Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ignacija Fridl Jarc: O radosti

01.06.2017

Govornik Antifont, za katerega vemo le to, da naj bi bil doma iz Aten in je živel okrog leta 450 pr. Kr., je na nekem poročnem obredu imel slavnostni govor. V njem je razpravljal o sreči in povedal, da je vsako veselje, ki ga dosežemo, vedno povezano tudi s trpljenjem in žrtvovanjem. Takole pravi: »Radosti namreč ne pridejo same od sebe, temveč jih spremljajo bolečine in napori. Tudi zmage na olimpijskih in pitijskih igrah ter tovrstna tekmovanja, pa modrosti in vse radosti nastanejo iz velikih bolečin.« Za dosego radosti se moramo torej biti najprej pripravljeni nečemu odreči. Hkrati pa moramo imeti pred seboj, kot je poudarjal že filozof Tales, jasen cilj. »Najbolj prijetno je doseči, kar si želiš,« je govoril. Danes pa ljudje preveč pogosto pričakujemo, da si srečo in radost zaslužimo, ne da bi pomislili, da si moramo najprej sami prizadevati zanjo. To miselnost smo prenesli že na svoje otroke, ki od staršev vedno več terjajo, vedno manj pa so v življenju pripravljeni storiti. Mislimo si, da bomo otrokom, če jih bomo nenehno osrečevali – bodisi z darili, odvzemanjem dolžnosti ali dopuščanjem obilne digitalne hrane -, omogočili srečno življenje, ki ga sami nismo vedno imeli. A, kot je učil že Antifont, radost nikakor ni nekaj, kar bi lahko in kar bi morali imeti vsak trenutek. Radost se rodi in lahko obstaja samo iz osebnega napora, iz lastnih prizadevanj in naprezanj za določenim ciljem. Radost živi in se hrani celo iz najgloblje človeške bolečine. Samo tako lahko radost kot srečo oziroma kot veselje sploh občutimo. Filozof Platon pa je k temu razmišljanju v svoji knjigi Država dodal še pomemben pogoj. Zapisal je, da so resnično srečni lahko le nravni, krepostni ljudje, ki si hkrati prizadevajo za največjo vrlino, to je dobroto.

Govornik Antifont, za katerega vemo le to, da naj bi bil doma iz Aten in je živel okrog leta 450 pr. Kr., je na nekem poročnem obredu imel slavnostni govor. V njem je razpravljal o sreči in povedal, da je vsako veselje, ki ga dosežemo, vedno povezano tudi s trpljenjem in žrtvovanjem. Takole pravi:

»Radosti namreč ne pridejo same od sebe, temveč jih spremljajo bolečine in napori. Tudi zmage na olimpijskih in pitijskih igrah ter tovrstna tekmovanja, pa modrosti in vse radosti nastanejo iz velikih bolečin.«

Za dosego radosti se moramo torej biti najprej pripravljeni nečemu odreči. Hkrati pa moramo imeti pred seboj, kot je poudarjal že filozof Tales, jasen cilj. »Najbolj prijetno je doseči, kar si želiš,« je govoril.

Danes pa ljudje preveč pogosto pričakujemo, da si srečo in radost zaslužimo, ne da bi pomislili, da si moramo najprej sami prizadevati zanjo. To miselnost smo prenesli že na svoje otroke, ki od staršev vedno več terjajo, vedno manj pa so v življenju pripravljeni storiti. Mislimo si, da bomo otrokom, če jih bomo nenehno osrečevali – bodisi z darili, odvzemanjem dolžnosti ali dopuščanjem obilne digitalne hrane -, omogočili srečno življenje, ki ga sami nismo vedno imeli. A, kot je učil že Antifont, radost nikakor ni nekaj, kar bi lahko in kar bi morali imeti vsak trenutek. Radost se rodi in lahko obstaja samo iz osebnega napora, iz lastnih prizadevanj in naprezanj za določenim ciljem. Radost živi in se hrani celo iz najgloblje človeške bolečine. Samo tako lahko radost kot srečo oziroma kot veselje sploh občutimo. Filozof Platon pa je k temu razmišljanju v svoji knjigi Država dodal še pomemben pogoj. Zapisal je, da so resnično srečni lahko le nravni, krepostni ljudje, ki si hkrati prizadevajo za največjo vrlino, to je dobroto.


Duhovna misel

3704 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Ignacija Fridl Jarc: O radosti

