Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
3698 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu? Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi. Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh. Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
Pred nekaj dnevi sem, že v poznih v popoldanskih urah, na parkirišču pred poslovno zgradbo, kjer imava oba delovne prostore, pozdravil gospoda, s katerim se običajno srečujeva prav tam. Stiki z njim in z drugimi tamkajšnjimi zaposlenimi so običajno omejeni na ‘’dober dan’’, saj je vtis, kakor da se tem resnim obrazom vedno nekam zelo mudi. Tokrat sem ga ogovoril in ga vprašal, kako je, kako mu gre? Odvrnil je, da je utrujen. Da je tempo vpetosti v delo od jutra do večera hud in izčrpavajoč. Ampak da je taka vpetost, tak tempo dela neizbežen, je še dodal. Preprosto moraš biti zraven, kakor lepo rečemo v slovenskem jeziku, moraš biti ‘’in’’, vseskozi moraš biti ‘’zraven’’. Če te namreč ni ‘’zraven’’, si hitro pozabljen in kmalu boš moral za preživetje, kakor na začetku svoje kariere, tekati in se boriti za vsako stranko posebej. In sva oba družno ugotovila, da je takšna intenzivnost dela velika past začaranega kroga vpetosti v delo, ki se je večina, ki pade vanjo, sicer zaveda, a da nekako ni dovolj moči, volje ali modrosti, da bi pravočasno izstopili. Povedal mi je, da ima prijatelja in je slišal tudi za druge, za katere je bilo prepozno. Prepozno zato, ker niso znali prepoznati ali pa niso dovolj resno jemali znakov, opozoril, ki so nakazovala na njihovo izčrpanost in izgorelost. Ustavila jih je šele huda, resna bolezen. Kaj žene sodobnega človeka, vsakogar sicer na njemu lasten način, v takšno in podobne dirke življenja? Golo preživetje? V veliki večini na srečo še ni videti tako. Kakor da gre za nekakšen slog življenja, kjer je vse bolj pomembno, da več kot človek ima, več kot si lahko privošči, bolj je opažen in v okolici prepoznan kot uspešen in sposoben. Ker najbrž nihče ne mara biti ‘’zguba’’, postaja vpetost v delo, pehanje in borba za denar običajen način življenja. Najbrž smo tudi zaradi tega vse bolj odtujeni, ne le od sebe, temveč tudi od drugih ljudi, od okolja in od narave, takšni pa na žalost postajajo tudi naši otroci… Pa je kje izhod iz takšnega načina življenja? Zagotovo je in na srečo tudi ni malo takih, ki si to resno želijo. Za začetek se, draga poslušalka, dragi poslušalec ozri malo naokrog, tam kjer si prav sedaj. Na poteh, po katerih hodiš, prični na primer opazovati spreminjanje jesenskih barv listja, rastlin, cvetlic. Ali pa se pogosteje zazri v obraz sopotnika na avtobusu ali na vlaku, ne samo v njegova oblačila in videz. Morda na delovnem mestu pozorneje poslušaj sodelavca, tudi tistega, ki ti ni najbolj ljub. Izčrpanega, osamljenega in odtujenega duha boš hitreje zdravil, če boš skušal biti v življenju prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, zagotovo bije kakšno težko bitko v sebi… in prav zdaj, ta trenutek, potrebuje le malo prijaznosti… Zato si tu, draga poslušalka, poslušalec.
Poklice pogosto delimo na takšne, kjer imamo veliko stika z ljudmi, ali pa takšne, kjer delamo predvsem z neko mrtvo snovjo. V resnici pa je tako, da človek lahko v vsak poklic vnese dušo. Karkoli delamo, je povezano z ljudmi, s prizadevanjem za dobro nas vseh. Velikokrat mislim na žensko, ki sem jo srečala pred mnogimi leti. Dela kot kamnosek. Ko sem se nekaj časa pogovarjala z njo, sem spoznala, kako je njeno delo bogato, kako je v njem prisotna z vso človeško toplino. Pripovedovala mi je, da ljudje največ naročajo nagrobnike. Prihajajo razmeroma kmalu po smrti svojca, govorijo o pokojniku, o svoji bolečini, o tem, kako težko se je spoprijeti z izgubo. Prihajajo v obdobju, ko čutijo v sebi potrebo po tem, da veliko govorijo. Tu, pri gospe, ki izdeluje nagrobnike, najdejo nekoga, ki jih posluša, ki jih razume – ki jih razume tudi zato, ker je sama doživela težke izgube. Tako zadobi tudi kamen, ki bo stal na grobu, drugačno vrednost. Ni samo predmet, ki je vreden določeno vsoto denarja. Vsebuje vse, kar se je ob njem ustvarilo med živimi ljudmi, številni pogovori, tudi o pokojniku. Ta gospa ne izdeluje samo nagrobnikov, njeno delo je način, kako se srečuje z ljudmi. Njeno glavno delo, ki ne bo nikjer zapisano in ki se ga morda niti sama ne zaveda, pa je njeno srečevanje z ljudmi v stiski, v času žalovanja, njena sposobnost in pripravljenost, da jih posluša in čuti z njimi. Ob tem razmišljam o neki drugi gospe, ki si ne upa svetovati drugim, ker ni niti socialna delavka niti psiholog. Naj se zaveda, da največ pomoči v življenju prejmemo od takšnih ljudi, kot je gospa kamnosek.
Astronavt je dejal, da je iz vesolja zaznati Zemljo kot drobcen prah. Na enem koncu tega prahu da človek v vojski nezaslišano mikasti drugega človeka. In naprej je bilo v oddaji rečeno, da je človek najviše razvita žival. In še veliko pretresljivega je bilo povedano. Tudi to, da to svoje domovanje, ta prah, sam uničuje. Hja, prah si in v prah se povrneš. A dokler se mi to ne zgodi, se kot visoko razvita živalca prebijam skozi življenje. In že mi prizvanja neka druga stroka, da imamo neumrljivo dušo. Ampak tretja pravi, da smo se tega mišljenja nalezli v družbi in njeni kulturi. Potem pomislim na staro Ančnico , ki je znala gospodarit brez vsakega šolskega znanja in je trdila, da so časopisi navadne gosposke laži, ljudje pa da se »rihtajo po vremenu«. Nad njeno modrostjo strmim in kako je mogoče, da še danes velja? Pogruntala jo je pa sama; pač kot najviše razvita … Mar ni zanimivo: ponekod komu ljubkovalno pravijo pridna žvalca in pomilovalno: ta uboga žvau. Bogve, ali se morda ta čas že kakih milijon let spet ne očlovečuje kaka živalska vrsta? Ostajam pa pri lažeh in pri vremenu. Laži ne manjka na nobenem področju, velja pa za naglavni ali smrtni greh. Čemur zdaj raje rečemo le grešna priložnost. Menda je eden od vélikih obetovalcev raja na zemlji svojim učencem naročal: Lažite, lažite, nekaj se bo že prijelo. Ni pa vedno možno oceniti, kaj je laž in kaj razgreta domišljija. Kdaj velja laž za tolažbo in ali to sploh je? Ali zgolj nekaj neškodljivega; a white lie, kot rečejo Angleži. Laž, laž … za moje pojme je gnusoba. Ob raznih poročilih pogosto pomislim na Ančnico. Ta je mami svetovala, naj me – jokavega otroka – pokadi z ježevimi bodicami. V njenem času je imelo pánanje urokov še nekaj veljave. Vreme tudi ni samo za vremenoslovce. Daleč pred njimi so se ljudje ravnali po njem. Vplivalo je na kure in na otroke. Glede slednjih imam šolske izkušnje. Ne le učenci, tudi učitelji smo (bili) njegov plen. Kar nevarno je bilo. Na šolski fronti gre največkrat za eksplozijo, na bolj zasebni pa za potlačenost, melanholijo, brezvoljnost, čemur pravimo zdaj depresija. Da ima en navaden oblačen dan tako moč! In da se vse to in vse drugo dogaja na enem majhnem prahcu v vesolju!
Šestletnik in njegova štiriletna sestrica sta se sledila staršema po lokalnem sejmu. Fant je zaznal, da je sestrica nenadoma zaostala za njim. Ustavil se je in pogledal nazaj. Njegova sestrica je stala pred stojnico z igračami in nekaj zelo pozorno opazovala. Fant je šel nazaj k njej in jo vprašal: »Si kaj želiš?« Sestrica je s prstom pokazala na punčko. Fant jo je prijel za roko in ji kot odgovoren odrasli fant, izročil punčko. Sestrica je bila zelo zelo vesela. Vse to je prodajalec pozorno opazoval in se ob odraslem vedenju fanta vedno bolj zabaval. Tedaj je fant pristopil do njegovega pulta in ga vprašal: »Gospod, koliko stane ta punčka?« Prodajalec je bil dobre volje in navdušen nad fantom, zato ga je vprašal: »No, koliko pa lahko plačaš?« Fant je iz žepa potegnil školjke, ki jih je vse jutro nabiral na morski obali, in jih izročil prodajalcu. Prodajalec je vzel školjke in jih začel šteti, kot bi štel pravo valuto. Vmes je pogledal fanta. Ta se je ustrašil in dejal: »Je premalo?« Prodajalec je hitro odvrnil: »Ne, ne … še preveč je. Vrnil ti bom preostanek.« In res je obdržal le štiri školjke, ostale pa vrnil fantu. Šestletnik jih je veselo stlačil nazaj v žep in skupaj s sestrico stekel proti staršem, ki sta jima mahala v daljavi. Sosedni prodajalec je videl vse dogajanje in vprašal soseda: »Zakaj pa si dal fantu to punčko za tiste štiri majhne školjke? Punčka je vredna veliko več.« Prodajalec mu je odvrnil: »Za naju so to res le štiri majhne in malovredne školjke, za fanta pa so dragocene. Zdaj še ne razume, kaj je to denar, ampak ko bo odrasel, bo gotovo razumel. In takrat se bo spomnil, da je nekoč za sestrico kupil punčko s školjkami, namesto z denarjem. Morda se bo takrat spomnil name in na to, da smo ljudje sposobni dobrega. Morda mu bo to pomagalo oblikovati drugačen odnos do ljudi in bo tudi sam motiviran za to, da bi delal dobro, ko lahko.« Ljudje imamo pogosto občutek, da nimamo pravega vpliva na svet okrog nas, da vse poteka mimo nas in da se predvsem odzivamo na dogodke, ki se nam dogajajo. Da imamo zelo ozek delokrog, kjer lahko vidimo učinke naših namenov. Še najbolj v družini, do določene mere v službi, med prijatelji, v soseski, potem pa se že konča. Vendar pozabljamo, kako lahko malenkosti spremenijo dan ali celo življenje sočloveku. Če delamo dobro, se bo dobrota širila, če prispevamo k slabemu, pa bo več slabega na svetu. In slej ko prej bomo tudi sami naleteli na drobec dobrega ali pa slabega, h kateremu smo pred časom sami prispevali. Morda ne na način, kot si mislimo, ampak prav verjetno se nam povrne. Danes je nova priložnost, da prispevamo kamenček ali dva v mozaik dobrega. Po naših zmožnostih.
Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo … Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh ostalih ljudi, dokler ne kot človek umre. Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Četudi me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.
Dnevi so vse krajši in verjetno ste, spoštovani poslušalci, že opazili, kako temačno je še zunaj. Vseeno vam želim dobro in da bo dobro tudi dolgo jutro. Ta nam pridejo prav, da se pripravimo na dan, ki se nikakor noče pokazati, in v miru postorimo to, kar v poletnih dneh pogosto v naglici pozabimo. Bo kdo rekel, da jutro še gre, ampak zvečer je takoj noč in ne moreš nič pametnega postoriti. Mrak pade že zgodaj in tudi hladno je, da nas nič ne vleče iz toplih stanovanj na meglene ulice. Po drugi strani ni tako neumno reči, da če ni nujno treba, zakaj bi bežali od doma. »Ljubo doma, kdor ga ima«, ni le lepa tolažba v teh hladnih in dolgih večerih, ampak tudi priložnost, da si ga končno ustvarimo, če ga že nimamo. Starejši se bodo še spomnili, če drugače ne, vsaj iz kakšnih prebranih mohorjanskih večernic, kako se je v dolgih jesenskih večerih družina zbrala ob krušni peči in prisluhnila pripovedovanju starejših. K temu so pridružili še molitev in dan se je končal v objemu domačnosti, ki je gradila zaupanje drug v drugega. Nič nam ne bi škodovalo, če bi tudi danes zmogli prisluhniti starejšim. Iz njihovih pripovedovanj bi se kaj naučili in razumeli, iz česa rastemo, hkrati pa bi jim dali priložnost, da ovrednotijo svoje življenje. Take življenjske zgodbe, če nam jih pripovedujejo tisti, s katerimi smo še posebej povezani, nam vlijejo občutek vtkanosti v veliko večjo stvarnost, kot jo kaže dolg in hladen jesenski večer. In nič ne bi škodilo, če bi tudi zmolili. Mnogi danes ne znajo ali se jim zdi to potrata časa. Nič hudega, saj je prava molitev preprosta in predvsem čas, ki si ga vzamemo za globok premislek, kar naj bi nas povezalo z najglobljim in najboljšim v sebi. Pred kratkim sem poslušal zgodbo matere, ki je bila ob nasilnem, lenem in pijanskem možu na robu obupa. Bala se je, da bo kaj storila sebi ali svojim trem otrokom. V nemoči in strahu si je vzela čas za molitev, v njej je našla moč in pred kratkim ji je eden izmed sinov rekel, da ko mu je težko, pomisli le nanjo in gre. Oba sta molila, mati k Bogu, sin k spominu na mater, k božjemu v njej. Jutro je dolgo, zato si vzemimo čas in načrtujmo, da si bomo zvečer utegnili utrgati čas za druge. Kot obupana mati ali kot njen sin lahko molimo: k Bogu ali k tem, ki so nam zgled in pomoč. Tako bodo pripovedi naših starejših hrana za upanje mladih in večeri vir topline za vse noči, naj bodo še tako temne.
Še vedno se nahajamo v času, ko imajo naši pridni kmetovalci polne roke dela. To je namreč čas, ko iz njiv, sadovnjakov, vinogradov in vrtov pobirajo vse tiste pridelke, povrtnine in sadje, za katera so že v spomladi in preko celega poletja pridno skrbeli, in katere jim kljub njihovemu znoju na obrazu ter žuljem na rokah ni pobrala kakšna naravna nesreča ali suša. Vse to so počeli zato, da bi si zagotovili svoje preživetje ali pa si celo izboljšali svoj materialni položaj. Prav ta slednji vzrok pa je pri večini tudi izvir njihovega nezadovoljstva. Četudi je letina bila še tako dobra in obilna, je iz leta v leto nekako tako, da s plačilom niso najbolj zadovoljni. Toda to še zdaleč ne velja le za kmete. Podobno ali celo še slabše je tudi z vsemi ostalimi ljudmi, ki opravljamo takšen ali drugačen poklic, smo na višjem ali nižjem položaju. Tisto, kar imamo in kar smo dosegli, nam nikoli ne zadostuje. Svoje roke vedno iztezamo za nečim, kar je več, boljše, kar sosed še nima, čeprav dobro vemo, da se bo od vsega tega potrebno ločiti ali pa nam bo kdo to enostavno ukradel in bomo v trenutku ostali praznih rok. To se je zgodilo tudi nekemu bogatemu podjetniku, ki je čez noč bankrotiral. Ker ga je to zlomilo, ga je obiskal njegov duhovnik. Začel se mu je tožiti z besedami: »Vsega je konec, vse sem izgubil!« Duhovnik pa je brez razmišljanja povedal: »Zelo mi je žal, da ste izgubili ženo!« Začudeni mož ga je presenečeno pogledal in dejal: »Ne, ne, moja žena je tu!« Duhovnik je nadaljeval: »Žal mi je, da ste izgubili svoj karakter!« Potem je našteval stvar za stvarjo, dokler mož ni začel protestirati, da vse to vendar ima. »Ampak, če se dobro spomnim, ste mi dejali, da ste vse izgubili!«, je opominjajoče rekel duhovnik, ki je na koncu moža s toplimi besedami vzpodbudil k temu, naj se ne odreče upanju, katero prav tako še vedno ima. »Brat moj, zresni se! Saj nisi izgubil ničesar, kar bi imelo resnično vrednost!« Vrednost našemu življenju, ki se kaže v zadovoljstvu, miru, potrpežljivosti, torej ne daje naše materialno premoženje, ampak mu daje naš odnos do stvari, ki jih ni moč otipati in ki ne minejo. To pa so med drugim tudi vera, upanje, ljubezen, katerim je Jezus učil ne le svoje takratne učence, temveč tudi vse nas. Da je temu res tako, nam priča izpoved nekega modrega človeka, ki je dejal, da si z denarjem sicer lahko kupimo posteljo, ne moremo si pa kupiti spanca, lahko si z njim kupimo knjige, ne pa modrosti, jesti ne pa teka, zdravilo, ne pa zdravja, razkošje greha, ne pa miru in zadovoljstva. Zato si sedaj v tem mesecu reformacije poleg zagotavljanja materialnega bogastva v enaki meri vzemimo čas za zagotavljanje bogastva naše duše, za kar so se v prvi vrsti trudili tudi naši reformatorji.
Spoštovani, čeprav sem teolog, priznam, da moj dialog z Bogom glede vprašanja trpljenja ne bo nikoli končan. Ko mu postavljam vprašanja, kot da se mi izmuzne, zato ostaja le nemi krik hrepenenja po luči pred zatemnjenim Božjim licem. Takrat za hip pomislim: »Če teologi in filozofi nimamo odgovora, bodimo raje tiho in se ne sprenevedajmo. Kajti naše za lase privlečene rešitve utrjujejo barikade ateizma in sramotijo Boga.« Ali ne bi bilo bolj pošteno priznati svojega poraza? Morda bi ga, ker smo že naveličani in utrujeni od takih vprašanj, a zanimivo, da nam tega ne dovoli Božji nasprotnik, čeprav hkrati ščuva in izziva s spodkopavanjem. Ironično, kajne, da prav on spretno Bogu rešuje kožo. Moje razmišljanje mi je potrdil tudi judovski pisec in filozof ter nobelovec za mir, Elie Wiesel, na čigar delo sem slučajno naletel. Govori, kako je kot najstnik preživel pekel Auschwitza in v njem izgubil oba starša. V svoji knjigi Proces iz Shamgoroda piše o obtoženem Bogu, čemur sem se takoj pridružil z odprtimi ušesi. Nihče ga ni hotel braniti in biti njegov zagovornik. Pisatelj pravi, da so bile že vse vloge dodeljene, le vloga advokata ne. Nihče ni želel braniti Boga. Napeto sem ugibal, kako se bo zgodba razpletla. Končno se je pojavil neki tujec. Odleglo mi je. Zamolklo sem pomislil: »Naj mu bo, saj je kot Bog naredil tudi kaj dobrega.« A ker je ta izvedenec tako modro in spretno branil Boga, so se vsi čudili. Tudi jaz sem se spraševal, od kod takšno pajdaštvo? Zato so sodnika zaprosili, naj se uspešni in sijajni advokat Boga, slavni advocatus Dei, glede na to, da je tako dobro poznal Gospoda Boga, avditoriju predstavi. Sploh pa, ker se je hvalisal, kako blizu mu je. Napetost je rastla in vsi so komaj čakali, da zvedo, za koga gre. Tudi jaz sem bil neučakan. Končno je slavni advokat nastopil in se predstavil: »Jaz sem Satan.« Presunljiv prizor, kajne? Kakšna groteskna bizarnost! Ostal sem brez sape, zato sem globoko vdihnil. Edino zlodej, sam hudič, je imel hrabrost braniti in zagovarjati Boga glede vprašanja trpljenja in zla. Pričal in trdil je, da je Gospod Bog pri ustvarjanju vse ustvaril dobro in da ni kriv. Pomislil sem: »Če kronični lažnivec, oče laži, govori resnico, je vredno premisleka, ne pa prigovorov ali pa prehitrih odgovorov.« Strinjam se, kar trdi švicarski teolog Johannes B. Brantschen, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda se je odpovedala ljubezni. A prav svoboda je cena resnične ljubezni. Brez nje ni ljubezni. Bile bi le ustvarjene marionete. Prebrisani zlodej ve, kako je s tem. Tudi njemu je Bog podaril svobodo, a jo je zlorabil. Božja ljubezen posledično vključuje svobodo. Kdor jo hoče imeti, mora sprejeti tudi tveganje za njeno zlorabo, s tem pa tudi za trpljenje. Dobro, da ne obstaja tisto, kar večina smatra za Boga. Vse, kar dopusti Bog, naj se nam zdi še tako slabo, je v resnici najboljše za nas. Nekdo je rekel, da lahko Bog piše ravno tudi s krivimi, vijugastimi črtami.
Pogosto slišimo ljudi, razočarane nad vsesplošnim razpadom sistema vrednot in razkrojem osebne vesti posameznika, kako rečejo: »Če kradejo vsi drugi, bom pa kaj malega ukradel še jaz.« In tako tudi mi, ker nekateri ali, dandanes že kar večina okrog nas, išče luknje v zakonih in jih zlorablja, storimo kakšno manjšo nezakonitost bodisi na cesti, pri plačevanju davkov in podobno. Ker drugi zlorabljajo zakon, ga tudi mi ne uporabljamo več. Na táko, precej nevarno logiko sklepanja so opozarjali že v antiki. Tako naj bi predvidoma znameniti rimski govorec Cicero v svoji zbirki občeveljavnih predpisov Topika zapisal: »Zakonita je vendar uporaba in ne zloraba.« Kako nesmiselno je tovrstno sklepanje, da zakon ni več veljaven, da se mu lahko ognemo in izognemo, ker ga zlorabljajo drugi in ker ima luknje, ki to omogočajo, pa si lahko ogledamo na primeru enega od t.i. argumentov zlorabe: Če rečemo: Teza 1: Kladivo je ubilo človeka. Teza 2: Vsa kladiva so slaba. Sklep: Kladiv se je treba znebiti. Seveda za kladivo vsi vemo, da samo zato, ker ga je nekdo uporabil v zlovešče namene, ni izgubilo svoje izredno uporabne funkcije, ki jo ima tako pri domačih opravilih kot v gradbeništvu. Veliko bolj nevarno pa je tovrstno sklepanje v bolj zapletenih argumentacijskih postopkih, zlasti v družboslovnih vedah, kjer je lahko odlično sredstvo za zagovor ideologij. Gre torej za sklepanje iz posamičnega na splošno, ki je pogosto zlorabljeno kot izgovor za zlorabe. In ko se bomo naslednjič hudovali nad tem, kako drugi kršijo zakone, se spomnimo na Cicera, kaj velja in mora vsak trenutek veljati kot naš življenjski moto in cilj: »Uporaba, ne zloraba je zakonita.«
V današnjem času, ko je zaradi vseh družbenih omrežij že težko ohranjati svojo zasebnost resnično zasebno, nas lahko o vrednosti preprostega in od javnosti umaknjenega življenja pouči stoiški filozof Seneka. Ta je živel v 1. stoletju in svoja razmišljanja o svetu prelil v obliko pisem, naslovljenih na prijatelja Lucilija. V enem pismu ga tako opozarja na nevarnosti, ki posamezniku pretijo, ko se pretirano zanaša na javno mnenje in se ravna po pričakovanjih množice. Ta ima po Senekinem mnenju pogosto kvaren vpliv, saj podpihuje naše hibe, podžiga naše častihlepje in nas vznemirja. Seneka ugotavlja, da se sam iz javnosti nikdar ne vrne domov tak, kakršen je odšel, saj ga ta večinoma samo vznemiri in pretrese. »Marsikaj od tega, kar sem si v duhu uredil, se tam skali,« pravi, »marsikaj, kar sem odgnal od sebe, se zopet povrne.« Počuti se kakor bolniki, »ki jih je dolgotrajna bolehnost tako oslabila, da se ne morejo nikamor več ganiti brez škode.« Še zlasti vidi nevarnost v raznih zabavah in praznovanjih, saj smo takrat »laže dostopni za razne pregrehe.« Sam se s takih dogodkov vrača »bolj pohlepen, bolj častiželjen /…/ in celo bolj krut in nečloveški,« zato meni, da je treba zlasti mlade in nežne posameznike, ki se še niso utrdili, »umakniti pred ljudstvom,« saj bi jih »lahko množica drugače mislečih zapeljala na napačna pota.« Še razsodni in umerjeni ljudje včasih ne morejo »vzdržati navala pregreh,« ki v množici pritiskajo nanje! Tako nas »mehkužen razvajenec, s katerim živimo, polagoma oslabi in pomehkuži, bogat sosed nam zbuja pohlep po denarju, zloben spremljevalec prenese nekaj svoje pokvarjenosti tudi na najbolj poštenega in preprostega tovariša.« Ker ima torej lahko množica na nas izjemno velik vpliv, saj vselej »vplivamo vzajemno na drug drugega,« Seneka Luciliju in s tem bralcu svetuje, naj se druži samo s tistimi, ki ga lahko moralno izboljšajo ter se izogiba ostalim, ki bi nanj lahko imeli kvaren vpliv. Tudi svojih darov naj ne razkazuje zgolj zato, da bi ugajal množici in požel slavo, saj to vodi v napuh in posledično v propad pravih vrednot. Kajti človek se po njegovem mnenju ne uči zato, da bi razkazoval svoje znanje pred množico, ki bi mu odobravajoče ploskala, pač pa se uči zase. Prav zato naj tudi »prezira veselje, ki izvira iz odobravanja in pohvale, ki ju daje množica,« naj bo »zadovoljen sam s seboj« in naj »v sebi išče svoje odlike.«
»V dajanju prejmemo. Skozi odpuščanje nam je odpuščeno. Skozi umiranje (jaza) se rodimo v večno življenje.« »Človek ima samo toliko znanja, kolikor ga uporablja.« »Nikogar ne imenuj za sovražnika, saj so vsi tvoji dobrotniki in nihče te ne prizadene. Nobenega sovražnika nimaš razen sebe.« »Gospod, daj mi Vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, Pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, in Modrost, da prepoznam razliko.« »Kdor dela z rokami, je delavec. Kdor dela z rokami in z glavo, je obrtnik. Kdor dela z rokami in z glavo in s srcem, je umetnik.« »Majhen sončni žarek je dovolj močan, da razsvetli veliko temo.«
Pravijo, da je sveta vladar. Vladar revnih in bogatih. Nekateri ga imajo kot vrag tóče, drugim gre kot méd. Nekaterim žvenketa v žepu, spet drugim ga stalno primanjkuje. Če ga nimate je hudo, če ga imate preveč pa je že potrebno malce pameti. O denarju govorim: o cekinih, zlatnikih, srebrnikih različnih oblik in žlahtnosti kovin. Nekateri mislijo, da so denar izumili Feničani. A to ne bo držalo. Izumili so ga neznani ljudje, neznane civilizacije, neznano kdaj v zgodovini. Ljudje so kmalu ugotovili, da je bilo zelo nerodno zamenjavati blago za blago in so izumili denar, ki je vmesno menjalno sredstvo. Od takrat, ko je denar krožil med ljudmi nekako po ‘naravni’ poti pa do dandanašnji je ta ‘naravna’ pot začela ubirati vse smeri. Ljudje, da pridemo do denarja, majhnih ali velikih zneskov, počnemo marsikaj. Za denar pa tudi. Je že tako, da so se našli zviti in pametni posamezniki, ki so odkrili, kako uporabiti denar kot orodje za bogatenje. Vaših transakcij ne poznam, poznam le tiste s katerimi lahko razpolagam sama. Več ali manj uporabljam plastični denar, sem pa tja za svojo zbirko kupim kakšen star krajcar ali goldinar ter nato modrujem, koliko časa so morali moji bližnji predniki delati, da so zaslužili goldinar in kaj so za njegovo vrednost lahko kupili. Predvsem pa se pri obračanju svojega denarja držim mamine modrosti, ki pravi, da naj zapravim samo toliko kolikor imam. Glede na to, da je moja glava bolj podobna srebrnemu kot zlatemu kovancu, in da pogosto delam od jutra do večera, bi lahko kdo utegnil pomisliti, da se kópam v zlati banji. Te ne premorem, premorem pa nekaj zelenega zlata. Ali ste vedeli, da nekje v Indijskem oceanu živi majhen polžek kavri. Polžja hišica, dolga od 15 do 30 mm, je na otip zelo prijetna. Ko jo držimo v rokah, imamo občutek da držimo porcelanasto skodelico. Ker so majhne in drobne, jih ni bilo težko prenašati v usnjenih mošnjičkih. Od takšnih in drugačnih oblik denarja mi je najbližji groš. Gre za denar z majhno vrednostjo, ki je pravzaprav drobiž. O njem prepeva tudi izjemen slovenski satirik v svoji pesmi Za dva groša fantazije. Cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se boste v današnjem jutru odpravljali od doma na delovna mesta, v bolnišnice, mogoče na jesensko križarjenje okrog sveta, vzemite s seboj mošnjiček z dvema grošoma fantazije. Z njima boste lahko delali coprnije, da bo lepši naš svet in da bo komu tudi v dežju posijalo sonce. Samo za dva groša fantazije. Judeževe groše pa zakopljite globoko v zemljo.
