Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja je v svojih pismih pogosto razmišljal o povezavi med telesno in duševno vadbo. Kajti človek ne bo pri polnem zdravju, če bo njegovo telo krepko in utrjeno, v duši pa bo bolehal, je menil. Vsak bi moral zato najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje, potem pa šele za telesno. Prava pot za krepitev duševnih moči pa je po njegovem mnenju ob pomoči filozofije – kajti filozofirati mu pomeni enako kot »biti zdrav in se dobro počutiti.«
Medtem ko je večina verjela, da je filozofiranje le prazno besedičenje, razkazovanje svoje širne učenosti in govorniških spretnostih, pa so ji drugi, med katerimi je bil tudi Seneka, priznavali posebno mesto v svojem življenju – filozofija je imela zanje praktično vrednost, saj so v njej videli učiteljico življenja in pot do resnične sreče. »Srečno življenje temelji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati,« zatrjuje Seneka. Med drugim zapiše tudi, da zanj učene razprave in omikani govori nimajo nobene vrednosti, saj so le skupek izbranih naukov resničnih modrecev in puhla umetnost besedičenja, ki je sama sebi namen. Tak govorec razpravlja zgolj zato, da bi se postavljal pred ljudmi in požel slavo, pri tem pa pozablja, da poanta ni »v besedah, ampak v dejanjih.« Moder človek zato ne bo nikdar zgolj učeni govornik, pač pa bo svoje misli vselej tudi udejanjal in se trudil živeti v skladu s svojim naukom. Non verba, sed facta – »Ne besede, ampak dejanja!« naj bo naše geslo, čeprav se tudi Seneka zaveda, da je včasih izredno težko »vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim prizadevanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.«
Praktična stran filozofije je torej tista, ki ji podeljuje vrednost in po kateri bi si morali vsi prizadevati: pravi filozof namreč ne bo samo učil druge, kako je treba živeti, pač pa bo to ponazoril z lastnim zgledom. Verba movent, exempla trahunt, pravi latinski pregovor – »besede ganejo, zgledi vlečejo«. Človek se nas sicer lahko dotakne s svojim pričevanjem in naukom ter nas pri tem tudi izredno globoko gane, a njegov zgled je tisti, ki nas bo dokončno prepričal in nas nagovoril, da ga posnemamo. Kajti resnična filozofija, resnična življenjska modrost nas, kot pravi Seneka, »uči delati, ne govoriti.« Filozofija je ljubezen do modrosti, vendar ne do modrosti besed, pač pa do modrosti pravilnega življenja.
Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja je v svojih pismih pogosto razmišljal o povezavi med telesno in duševno vadbo. Kajti človek ne bo pri polnem zdravju, če bo njegovo telo krepko in utrjeno, v duši pa bo bolehal, je menil. Vsak bi moral zato najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje, potem pa šele za telesno. Prava pot za krepitev duševnih moči pa je po njegovem mnenju ob pomoči filozofije – kajti filozofirati mu pomeni enako kot »biti zdrav in se dobro počutiti.«
Medtem ko je večina verjela, da je filozofiranje le prazno besedičenje, razkazovanje svoje širne učenosti in govorniških spretnostih, pa so ji drugi, med katerimi je bil tudi Seneka, priznavali posebno mesto v svojem življenju – filozofija je imela zanje praktično vrednost, saj so v njej videli učiteljico življenja in pot do resnične sreče. »Srečno življenje temelji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati,« zatrjuje Seneka. Med drugim zapiše tudi, da zanj učene razprave in omikani govori nimajo nobene vrednosti, saj so le skupek izbranih naukov resničnih modrecev in puhla umetnost besedičenja, ki je sama sebi namen. Tak govorec razpravlja zgolj zato, da bi se postavljal pred ljudmi in požel slavo, pri tem pa pozablja, da poanta ni »v besedah, ampak v dejanjih.« Moder človek zato ne bo nikdar zgolj učeni govornik, pač pa bo svoje misli vselej tudi udejanjal in se trudil živeti v skladu s svojim naukom. Non verba, sed facta – »Ne besede, ampak dejanja!« naj bo naše geslo, čeprav se tudi Seneka zaveda, da je včasih izredno težko »vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim prizadevanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.«
