Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
»Kakor lesenega tramovja, ki ga vgradijo v stavbo,
potres ne bo mogel razkleniti,
tako tudi srce, ki sloni na dobro premišljeni odločitvi,
v usodnem trenutku ne bo klonilo.«
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
»Kakor lesenega tramovja, ki ga vgradijo v stavbo,
potres ne bo mogel razkleniti,
tako tudi srce, ki sloni na dobro premišljeni odločitvi,
v usodnem trenutku ne bo klonilo.«
. Danes goduje znameniti svetnik Anton Puščavnik, ki je še za svojega dolgega življenja, živel je več kot sto let, med svojimi sodobniki v 3. in 4. stoletju vzbujal občudovanje kot asketski modrec in menih v egiptovski puščavi. V današnji Duhovni misli smo zbrali nekaj njegovih izrekov, ki so v prevodu Jasne Hrovat izšli pri Mohorjevi družbi.
Vse pogosteje me zaskrbi, kaj če tudi sama sodim med zoprneže, ki kar naprej svetujejo in poučujejo. Nekaj jih poznam in ob njih se moram vedno krotiti. Obhaja me zla slutnja, da sem z modrovanjem predvsem službeno gnjavila cele rodove. Saj kaj pa počne učitelj drugega, kot da poučuje domnevno neuko čredo! A se mi je zgodilo, da se je iz zadnje klopi oglasil večni cvekar: Ja, štrik vtaknite v vtičnico – ko čudodelni grafoskop na zid ni hotel nametati učnih čudes. Božični čas je izzvenel. Zdaj se sprašujem, koliko se mi je dalo in hotelo in želelo uresničevati krščanske kreposti; od štirih glavnih do treh božanskih ali pa obrnjeno. Gre za srčnost, zmernost, pravičnost, razumnost, vero, upanje in ljubezen. Uh, dolga vrsta! Če odmislim vero, in to prav krščansko, zadevajo navedene kreposti – ampak prav vsakogar, kot bi trdila sredi svoje kuhinje. Pravzaprav pa vere ne kaže izvzemati, saj če ne verjamem v božanstvo, me pa prešvigne stara vraža, da črna mačka ne primačkljá nič dobrega. Srčnost mi je od nekdaj draga, a je imam bore malo. Kaže na pogum v kočljivih okoliščinah, kaj šele v nevarnih! Zmernost – no ja, približno. Pravičnost – to pa! Precej varljivo upam, da sem bila nadvse pravična glede šolskih ocen. Toda sam Bog ve … Razumnost povezujem z razumevanjem, sprašujem pa Svetega Duha, zakaj mi jo je le skopo odmeril. Božja deteljica – vera, upanje, ljubezen – me vleče k vice, nebesa, pekel, igri iz otroških let; toliko časa smo ivanjščicam trgali cvetne lističe, dokler zadnji ni zagotovil nebes. Torej ljubezni. Mar že poučujem in natresam primerke človeških navad, ki bi prikrito, če že ne očitno vsebovale poduk? Tako se moram spet vprašati, kdaj človek postane zoprnež. Končno pa – zakaj imamo ljudje razum? Na časovnem traku in v literaturi kar obdobje racionalizma. Uj, Zoisov krožek! V četrtem razredu gimnazije – zdaj na koncu devetletke – me je metalo pod strop od samega navdušenja. To, to: Zois pa Pohlin pa Vodnik! Brez teh Prešerna ne bi bilo! A je bil in tudi naš profesor, ki je s prelepim baritonom odpel vse njegove uglasbene pesmi. Bog se usmili, bog ve, ali dandanes kje kak učitelj v razredu zapoje kako Prešernovo, Jenkovo, Kosovelovo … Naj vendar ne bom zoprna!
Ko sem odraščala, nisem bila zadovoljna s seboj. Postala sem previdna. Nisem veliko govorila. Raje sem opazovala od strani, predvsem ljudi. Bila sem kot pivnik. Zapomnila sem si, kar so govorili, pa tudi to, koliko in kako je kdo govoril. Zanimivo je bilo njihovo odzivanje na dogodke, na stališča drugih. Nekateri so se rad prepirali, drugi potuhnili. V moji družini ni smelo biti laži, niti oklevanja glede resnice. Tudi zvitosti, lenobe, nepoštenosti ne. To me je oblikovalo, me spodbujalo k razmišljanju. Spoznala sem, da so nekatere stvari v življenju trajne. Pričakovala se je vztrajnost pri prizadevanju za dobro. A vendarle, resnice ni tako lahko izraziti. Večina ljudi tako ali drugače prehitro verjame besedam. Kar pograbijo mnenje ali izjavo, kot da bi bila celota. Tudi Sveto pismo lahko beremo na hitro. Mislimo, da odlomek ali vrstico razumemo, in jo razlagamo, ne da bi se poglobili vanjo. Besede letijo mimo, ne govorijo v globino. Treba je utihniti in prositi za milost Bližine. Ne razumem, toda tukaj sem, Gospod. Verjamem. Lahko se pokaže žarek spoznanja. Če mislim, da vse vem, lučka ne posveti. Kdaj naj utihnem, se marsikdaj vprašam. Po navadi takrat, ko ne vem, kaj reči. Ne najdem besede. Ali ko bi moja beseda naredila škodo, namesto da bi prispevala k pomiritvi, razjasnitvi; ko ne bi rešila ničesar, ne bi prispevala nič dobrega. Lahko pa kdaj ostane tudi slab občutek, skrb, da bi morala kaj povedati. Da bi vsaj postavila vprašanje. Da bi glasno priznala, da ne vem, da nimam pojma, kaj se dogaja, kako naprej. Ko mi je mlada ženska zaupala veliko bolečino, ki jo je mučila, sem lahko le tiho, sočutno poslušala. Nisem imela pojma, o čem govori, nisem vedela, kaj čuti. Samo z neznatnim razumevanjem sem slišala hudo stisko. Vendar nisem mogla vedeti. Vsaka zgodba je enkratna. Čutila sem človeško trpljenje. Tolikokrat se oklepamo iluzije, da vemo, kaj je težava sočloveka, kaj se z njim dogaja, s čim se bojuje. Pa je to lahko daleč stran od resnice. Brez besed, z ljubeznijo, dobrohotnostjo, odpuščanjem tiho poslušam, odprta za spoznanje, da se tako oplemenitijo siromašne besede, ki naju povežejo v zaupanje dveh src, ki se prebujata za rast. Včasih pogledam nekoga, ki je že dolgo z menoj. Spreleti me, da ga v resnici sploh ne poznam. Stara podoba o njem je v moji glavi. Resničnost je morda drugačna. On je tu, jaz pa ga v resnici ne vidim. Odločim se in iščem. Zanimam se zanj, ga pozorno gledam, poslušam, da ga slišim v globino, ga objamem, govorim iz srca, nato pa se z roko v roki odpraviva na pot odkrivanja najine resnične podobe, vzajemnega odnosa.
