Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdo mi je pripovedoval, kako je obiskal direktorja velike firme, ki je imel na pisalni mizi šahovsko uro. Ta ura je naravnana tako, da zazvoni po treh minutah. Vprašal ga je, čemu takšna ura v pisarni. Direktor je razložil: »Svojim odrejenim, ki prihajajo k meni z najrazličnejšimi problemi, dam tri minute časa. V treh minutah mora vsak jasno razložiti svoj problem. Ve, da ga bom poslušal samo tri minute. Kdor se potrudi in svoj problem v treh minutah jasno razloži, se mora prej z njim dobro spoprijeti, o njem dobro razmisliti. In izkušnja je pokazala, da po tem dobrem razmisleku devet ljudi od desetih sami rešijo svoj problem in mene sploh ne potrebujejo.
Pomislila sem, da je takšna šahovska ura zelo koristna zadeva. Ljudi prisili, da temeljito razmislijo o sebi in o svojih problemih. Na videz je to zelo »trd« direktor. Ljudje si predstavljajo dobroto skoraj vedno tako, da si moraš vzeti za reševanje problemov drugega veliko časa, da moraš še in še potrpežljivo poslušati, brez konca. In ljudem, ki zaradi problema prihajajo, pogosto sploh ni jasno, kaj je njihov problem. Pričakujejo, da jim bodo to povedali drugi in ad bodo tudi drugi razrešili njihov problem. V resnici je največja pomoč v tem, da postane človek, ki potrebuje pomoč, sam aktiven. Velikokrat ga je treba k temu prisiliti. Nikomur ne moreš pomagati, če se on sam za to aktivno ne odloči in če sam ne naredi odločilnega koraka in temeljito razmisli o sebi.
Veliko manj stisk bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da v bistvu vsak človek le sam zase lahko najde rešitev problema. Drugi so mu pri tem samo v oporo. Prvi korak k temu pa je, da o sebi zares temeljito razmisli.
Nekdo mi je pripovedoval, kako je obiskal direktorja velike firme, ki je imel na pisalni mizi šahovsko uro. Ta ura je naravnana tako, da zazvoni po treh minutah. Vprašal ga je, čemu takšna ura v pisarni. Direktor je razložil: »Svojim odrejenim, ki prihajajo k meni z najrazličnejšimi problemi, dam tri minute časa. V treh minutah mora vsak jasno razložiti svoj problem. Ve, da ga bom poslušal samo tri minute. Kdor se potrudi in svoj problem v treh minutah jasno razloži, se mora prej z njim dobro spoprijeti, o njem dobro razmisliti. In izkušnja je pokazala, da po tem dobrem razmisleku devet ljudi od desetih sami rešijo svoj problem in mene sploh ne potrebujejo.
Pomislila sem, da je takšna šahovska ura zelo koristna zadeva. Ljudi prisili, da temeljito razmislijo o sebi in o svojih problemih. Na videz je to zelo »trd« direktor. Ljudje si predstavljajo dobroto skoraj vedno tako, da si moraš vzeti za reševanje problemov drugega veliko časa, da moraš še in še potrpežljivo poslušati, brez konca. In ljudem, ki zaradi problema prihajajo, pogosto sploh ni jasno, kaj je njihov problem. Pričakujejo, da jim bodo to povedali drugi in ad bodo tudi drugi razrešili njihov problem. V resnici je največja pomoč v tem, da postane človek, ki potrebuje pomoč, sam aktiven. Velikokrat ga je treba k temu prisiliti. Nikomur ne moreš pomagati, če se on sam za to aktivno ne odloči in če sam ne naredi odločilnega koraka in temeljito razmisli o sebi.
Veliko manj stisk bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da v bistvu vsak človek le sam zase lahko najde rešitev problema. Drugi so mu pri tem samo v oporo. Prvi korak k temu pa je, da o sebi zares temeljito razmisli.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekdo mi je pripovedoval, kako je obiskal direktorja velike firme, ki je imel na pisalni mizi šahovsko uro. Ta ura je naravnana tako, da zazvoni po treh minutah. Vprašal ga je, čemu takšna ura v pisarni. Direktor je razložil: »Svojim odrejenim, ki prihajajo k meni z najrazličnejšimi problemi, dam tri minute časa. V treh minutah mora vsak jasno razložiti svoj problem. Ve, da ga bom poslušal samo tri minute. Kdor se potrudi in svoj problem v treh minutah jasno razloži, se mora prej z njim dobro spoprijeti, o njem dobro razmisliti. In izkušnja je pokazala, da po tem dobrem razmisleku devet ljudi od desetih sami rešijo svoj problem in mene sploh ne potrebujejo.
Pomislila sem, da je takšna šahovska ura zelo koristna zadeva. Ljudi prisili, da temeljito razmislijo o sebi in o svojih problemih. Na videz je to zelo »trd« direktor. Ljudje si predstavljajo dobroto skoraj vedno tako, da si moraš vzeti za reševanje problemov drugega veliko časa, da moraš še in še potrpežljivo poslušati, brez konca. In ljudem, ki zaradi problema prihajajo, pogosto sploh ni jasno, kaj je njihov problem. Pričakujejo, da jim bodo to povedali drugi in ad bodo tudi drugi razrešili njihov problem. V resnici je največja pomoč v tem, da postane človek, ki potrebuje pomoč, sam aktiven. Velikokrat ga je treba k temu prisiliti. Nikomur ne moreš pomagati, če se on sam za to aktivno ne odloči in če sam ne naredi odločilnega koraka in temeljito razmisli o sebi.
Veliko manj stisk bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da v bistvu vsak človek le sam zase lahko najde rešitev problema. Drugi so mu pri tem samo v oporo. Prvi korak k temu pa je, da o sebi zares temeljito razmisli.
Nekdo mi je pripovedoval, kako je obiskal direktorja velike firme, ki je imel na pisalni mizi šahovsko uro. Ta ura je naravnana tako, da zazvoni po treh minutah. Vprašal ga je, čemu takšna ura v pisarni. Direktor je razložil: »Svojim odrejenim, ki prihajajo k meni z najrazličnejšimi problemi, dam tri minute časa. V treh minutah mora vsak jasno razložiti svoj problem. Ve, da ga bom poslušal samo tri minute. Kdor se potrudi in svoj problem v treh minutah jasno razloži, se mora prej z njim dobro spoprijeti, o njem dobro razmisliti. In izkušnja je pokazala, da po tem dobrem razmisleku devet ljudi od desetih sami rešijo svoj problem in mene sploh ne potrebujejo.
Pomislila sem, da je takšna šahovska ura zelo koristna zadeva. Ljudi prisili, da temeljito razmislijo o sebi in o svojih problemih. Na videz je to zelo »trd« direktor. Ljudje si predstavljajo dobroto skoraj vedno tako, da si moraš vzeti za reševanje problemov drugega veliko časa, da moraš še in še potrpežljivo poslušati, brez konca. In ljudem, ki zaradi problema prihajajo, pogosto sploh ni jasno, kaj je njihov problem. Pričakujejo, da jim bodo to povedali drugi in ad bodo tudi drugi razrešili njihov problem. V resnici je največja pomoč v tem, da postane človek, ki potrebuje pomoč, sam aktiven. Velikokrat ga je treba k temu prisiliti. Nikomur ne moreš pomagati, če se on sam za to aktivno ne odloči in če sam ne naredi odločilnega koraka in temeljito razmisli o sebi.
Veliko manj stisk bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da v bistvu vsak človek le sam zase lahko najde rešitev problema. Drugi so mu pri tem samo v oporo. Prvi korak k temu pa je, da o sebi zares temeljito razmisli.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan v svoj prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in obratno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakorkoli izboljšali, pač pa priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod.
Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
Če si človek prizadeva, da živi v iskrenih in pristnih odnosih, ga lahko nekakšna navidezna pošitrkanost ali politična korektnost spravlja samo v slabo voljo. Preprosto zato, ker je nepristna. Nekaj, kar mora biti, kar vsi pričakujejo, čeprav se morda s tem sploh ne strinjajo. Večkrat v slogu Andresenovih Cesarjevih novih oblačil. Vsi vedo, da se nekaj ne ujema, a je pač vsak tiho zato, ker se boji zase, za svoj ugled, za svoj status. Preprosto ploskaš zato, ker vsi tako delajo, in zato, da ne bi štrlel iz množice; da ne bi izpadel kot bedak, nevednež ali nestrpnež. Ko beremo evangelije, pri Jezusu nikoli ne srečamo politične korektnosti. Lahko je vljuden, olikan, predvsem pa spoštljiv. Politično korekten pa nikoli. Določene stvari lahko pove malo bolj v rokavicah, da bi sporočilo lažje prišlo do poslušalca. Še raje uporablja zgodbe, prilike ali prispodobe zaradi njihove univerzalne in nadčasovne razsežnosti. Da je lahko sporočilo razumljivo v Jezusovem in v današnjem času. Evangeljski odlomek današnje nedelje pa je eden tistih, v katerih je Jezus zelo neposreden, brez vsakega olepševanja. Tako pač je. Naj si to želimo slišati ali ne. V evangelijih lahko na mnogih mestih beremo o Božjem usmiljenju in odpuščanju, še posebej v prispodobah o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in predvsem o izgubljenem sinu. Toda ob vsem usmiljenju in odpuščanju v enem primeru ni pardona – in to je v današnjem evangeljskem odlomku, ko Jezus jasno pravi, da bo človeškim sinovom »vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« V tem primeru ni usmiljenja, ni odpuščanja. Seveda moramo to razumeti v celotnem kontekstu sobesedila. Ko na začetku javnega delovanja po prvih čudežih in pridigah Jezus postane slaven, njegovi sorodniki nasedejo govoricam, da Jezus ni priseben, da se mu je odpeljalo. Še več: jeruzalemski pismouki ga začnejo obtoževati, da s hudičevo močjo dela čudeže. In prav s tem izbijejo sodu dno. Ko neki strokovnjaki za Sveto pismo, ki se imajo za verne in celo pravoverne, ne vidijo in ne prepoznajo, da Jezus vse to dela z močjo Svetega Duha. V tem je glavna težava. Človekovo zakrknjeno srce, ko noče, ko ne želi videti Božjega, ampak ima svoj prav, trmasto prepričanje in se oklepa svojih fiksnih predstav. Prav zato pravi Jezus, da bodo ljudem odpuščeni vsi grehi in kletve, če jih bodo obžalovali, samo kletev zoper Svetega Duha ne bo. Človek z zakrknjenim srcem, ki se popolnoma zapre pred Božjim, ga noče videti in sprejeti, ampak ga absolutno zavrača, se s to držo sam izolira od Boga. To pa je največje prekletstvo, ki ga ne izreče Bog, ampak si ga človek nakoplje kar sam.
Človek se po navadi razveseli, da bo praznoval. Taka je vsaj njegova prva misel. V njem se vzbudi pričakovanje, ki se opira na izkušnje s prejšnjih praznovanj, dogodkov, ki so se mu zapisali v srce. Tako je med nami, ki smo prijatelji. Imamo dragocene odnose in želimo doživljati stvari skupaj. Lahko bi se samo zahvalili za vse, kar nam je dano, za odnos, ki ga imamo. Vemo, da je nekaj prelepega, ko začutimo drug drugega, lahko se nasmejemo, iskrimo ob naših večnih primerjavah, se razumemo v težavah, se dobrohotno veselimo tudi majhnih uspehov vsakega izmed nas. Vsak praznik, ki živi v naših dušah kot del omike, sproži poseben občutek, zagon za to, da se premaknemo v neko smer, morda po utečeni navadi ali pa v kaj novega. Začnemo pripravo na dogodek. Vsak izmed nas na svoj način prispeva k temu, da je ozračje sproščeno, toplo, igrivo, a hkrati poskrbi za vse, kar nam lahko polepša praznovanje. Z leti je priprav vedno manj. Nihče ne pozabi poskrbeti tudi zase, za to, da se praznovanje ne bo po nepotrebnem spremenilo v problem. Pa vendar, tudi problem, ki ga nismo predvideli, lahko okrepi prijateljstvo. Kot tisto noč. Bila je ledeno mrzla noč s kristalno čistim snegom. Pešačili smo čez polja in gozdove po škripajočem snegu. Zvezdnato nebo. Svetilo nam je na milijone zvezd. Samota. Imeli pa smo tudi svoje svetilke. Sprva smo živahno klepetali med seboj, potem pa smo utihnili in začutili globino tišine. Nikjer nobenega prometa. Tišina je bila tako močna, da je delovala kot en sam velik, topel objem. Mraz se je zarezal v obraz, v pljuča. Zazdelo se mi je, da bom kmalu potrebovala zdravilo za lažje dihanje. Bolje, da to takoj storim, sem se odločila. Pobrskala sem po nahrbtniku, a zdravila ni bilo. Nedaleč stran se je iz nekega naselja v nebo pognala raketa. Odločila sem se, da prijateljem povem, kaj se mi dogaja. Pozabila sem nujni pripomoček za pohod. Neprijetno sem se počutila. Potem sem začutila roko. Skrb in razumevanje. Vsi so bili eno z menoj. Nič mi niso očitali. Vodja je povedal, da je v resnici naš cilj tisto naselje. Raketa. To je bilo znamenje zame, da je tam zatočišče, da je rešitev blizu. Hvala za vse, mi je pelo srce, ko smo na toplem, v prijaznem gostišču pili čaj. Hvala za prijatelje, za vse ljudi, za to, da lahko doživljam dobroto, prijazno pomoč. Topel napitek mi je pomagal, nekdo je prinesel še zdravilo, ki sem ga potrebovala. Kot majhen čudež. Ali pa velik. In igra luči, ki je sijala z neba, se je prepletala z našim praznovanjem, objela nas je Luč, ki je bila z nami in smo jo čutili skupaj, v dobrem in slabem povezani prijatelji.
Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, kjer smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni spregovoril o tem, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, kjer bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih mnogih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj dejansko pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, kako bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih problemih, o svojih težavah, pa še o marsičem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v to svoje novo stanje in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki takole reagirajo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, ker ji s tem preprečijo, da bi spregovorila do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo v njenem pripovedovanju vzeli resno. Ko bi vsaj nekdo rekel: »Res? Boli te? To je pa lahko neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsakdo izmed nas. Kolikokrat reagiramo s tem »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca spregovori o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da tako reagiramo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj narediti za boljši in lepši svet, moramo paziti na naše medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začenja s sposobnostjo našega poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na modrost starogrškega filozofa, matematika in astronoma Talesa. Radovednim someščanom je odgovarjal, kaj je najstarejše, najlepše, najhitrejše, najmodrejše na tem svetu.
Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veselim smo, da je našim prednikom uspelo verjeti, da je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kančka teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za velikansko množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaš stalni spremljevalec, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite na enkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je kasneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Spoštovani, slišal sem, da je v neki španski vasi hči prosila duhovnika, naj pride k njim domov, da bi molil z njenim zelo bolnim očetom. Ko je duhovnik vstopil v siromašno sobo, je zagledal bolnega starčka, ki je hropel, čeprav je imel glavo na dveh vzglavnikih. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je mislil, da je tam nastavljen zato, da bi kot gost prisedel. Starček ga je vprašal: »Kdo ste? Zakaj ste prišli?« Gost se je sklonil nad posteljo in mu rekel: »Duhovnik sem. Vaša hči me je prosila, naj z vami pomolim za vaše zdravje. Opazil sem, da je poleg vaše postelje stol. Verjetno je pripravljen zame, kajne?« Starček je tiho odgovoril: »Ah, stol? Prosim, zaprite vrata, kajti tega nisem povedal še nikomur. Vse življenje sem se spraševal, kako moliti, a nisem vedel. Tudi v cerkvi so govorili o nujnosti molitve, in o tem, kakšen blagoslov prinaša, a mi ni šlo. Zato sem nekega dne prenehal moliti. Tako je trajalo do nekaj dni nazaj, ko me je obiskal prijatelj in mi povedal, da moliti pomeni pogovarjati se z Jezusom. Še vedno nisem dojel. Zato mi je svetoval, naj postavim poleg postelje prazen stol in skušam verjeti, da na njem sedi Jezus. Opogumil me je, naj se začnem z njim pogovarjati in tudi poslušati, kaj on govori meni.« Duhovnik je bolnega starčka napeto poslušal. Vprašal ga je, kako mu je šlo. Starček mu je rekel: »Poskusil sem. Postalo mi je tako všeč, da to počnem večkrat dnevno. A vedno pazim, da tega ne opazi hči, sicer bi mislila, da sem izgubil razsodnost.« Starčkova pripoved je duhovnika ganila. Svetoval mu je, naj tako nadaljuje. Nato sta skupaj molila in duhovnik se je vrnil domov. Čez čas je starčkova hči duhovniku sporočila, da je njen oče umrl. Vprašal jo je, ali je umrl potešeno. Povedala mu je: »Ko ste odšli, me je poklical k sebi. Bil je umirjen kot še nikoli. Celo nasmešek je imel na obrazu. Rekel mi je, da me ima zelo rad. Poljubil me je in me stisnil k sebi. Ko sem se čez kake pol ure vrnila, sem ga našla mrtvega, a v nenavadnem položaju. Ni mi jasno, kaj se je zgodilo, kajti preden je umrl, je očitno povlekel prazen stol k postelji in svojo glavo naslonil nanj. Kaj vi mislite o tem? Zakaj je to storil?« Duhovnik, ki si je brisal solze z oči, ji je rekel: »Njegova skrivnost pač. O, ko bi lahko vsi tako umrli.«
Ko so se Izraelci v 5. stoletju pred Kristusom vrnili iz babilonske sužnosti, so njihovi preroki napisali »Ponovljeno Mojzesovo postavo«. Tako zdaj imenujemo tudi Peto Mojzesovo knjigo. Zelo zanimivo je, da so takrat Božjo zapoved o posvečenem dnevu v tednu ter dnevu počitka razširili še na vse starostne skupine, prav tako pa na služinčad in na tujca, ki je sicer na Vzhodu v tistem času veljal za brezpravnega. In kar še posebej preseneča, je, da so misili celo na domače živali, se pravi, da prepoved sobotnega garaškega dela velja prav tako za vola, osla in druga živinčeta. S tem so želeli poudariti, da je prav, da en dan v tednu počiva brez izjeme ne samo vsak človek, ampak tudi vsa narava. Toda sobotni praznik za Jude ni pomenil samo dneva brez dela, imel je tudi močno vsebino, ko se je pravoveren Jud zavedal, da ni samo homo faber, človek delavec, ampak je tudi religiozno bitje. Je tudi tisti del stvarstva, ki je sposoben počastiti Boga in doživljati nekaj lepega, nekaj svetega. In to naj počne v imenu vseh drugih živih bitij. K temu čaščenju Boga lahko povabi še druge ljudi, kajti vsak človek ima svoje dostojanstvo, vsako človeško bitje je Božja podoba, zato ga ne sme nihče skruniti, ampak spoštovati in zaščititi. Dovoljeno mu je tudi prekršiti sobotni počitek, samo da bi ostal živ in zdrav. Jezus pa prav na sobotni dan tudi ozdravlja. Njegovi rojaki so menili, da je to njegov poklic, njegov delavnik. Niso namreč razumeli, da Jezus ozdravlja iz ljubezni, ne pa zaradi svojih delovnih obveznosti. V ljubezni do trpečega, bolnega in do človeka v stiki ni omejitve. Vsak praznični dan je nekaj svetega, toda še bolj je svet človek sam. Kristus ozdravi revežu njegovo suho roko. V tem je nova simbolika. Roka ni samo zelo pripravno delovno orodje. Človek je veliko več kot le homo habilis, se pravi bitje z izurjeno in spretno roko. Njegova roka zna tudi pobožati, objeti, izkazovati ljubezen. Naša roka je tudi simbol darežljivosti, saj z njo znamo obogatiti druge. Človeška roka zna prav tako blagoslavljati. Da bi priklicala blagoslov z neba, se tudi sama dviguje kvišku, v smeri neba, in v molitvi prosi Boga, naj se skloni k trpečemu in ljubečemu človeku.
Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« piše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, pa naj ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, ampak presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s pračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, tako življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem prepustimo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.
»Noben človek ni otok,« je zapisal angleški pesnik in anglikanski duhovnik John Donne v svoji zbirki Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih, za njim pa ponovil nesrečni Ernest Hemingway v romanu Komu zvoni? Misel, da smo, čeprav je to velikokrat skrito pod vodno gladino, vsi del celine, istega kopnega, tudi nepoučenemu ali nevernemu preprosto in jasno razloži, da je vse človeštvo ena sama družina. Po krščansko: da smo vsi ljudje Božji otroci, bratje in sestre, eno samo občestvo. Čeprav živim blizu Bleda, sem bil na otoku le nekajkrat. Razlog za to je, da nisem prav spreten plavalec in da cena vožnje s »pletno« poštenega Gorenjca peha v pobožnost – seveda v želji, da bi zmogel hoditi po vodi. Po številu obiskov te »slovenske znamenitosti« me moja žena za en obisk prehiteva. Kot dvanajstletno dekletce je vlekla za vrv zvona želja in prosila Marijo, da bi jaz postal njen mož. Njena prošnja je bila silna, zvonjenje pa tudi, tako da so na otok prihiteli gasilci, misleč, da gori, in precej prestrašenih Blejcev, misleč, da zopet prihajajo Turki. Da bi se izognila škandalu, Marija ni imela druge možnosti, kot da dekletce usliši. In tako sva, srečno poročena, pred leti prvič skupaj obiskala otok. Na njem k sreči ni bilo ne gasilcev ne Turkov, bili pa so japonski turisti, ki so udrli v cerkev, ravno ko sva molila pred zlatim oltarjem. Vodič je hitel z razlago o zvonu in Mariji, ki bojda uslišuje, Japonci pa so se vzorno postavili v vrsto pred vrv, da sami preverijo, kaj drži in kaj ne. Nisem si mogel kaj. Pristopil sem k vodiču in ga poprosil, naj jim pove, naj bodo pazljivi v prošnjah. Da sva živi dokaz, da Marija sliši tako zvon kot prošnje in da tudi usliši. In ko jim je vodič prevedel moje besede, so se, seveda potem ko so pozvonili, postavili v vrsto in fotografirali še naju, tako da se še danes sprašujem, če morda ne visiva uokvirjena med drugimi trofejami v kaki japonski dnevni sobi. Da prideš do Marije na otoku, se moraš potruditi ali plačati ceno. Obiska ne zmore in si ne more privoščiti vsak. A Marija, čeprav na videz oddaljena, ni daleč, ni na otoku, saj noben človek ni otok. Blizu je in nas sliši. Ni nam treba ne plavati ne veslati, da bi bili plat zvona. Nihče ni sam. Nihče tako tudi ne moli sam. Ne more. Ker ni otok. Vedno, ko molim, molim z vsemi vami. Molimo skupaj, torej, združeni v občestvo, v telo. V celino. Zato ne sprašuj, komu zvoni, niti ne, kdo zvoni in zakaj zvoni. Vedno zvoni tebi in vedno zvoniš ti in vedno zvoni zate!
Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati.
Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo mi ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami, brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti za izobraževanje. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu propadanju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in šolanje. Izvedeli pa so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali prebivališče in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne čustveno, ampak preprosto s hvaležnostjo do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči, ki je prišla s Petrom Opeko in združenjem AKAMASOA, bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo leta 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje ob pomoči dobrih ljudi postajalo lepše.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim. Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno. Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
»O, brezno, o, večno božanstvo, o, brezdanje morje! Ali si mi mogel dati kaj več kot samega sebe? Ti si ogenj, ki vedno govori in ne uničuje. Ogenj, ki v svojem žaru požiga v duši vsako samoljublje. Ogenj, ki odjemlje vsako mrzloto; razsvetljuje ... V tvoji luči spoznavam in si predstavljam tebe, ki si najvišja in neskončna dobrina, dobrina nad vsako dobrino ... Lepota nad vsako lepoto ... V tebi je sama sladkost brez vsake grenkobe« so besede, ki jih je v mističnem zamaknjenju nerekovala sveta Katarina Sienska, morda ena najodločnejših, najpogumnejših in tudi najjasnejših in v Boga zamaknjenih žena 14. stoletja. Presveta Trojica ostaja skrivnost, četudi je razvoj teologije skozi stoletja prinesel kar nekaj spoznanj. Občestvo treh oseb, Boga Očeta, Boga Sina, Boga Duha, troedinost, prešinjajoča ljubezen je tista blaženost, so tista nebesa, po katerih hrepeni sleherna človeška duša, zavedno ali nezavedno. Po krstu smo poklicani, da bi v to občestvo vstopili, da bi v njem večno živeli, vendar pa nas konkretnost zemeljskega življenja in greha začasno še ločujejo od tega neskočno blaženega utrpevanja Boga. In vendar nam Bog, ko se nam sam daje v jed pri svetem obhajilu, daje okušati predokus tega, kar upamo, da bomo nekoč dosegli – zedinjenosti z njim. Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Kristusu, verujmo, upajmo in ljubimo tako, da tudi mi nekoč vstopimo v to blaženost nebes, v notranje življenje Presvete Trojice, h kateri smo povabljeni. Prijetno nedeljo želim. Caterina da Siena: Il Dialogo, a cura di G. Cavallini. Rim: Ed. Cateriniane, Roma, 1968, pg. 500−501.
Neveljaven email naslov