Praktična stran filozofije je torej tista, ki ji podeljuje vrednost in po kateri bi si morali vsi prizadevati: pravi filozof namreč ne bo samo učil druge, kako je treba živeti, pač pa bo to ponazoril z lastnim zgledom. Verba movent, exempla trahunt, pravi latinski pregovor – »besede ganejo, zgledi vlečejo«. Človek se nas sicer lahko dotakne s svojim pričevanjem in naukom ter nas pri tem tudi izredno globoko gane, a njegov zgled je tisti, ki nas bo dokončno prepričal in nas nagovoril, da ga posnemamo. Kajti resnična filozofija, resnična življenjska modrost nas, kot pravi Seneka, »uči delati, ne govoriti.« Filozofija je ljubezen do modrosti, vendar ne do modrosti besed, pač pa do modrosti pravilnega življenja.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja je v svojih pismih pogosto razmišljal o povezavi med telesno in duševno vadbo. Kajti človek ne bo pri polnem zdravju, če bo njegovo telo krepko in utrjeno, v duši pa bo bolehal, je menil. Vsak bi moral zato najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje, potem pa šele za telesno. Prava pot za krepitev duševnih moči pa je po njegovem mnenju ob pomoči filozofije – kajti filozofirati mu pomeni enako kot »biti zdrav in se dobro počutiti.«
Medtem ko je večina verjela, da je filozofiranje le prazno besedičenje, razkazovanje svoje širne učenosti in govorniških spretnostih, pa so ji drugi, med katerimi je bil tudi Seneka, priznavali posebno mesto v svojem življenju – filozofija je imela zanje praktično vrednost, saj so v njej videli učiteljico življenja in pot do resnične sreče. »Srečno življenje temelji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati,« zatrjuje Seneka. Med drugim zapiše tudi, da zanj učene razprave in omikani govori nimajo nobene vrednosti, saj so le skupek izbranih naukov resničnih modrecev in puhla umetnost besedičenja, ki je sama sebi namen. Tak govorec razpravlja zgolj zato, da bi se postavljal pred ljudmi in požel slavo, pri tem pa pozablja, da poanta ni »v besedah, ampak v dejanjih.« Moder človek zato ne bo nikdar zgolj učeni govornik, pač pa bo svoje misli vselej tudi udejanjal in se trudil živeti v skladu s svojim naukom. Non verba, sed facta – »Ne besede, ampak dejanja!« naj bo naše geslo, čeprav se tudi Seneka zaveda, da je včasih izredno težko »vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim prizadevanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.«
Praktična stran filozofije je torej tista, ki ji podeljuje vrednost in po kateri bi si morali vsi prizadevati: pravi filozof namreč ne bo samo učil druge, kako je treba živeti, pač pa bo to ponazoril z lastnim zgledom. Verba movent, exempla trahunt, pravi latinski pregovor – »besede ganejo, zgledi vlečejo«. Človek se nas sicer lahko dotakne s svojim pričevanjem in naukom ter nas pri tem tudi izredno globoko gane, a njegov zgled je tisti, ki nas bo dokončno prepričal in nas nagovoril, da ga posnemamo. Kajti resnična filozofija, resnična življenjska modrost nas, kot pravi Seneka, »uči delati, ne govoriti.« Filozofija je ljubezen do modrosti, vendar ne do modrosti besed, pač pa do modrosti pravilnega življenja.
Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja je v svojih pismih pogosto razmišljal o povezavi med telesno in duševno vadbo. Kajti človek ne bo pri polnem zdravju, če bo njegovo telo krepko in utrjeno, v duši pa bo bolehal, je menil. Vsak bi moral zato najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje, potem pa šele za telesno. Prava pot za krepitev duševnih moči pa je po njegovem mnenju ob pomoči filozofije – kajti filozofirati mu pomeni enako kot »biti zdrav in se dobro počutiti.«
Medtem ko je večina verjela, da je filozofiranje le prazno besedičenje, razkazovanje svoje širne učenosti in govorniških spretnostih, pa so ji drugi, med katerimi je bil tudi Seneka, priznavali posebno mesto v svojem življenju – filozofija je imela zanje praktično vrednost, saj so v njej videli učiteljico življenja in pot do resnične sreče. »Srečno življenje temelji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati,« zatrjuje Seneka. Med drugim zapiše tudi, da zanj učene razprave in omikani govori nimajo nobene vrednosti, saj so le skupek izbranih naukov resničnih modrecev in puhla umetnost besedičenja, ki je sama sebi namen. Tak govorec razpravlja zgolj zato, da bi se postavljal pred ljudmi in požel slavo, pri tem pa pozablja, da poanta ni »v besedah, ampak v dejanjih.« Moder človek zato ne bo nikdar zgolj učeni govornik, pač pa bo svoje misli vselej tudi udejanjal in se trudil živeti v skladu s svojim naukom. Non verba, sed facta – »Ne besede, ampak dejanja!« naj bo naše geslo, čeprav se tudi Seneka zaveda, da je včasih izredno težko »vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim prizadevanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.«
Praktična stran filozofije je torej tista, ki ji podeljuje vrednost in po kateri bi si morali vsi prizadevati: pravi filozof namreč ne bo samo učil druge, kako je treba živeti, pač pa bo to ponazoril z lastnim zgledom. Verba movent, exempla trahunt, pravi latinski pregovor – »besede ganejo, zgledi vlečejo«. Človek se nas sicer lahko dotakne s svojim pričevanjem in naukom ter nas pri tem tudi izredno globoko gane, a njegov zgled je tisti, ki nas bo dokončno prepričal in nas nagovoril, da ga posnemamo. Kajti resnična filozofija, resnična življenjska modrost nas, kot pravi Seneka, »uči delati, ne govoriti.« Filozofija je ljubezen do modrosti, vendar ne do modrosti besed, pač pa do modrosti pravilnega življenja.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar človeku daje občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse preostale odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zapadejo rutini. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Slovenski pesnik Simon Gregorčič je prevajal tudi hebrejske psalme, ki so v njegovem izpiljenem prevodu dobili novo melodiko in tudi zvišenost ali himničnost. Tako se je približal izraelskemu kralju Davidu, ki je spesnil kar nekaj psalmov in jih tudi spremljal na harfi in citrah. Pri slovenskem pesniku hitro lahko zaznamo odlično poznavanje hebrejske Biblije. Zato mu je bilo tudi razumljivo, da so Judje povezovali vlogo kralja s pastirsko službo. Kralj David je bil namreč kot deček pastir ovac, ki svoje črede ni zapustil, zato ga tudi prerok Samuel ni našel v očetovi hiši, ko ga je iskal. V tem duhu prav tako Gregorčič primerja slovensko kmečko idilo s kraljevsko službo in pastirčka, ki pase po visokih planinah, primerja s kraljem. Pesniški zanos mu je pomagal, da je doumel, kako se je v kraljevski službi treba povzpeti nekoliko višje in iz neke razdalje gledati na življenje. Ne gre samo za neko samostojnost ali celo za oblast, ampak za pogled »iz višav, ki zna prepoznati naše vsakodnevne težave in jih z modrostjo ločiti o resničnih problemov, ki jih je treba nujno rešiti. Pri tem pa mora biti obziren do ljudi in jim puščati svobodo ter jim ne »biti napoti«, a hkrati mora kralj zahtevati tudi zase svobodo, da spominja na temeljne etične velelnike, ki naj usmerjajo družbo, pri tem pa se ne sme »pusti motiti«. V tej luči lahko prepoznamo preroško vlogo slovenskega pesnika. To je poslanstvo, ki so ga naš literati v slovenski zgodovini vedno opravljali. Res je, da nismo imeli kraljev in tudi svoje plemstvo smo zgodaj izgubili, toda imeli smo plemenita srca naših pesnikov in prozaistov, ki so v nas prebujali kraljestvo srca. O tem kraljevskem srcu govori prerok Ezekijel in pove, da bo šele pravi kralj, ki bo pastir na novo nastalega ljudstva, imel smisel za vsakega človeka, tudi tistega, ki se bo izgubil in ki bo sam taval po svetu. »Bolne bo okrepčal« in »polomljene bo obvezal«, pravi prerok. Kristus pa nam v evangeliju razgrne, da je samo on tisti, ki pozna globine srca in zna resnično ločiti dobro od slabega. On, ki je do konca vzvišen in hkrati čisto blizu vsakemu srcu, nas uči, da mejnik med dobrim in hudim ne pelje med sloji v družbi, še manj med rasami ali med verskimi prepričanji. Kristus pravi, da bo meje med dobrim in hudim, ki vodijo skozi srce vsakega človeka, razkril šele ob koncu časov.