01.06.2017

Govornik Antifont, za katerega vemo le to, da naj bi bil doma iz Aten in je živel okrog leta 450 pr. Kr., je na nekem poročnem obredu imel slavnostni govor. V njem je razpravljal o sreči in povedal, da je vsako veselje, ki ga dosežemo, vedno povezano tudi s trpljenjem in žrtvovanjem. Takole pravi: »Radosti namreč ne pridejo same od sebe, temveč jih spremljajo bolečine in napori. Tudi zmage na olimpijskih in pitijskih igrah ter tovrstna tekmovanja, pa modrosti in vse radosti nastanejo iz velikih bolečin.« Za dosego radosti se moramo torej biti najprej pripravljeni nečemu odreči. Hkrati pa moramo imeti pred seboj, kot je poudarjal že filozof Tales, jasen cilj. »Najbolj prijetno je doseči, kar si želiš,« je govoril. Danes pa ljudje preveč pogosto pričakujemo, da si srečo in radost zaslužimo, ne da bi pomislili, da si moramo najprej sami prizadevati zanjo. To miselnost smo prenesli že na svoje otroke, ki od staršev vedno več terjajo, vedno manj pa so v življenju pripravljeni storiti. Mislimo si, da bomo otrokom, če jih bomo nenehno osrečevali – bodisi z darili, odvzemanjem dolžnosti ali dopuščanjem obilne digitalne hrane -, omogočili srečno življenje, ki ga sami nismo vedno imeli. A, kot je učil že Antifont, radost nikakor ni nekaj, kar bi lahko in kar bi morali imeti vsak trenutek. Radost se rodi in lahko obstaja samo iz osebnega napora, iz lastnih prizadevanj in naprezanj za določenim ciljem. Radost živi in se hrani celo iz najgloblje človeške bolečine. Samo tako lahko radost kot srečo oziroma kot veselje sploh občutimo. Filozof Platon pa je k temu razmišljanju v svoji knjigi Država dodal še pomemben pogoj. Zapisal je, da so resnično srečni lahko le nravni, krepostni ljudje, ki si hkrati prizadevajo za največjo vrlino, to je dobroto.

Govornik Antifont, za katerega vemo le to, da naj bi bil doma iz Aten in je živel okrog leta 450 pr. Kr., je na nekem poročnem obredu imel slavnostni govor. V njem je razpravljal o sreči in povedal, da je vsako veselje, ki ga dosežemo, vedno povezano tudi s trpljenjem in žrtvovanjem. Takole pravi:

»Radosti namreč ne pridejo same od sebe, temveč jih spremljajo bolečine in napori. Tudi zmage na olimpijskih in pitijskih igrah ter tovrstna tekmovanja, pa modrosti in vse radosti nastanejo iz velikih bolečin.«

Za dosego radosti se moramo torej biti najprej pripravljeni nečemu odreči. Hkrati pa moramo imeti pred seboj, kot je poudarjal že filozof Tales, jasen cilj. »Najbolj prijetno je doseči, kar si želiš,« je govoril.

Danes pa ljudje preveč pogosto pričakujemo, da si srečo in radost zaslužimo, ne da bi pomislili, da si moramo najprej sami prizadevati zanjo. To miselnost smo prenesli že na svoje otroke, ki od staršev vedno več terjajo, vedno manj pa so v življenju pripravljeni storiti. Mislimo si, da bomo otrokom, če jih bomo nenehno osrečevali – bodisi z darili, odvzemanjem dolžnosti ali dopuščanjem obilne digitalne hrane -, omogočili srečno življenje, ki ga sami nismo vedno imeli. A, kot je učil že Antifont, radost nikakor ni nekaj, kar bi lahko in kar bi morali imeti vsak trenutek. Radost se rodi in lahko obstaja samo iz osebnega napora, iz lastnih prizadevanj in naprezanj za določenim ciljem. Radost živi in se hrani celo iz najgloblje človeške bolečine. Samo tako lahko radost kot srečo oziroma kot veselje sploh občutimo. Filozof Platon pa je k temu razmišljanju v svoji knjigi Država dodal še pomemben pogoj. Zapisal je, da so resnično srečni lahko le nravni, krepostni ljudje, ki si hkrati prizadevajo za največjo vrlino, to je dobroto.


16.08.2015

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


09.08.2015

Jana Kerčmar

Evangeličanska duhovnica o počitku in dopustu.


26.07.2015

Stanislav Kerin

Ravnatelj Misijonskega središča Slovenije o Krištofovi nedelji.


19.07.2015

Amra Halilovič

Jezikoslovka in prevajalka o pomenu odpovedovanja.


12.07.2015

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


05.07.2015

Alenka Veber

Urednica in etnologinja o začetku poletja.


28.06.2015

Duhovnik danes

Duhovno misel pripravlja salezijanec Peter Pučnik.


21.06.2015

Peter Andrejčak

Evangeličanski duhovnik o iskanju notranjega miru.


14.06.2015

Raid Al-Daghistani

Musliman o mesecu ramazan.


07.06.2015

Karel Gržan

Duhovnik, pisatelj in publicist o skrivnostnem zakramentu evharistije.


31.05.2015

Božidar Rustja

Urednik in duhovnik o Sveti Trojici.


24.05.2015

Berta Golob

Pisateljica in pesnica o prazniku binkošti.


17.05.2015

Ignacija Fridl Jarc

Filozofinja o lepoti.


10.05.2015

Robert Friškovec

Zaporniški duhovnik o kupu informacij


03.05.2015

Geza Filo

Evangeličanski škof o ljubezni do bližnjega.


26.04.2015

Alojzij Cvikl

Novi mariborski nadškof o svojem poslanstvu.


19.04.2015

Daniel Brkič

Binkoštni pastor o trpljenju in preizkušnjah.


12.04.2015

Peran Boškovič

Ljubljanski paroh Srbske pravoslavne Cerkve o veliki noči.


05.04.2015

Stanislav Zore

Novi ljubljanski nadškof o sporočilu velike noči


29.03.2015

Berta Golob

Pisateljica in pesnica o cvetni nedelji.


Stran 168 od 186
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov