Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju?
Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba:
Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju:
»Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«.
»Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«.
Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja.
Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?«
Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«.
Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju?
Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba:
Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju:
»Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«.
»Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«.
Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja.
Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?«
Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«.
Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju?
Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba:
Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju:
»Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«.
»Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«.
Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja.
Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?«
Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«.
Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju?
Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba:
Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju:
»Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«.
»Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«.
Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja.
Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?«
Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«.
Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in napoved ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki nas je in ki bo ljubil in nas ljubi že zdaj. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Režiser Julien Duvivier spada med petih velikih klasikov v zgodovini francoske kinematografije. Med drugim je znan tudi po ekranizaciji slavnega župnika don Camilla in njegovega nasprotnika, župana Pepponeja. Duvivier pa je leta 1935 posnel tudi film Golgota, v katerem Jezus prvič govori na filmskem platnu, in to po francosko. Ena izmed odlik tega filma je, da pripoveduje pasijonsko zgodbo precej nekonvencionalno, medtem ko gledalec postane del množice, ki je vpeta v celotno dogajanje. Verjetno pa je eden najboljših prizorov iz filma Jezusov izgon trgovcev iz templja. Hitra menjava kadrov doseže vrh v impresivnem prizoru, ko kamera sledi Jezusu skozi stebrišče, pri tem pa je bolj kot Jezus v središču sam vstop v čustveno situacijo dogodka. S tem, ko kamera skuša zajeti kaotično dogajanje, je prizor izgona trgovcev iz templja prikazan tako, kot ga ni uspelo prikazati nobenemu režiserju ne prej ne pozneje. Ta evangeljski odlomek, ki ga beremo tudi pri bogoslužju današnje, tretje postne nedelje, je še kako izzivalen. Ne le za filmske ustvarjalce, ampak za vse nas, saj je res nenavadno, da je Jezus, ki spodbuja k dobremu in govori o ljubezni, spletel iz vrvi bič in tako goreče nagnal trgovce in menjalce denarja iz judovskega templja. To je popolnoma logično, saj je bil tempelj namenjen molitvi, ne poslu. Ta tam ni imel kaj početi. V tej luči nam lahko ta dogodek pomaga pri samoizpraševanju o našem mešanju svetega in posvetnega, pa naj si bo to v cerkvenem, institucionalnem ali občestvenem smislu, lahko pa tudi čisto osebnem. Nekako v duhu Pavlove misli, ko pravi, da smo Božji tempelj in da Božji duh prebiva v nas. In postni čas je idealna priložnost, da pri sebi pogledam, kaj se je v moje življenje, v moje odnose, v moj odnos z Bogom vpletlo takega, kar tja preprosto ne spada. Kaj je treba očistiti, izgnati, odstraniti. Pa ne z lastno močjo. Trgovce in menjalce z vso živino vred je iz templja izgnal Jezus. Zato je dobro, da ko prepoznam stvari, ki ne spadajo v moj tempelj, prosim Jezusa, naj jih od tam izžene in odstrani. Vrata svojega templja pa mu seveda lahko odprem tako v osebni molitvi kot predvsem v zakramentu spovedi, ko prav v Jezusovem odpuščanju prejmem to očiščenje, ko mu dopustim, da iz mojega templja izžene vse, kar tja ne spada. Ne nazadnje je to eden najlepših načinov priprave na naš največji praznik, veliko noč, ko se spominjamo tega, kar s podobo nakazuje tudi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.
Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o človekovem odnosu do Boga. Človek z njim razpravlja, se nanj jezi, ali pa ga tudi popolnoma zavrača, kar je za avtorja Duhovne misli precejšnja človeška nečimrnost.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih se nam ni vedno lahko, ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, da jih nismo slišali? Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala med njegovo boleznijo. Ko je bil že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj; ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da se to ne bo nikoli zgodilo. Čas je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala. Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je tako ravnal. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo storili drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo. Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem počela zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali. Vsak izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za prihodnost. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker v tistem trenutku preprosto ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi sedaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravila. Take so naše življenjske zgodbe in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.
Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeke in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj gotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi pomeni ublažiti krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti. Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej. Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov. Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.
Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, to lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, to bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zato ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so menihu, ki je prišel iz sosednjega samostana, naložili, da skrbi za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostarel zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebno posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvečal čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« je zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, katere namen je, da nas pokaže v čim boljši luči. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče, popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vsa lepotna merila in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas naredi edinstvene in zato tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza obsega tudi Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat izberem Jobovo. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je namenil Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, to pa pomeni, da so njegovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med Satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v nesreči ne bo več zvest Gospodu. A Satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj ne bi hudega sprejeli?« (Prim. Job 2,9) Ob koncu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Nimam dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Kljub svoji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom, navijam niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem in tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.
Slavni arhitekt Donato Bramante je poslal svojega še zelo mladega sina, naj nese načrte za cerkev sv. Petra papežu Juliju II. (umrl je leta 1513). Papež je bil z načrti zadovoljen. Hotel je nagraditi dečka in je odprl skrinjo, polno zlatnikov. Dečku je dejal: »Vzemi jih, kolikor jih zajameš v eno prgišče.« Deček je že stegnil roko, a jo takoj spet umaknil. Papežu je dejal: »Dajte mi jih vi, sveti oče, eno prgišče. Vaše roke so večje od mojih!« Nekaj podobnega naredimo mi, ko končujemo svoje molitve z besedami: »Prosimo te po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Zgodbe kažejo novo pot, 11) V življenju smo postavljeni pred izbiro, ali sprejeti Božji načrt za svoje življenje ali vsiljevati svojega. Ko smo v takem precepu, raje izberimo Božji načrt. Božja roka je namreč večja. Božji načrti so večji, pa tudi božja milost je velika. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je bil Jezus skušan. Upravičeno se vprašamo: zakaj je bil skušan? Ali ni bil Božji sin? Odgovor je preprost: ker je bil pravi človek. Podobno je bilo že pri krstu. Kristus ni imel greha, a je vseeno šel k Janezu Krstniku in se dal krstiti v znamenje odpuščanja grehov. Kristus je sprejel krst, da bi pokazal, da želi s človekom deliti vse, da se želi približati grešnemu človeku in mu pokazati, da mu je blizu. Podobno je Kristus pustil, da ga je hudič skušal. Vsak človek izkuša moč in privlačnost zla. Človek pravzaprav ne bi bil človek, če ne bi doživel skušnjav; na začetku se nam greh prikazuje kot privlačen in lep, na koncu pa nas pusti razočarane. Kristus je zavrnil vse skušnjave, čeprav je bil to zanj čas nevarnosti sredi puščave. Evangelij pravi: »In angeli so mi stregli« (Mr 1,13). Varovali so ga in ga vodili v puščavi, kot je Gospod varoval in vodil Izraelce na poti po puščavi. Zakaj beremo evangelij o skušnjavah vsako leto na začetku posta? Cerkev nas hoče v postnem času povabiti, naj delamo tako, kakor je delal Kristus: da zapustimo svoje ustaljeno življenje in se soočimo z zlom, ki nam grozi. Skušnjave sicer niso tako vabljive kot Jezusove, a so v bistvu zelo podobne. Zlo nas skuša z udobjem. Ne gre za običajno udobnost v življenju, ampak za udobnost, ki je posledica naše sebičnosti. Postni čas je nekakšna puščava, v katero stopamo vsako leto, da bi se soočili z zlom, ki nas napada. V nasprotju s Kristusom smo mi grešniki in vse nas ogrožajo skušnjave, s katerimi je hudi duh skušal njega. Soočenje s skušnjavami je za nas boleče, saj nam kaže, kako krhki in slabotni smo; vendar nam Bog stoji ob strani, podobno kakor je stal ob strani Jezusu.
»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več tako kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Neveljaven email naslov