obredu imel slavnostni govor. V njem je razpravljal o sreči in povedal, da je vsako veselje, ki ga dosežemo, vedno povezano tudi s trpljenjem in žrtvovanjem. Takole pravi:

»Radosti namreč ne pridejo same od sebe, temveč jih spremljajo bolečine in napori. Tudi zmage na olimpijskih in pitijskih igrah ter tovrstna tekmovanja, pa modrosti in vse radosti nastanejo iz velikih bolečin.«

Za dosego radosti se moramo torej biti najprej pripravljeni nečemu odreči. Hkrati pa moramo imeti pred seboj, kot je poudarjal že filozof Tales, jasen cilj. »Najbolj prijetno je doseči, kar si želiš,« je govoril.

Danes pa ljudje preveč pogosto pričakujemo, da si srečo in radost zaslužimo, ne da bi pomislili, da si moramo najprej sami prizadevati zanjo. To miselnost smo prenesli že na svoje otroke, ki od staršev vedno več terjajo, vedno manj pa so v življenju pripravljeni storiti. Mislimo si, da bomo otrokom, če jih bomo nenehno osrečevali – bodisi z darili, odvzemanjem dolžnosti ali dopuščanjem obilne digitalne hrane -, omogočili srečno življenje, ki ga sami nismo vedno imeli. A, kot je učil že Antifont, radost nikakor ni nekaj, kar bi lahko in kar bi morali imeti vsak trenutek. Radost se rodi in lahko obstaja samo iz osebnega napora, iz lastnih prizadevanj in naprezanj za določenim ciljem. Radost živi in se hrani celo iz najgloblje človeške bolečine. Samo tako lahko radost kot srečo oziroma kot veselje sploh občutimo. Filozof Platon pa je k temu razmišljanju v svoji knjigi Država dodal še pomemben pogoj. Zapisal je, da so resnično srečni lahko le nravni, krepostni ljudje, ki si hkrati prizadevajo za največjo vrlino, to je dobroto.