Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
»Kakor lesenega tramovja, ki ga vgradijo v stavbo,
potres ne bo mogel razkleniti,
tako tudi srce, ki sloni na dobro premišljeni odločitvi,
v usodnem trenutku ne bo klonilo.«
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve.
Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo.
Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek.
Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku.
Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.
Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni.
Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja.
Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
»Kakor lesenega tramovja, ki ga vgradijo v stavbo,
potres ne bo mogel razkleniti,
tako tudi srce, ki sloni na dobro premišljeni odločitvi,
v usodnem trenutku ne bo klonilo.«
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreslo listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki naj bi nas pokazala v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, nasploh si želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče – popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da nihče ni popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost ni v popolnosti, ampak v čim bolj pristni naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
Današnjo Duhovno misel o pomenu in moči molitve je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega. Za izhodišče je vzel znameniti molilni obrazec, ki je v literaturi znan pod imenom Molitev ruskega romarja.
V večerni televizijski oddaji je bil gost bodibilder. Voditelj ga je vprašal, ali bi gledalcem pokazal svoje mišice. Gost je bil to takoj pripravljen storiti. Stopil je pred gledalce v studiu in pred kamere ter pokazal svoje mišice. »Uf,« je dejal voditelj, »vi pa imate mišice! Toda zakaj pa jih potrebujete?« Bodibilder ni odgovoril, ampak je še naprej razkazoval svoje mišice ter se smehljal. Voditelj je ponovil vprašanje: »Zakaj potrebujete te mišice?« Mišičnjak se je še naprej samo tiho smehljal in še naprej razkazoval svoje telo. A odgovor je preprost. Mišic ni uporabljal zato, da bi opravljal kakšno koristno delo, ampak da bi se razkazoval in občudoval samega sebe ter se dal slaviti. Bodibilder je lepa podoba sodobne narcisistične družbe, ki se rada občuduje in rada razkazuje svoje čare in sposobnosti, a se ne zaveda, da od teh čarov in lepega zunanjega videza nimajo ljudje nič. Kako prepoznamo napuhnjenega človeka? Napuh hoče, da ga slavimo, in je zelo užaljen, če ga spregledamo. Bog sovraži greh napuha. Ne sovraži napuhnjenega človeka, ampak napuh, ki je v človeku. Podoba napuhnjenega človeka je farizej v današnjem evangeliju, ki se hvali pred Bogom s svojo pravičnostjo ter zaničuje cestninarja. Vsi mi lahko občudujemo in slavimo same sebe na različne načine. Lahko razkazujemo svoj dober videz, inteligentnost, svoje dosežke ali družbeni status … Ponašamo se lahko tudi s svojimi duhovnimi darovi, namesto da bi bili hvaležni Bogu. Mlad pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono svoje moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce čim večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, si je mislil. Treba je narediti vtis! Zato jo je pustil čakati petnajst minut. Da bi naredil še večji vtis, je ob njenem prihodu v pisarno začel igrati pomemben telefonski pogovor. »Gospod generalni direktor, ne smemo izgubljati časa. Da, da, če res želite … Samo ne manj kot 20.000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno … Nasvidenje.« Potem je odložil slušalko in prijazno pogledal stranko. Obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je najbrž nanj naredil še večji vtis, kakor je nameraval. Vprašal je: »Kaj želite, gospod?« »Jaz, jaz …« je jecljal mož, »sem prišel samo priključit telefon.« (Zgodbe kažejo novo pot, 83.) \t Da, kako drži: večji ko je človekov napuh, hujši je njegov padec.
Ste svoj dan začeli s prižganim radiem? Ga boste imeli tudi v avtu, ko boste šli v službo? Pa tam, za pisalno mizo? In v trgovini? Kaj pa če bi vse to za trenutek izklopili? Bi vam bilo čudno? Verjetno da. Radi imamo hrup. Pa ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, nenazadnje povsod kaj ropota, glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme, tako zelo smo ga navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na Youtubu. Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednosti človeka, vedno je treba nekaj narediti, nekaj ustvariti, nekaj opraviti, šteje se, da si kaj vreden, če si zaposlen, zato imajo naši otroci polne urnike, zato mladi delajo vse konce tedna in cela poletja, zato izvlečemo telefon v sekundi, ko se zdi, da ne bomo imeli kaj početi. Nič čudnega torej, da sta nam tišina in praznina postali neznani, potem tudi neznosni, težki, zato se ju tudi bojimo, tudi časa nezaposlenosti, ko nas nič ne zamoti, dolgčasa, če želite, trenutka, ko ostanemo sami pred svojim notranjim svetom. Ljudje se pač bojimo tega, česar ne poznamo. Tragika vsega skupaj pa je, da se pravzaprav zato bojimo samega sebe. Zato je tišina težka stvar, samemu sebi smo tujci, ne vemo več, kaj živi v nas, ker nimamo časa razmišljati, ker nimamo poguma, da bi se spoprijeli s svojimi ne samo lepimi platmi, ker nismo navajeni živeti z nečim, česar ne razumemo. In zato tišina ni nujno mir, tolikokrat je treba skozi tišino poln vprašanj, tudi poln joka in bolečine, ne da bi našli odgovor. Res, tišina je grozna, tišina te sleče do golega, v njej šele res uvidiš, kako sam si, kdaj tudi, kako grozen človek si. Preseneti te z nečim, česar nisi pričakoval. Vse to naredi tišina. Pretrese te, tako močno, da se začneš počutiti popolnoma nemočen pred samim seboj. Toda tedaj, prav tedaj te tišina spremeni. Ker šele takrat zares utihneš in začneš poslušati (Lk 10,39). In slišati. Razumeti nerazumljivo. Sprejeti nesprejemljivo. Zato nam je tišina globoko potrebna, posebno danes, bolj od kruha in vode jo potrebujemo, ker je v njej zapisano vse tisto, kar iščemo, pa v svetu ne bomo našli nikoli.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
Ali je vera v Boga v padlem svetu izgubljenega raja sploh še mogoča? Družbeni reformist Georg Büchner (1813–1837) je v Dantonovi smrti napisal: »Zapomni si, Anaksagora: zakaj jaz trpim? Vedi, ravno to je skala ateizma …« Kot teolog se ves čas spopadam z izzivalnimi ugovori: »Nehaj govoriti o svojem ljubem Bogu. En sam otrok, ki umre zaradi tumorja na možganih, je dovolj, da v takšnega Boga ne verjamem.« Ko pomislijo na zloglasno nacistično paznico Gertrudo Elli Senff v Auschwitzu, ki se je »igrala boga« in uživala, medtem ko so njeni zdresirani psi grizli gole moške za genitalije, pa na Stalinova taborišča grozodejstev, na apartheid, Guantanamo, Čečenijo, Irak, Srebrenico, Darfur …, mi očitajo: »Če pot v nebesa vodi skozi pekel nedolžnih trupel, nočemo ničesar vedeti o tvojih nebesih.« Tako je razmišljal tudi Ivan Karamazov, junak Dostojevskega. Zanimivo, da je mehka in topla slovanska ruska duša med doslej napisanimi romani najbolj osvetlila Boga. Odzivi na zlo me ne presenečajo in jih ne obsojam. Tudi sam imam občasne pomisleke. Zavedam se, da Bog ni prisoten samo v Svetem pismu, cerkvenih pesmaricah in milozvočnih pridigah v razkošnih cerkvah, sredi dišečih kadil in zlatih lestencev. On je tudi na onkoloških oddelkih, v strelskih jamah Sirije, v masakrih genocida na Balkanu, v smrtnih kaznih na vislicah in ob nedolžnih žrtvah terorističnih napadov bratovščine Islamska država. Trpeči Job ne živi samo v Svetem pismu, ampak se skriva povsod okoli nas: v begunskih centrih, domovih starejših občanov, na psihiatričnih klinikah, sodiščih, za štirimi stenami zaprtih domov, v katerih se dogajajo spolne zlorabe majhnih otrok in trpinčenja žensk. Znano mu je izkoriščanje nezaščitenih otrok, ki so žrtve dobičkonosnega spolnega turizma, v kar je vsako leto vključen nov milijon otrok, sodobnih sužnjev. Sprašujem: »Bog, zakaj dopuščaš, da se prismojene in blaznive človeške živali obnašajo slabše od živali?« Ne preseneča, da človekova nespretna roka ves čas piše Božjo osmrtnico. Strinjam se, da podobo Boga stalno »mehčamo«, ker se bojimo, da bi bila pretrda in bi zaradi obstoja zla v svetu Bog izgubil privržence in ugled v družbi. Filozof Nietzsche je govoril o »mrtvem Bogu«, mi govorimo o »mehkem Bogu«, Sveto pismo pa govori o realnem, trpečem Bogu. A kaj, ko v odnosu do takšnega Boga postopam kot Cervantesov plemič Don Kihot iz Manče.
Dobro jutro je lahko izreči; kaj bo to prineslo, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, je drugo vprašanje. Ni redko jutro, ko bi si želeli, da bi nas pozdrav tega ali onega prebudil, dobesedno postavil pokonci. No, takšno dobro jutro bi vam tudi sam želel, če bi imel takšno moč besede. Vsak izmed nas je že kje bil in videl zgradbe, spomenike iz preteklosti. Vemo, kakšne možnosti so nekoč imeli. Poznamo tehniko, ki so jo lahko uporabljali, in vendar se čudimo, kako so lahko ustvarjali tako mogočna in čudovita dela, da so preživela stoletja. Če vas je pot zanesla na Dunaj, ste gotovo obiskali tudi katedralo sv. Štefana. Sredi mesta v svojem gotskem poletu proti nebu še danes dviga človeškega duha. Kamen, ki je glavni gradbeni element, v notranjosti dobi še vso pravljično igrivost okrasja. Številni arhitekti in umetniki so pred časom turizma zatrjevali, da lahko v njej najdejo mir, nov zagon in navdih. Danes je ob vseh rekah številnih obiskovalcev težko najti mir. Upam pa, da se še vedno lahko čudimo starim mojstrom, ki so znali in zmogli vse to ustvariti. Pogosto sem se sam spraševal, kaj človeka žene, mu vliva moč, da skoraj z golimi rokami ustvarja take mojstrovine. Težko je preprosto odgovoriti. Zdi se mi, da se odgovor skriva za samo dunajsko katedralo. Če ste se sprehodili okoli cerkve in pred vhodom v podzemno garažo pogledali proti njej, ste lahko opazili nekaj presenetljivega. Na fasadi, in to zunaj cerkve, je prižnica, prostor za pridiganje. V vseh vodičih piše, da naj bi tam pridigal sveti Janez Kapistran in da je ta njemu v spomin. Ta spreobrnjeni pravnik, politik, ki je sledil duhovnosti Frančiška Asiškega, naj bi tam spodbujal k zavzetemu krščanskemu življenju in obrambi Evrope pred Turki. Če se zavedamo, da takratni vojskovodje niso bili ravno navdušeni nad pohodom proti Turkom, in da je potem zbral slabo oborožene in neizurjene prostovoljce ter jih s križem v roki popeljal v uspešno obrambo Beograda, bomo razumeli moč njegove besede. V tej besedi ni bila samo moč, v njej je bil tudi ogenj, ki je podžigal množice. Nevarna je ta beseda, a brez nje ne bi bilo dunajske stolnice in številnih čudes, ki jih je ustvarilo človeštvo. Samo z besedo, ki prihaja iz gorečega srca, lahko poživimo druge. Janez Kapistran, današnji godovnik, je s svojimi pridigami širil moč zavzetosti za ideale tistega časa, ker jih je sam v polnosti živel. Ko bomo danes spregovorili, da bi nagovorili drugega, prižgimo najprej žar dneva v sebi. Zaželimo si iskrivosti, ki nas bo dvigala, da bomo zvečer komaj čakali novih bitk jutrišnjega dne.
Danes goduje sveti papež Janez Pavel II. Za današnjo Duhovno misel smo izbrali njegovo razmišljanje o ljubezni, ki ga je napisal kot meditacijo na duhovnih vajah leta 1965, takrat še kot krakovski škof. Je iz knjige »Ves sem v božjih rokah« založbe Družina. Prevod Andreja Turka bo bral Bernard Stramič.
Zanimivo je poslušati, kakšne podobe Kristusa so ljudem najbliže, katere najraje gledajo, se ustavljajo pred njimi. Tako moram pogosto misliti na besede, ki jih je izrekla ženska šestdesetih let, ki je sicer v življenju prebila veliko hudega. Pravi, da si ne more predstavljati same sebe kot stare in bolne in se tega zelo boji. O podobi Kristusa pa razmišlja takole: »Ne maram trpečega Kristusa, raje se obrnem stran. Rada imam Kristusa zmagovalca, Kristusa, ki je vladar neba in zemlje.« \tMorda ni edina, ki razmišlja tako. Čas, v katerem živimo, tudi ni najbolj naklonjen srečevanju z bolnimi in trpečimi. In vendar se ne moremo izogniti temu, da bi sprejemali Kristusa tudi v trpljenju in umiranju. Prav to je bistveno za Boga, v katerega verujemo: nadel si je človeško podobo, hodil po poti nas ljudi, postal majhen, ranjen in ranljiv, »da bi mi ozdraveli ob njegovih ranah«. Zares nerazumljivo za naše človeško razmišljanje, še posebno za človeka, ki razmišlja tako kot večina v današnji družbi. \tPa vendar so tudi med nami, med ljudmi današnje družbe, ljudje, ki ob vsem, kar doživljajo, začutijo večjo, globljo vsebino – tudi takrat, ko se zdi, da se vse podira, da je vse izgubljeno. Potem izguba vsega, imetja, zdravja, ljudi, dobrega imena, varnosti … in končno življenja v tej obliki ne pomeni neuspeha, ampak končno izpustitev vsega in osvoboditev za Novo nebo in Novo zemljo. Poznam ljudi, ki razmišljajo tudi tako. Rada jih srečujem, v njih začutim mir in resnično veselje do življenja tu in zdaj, hkrati pa tudi zavest, da nam je vse, prav vse, kar imamo, tudi ljudje, dano le na posodo in ni naša last. \tZnanka iz skupine teh ljudi mi je pripovedovala, kako je bilo, ko ji je umiral oče. Bilo je zelo težko, rada bi mu pomagala, pa ni mogla drugega, kot da je vztrajala ob njem. Nikoli ne bo pozabila, kako je očeta doživljala dan pred smrtjo, čeprav je od tega minilo že dobrih dvajset let. Ko ga je gledala tako nebogljenega, ji je prišlo na misel: »Kot trpeči Kristus.« Morda se še nikoli do tedaj ni počutila tako zelo povezana s Kristusom
Neki deček si je nadvse želel igrati v šolskem orkestru. Ko se je nekega dne vrnil iz šole in vprašal starše, ali bi mu kupili instrument in mu dovolili, da se vpiše v šolski orkester, niso rekli ne da ne ne, ampak da morajo o tem še premisliti. Končno glasbilo nekaj stane, oni pa ne vedo, ali bo sin pri igranju vztrajal. Tudi čez dva dni še ni dobil odgovora, zato je deček ponovil prošnjo. Toda starši so ravnali enako kakor prvič. Naslednji dan se je na poti domov ustavil v trgovini z glasbili, da bi si jih ogledal. V oči mu je takoj padla lepa, sijoča trobenta. Ni bila nova, vendar je bila lepo ohranjena. Prav take si je želel. Pri večerji je dejal staršem: »Na poti iz šole sem šel v trgovino z glasbili in videl lepo rabljeno trobento, kakršno si želim. Ni draga.« Oče je dejal: »Mislim, da je bolje, da si gremo ogledat to trobento, sicer ne bo konca sitnarjenju.« Drugi dan je šel deček s starši v trgovino in kupili so mu trobento. Vpisal se je v šolski orkester, igral v njem vso srednjo šolo in ko je maturiral, je nadaljeval študij na glasbeni akademiji. Ko jo je končal, je postal učitelj glasbenega pouka. Samo ugibamo lahko, kako drugačno bi bilo njegovo življenje, če mu starši takrat ne bi kupili trobente. Sveto pismo nas uči, da nas podobno, kakor nam starši želijo najboljše in nam dajo to, kar jih prosimo, uslišuje nebeški Oče. Včasih ga prosimo za kakšno stvar samo enkrat. S tem pokažemo nepotrpežljivost in nevztrajnost. Ko prosimo Boga, želimo, da nam pritrdilno odgovori in da nam odgovori takoj. Jezus pa nas uči, da moramo »stalno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Najbrž Bog želi, da dlje časa prosimo in tako pokažemo svojo resnost. Ali to pomeni, da nas bo vedno uslišal in nam naklonil tisto, za kar ga prosimo? Iz izkušnje vemo, da ne vedno in da nas ne usliši tako, kakor bi radi. Vendar moramo zaupati, da nas Bog ljubi in nam nakloni le tisto, kar je za nas dobro. Mogoče smo si kot otroci želeli kakšno posebno igračo, domačo žival ali novo kolo. Če smo si kaj res želeli, staršem nismo rekli samo enkrat ali jih samo enkrat prosili, ampak smo stalno moledovali. Tako naj bo tudi z našo molitvijo. Nikoli ne obupajmo, ampak vztrajajmo v njej. Molitev je ključ jutra in zapah večera, je rekel Mahtama Gandi.
Jesen, pisana jesen, polno sadov, šumeče listje pod nogami, kostanj, ki ga iščem pod rumeno rjavo podlago gozda. Kako lepi so ti spomini iz mojega otroštva. Občutki ostajajo še danes. Čudovite barve, ki jih odkrivajo sončni žarki. Tudi dež je, ki pride tiho, neopazno. Komaj slišno potrka na suho listje, da se upogiba pod mokroto. Jurčki prilezejo ven na skritih krajih. Pride pa tudi siv, temačen dan. Kot solze padajo kapljice v sivini dneva, žalost za izgubljenim poletjem, pride jesen življenja, odhajanje. Odšel je naš prijatelj iz študijskih let. Poslovil se je brez slovesa. Dober človek. Bil nam je blizu, puščal je za seboj sledi, kot svetle nitke v tkanini našega bivanja. Sadove, ki jih bomo ohranjali v srcih. Ko rasteš iz obilja Božjega stvarstva, se kar ne moreš zlahka srečati z mislijo na odhod. Vedeš se, kot da ga ne bo. Toda nikoli ne veš, kdaj so sadovi tvojega življenja dozoreli. Ve samo On. Morda pa je bila, ko se spominjam našega zadnjega srečanja, vendarle neka slutnja odhoda ... Kako malo je bilo treba, da se je v njegovi duši prebudila radost, kako hitro, skoraj nehote se je iz temačnega občutka utrnila svetloba, ki je posvetila v lepoto. Kot o hrepenenju so govorile njegove oči. Mehko, lahno, počasi se je odzival na ljudi, dogodke, mnenja, a za tem – v globini, v ozadju – se je skrivala odločna, burna, jasna drža, ko je šlo za njegove svete vrednote. V prizadevanju za pravično in za dobro je spominjal na deročo reko, ki odnaša s seboj – ne samo vabi, odnaša vse, kar se je dotakne. Zazrem se v lepo jesensko jutro in moje srce zazna odmev melodije Življenja, Večnosti. Hvaležnosti za vse darove. Presunljivo odprto je nebo, kot zagotovilo, da smo povezani tu in tam. Smo prijatelja poslušali tako pozorno, kot si je želel? Ali dovolj pozorno poslušam tistega, ki me potrebuje, ki mi je blizu ali morda tudi daleč? Koliko je v resnici sočutja, potrpežljivosti, ponižnosti, ljubezni v mojem delovanju? Slišim pesem žarečih jesenskih barv, čutim, zaznam vonj množice sadov življenja, zvoke hvaležnosti in hrepenenja. Že zavest, da me ima Bog vedno rad, mi daje moč, me pomirja, gani, me opogumlja. Svetloba ljubezni se zliva v globino moje duše, da je več prizadevanja za dobro in lepo. Vsaj delček te ljubezni bi kot dišeče sadeže rada delila z drugimi. Da bi storila to, kar sem bila dolžna storiti.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem hipu ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena od njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično. Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, potem za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke? Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med njimi igrajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva. Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne od teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih. Nekateri se v jutranjem mraku v svet podajamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas poleg okroglih palačink okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti stremljenja duha k lepoti. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe. Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi dušo bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom. In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle oblike ali vsaj podobne pravilnim oblikam kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa. Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati.
Koliko poti ste že prehodili v svojem življenju? Koliko kilometrov peš, z avtom, ali z avtobusom, vlakom, letalom, ladjo? Vsakdo izmed nas lahko le približno izračuna dolžino svojih življenjskih poti. V spominu prav gotovo posebej ohranjamo tiste poti, ki so bile nekaj posebnega, ali je na njih postavljen naš življenjski mejnik. Ko sta se prvič srečala dva, ki sta poročena že več kot 30 let … Ko dobiš prvo službo. Ko prvič zapelješ avto z dvorišča. Ko prvič prideš na Triglav. Ko prvič vstopiš v svoj novi dom. Ko tvoj otrok naredi prvi korak … Nepozabne prehojene poti, shranjene v kamrici naših src! Kaj so pa potem to, Božje poti? Navadno so to poti, ki vodijo v romarska mesta, v svete kraje, kjer se na neki nedoumljiv način dotikata zemlja in nebo. Iz svojega otroštva se rada spomnim, kako smo vsako leto peš romali v Turnišče k Mariji pod Logom. Odkar sem v Vidmu pri Krškem, se mi zdi eno najlepših božjih poti romanje Videmčanov in Krčanov vsako leto septembra iz Krškega na Svete gore. Kajti to je zaobljuba ljudi, ki so bili v času druge svetovne vojne na silo pregnani iz domačih krajev in naseljeni nekje v Nemčiji. Že tam so se zaobljubili, da, če živi pridejo domov, bodo vsako leto poromali na Svete gore. In to delajo še danes! Kot eno najdragocenejših prehojenih božjih poti pa je bilo moje potovanje po Sveti deželi. Hoditi po poteh, po katerih je hodil Jezus, dotakniti se mesta, kjer je Božja Beseda Človek postala, pobožati mesto, kjer je stal Jezusov križ, to je nekaj tako svetega in nepozabnega, da sem pozabila na vse težave, tudi žulje, tudi natečene noge, tudi ukradeni denar! Vendar božje poti niso samo te, ki jih prepešačimo po zemlji, gorah, hribih in dolinah. Božje poti so tudi tiste, ki jih prehodimo v svojem življenju, tako da preprosto gremo naprej, tudi ko boli, ko je skrito sonce upanja in ko je noč tako temna, da je težko videti kje kakšno zvezdo. Na teh nevidnih božjih poteh prav tako obrabimo svoje čevlje in noge, dobimo rane ne samo na rokah in kolenih, ampak tudi na srcu … A prav na takih božjih poteh prejmemo največ milosti. Ko se nas iz onstranstva dotakne Božja roka, ko nam dotik nebeškega Očeta pove, da nismo sami, da je On vedno z nami na naši poti in da cilj ni več daleč … Po božjih poteh hodimo vsi ljudje, saj je po njih pred nami hodil On, Kristus Gospod. In nam pokazal prehod tudi skozi temo trpljenja smrti in žalosti … Hodimo po božjih poteh …
Kdor me pozna ali pa me je že videl, ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razno razne načine, zrezki vseh vrst, pri katerih bi izpostavil perutninske (naj neskromno pripomnim, da si večino tega znam pripraviti sam), in pa seveda neizmerna količina sladkarij in sladic, pri katerih je predvsem čokolada v katerikoli obliki in seveda mamini krofi in potica. Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si? Živim od vprašanja: »Ati, boš danes ves dan doma?« In če sem iskren tudi od razočaranja na obrazu, ko povem, da ne. Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic, narejenih in narisanih samo zame (na nekaterih risbicah sem celo upodobljen – te so poslastica). Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška. Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in ne le soba, ampak hiša postane pretesna (ja, Čušinov nas ni malo). Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase. Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem«. Živim od kake dobre pesmi, prebrane kdaj pa kdaj (kak Jesihov sonet še nikoli ni škodil, pa Pavček … saj jih ne manjka). Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga. Živim od … vsake drobtine, ki pade z božje mize. Živim, ker mi Bog daje, da živim. Živim, ker Bog daje. Živim, ker Bog je.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Velikokrat pomislim na besede sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je v svojem življenju večkrat ponovil besede: »Vsak ima svojo pot!« In res je. Bolj ko listam po knjigi – Letu svetnikov, bolj odkrivam, kako so na različne načine uresničevali svojo poklicanost k svetosti. Danes, 15. oktobra, se spominjamo svete Terezije Jezusove, imenovane tudi Avilska. Znana je predvsem po svoji avtobiografiji, ki jo začenja z besedami: »Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Te njene uvodne besede kažejo, kako so jo že sestre, predvsem predstojnice, videle kot bodočo svetnico. Po drugi strani pa začutimo »dušo« svete Terezije, ki se je bolj zavedala svoje grešnosti kot svetosti. Napisala je več duhovnih knjig, s katerimi je mnogim kristjanom pomagala na poti duhovnega življenja. Prav zaradi poglobljenega duhovnega življenja, jasno zapisanih misli in spoznanj jo je papež bl. Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je prva žena, ki je dosegla to čast. Oče jo je pri šestnajstih letih poslal v samostan, v katerem so vzgajali dekleta iz plemiških in premožnih družin. Potrebovala je nekaj časa, da je odkrila svojo poklicanost. Postala je karmeličanka. Hitro po vstopu je zbolela in veliko trpela. Molitev ji je postala glavna opora. V eni izmed svojih knjig je zapisala: »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila.« Vse to razodeva njeno strogost in doslednost. Bila je zelo kritična, zato ni čudno, da ni bila zadovoljna s svojim življenjem, prav tako tudi ne z življenjem v samostanu. V zgodovino se je zapisala kor reformatorka. Pomembno je, da je reformo začela pri sebi in šele nato so sledile reforme v domači samostanski skupnosti, kasneje pa tudi v celotnem karmeličanskem redu. Potovala je od samostana do samostana in na eni od teh poti je v noči s 4. na 5. oktober leta 1582 umrla. Stara je bila 67 let. Sveta Terezija je zavetnica Španije, številnih škofij, vseh karmeličanskih skupnosti, španskih pisateljev, priprošnjica v duhovnih stiskah, priprošnjica proti boleznim srca in glavobolu. Sveta Terezija Avilska je zapisala: »Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.« Pred nami je nov dan. Prepojimo naše delo, naše življenje z ljubeznijo. S tem bomo dodali svoj delež k lepši podobi tega sveta.
Saj me niti ni hudo presenetilo dejstvo, da mnogo mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. \tMar je res tako? Prijateljstvo velja kot visoko cenjena dobrina. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. \t»Et tu, mi Brute,« tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!) – je po Shakespearu široko znano razočaranje Julija Cezarja. A ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po kateremu se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden Zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. \tToda – mar je to bil prijatelj? \tPr'jatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tega. \tDo kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez. \tKi smo zato se zBRATli, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen – veseliti se? \tKakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase. \t \t
Morda si pred kratkim zbolel ali izgubil koga od bližnjih? Morda doživel veliko razočaranje. To so hude preizkušnje. Pa tudi če je tako, ostaja še vedno veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Toda ali znamo biti hvaležni? Poglejmo primer človeka, ki je imel dovolj razlogov, da bi bil zagrenjen, pa ni bil. Naslednji koraki na hodniku bi zanj lahko pomenili, da prihaja stražar, ki ga bo odpeljal na morišče. Njegova postelja so bila trda, mrzla kamnita tla jetniške celice. Niti trenutek ni bil brez železnih okovov, ki so zarezovali v njegove gležnje in zapestji. Bil je ločen od prijateljev, krivično obtožen, grobo so ravnali z njim. Če bi se kdo imel pravico pritoževati, bi imel pravico ta mož, pozabljen v rimskem zaporu. Toda namesto pritoževanja in jadikovanja je z njegovih ustnic privrelo slavljenje Boga. Ta človek je bil apostol Pavel, človek, ki se je naučil pravega zahvaljevanja tudi sredi velikega nasprotovanja in stiske. Ko je bil zaprt v Rimu, je zapisal: »Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5, 18-20). Pomislimo: Vedno se zahvaljujte za vse – ne glede na okoliščine! Za apostola Pavla zahvaljevanje ni bil obred, ki ga opravljamo enkrat na leto, ampak vsakodnevna stvar, ki je spremenila njegovo življenje in ga preobrazila v človeka, ki se je veselil v vseh okoliščinah. Zahvaljevanje, dajanje hvale Bogu za vse, kar prejemamo, mora biti ena od največjih značilnosti človeka, ki veruje. Vernik si ne more dovoliti duha nehvaležnosti, ki dela naše srce trdo in dela naše odnose z Bogom in bližnjimi hladne. Nič nas tako hitro ne naredi žalostnih, potrtih, nezadovoljnih kot nehvaležno srce. In nič ne bo obnovilo v nas veselja kot pristni duh hvaležnosti. Skupino znanih ljudi so vprašali: »Če bi vam zagotovili, da se vam bo izpolnila ena želja, katera bi to bila?« Dobili so vrsto zanimivih odgovorov, toda eden se je urednikov revije še posebej dotaknil. »Želim da bi znal čim bolj ceniti vse, kar že imam.« Zanimiv odgovor in zanimiva želja. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi vsak do nas postal bolj hvaležen. Matere, očetje, bratje, sestre, otroci – vsi bi bili srečnejši. Kajti dejstvo je, da si vsi želimo, da bi nas drugi cenili in nam bili hvaležni.
V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali ima prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu še vedno zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno stvarno naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje se je odvijalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in deloma poezija pa sta sprva pogosto veljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki je njegov najkrajši, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo tak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, pač pa goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobro. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, lahko služimo tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost.« Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.
Zgodbe o Nesrudinu po vsej verjetno izvirajo iz današnje Turčije. Govorile naj bi o prigodah resnične osebe iz srednjega veka. Mnoge med njimi so hudomušne in satirične, povedo pa veliko o človeški naravi in nam prinašajo o njej nove uvide. Nekega dne je sultan Timur prebivalce turškega mesteca presenetil z nečim, kar je razumel kot čudovito darilo meščanom. Podaril jim je čisto pravega slona. Ampak revni prebivalci mesta si niso mogli privoščiti, da bi skrbeli za tako veliko žival, ki tako veliko poje, in so se poskusili slona nekako rešiti. Ampak bali so se pristopiti k sultanu glede tega, saj so si mislili, da bo ta užaljen in jih bo kaznoval, ker niso hvaležni za njegovo veliko darilo. Tako je nekaj meščanov pristopilo k Nesrudinu in ga prosili, če bi bil lahko on njihov predstavnik in govorec pred sultanom. Nesrudin se je strinjal, ampak le pod pogojem, da gre skupaj z njim k sultanu še petnajst meščanov. In res se je opogumila skupina meščanov ter pristala, da se odpravi z Nesrudinom do vladarja, ki jim je namenil tako nesrečno darilo. Tako se je skupinica izbranih meščanov odpravila na pot, z Nesrudinom na čelu. Ampak med hojo proti sultanovi palači se je skupinica pohodnikov vedno manjšala. Eden za drugim so Nesrudinovi spremljevalci izginjali. Ko je Nesrudin prispel pred palačo, se je obrnil nazaj in spoznal, da je povsem sam! Zelo se je razjezil na nezanesljive meščane in v takšnem stanju stopil pred sultana in mu rekel: »O, sultan, prebivalci mojega mesta so me izbrali, da stopim pred vas in vas nagovorim.« »Da, nadaljuj«, je odvrnil sultan. »Prav, prebivalci mojega mesta so zelo zadovoljni in hvaležni zaradi tako čudovitega darila, ki si nam ga namenil. Ampak težava je, je da se nam uboga velika žival smili, glede na to, da je slon samec in da nima nobene samice za družbo.« Sultan je kar poskočil od veselja, ko je dojel, kaj mu želi povedati Nesrudin. »Nobenega problema ni. Počaščen bom, da bom lahko vaše mesto ponovno obdaril, tokrat s slonjo samico.« »Hvala, vaše visočanstvo, to je zares prijazno od vas! Jaz se bom kar takoj odpravil nazaj, da mojim someščanom razglasim to veliko novico, ki jih bo gotovo navdušila.« V naših življenjih se radi izmikamo reševanju težav in dilem, zatiskamo si oči pred njimi in se jim raje izmuznemo, kot da bi jih reševali. Ampak ob tem se pogosto zgodi, da se problemi še razbohotijo. Iz enega slona nastaneta dva. Danes imamo spet priložnost, da gremo naproti reševanju težav, ki nas tarejo, ampak korak po korak. Pomembno je, da hodimo v pravi smeri in da se ne razbežimo, ko se bliža težavno soočenje z njimi. Le tako se bom znebili slona, ki nam otežuje življenje.
Eno od pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi takšen človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentar. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takšnega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, udejanjali naslednja svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
Neveljaven email naslov