Dejstvo je, da tehnologija in z njo povezan dostop do družbenih omrežij močno vplivata na naše življenje. Med drugim se je spremenil naš odnos do ljudi, s katerimi si delimo življenje. Družbena omrežja nam na primer dajejo moč, da določimo odnose pod svojimi pogoji. Če moj prija-telj objavi fotografijo, imam moč odločati o več stvareh. Si bom fotografijo ogledal takoj ali pa bom to naredil pozneje? Se bom odzval takoj, ko jo vidim, ali pa se bom odzval pozneje? Se bom sploh odzval ali pa bom preprosto raje pogledal, kaj so objavili drugi prijatelji? Imam popoln nadzor nad temi prijateljstvi in z njimi upravljam z razdalje. Če ste moj virtualni prijatelj, vam bom pokazal samo delčke svojega življenja, tiste, za katere si želim, da bi jih videli, in vam povedal samo to, kar vam želim povedati. Če po drugi strani to, kar boste objavljali, ne bo po mo-jem okusu, vas lahko preprosto “izbrišem” s seznama svojih prijateljev. Naša spletna prijateljstva so pod našim nadzorom. In ta nadzor vpliva na to, kako upravljamo s svojimi odnosi. Poleg tega se je spremenil tudi pomen besede “prijatelj”. Če je nekoč prijatelj pomenil osebo z istimi interesi in nekoga, s kom smo se radi družili, je danes prijatelj lahko nekdo, ki ga v resničnem življe-nju morda sploh nismo nikoli srečali. Prijatelji so ljudje, ki sledijo temu, kar objavljamo na družbenih omrežjih. In glede na to, ali gre za vzajemno ali samo enostransko sledenje, lahko govorimo o raz-ličnih vrstah prijateljstva. Šokantno pri tem pa je, da imajo številni ljudje na desetine in stotine virtualnih prijateljev, hkrati pa nimajo nikogar, s komer bi delili svoje življenje. Tehnologija nam domnevno prihrani veliko časa, toda zdi se, da imamo vse manj časa za pristne odnose z ljudmi. Omogoča nam številne stike, toda to ne pomeni, da imamo resnično bližino. Ob Kristusovem rojstvu izgovorjene besede “In imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami” (Mt 1,23) pa nam kažejo popolnoma drugačen vzorec. Bog svojega sporočila o tem, koliko mu pomenimo, ni napisal na nebo. Svojo ljubezen je pokazal na Zemlji. Odrekel se je nebe-som in postal eden od nas. V osebi Jezusa Kristusa je postal človek. Prišel je in živel z nami. Imel je rad ljudi, ki so jih drugi zavračali. Svoje življenje je posvetil tistim, za katere so verski voditelji govori-li, da niso vredni. Družil se je, celo jedel je s tistimi, ki so jih drugi imeli za izmečke. Navzočnost je močna. Zakaj se torej zadovoljujemo z nečim manj od tega? Predlagal bom dve uporabni stvari, ki ju lahko začnete delati takoj in ki imata osupljivo moč, da iz-boljšata vaše odnose in okolico, v kateri živite. 1.\tBodite telesno navzoči. Ne digitalno. Ne virtualno. Ne v skupinskem klepetu, ampak v istem prostoru. Vzemite si čas. Ne za virtualne, ampak za resnične odnose. V pismu Rimljanom 12,19 beremo: “Ne pretvarjate se, da imate radi druge ljudi. Res jih imejte radi.” Ne zadovoljite se s plitkimi odnosi, na katere smo se navadili. Imejte resnično radi ljudi. Bodite navzoči v njihovem življenju. 2.\tToda še pomembneje je, da ste vključeni tudi čustveno. Ne bodite le tam; bodite tam kot celot-na oseba. Poskrbite, da bo oseba, s katero ste, v tistem trenutku najpomembnejša oseba na svetu. Odložite svoj telefon. Če niste ravno zdravnik, ki mora biti dosegljiv na klic, ga lahko celo popolnoma ugasnete. Ne preverjajte neprestano svojega telefona, ker se bojite, da boste zamu-dili sliko hišnega ljubljenčka, ki jo je objavil vaš prijatelj. Ali pa mogoče res navdihujoče sporočilo osebe, za katero niste še nikoli slišali, ali pa to, da bo nekdo všečkal vašo fotografijo, ki ste jo objavili pred 20 minutami. V resnici bi nas moralo biti strah le tega, da ne bomo zamudili ljudi, s katerimi smo. Otrok, ki odraščajo. Bližine zakonca. Pristnih prijateljev.