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali? Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala. Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo. Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. Tega pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala. Take so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Spoštovani, danes ne gre za vprašanje, ali Bog obstaja, ampak ali je potreben. Če je nekaj potrebno, v filozofskem smislu pomeni, da ni možno, da ne bi obstajalo, ker je nujno. Zakaj potemtakem glede obstoja Boga dvomimo? Nevera v Boga je posledica napačnih pričakovanj, ki izhajajo iz napačnih predstav o Bogu. Običajno gre za vprašanje trpljenja. Sprašujemo se, zakaj ga dobri Bog dopušča in ne uporabi svoje moči in avtoritete. Zlo obstaja, ker obstajata svobodna volja in moralna resnica. Nadalje, težave z Bogom imamo zaradi napačnega razumevanja Svetega pisma, ker ga tolmačimo nestrokovno. Težave nam povzročajo tudi neuslišane molitve, ker ne razumemo Božje volje. Prepričanje, da je krščanstvo edino zveličavno, je tudi resna ovira; to pa zato, ker ne razumemo Božjega načrta odrešenja. Zato smo nad Bogom razočarani in iščemo nadomestna verovanja. Sodobni človek verjame v znanost in tehnologijo, kar je hvalevredno. Toda zaskrbljujoče je, da več ne čutimo potrebe po Bogu in bližnjih. Brez odnosa oziroma stika z Bogom zdržimo leta, čeprav smo intuitivno vsi religiozni, ves čas pa potrebujemo družbo visokotehnoloških naprav. Ogroža nas vedenjska odvisnost poimenovana nomofobija, kar je skrajšana oblika angleške besede no-mobile-phone phobia. Gre za panično tesnobo, patologijo sodobnega časa, ker mislimo, da moramo biti s pomočjo pametnega telefona vedno na voljo in v stiku. Zato nenehno preverjamo nedogovorjene klice in sporočila, polnimo baterije, telefon imamo s sabo povsod, smo v stresu, če izgubimo signal spletne prisotnosti, zaradi družbe s telefonom preskakujemo obveznosti, ne spimo, imamo težave v odnosih. Preverimo, ali takšno nujo po stiku čutimo tudi v odnosu do Boga in bližnjih. Imamo kopico informacij in virtualnih prijateljev, a smo vedno bolj nevedni, osamljeni, ustrahovani, nepotešeni, nesrečni in potrti. Algoritmi umetne inteligence lahko izvajajo naloge bolje kot mi, ne morejo pa imeti Božjih lastnosti. Rad imam svoj pametni telefon in računalnik, vendar me ne moreta ljubiti in me razumeti. Android ne more biti Bog. Vsi se rodimo z globokim hrepenenjem po smislu, ki ga lahko izpolni samo Stvarnik. Zato je Bog nujno potreben. In vedno bo tako. Zato umolknimo pred Bogom, kajti tišina je prvi Božji jezik. Kdo smo mi, da prekinjamo Božjo tišino? Če naše besede ne prispevajo k tišini, potem raje ne recimo ničesar.
Kadar je moj zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar, ki je ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele veliko pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so mi božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki bo res tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj besede pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko izreče tisto, kar ti ni všeč, nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo ter s svojimi zgodbami, besedami, dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar daje edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
Ko je pogledala pred sabo, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur. Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali. Četrtega julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo, naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, naj jo potegnejo iz vode. Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala ne izčrpanost ne mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja. Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli z jasno sliko cilja v svojih mislih vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord. Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari. Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo, kako hitro kaj naredite, toda za vedno si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumtielje, Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo, dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev za to, da naredite najboljše vse, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli. Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost utemeljujejo s svojimi dejanji; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati, prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom, ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počutili zaradi njih, da vas ustavijo na poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite.
Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. Pravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj. Nekateri ljudje, da živijo zgolj v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave; temperamenta. Melanholiki so že za mláda nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti. Kako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen. Kaj kdo posebej neguje kot spomin? NI kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zabeleženo. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka kasnejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil. Včasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili. Ostati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest. S spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103)
Na današnjo nedeljo beremo priliko o talentih. Te gospodar pred odhodom izroči svojim služabnikom. Prilika je tako zaznamovala našo kulturo, da je beseda talent prešla v vsakdanjo govorico in ko želimo reči, da ima kdo dar za neko stvar, rečemo, da ima talent ali da je talentiran. Kaj pa je bil talent? V rimskem plačilnem prometu je pomenil največji mogoč znesek. Za lažje razumevanje vrednosti denarja v prvem stoletju, povejmo, da sta bili dve drahmi dnevno plačilo za delavca. Talent pa je veljal šest tisoč drahem, kar pomeni osemletno plačilo delavca! Jezus v priliki pravi, da je neki človek preden je šel na potovanje svojim trem služabnikom »izročil svoje premoženje« (Mt 25,14). To pomeni, da je njegova lastnina znašala veliko denarja, najmanj osem talentov, kakor lahko razberemo iz zgodbe. Prva dva služabnika sta trgovala z gospodarjevimi talenti. Tretji služabnik pa je zakopal svoj talent. Nenazadnje je bil njegov talent vreden osem let dela! Ko se je gospodar vrnil sta prva dva služabnika vrnila denar, ki sta ga dobro oplemenitila. Tretji služabnik pa je samo odkopal talent. Ponosen nase je denar odnesel gospodarju. Nič ni zapravil, ohranil je vse do zadnjega stotina. Pričakoval je pohvalo, prejel pa grajo. Še več: gospodar je dejal, naj mu vzamejo denar in ga dajo tistemu, ki jih ima že pet, »kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima« (Mt 25,29). Mnoge ljudi motijo te besede, ker jih razumejo, naj se vzame revnim in da bogatim. Seveda to ni v slogu Jezusovega nauka. Ključ razumevanja mora biti nekje drugje. Preden je gospodar šel na pot svojim trem služabnikom ni izročil nekaj denarja, ampak kakor pravi besedilo, jim je »izročil svoje premoženje«. To pomeni, da jim je dal vse, kar je imel. V oskrbo jim je izročil vse svoje imetje. Kar pomeni, da bo ob vrnitvi odvisen od tega, kaj so z njegovim denarjem naredili služabniki. V tej priliki tvega gospodar. Svojim služabnikom je izročil vse, kar je imel. Tudi nam Bog daje vse. Svobodno in velikodušno. Gospodarjev neprecenljiv dar je bil dar samega sebe in tretji služabnik je neodgovorno ravnal s tem darom. Talent je vzel kot tveganje ne pa kot dar. Vrnil se je h gospodarju in dejal: »Glej, tu imaš kar je tvojega« (Mt 25,24). Toda gospodar ni hotel, kar je njegovega, ampak je želel, da bi bili njegovi služabniki velikodušni kot je bil on. Skoraj sam se zato zapiše sklep, da Bog od nas pričakuje velikodušnost, potem ko je sam do nas neizmerno velikodušen.
V Cerkvi se prireja zgodovinska sinoda, ki želi prezračiti prostore in srca kristjanov, kajti zmeraj znova potrebujemo sveži veter Svetega duha, da nas prepiha, ozdravi, zbudi in obnovi. Pri sinodi me najbolj nagovarja želja, da bi kristjani hodili skupaj. Da bi vsi po isti poti šli proti odrešenju sveta – od papeža, škofov, duhovnikov do laikov, od mladih do starih, od otrok do invalidov. Kako lepo je videti, ko vzgojiteljice peljejo malčke iz vrtca na sprehod in skrbno pazijo, da hodijo skupaj, po istem pločniku, skoraj po istih stopinjah. Ali ko ljudje tečejo maratone, vsi po isti poti, ki je vnaprej pripravljena in označena. Tudi ljudje, ki želijo priti na cilj, potujejo skupaj. Posameznik je zmeraj v nevarnosti, da se bo izgubil, da slučajno ne bo videl znaka na stezi in bo šel v napačno smer. Najpomembneje je hoditi skupaj v družinah. Družina je družina le, če skupaj hodi od svoje hiše ali stanovanja do šole, službe ali sprehoda; tam se mogoče razdeli, a brez nevarnosti, saj je veže velika, nevidna rdeča vez – ljubezen, ki je svetilka na poti in luč v temi. Naš čas je poln individualizma – delaj, kar sam hočeš, bodi to, kar sam želiš, uživaj in si privošči, kar hočeš … Družina je pravo nasprotje te zapeljivosti moderne dobe, saj vedno išče drugega, vedno potrebuje drugega, saj živi za drugega in predvsem ljubi drugega. Ljubezen je ljubezen le, če se daje naprej, če se deli. Tudi sredi digitalne dobe ostanejo želja, hrepenenje in potreba po družini, ki drži skupaj, enako kot pri naših prednikih. Pred dnevi smo z otroki v cerkvi molili rožni venec in vsak je lahko povedal, za koga ali za kaj bo zmolil zdravamarijo. In največ jih je molilo – za mamo in atija, da bi ostala skupaj … Ozrla sem se proti Jezusu in tiho zašepetala: Usliši jih! Naj ostanejo močne družinske vezi ljubezni, da bi čim več mam in atijev ostalo skupaj s svojimi otroki!
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. V današnjem jutru bi vas lahko vprašala, ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje, pa vas ne bom. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali? Tokrat pustimo ob strani vsakodnevno medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga: ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Mnogi samo nemočno in tiho sedijo na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. In kar je še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti ponovno zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako ponovno, za začetek, zaupati lastni moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoja občutja, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu se je zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost, potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo dobojevati, moji duši življenje in mojemu vratu okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da bi na vrvico svojega ovratnega nakita nanizali vse življenjske udarce in dobojevali zaupanje vase.
Psalmi predstavljajo posebno poglavje v Svetem pismu. Ponujajo veliko tolažbe in vere. To je občutila tudi avtorica današnje Duhovne misli, priznana dramska igralka Milada Kalezić.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o izgubi etike v družbi. Že antični filozofi so ugotavljali, da zakoni niso dovolj, pomembna je tudi etična drža posameznika.
… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje? Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR! Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči: Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev. Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA. Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva! Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE. Ali lahko dosežem, da bom sanjal, oziroma, da se bom sanj spomnil? – NE. Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne! Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!! O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«? Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih! O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje! Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah. Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik … Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom. Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač! Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar. Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer! Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.
Pred dnevi sem srečal znanca, ki je dejal: »Pa ta svet je zmešan, kaj se to dogaja. Vojne, zlorabe, krivice, oboroževanja, terorizem, migranti ... To ni več normalno!« Ob teh besedah in ob besedah današnjega evangelija, ki govori o pametnih, preudarnih in nespametnih, po domači bi rekli neumnih, sem razmišljal, kakšna je definicija »pameti« oz. »nespameti«. In počasi ugotovim, da svet, v katerem živimo, res postaja na glavo obrnjen svet. Zdi se mi, da kdor se zavzema za življenje, da je pameten. Ampak danes temu ni tako. Taki, ki jim je življenje »sveto«, so velikokrat na tapeti: kdor se zavzema za življenje od rojstva do smrti, za dostojno življenje, pravico do življenja, mnogokrat ni sprejet kot »pameten«. Če si upaš s tem izpostaviti v javnosti, si prej deležen napada kot odobravanja. Nasprotno pa, kar je res neumnost, kar je nesmisel, kar je v nasprotju s človekovo naravo, postavljajo kot pametno, napredno, sodobno, moderno. Po svoje povsem noro, ampak živimo v svetu, ki želi neumnost preobleči v »pamet«. V svetopisemski tradiciji kakor tudi v tradiciji Cerkve, je močno zarisana misel, ki pravi, da si s sedanjostjo »tlakujemo« prihodnost. Pa ne samo jutri, pa pojutrišnjem, ampak večnost. Zato beseda o pameti in nespameti ni tako nedolžna. Cerkveno leto se počasi izteka in evangeljske teme so vedno bolj eshatološke. To pomeni, da govorijo o koncu sveta oziroma o večnem življenju. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da vprašanje vstajenja odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovim kraljestvom ter prihodnjim časom, ki nas čaka. Pametne in nespametne device iz današnjega evangelija so pričakovale. In če tako preslikamo to čakanje in pričakovanje v današnji čas, vidimo, da smo tudi mi v »čakalnici«. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za kristjana to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Življenje se vsakemu izmed nas izteka. Ne vemo ne ure, ne dneva, ko se bo to življenje izteklo. Sveti Frančišek Asiški je ravno ob tej misli izrekel pomenljive besede: »Bratje, sestre – dokler imamo čas, delajmo dobro!« Z dobrimi, plemenitimi deli lahko začnemo že sedaj, danes.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub mnogim težavam, s katerimi se dan za dnem soočamo, lepo? V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi stalno razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katerega moramo celo življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako dalje. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
Spoštovani, ko govorimo o Bogu, tvegamo, kajti o najglobljih stvareh se ne da govoriti. Tako kot ne moremo definirati ljubezni, ker nam zmanjka besed; lahko pa jo izkusimo. Skušajmo opisati najlepši dan svojega življenja; ugotovili bomo, da ga ne moremo opisati v polnosti. Tako je tudi z govorom o Bogu. Življenje z njim niso le besede, ampak predvsem odnos. Če človeške ljubezni ne moremo izraziti z besedami, potem naše besede o Bogu slej ko prej padejo v vodo. Trojstvena ljubezen Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ni povezana s številkami, to je s količino, ampak z odnosom, to je s kakovostjo. Manj časa bi morali razmišljati o Bogu, več časa pa bi se morali z njim družiti. Kakšen je naš odnos do ljubljene osebe? Ali o njej samo razmišljamo ali smo raje z njo? Običajno o ljudeh razmišljamo takrat, ko nismo z njimi. Na svojega zakonca mislimo, ko smo narazen. Na svoje otroke mislimo, ko so zdoma. Na svoje ljubljene mislimo, ko umrejo. Toda v trenutku, ko smo z njimi, o njih ne razmišljamo, ker smo v njihovi prisotnosti. Poskusimo svojemu zakoncu oziroma partnerju razložiti, zakaj ga ljubimo. Ali zato, ker je lep, pameten, zabaven, bogat, dober, plemenit, razumevajoč in prijazen? Čez čas postane tak opis plitek, ker ne odraža bistva ljubezni. Izkušenj ni mogoče izraziti samo z besedami. Če to drži za lepoto sončnega zahoda, nežen dotik dojenčkove roke, ljubezen, koliko bolj to velja glede Boga. S kom imamo lahko najtesnejši, najgloblji in najzaupnejši odnos? Z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Brez tega smo votli in je v nas praznina. On je naše okolje, v katerem bivamo, tako kot je voda okolje, v katerem živi riba. Ko kristjan reče Bog, reče hkrati tudi ljubezen, ker je Bog občestvo ljubečih se oseb. Krščanstvo je edinstveno zaradi ljubezni. Za kakšno koreografijo ljubezni gre! A ker ljubezni ne živimo, krščanstvo postaja zaradi svoje hinavščine najbolj osovražena religija poražencev na svetu. Zato ljudje raje verujejo v druge višje sile. Največji problem krščanstva smo kristjani. Kdor ljubi, ustvarja prostor za drugega. Francoski filozof Gabriel Marcel je zapisal: »Reči drugemu ljubim te pomeni ti ne boš umrl.« Dejansko nam lahko samo Bog reče: »Ti ne boš umrl, ker te ljubim z večno ljubeznijo.« Zato smo nesmrtni. To je utrdil francoski filozof René Descartes rekoč: »Mislim, torej sem.« Kristjan lahko to parafrazira in reče: »Bog me ljubi, torej sem.«
Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«. Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to oseba, s katero hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka. Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja? se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, daste noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
Neveljaven email naslov