Danes bomo skupaj premišljevali o Jezusovih besedah, ki jih je evangelist Janez zapisal v tretjem poglavju v tretji vrstici: »Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Kaj pomenijo te Jezusove besede? Kaj pomeni rojstvo od zgoraj? Iz božje knjige, Svetega pisma, poznamo Jezusovo življenje. Vemo, da je Bog Oče, Stvarnik neba in zemlje, poslal Jezusa, svojega Sina, iz nebes, da se je rodil kot človek devici Mariji. Jezus je na Zemlji živel brez greha in brez madeža, kot piše. Pri tridesetih letih je prejel iz nebes moč Svetega duha, dajal je mogočna znamenja, delal čudeže, ozdravljal bolne, hrome, izganjal demone, umiril veter in valove, pomnožil kruh in nahranil lačne, obujal mrtve in še veliko dobrega je storil. Po treh letih delovanja pa so ga prijeli, mučili in pribili na križ. Ko je umrl, so ga pokopali. Toda on je že prej povedal, da bo tretji dan po smrti vstal, in to se je res zgodilo. Sveto pismo piše, da ga je Bog Oče v moči svojega Duha obudil od mrtvih. Jezus je vstal in živi. Po štiridesetih dneh prikazovanja svojim učencem ga je Bog Oče pred njihovimi očmi dvignil v nebo, na svojo desnico – tja, kjer je bil, že preden je bil svet, kot piše Sveto pismo. Kaj moramo storiti, da bomo na novo rojeni? Na začetku smo navedli Jezusove besede: Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva. Kaj mora vsak človek storiti, da bo rojen od zgoraj? Jezus je duhovna oseba na desnici Boga Očeta v nebesih in mi moramo odpreti svoje srce pred njim in ga z vsem srcem povabiti, naj vstopi vanj. Tako se Jezus rodi v našem srcu, ne samo v jaslicah, v našem človeškem duhu. To je novo rojstvo, brez katerega nihče ne bo vstopil v nebesa. Bog Jezus se po svojem Duhu rodi v nas. Sveto pismo nas uči, da smo iz duha, duše in telesa. Brez Jezusa v srcu ne bo nihče stopil v Božje kraljestvo, tako piše v Svetem pismu. Kdor ima Sina, ima življenje, kdor nima božjega Sina, nima življenja. To je pomembno oznanilo za vse ljudi sveta, za to, kje bomo živeli v večnosti. Ni dovolj, da se je Jezus rodil v jaslicah, odpreti mu moramo svoje srce, da se Jezus v Duhu rodi v naši notranjosti. Ko smo na novo rojeni, čutimo močno ljubezen do njega in do vseh ljudi. Prosimo ga tudi za moč njegovega Duha, da ne bi več grešili. Iz srca si želimo živeti Bogu všečno življenje, ker v srcu čutimo resnično ljubezen do Boga in do ljudi.
Neverjetno, kako so družbena omrežja postala novo področje, na katerem lahko tekmujemo, se dokazujemo in uveljavljamo svojo vrednost. Ste se že kdaj ob fotografiji, ki jo je kdo objavil na spletu, vprašali, ali je res tako zelo zadovoljen ali srečen, kot se kaže na njej? Koliko je ustvarjanja navidezne resničnosti, nekakšne javne digitalne podobe? Koliko je za vsem tem iskanja pozornosti, sprejetosti, priljubljenosti? Kolikokrat je za podobami srečnih ljudi, ki se imajo lepo in uživajo ob tem in onem, ravno nasprotna resničnost? Se za fotografijo postavnega mladostnika skriva diametralno nasprotje tistega, kar se nam kaže – resničnost fanta, ki ne verjame vase, ki misli, da ni sposoben, da ni dober, in zato trpi in išče tolažbo v taki ali drugačni omami? Mladostnica, ki je prepričana, da ni lepa in dobra, ter samo sebe zaničuje in prezira, skuša prevpiti svojo notranjo bolečino s samopoškodovanjem. V ozadju vsake take zgodbe je po navadi neizmerno hrepenenje po tem, da bi bil človek ljubljen, sprejet in da bi nekomu pripadal. Bolj ljudje hrepenimo po tem, teže si to v resnici podarimo. Mogoče zato, ker mislimo, da nam pripada, da si zaslužimo, da mora pač drugi najprej narediti korak, potem ga bomo šele mi … Kristjani bi glede tega imeli neizmerno manj težav, če bi zakrament svetega krsta vzeli zares – če bi razumeli, kaj krst v svoji najgloblji resničnosti pomeni. NI samo obred, s katerim postanemo kristjani. Ko sem bil pri krstu oblit z vodo ali trikrat potopljen vanjo, sem bil potopljen v božjo ljubezen. S krstom sem postal tisti, ki pripada Bogu, ki je vreden in ljubljen v Njegovih očeh; Bog name gleda popolnoma drugače, kot gledajo drugi in tudi jaz sam. Od krsta naprej tudi zame veljajo besede, namenjene Jezusu ob krstu v reki Jordan: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, s teboj imam veselje, rad te imam.« Živeti iz zakramenta krsta pomeni, da živim v zavedanju, da me ima Bog rad, da sem že tukaj, zdaj deležen njegove ljubezni; za to pa je seveda potrebno, da tudi jaz stopim v ta odnos. In da si nazadnje dovolim dolgotrajni proces vzpostavitve zaupanja, da dopustim, da zavedanje, da sem ljubljen, počasi prikaplja do mojega srca, do globine moje biti.
V pogovoru s kristjani iz Sirije, ki so morali zbežati v Turčijo, je ena izmed žensk ob trpljenju, ki so ga doživeli begunci, preprosto dejala: »Radi bi samo živeli!« Teh nekaj besed: živeti, samo živeti. To pomeni zaslutiti, kaj pomeni življenje. Zmedenost v današnjem času verjetno prihaja ravno od tega, da se ne upamo soočiti s svojim pogledom na svet in življenje. Ker nimam svojega pogleda, z veseljem sprejmem tisto, kar je moderno in napredno. In tako se ob srečevanju z ljudmi ustavljam pri zunanjostih. Se upam kdaj ustaviti in samemu sebi zastaviti vprašanje o človeku, o življenju? Je človek res samo tisto, kar vidim in slišim? Je to obleka? Določen družbeni položaj? Naučene besede, ki jih nekdo pove? Ni mogoče doseči vsega, kar nam dopovedujejo, da je potrebno za življenje. Tako se ljudje počasi umikajo na rob družbe ali pa jih sama izrine. Pred dnevi sem na Madagaskarju obiskal vas, v katero človekoljubne organizacije ne zaidejo. Srečal sem mladega fanta in njegovo ženo. Živita v preprosti hiši, narejeni iz nekaj kolov, pokritih s palmovimi vejami. Z veseljem mi je pripovedoval o »svoji madam«, kot je sam rekel. Videti je bil zadovoljen s svojim življenjem. Zgodaj zjutraj odhaja na reko lovit ribe. Ribe, ki jih ulovi, žena peš nese na tržnico in jih proda. Videti sta bila zadovoljna. Po vseh merilih, ki jih določamo v »civiliziranem svetu«, ne bi mogla biti. Težko je primerjati ljudi na različnih koncih sveta, ker bi s tem marsikomu naredil krivico. Pa vendar se mi ob srečevanju z njimi nenehno postavlja vprašanje o človeku. Je človek tisti, ki živi življenje po ekonomskih merilih zahodnega sveta, vsepovsod išče zaslužek, sočloveka pa pozabi in odrine? Morda pa je človek tisti, ki – kjer koli že živi – sluti, kaj je življenje, in stori vse, da bi živel? Seveda prihaja tuja miselnost tudi v te kraje. Moč javnega mišljenja je uničujoča, kjer koli se zlorablja zaradi dobička. To najbolj vidimo ob praznovanjih. December je mesec razsvetljenih mest, bleščeče urejenih izložb. Ko je vsega konec, pa človek ostaja sam. Zunanjost ga ne osreči, ker se preveč spreminja. Osrečuje tisto, kar imamo v sebi, osrečujejo trajne stvari, ki so v nas in jih s svojim življenjem prinašamo med ljudi. Morda pa lahko tudi z drugačnim pogledom na življenje, brez preračunljivosti, vračamo veselje ljudem, ki so bili v prazničnih dneh osamljeni. Ko mi kdo reče, da je osamljen, ga po navadi vprašam: Kdaj si nazadnje koga obiskal? Vsak dan, ne samo ob praznovanjih, je priložnost, da vračamo ljudem veselje in pogum. Je v našem življenju kaj pomembnejšega?
Danes obhajamo god svetega Gregorja iz Nise. Prihaja iz družine dveh svetnikov: svetega Bazilija Velikega in svete Makrime. Rodil se je okoli leta 335. Njegovi življenjepisci so zapisali, da velja med vzhodnimi očeti za tistega, ki se je najbolj poglobil v mistični nauk in doživetje kontemplacije. Študiral je retoriko, grško književnost in filozofijo. Postal je škof v Nisi. Na prvo mesto je postavil Boga in duhovno življenje. Zaradi zanemarjenja zemeljske stvarnosti so ga pregnali v izgnanstvo. Po vrnitvi se je spopadel s heretiki. Velja za eno najvplivnejših osebnosti II. vesoljnega cerkvenega zbora, ki je leta 381 potekal v Carigradu. Ohranjenih je več njegovih del s področja dogmatike, duhovne teologije, mistike, razlag Svetega pisma, pa tudi nekaj njegovih pridig. Med najbolj znana dela sodijo: Veliki katehetski govor, O duši in vstajenju, O Mojzesovem življenju ter Homilija (pridiga) o očenašu in o blagrih. Ustavimo se ob njegovi misli o molitvi. Sveti Gregor iz Nise je že v 4. stoletju zapisal: »Vidim namreč, da si ljudje v zdajšnjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. V duši se eden usmeri k temu, drugi k onemu, za dobrino molitve pa jim ni nič mar. Zgodaj hiti trgovec po kupčiji in se pri tem vneto trudi, da prej kakor stanovski tovariši kupcem razkaže svoje blago. /…/ Prav tako tudi kupec v skrbeh, da bi ga drug ne prehitel in bi sam ne dobil tistega, kar potrebuje, ne hiti v cerkev, ampak v prodajalno. In ker imajo vsi enako željo po dobičku in kar tekmujejo, da bi bližnjega prehiteli, jim tisto, s čimer se tako vneto ukvarjajo, krade čas za molitev – ta se je namreč spremenila v čas za kupčijo. /…/ Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal.« Človek skoraj ne more verjeti – zapis, kakor da bi ga zapisali danes. S svetopisemskimi besedami bi lahko rekli: »Nič novega pod soncem!« Človek vseh časov in prostorov je bitje, razpeto med zemeljske stvarnosti (materializem) in duhovni svet oziroma duhovno življenje. Ime Gregor izhaja iz grškega imena Gregorios in pomeni »sem buden, živim«. In točno to nam želim: Bodimo budni! Živimo! Živimo zdajšnji trenutek, živimo ga na polno. Samo zdajšnji trenutek je naš – ne včerajšnji, ne jutrišnji. Zdaj, tukaj!
Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi, v primeri z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog! Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči kratki besedi »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven; koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, to je za nas naravno. Morda nas je zato moderna zahteva po »takojšnjosti« pahnila v nečloveškost. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet. Vse, kar melje več kot nekaj sekund, se nam zdi nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava s hitrostjo je, da te ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš: dosežeš cilj, vendar si ostal brez poti. In pot je pri vsem skupaj ključna. Zaplotnik, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi – tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino; ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov. Dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna samo, če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in popiti pivo, da imaš čas povohati rože. To je pot. In lahko se jo opravi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, rase pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem – ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno pomembna za življenje in zato bi se je bilo menda treba spet navaditi – ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, saj smo ljudje kakor veter: dokler se premikamo, obstajamo.
Vas čaka danes kakšen poseben napor, vas že navsezgodaj kaj boli? Gotovo ni prijetno začeti dan s tako mislijo. Želim vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da bi kljub takim morečim mislim želeli vstopiti v nov dan. Redki imamo še spomin na lanski december. Ob vsem, kar nas je v veselem decembru doletelo, smo pogosto veseli, da je minil. Kljub vsemu so ostali kakšni lepi spomini. Sam sem po naključju šele letos opazil, da ljubljanski sv. Miklavž, ki na ulicah razveseli otroke, na sebi nima nobenega znamenja križa. Težko si predstavljamo opravo krščanskega škofa, kjer ne boste vsaj kje našli kakšnega znamenja križa. Temeljni simbol krščanstva je z lika dobrega moža, škofa Miklavža, v Ljubljani popolnoma odstranjen. Kdo bi se morda jezil, se spraševal, kam gre naša krščanska tradicija. Tudi meni je najprej to dalo misliti, končno pa sem bil tega vesel. Ne poznam razloga, zakaj so v Ljubljani tako temeljito zradirali znamenje križa, sam to poskušam razumeti v luči vseh vas, ki tako ali drugače trpite. Pogosto se s kolesom peljem mimo onkološke klinike. Prav takrat prihajajo mnogi na take in drugačne terapije. Srečevati ljudi, ki so obsojeni na trpljenje, ni ravno prijetno. Kako odrešujoče je, če bolnik, ki je že napol obsojen na smrt, zmore s pogledom na križ najti vsaj nekaj moči za prenašanje svojega trpljenja. Ob načičkanem in veseljaškem decembru, v katerem se znajde tudi sv. Miklavž, bi bila uporaba znamenja križa pravo razvrednotenje tega, kar ti trpini v njem vidijo. Lahko bi uporabili Jezusove besede, da naj ne mečemo biserov svinjam. Ko ljubljanski Miklavž hodi po ulicah, samo opravlja vlogo, ki so mu jo dodelili. Je del množice in ga nič ne stane. Na drugi strani človek v bolečinah sam trpi. Le nekdo, ki je sam pripravljen prevzeti vsaj del njegovega trpljenja, zmore izreči tolažilne besede. Če pod tem zmoremo videti samega Boga, potem sta to veliko večja moč in tolažba. Prav pogled na križ mnogim trpečim daje neizmerno moč, da je njihovo trpljenje znosno in odrešujoče. Pomislimo na človeka, ki se oklepa križa, da prenese muko neozdravljive bolezni, da vidi na veseljaških ulicah to znamenje. Vzeli bi mu zadnje zatočišče. Zato sem vesel, da Miklavž v Ljubljani ne nosi tega znamenja, saj bi z njim ponižal vse, ki iz njega živijo. Vprašanje ostaja, koliko je ta Miklavž še sveti in lahko nagovarja, ko je za svojega življenja črpal moč za dobroto prav v znamenju križa. Kakor koli že, vsi, ki zmorete sprejeti napore dneva in iz njih napraviti nekaj lepega, ste najboljša uresničitev pomena križa in znamenje upanja, za vse, ki se tega bojijo.
Danes večina Pravoslavnih cerkva praznuje božič. Ob tej priložnosti je v današnji Duhovni misli paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović poudaril pomen tega praznika.
Danes je praznik Gospodovega razglašenja ali ljudsko sveti trije kralji. Duhovna misel je posvečena pomenu današnjega praznika. Pripravil jo je pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig.
Nocoj bomo po stari slovenski navadi obhajali še tretji sveti večer pred praznikom Gospodovega razglašenja oziroma obiskanja modrih z Vzhoda. V ljudskem izročilu je to povezano s koledovanjem, med katerim obiskujejo domove sveti trije kralji s svojim spremstvom pod zvezdo repatico. Jutri pa bodo naši pravoslavni bratje začeli praznovanje badnjaka – božiča po julijanskem koledarju. Vse v znamenju luči, ki v bogoslužju simbolno ponazarja rojstvo Jezusa Kristusa. Za pravoslavne se torej božični čas šele dobro začenja, za katoličane ga še nekaj ostaja, praznovanje veselega decembra pa se je tako rekoč že končalo. Darila so bila kupljena in podarjena. Ostaja samo še pričakovanje bližajočih se razprodaj. Tudi sejmi in stojnice se počasi zapirajo. Ostaja morda samo še izparina, kisli vonj po »kuhančkih« iz cenenega vina. Še malo in uslužbenci javne razsvetljave in snage se bodo v naših mestih lotili podiranja smrek in pospravljanja lučk. Ampak zakaj vse to praznovanje in vsa praznična kuliserija? Je res tako zelo pomemben dogodek, da stopamo v novo leto? Recimo, da se odločimo obrniti nov list v knjigi, da sprejmemo novoletne sklepe in jih potem tudi res izpeljemo. Ampak vse preostalo … Zakaj že? Zato, ker se bomo tudi mi še za eno leto postarali? In zakaj vse to praznovanje božiča z Božičkom in jelenčki, o samem bistvu božiča pa ni ne duha ne sluha? Nekaj se sicer govori o tem, da je božič družinski praznik, ampak družinski je vsak praznik, ob katerem se zbere družina, pa naj gre za praznovanje rojstnega dne, godu, obletnice ali česa podobnega. Seveda tudi božič navadno praznujemo v krogu družine, vendar to ne pomeni, da je zato družinski praznik. Ne, božič je praznik spomina na rojstvo Boga, ki je postal človek. Boga, ki je stopil v čas in prostor v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Zato je božič praznik rojstva luči, kot kristjani izpovedujemo v veroizpovedi, ko pravimo, da je Jezus Bog od Boga, luč od luči. Verjetno vsa praznična osvetlitev po naših krajih – ponekod imamo kar za 500 kilometrov napeljanih lučk – priča prav o hrepenenju po Luči, ki v naša življenja prinaša odrešenje, zmago svetlobe nad temo. Danes v Janezovem evangeliju beremo: »Luč sveti v temi, toda tema je ni sprejela.« Izziv je, kako sprejeti edino in pravo Luč v svoje življenje. Kaj pa, če prav te praznične lučke po naših mestih in domovih kažejo naše globoko hrepenenje, da bi v temi svojih src in življenj vendarle zasijala Luč miru, pravičnosti in ljubezni?
Kako to, da o enem izmed največjih dogodkov, ki že dva tisoč let navdihuje človeštvo v knjigi vseh knjig, poročata samo evangelista Matej in Luka? Njuno poročanje je kratko in suhoparno. A dovolj jasno, da sporočilo, ki so ga v svet razposlali ubogi pastirji, še danes odmeva: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10–12) Marija in Jožef sta se na poti v Davidovo mesto – Betlehem – morala zateči v preprost hlev in svojega prvorojenca položiti v jasli. Nad mlado družino je bdel le modri svod neba. Družinsko harmonijo so kmalu zmotili pastirji, ki so se najprej ustrašili Gospodovega angela in množice nebeške vojske, nato pa postali najpomembnejši glasniki dogodka, ki nas še vedno vznemirja in straši. Tako zelo, da se množice, vernih in nevernih, za nekaj trenutkov ustavijo kot modri z Vzhoda, ki so »padli predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,11) Na naših domovih in v cerkvah bomo danes težko našli borne jasli. Preproste slovenske jaslice, narejene iz lepenke, in jaslice, izrezljane iz mehkega lesa, ter bogkov kot in pod njim sveta družina danes živijo samo še v etnografskih muzejih in spominih starejših. Začetnik jaslic, takšnih, kot jih poznamo, je sveti Frančišek Asiški. V gozdu blizu mesta Greccio je dal narediti jaslice, s slamo postlane, na sveti večer pa je pripeljal tudi oslička in vola, da je vse spominjalo na noč, ko je bil rojen Jezus Kristus. Jaslice si je prišlo ogledat veliko ljudi – množice menihov iz bližnjih samostanov in ljudje iz okolice. Ko so si revni pastirji, prestrašeni zaradi Gospodove svetlobe, opomogli, so nemudoma zapustili svoje črede in se podali v Betlehem. Ko so se vrnili domov, so na poti vsem, ki so jih srečevali, pripovedovali o tem, kar so slišali in videli. In kako danes odmeva sporočilo o Gospodovem rojstvu? Na plitvi ravni že vemo. Kaj pa, če bi se poglobili in začeli razmišljati? Če bi v tem trenutku lahko zajahali kamelo in se odpravili na dolgo pot, da bi se poklonili Novorojenemu, kaj bi vzeli s seboj? Večina od nas v tem jutru verjetno ne premore zlata, ki pomeni popolnost, in bi se mu bili pripravljeni odreči. Prav tako ne mire – dišeče smole tropskih dreves. Mogoče premoremo kadilo, ki simbolizira prisotnost Božjega duha. Ne, ni nam treba imeti ne zlata ne mire ne kadila, še najmanj enogrbe ali dvogrbe kamele, da se podamo do bornih jasli. Ko bomo padli, pokleknili ali pa samo tiho stali pred kupčkom slame in razigranim otrokom, moramo sporočilo božiča najprej prepoznati sami, šele potem lahko postanemo glasniki tudi mi.
Vsaj dvakrat na leto se pojavi kakšen samooklican prerok, ki je kar na lepem – na vodi morda – začutil, da se približuje konec sveta. In ni je jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, namesto teh pa ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu vseh časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajdi v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede! Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam, kako ljudje vozijo, kako se vedejo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo … le prežvekujejo … Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega tako razbesnjen, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež! Pa vendar … Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta skupaj nekam šla? Oziroma bosta odšla. In se nič več vrnila. Kako bi preživeli svoj zadnji dan? Bi šli v službo? Oddelali še svojo zadnjo tlako? Bi se odpravili v trgovino in še zadnjič napolnili svoj hladilnik? Bi vzeli v roke čistilo in krtačo ter napadli fuge v kopalnici? Bi obuli športne copate in pretekli še zadnji krog? Bi šli v gostilno in se do smrti zapili? Morda pa bi šli na polje … v gozd … v hribe … in še zadnjič vdihnili, povohali, videli, kar je na tem svetu vredno pogleda? Bi se še zadnjič skregali s sosedom? Vsaj še enkrat užalili blagajničarko v trgovini? Bi se zaprli v svojo sobo? Jokali in čakali? Bi poiskali tiste, ki jih imamo radi? Jih še zadnjič objeli? Poljubili? Se opravičili, se poslovili? Bi morda celo prehiteli angela in si sami vzeli življenje? Bi se vrgli z mostu ali pod vlak? Kako bi preživeli svoj zadnji dan? Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji … ker je morda prav res zadnji, saj »ne veste ne ure ne dneva …«
Ste že imeli že to čast, da ste bili navzoči ob rojstvu otroka? Ste že doživeli čudež rojstva? Ste že držali v rokah majhno bitje, ko prvič zajame sapo in zadiha? Potem veste, kaj je čudež življenja, veste, kakšen praznik je vsako rojstvo otroka na tej naši zemlji. Otroci se rojevajo v bolnišnicah ali v zelo modernih bolnišnicah, pa tudi doma ob navzočnosti babic ali pa v kočah in na ležiščih pod milim nebom; takrat samo mati ve, kaj storiti in kako ohraniti pravkar prižgano luč novega življenja. Toda vsi novorojenčki so čudež, saj prinašajo nekaj novega, še ne doživetega, še ne videnega; nekaj, kar se še ni zgodilo. Ob njih smo polni pričakovanj in upanja, da bo mogoče prav ta otrok tisti, ki bo naredil čudež – na primer, našel rešitev za plastične odpadke, cev, ki bo požirala odpadne strupene snovi, mogoče napisal najlepšo pesem doslej ali pa izvedel neverjetno športno akrobacijo, ki bo osupnila svet. Mogoče bo otrok, ki bo svoji materi dal smisel, toplino in ljubezen in bo zato prav tako dragocen kot vsi zgoraj našteti. Spomin se enega izmed izpitov na medicinski šoli, ko je profesor vrgel učenko na izpitu samo zato, ker je rekla, da novorojenčki niso ravno lepi. Pa bi to marsikdo potrdil! Saj niso preveč lepi, ko se rodijo in preden zakričijo … šele ko jih umijejo in položijo na materine prsi, postanejo nekaj majhnega in ljubkega, da se zagledamo vanje in se nasmejemo … Toda ta profesor je pojasnil, da moramo vsi, ki delamo v zdravstvenih poklicih, gledati ne samo z očmi glave, ampak z očmi srca. Srce matere in očeta v vpitju malega bitja vidi najlepšo pesem svojega življenja. Zanj je njegov otrok najlepši čudež ljubezni in ga zato sprejema nežno in radostno, kot da bi dobil kup zlata! Ko se rodi otrok, je zmeraj božič. Novo bitje v vsej svoji skrivnostnosti in moči prihaja med nas! Prosi za prostor med nami, za dar ljubezni in odprte roke. Ko bo vsak novorojeni otrok tako sprejet, bo košček raja že na zemlji.
Ob novem letu delamo načrte in dobre sklepe za prihodnost: odločamo se, da bomo v življenju nekaj spremenili, da ne bo več tako, kot je bilo doslej. Predlagam vam tri sklepe: Odnehaj, Začni na novo in Odvrzi. Prvi sklep: Odnehaj. Vse, kar mislimo ali izrečemo, se vrne k nam kakor bumerang. Kadar odpošljemo mnenje v obliki kritike, jeze ali kakšne druge napadalne misli, se bo prav to vrnilo k nam. Kadar pa pošljemo samo ljubezen, se bo k nam vrnila ljubezen. Jezus pravi: »S kakršno sodbo sodite, s tako boste sojeni, in s kakršno mero merite, s tako se vam bo merilo … (Mt 7,1-2). Torej nehajte kritizirati in obsojati ter se jeziti. Sprejmite druge take, kakršni so – videli boste, kako bo to spremenilo vaša življenja. Drugi sklep: Začni na novo. Izrek »Novo leto, novo življenje« naj ne bodo le prazne besede, ampak program za sedanjost in prihodnost. Začnite na novo, kakor so začeli že drugi pred vami. Nekateri izmed vas so doživeli izgube. Izgubili so zakonskega partnerja, izgubili so otroke, izgubili so sorodnike ali pa zdravje. Ko naštevate izgube, jih najdete posejane po vseh področjih. Vendar imate, kar zadeva te izgube, izbiro. Lahko se zaprete vase in nenehno tožite »gorje meni« ali pa se zgledujete po tistih, ki tragedijo preobrazijo v pozitivno energijo. Tudi po izgubi lahko začnemo znova. Tretji sklep: Odvrzi. Odvrzite smeti prejšnjega leta. Odstranite čustveno navlako, kakršna so sovraštvo, zamera in jeza. Na misel mi prihaja zgodba o gospe, ki se je preselila iz tesnega stanovanja v čisto novo hišo. Prišli so selivci in vprašali: »Kaj naj vam prepeljemo?« In rekla je: »Naložite vse.« To so razumeli dobesedno. Ko se je gospa preselila v svojo novo hišo, je bila ta že nasmetena. Tam so ležali pomarančni olupki, prazne steklenice, stari časopisi. Prevozniki so naložili vse in to prepeljali v njeno novo hišo. Ne jemljite smeti s seboj v novo leto. Tistega, kar je bilo prejšnje leto slabo, ne jemljite s seboj v novo leto, da bo več prostora za dobro. Zato vam iz srca želim vse dobro v novem letu!
In je prišlo. Zadnje jutro tega leta. Ne bi vas rad, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, prebujal s pozivi k ocenjevanju iztekajočega se leta, še manj s strašenjem, kaj nas čaka v novem. Le spodbudil bi vas, da prav to jutro vzamemo v roke in iz njega naredimo kaj dobrega kot popotnico v novo leto. Nekateri imamo več lepih spominov, drugi imate več težkih, grenkih spominov. Za vse se bo koledar nocoj enako obrnil. Kljub vsem mogočim željam, ki nam jih bodo izrekli drugi, bo jutrišnje jutro odvisno od nas samih. Kaj želimo ponesti s sabo? Lahko vlečemo kot težko breme letošnje neuspehe, razočaranja, trenutke trpljenja, ali pa se zavestno potrudimo in poiščemo trenutke, ki so nas razveselili, utrdili, pomirili, napolnili. Vsega tega smo bili deležni v zadnjih dneh. Zvečer, na silvestrovo, bo polno takih besed, ki bodo hotele obračunati za nazaj in napovedovati za naprej. Ne rečem, da tega ni treba. Pametno je potegniti črto za preteklim in sanjati o prihodnosti. A danes je zadnji dan leta. Da bi šel ta mimo le s premlevanjem preteklosti ali prihodnosti, ga je škoda. S toliko ljudmi se bomo srečali, s toliko podelili dobre želje, se poveselili ali potožili in vse to naj bi pustili, da se izgubi nekje v preteklem ali še ne začetem? Silvestrovo ima ime po papežu sv. Silvestru, ki je vodil Cerkev v obdobju cesarja Konstantina. Sam je še doživel preganjanje, ko pa je vodil rimsko Cerkev, je dobilo krščanstvo popolno svobodo in velik vpliv. Naredil je veliko, v raznih legendah so mu pripisovali take ali drugačne čudeže. Kljub vsemu je ostal v spominu množice zaradi svoje človeškosti. Ljudje so ga začeli častiti, ker jim je bil blizu. Čutili so, da ga skrbi zanje in da je poskušal poskrbeti za njihovo dobro. Izrekal je besede, za katerimi so stala dejanja. Beseda Boga se je po njem učlovečila, zaživela tako, da so jo vsi lahko čutili. Pogosto na ta zadnji dan slišimo visokoleteče besede, ki natančno ocenjujejo preteklo in z gotovostjo napovedujejo prihodnost. Vprašanje je, kaj stoji za tem. Če pa srečamo človeka, ki se nas razveseli, ki si vzame čas za nas, ki se mu nikamor ne mudi in ki nas ne mori ne z včerajšnjim dnem niti z jutrišnjim, ampak nam preprosto prisluhne, se nam trenutek napolni, dobi svoj pravi pomen. Ob vsej noriji današnjega dne tudi mi lahko s pozornostjo do vsakogar, ki ga srečamo, dopolnimo polnost letošnjega leta. Naj bo pogled na letnico 2019 vsaj komu lažji in radostnejši prav zaradi današnjega dne in moje nedeljene pozornosti do njega.
Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, prehajanje starega leta v novo navadno prinese nasmeh in rdeča lica tudi ranjenim in odrinjenim. Celo tistim, ki živijo na robu današnje družbe. Človek bi pomislil, da živimo v deželi SREČE. V zadnjem mesecu starega leta in prvih nekaj dneh novega je sreča, ki pomeni razmeroma trajen občutek velikega duševnega ugodja, na vrhu vsakdanje lestvice besed. Že sredi novembra so na naše domove začele skupaj z dobrimi željami prihajati številne že izpolnjene položnice humanitarnih organizacij, le višino zneska smo morali napisati sami. Položnice so potrkale na našo vest in občutek za dobrodelnost. Ob slovesu starega leta in na pragu novega so na naša vrata zadnji potrkali koledniki, mi pa smo v skrinjico za darove spustili kovanec ali dva za otroke, ki imajo enako barvo kože kot eden izmed Svetih treh kraljev – Gašper. Ker nekoga, ki že stoji na hišnem pragu in oznanja veselje za vse ljudi, pač ne gre odsloviti. V vsej silni zmešnjavi sreče in dobrote ter penečega se vina so tu še dimnikarček in gasilci. Vsaj pri nas na podeželju. Če sem iskrena, se obojih najbolj razveselim: zgodnje jutranje srečanje z dimnikarčkom mi bo po ljudskem verovanju prineslo srečo in veselje, gasilski koledar pa zagotovilo, da me bodo pogumni možje, pa tudi dekleta in žene, obvarovali pred najhujšim. Na vrata naše stare hiše so tako v zadnjih dneh starega leta in prvih dneh novega že potrkali skoraj vsi. In zdaj bo, če sem malo posmehljiva, leto dni pusto in prazno. Z naravnih smrečic bodo v toplo zakurjenih prostorih začele odpadati iglice. Svetlobni napisi z velikimi rdečimi črkami SREČNO bodo prenehali utripati. Se vam ne zdi vse skupaj nekam prazno? Nekaj položnic, slabo ohlajen šampanjec in napol brleče lučke. Neznosna gneča in vonj po kuhanem vinu v večjih mestnih jedrih. Skoraj vsiljena in prisiljena službena večerja. Ne, to niso prazniki, temveč samo del prazničnega ozračja, ki mu težko uidemo ali se mu izognemo. Ne glede na to, kdo nam je prinesel koledar, dimnikarček, gasilci ali koledniki, in ne glede na koledarske motive – nekateri so pač primerni samo za mehanične delavnice – so nekateri dnevi na koledarskih listih označeni z rdečo barvo. To so praznični dnevi. Dnevi, ki naj bi v monotonost našega vsakdanjika prinesli veselje in brezskrbnost. Vendar ne pozabite: vsak praznik nas lahko napolni ali pa izprazni. Mi sami smo tisti, ki se lahko odločimo, v katero vtičnico prazničnosti se bomo vključili in s kom povezali. Ko si boste za kateri koli praznik novega leta, dragi poslušalci in poslušalke, oblekli praznično oblačilo in si nadeli praznično okrasje, naj vaš sijaj odseva vaše notranje bogastvo, pristno in iskreno. Le tako bodo prazniki polni.
Včasih se nam zdi čudno, da je Mesija ali Odrešenik želel deliti z nami prav vse, tudi tisto, kar je najtežje in najbolj zapleteno. Gotovo so najbolj zapleteni družinski odnosi. Res je, da se otrok rodi iz ljubezni in veselja staršev, toda potem napočijo težave, ker se mora prebuditi k zavesti in sprejeti, kaj je prav in kaj narobe. Kako otroku dopovedati, da ga imamo radi in da ga prav zato vzgajamo ter mu vsega ne moremo dovoliti? Vsak otrok tudi ob takih zdravilnih prepovedih trpi. Z Jezusom iz Nazareta ni bilo nič drugače. Tudi on je imel težave z razumevanjem judovske Postave, evangelij nam zatrjuje, da je moral šele zrasti »v modrosti pri Bogu in ljudeh«. Jožef in Marija sta bila njegova prva učitelja in prvi koraki so vedno mučni. Otrok se upira, kljubuje in zahteva od staršev veliko potrpežljivosti. Ne smemo misliti, da je bilo v sveti družini kaj drugače. Tuji Egipt, v katerem je morala sveta družina najprej bivati, je še povečala težave pri vzgoji. Če beremo Matejevo poročilo, vidimo, da so bili kralj Herod in njegovi nasledniki do Jezusa sovražni. Kako se mora počutiti otrok, ki je dober v srcu, ko izve, da mu ljudje strežejo po življenju? K sreči je imel Jezus krušnega očeta, ki je zanj skrbel in mu dajal občutek varnosti. Bil je pripravljen storiti vse, da ga reši - od begunstva v tujini do iskanja varnega galilejskega mesta na robu Judovskega kraljestva, daleč od kulturno cvetočega in duhovno bogatega Jeruzalema. Toda Jožef je živel za svojega sina in pustil, da ga pri vzgoji navdihuje Božja modrost. Tako mu je na tem robu dežele našel čudovito rabinsko šolo z učiteljem Helijem, ki jo je potem rabi Ješua ponesel vse tja do Jeruzalema. Današnji liturgični odlomek modrega Siraha pa v nas prebuja še eno vprašanje. Namreč, kakšni so bil odnosi med Jezusom in starši, ko je odrasel? Odnos do matere Marije je ostal intimen in lep, čeprav ga pogosto ni razumela. Toda Jezus je zanjo skrbel vse do konca življenja, še na križu. Odnos do očeta Jožefa pa je malo znan. Vemo, da je imel oče z njim težave, ko je kot deček kar ostal v Jeruzalemu. Toda, kako je bilo potem, ko se je oče postaral in mu je, kot pravi Sirah, »pešala pamet«? Jezus je bil zaradi svojega blagega značaja zagotovo prizanesljiv do njega in je ostajal njegov ljubeči sin. Toda lahko mu vsekakor ni bilo. Naš Odrešenik je prenašal težo in radost družinskih odnosov. In to nam daje upanje, da bodo tudi naši družinski odnosi kljub težavam zagotovo postali vir veselja in radosti.
Neveljaven email naslov