Znanec mi je pripovedoval, kako se je nekoč s fičkom pripeljal na sestanek, kjer so bili v glavnem sami direktorji. Skoraj vsi so se pripeljali z mercedesom. Eden od njih se je obrnil k mojemu znancu in mu rekel: »Vi se lahko pripeljete s fičkom, ker ste nekdo – drugi potrebujejo za svojo potrditev mercedese.« Na to pripombo sem se spomnila, ko sem na televiziji gledala oddajo o neki imenitni prireditvi, kjer je bila ženska, ki je imela na sebi zelo drag nakit in so jo vprašali, kaj ji to pomeni. Odgovorila je: »Ko imam na sebi ta nakit, sem nekdo.« Zamislila sem se nad tema dvema zgodbama. Verjetno ni tako malo ljudi, ki želijo potrjevati, da so nekdo, tako, da skušajo druge prekašati ali pa jim biti vsaj enaki s svojim materialnim standardom. Veliko jim pomeni, da imajo drag avto, morda tudi hišo in vikend, zraven pa se še radi pohvalijo, da igrajo tenis, ker prav ta šport nekako spada k statusu. Toda ali ste potem res nekdo? Nekdo je tisti, ki zna biti izviren, ki ne posnema drugih, ki mu je malo mar, kaj bodo drugi rekli. Nekdo je tisti, ki hoče vztrajati pri poštenju, tudi če je njegova okolica skorumpirana. Tega »biti nekdo« se ne da kupiti z denarjem in tudi ne izsiliti z vezami in poznanstvi. Nekdo ne postaneš z maturitetnim spričevalom in tudi ne z diplomo. Nihče te ne more imenovati, da si nekdo. Nekdo postajaš v življenju, če prisluhneš svojemu notranjemu glasu in mu ostajaš zvest, tudi če je to v očeh ljudi neumnost in če gre, od zunaj gledano, v tvojo škodo. Nekdo je tisti, ki je v življenju že marsikaj pretrpel, pa ni postal zagrenjen, ampak se je iz tega vedno kaj naučil.
Kadar v duhu potrošniškega materializma začne prevladovati želja po imeti, uspeti in postati nekdo, se lahko kaj hitro zgodi, da postane človek poleg mene le sredstvo za dosego mojih ciljev, moje lastne samouresničitve. Kako in kaj pa je z njim, je slednjič popolnoma vseeno. Samo, da sem jaz dosegel svoje. Nasproti temu pa nas v božji besedi za današnjo nedeljo apostol Pavel spodbuja: »Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.« Torej se naj ne bi vrteli le okoli sebe, saj je bistvo v podaritvi drugemu. Kot temeljni normativ ravnanja pa postavi Jezusa z utemeljitvijo, da se kot Bog ni oklepal tega dejstva, da je enak Bogu Očetu, ampak je zapustil Božje bivanje in vstopil v človeškost – v naš čas in prostor. S tem, ko je Jezus kot pravi Bog postal tudi resničen človek, je v dejansko sestopil v človeškost. Pavel nekoč Filipljanom, danes pa tudi nam, predstavi to Jezusovo ravnanje kot temeljni normativ, ki naj nam bo v zgled v odnosu do drugega. Jezus sestopi iz božje sfere v našo človeško omejenost in končnost – vse to z namenom, da bi se nam približal. Ni gledal nase, na svoje dobro, na svoje dobro počutje in koristi, ampak na naše. Tako zelo je gledal na korist ljudi, da je do skrajnosti šel skozi ponižanje in trpljenje. Kakšno normo ravnanja naj bi potemtakem mi izpeljali iz tega za svoj slog življenja? V prvi vrsti prav gotovo to, da se ne oklepam sebe, ne gledam samo na to, kakšno korist bom jaz imel, kaj bom jaz dosegel, kaj pridobil, kako uspel … Da se preprosto neham vrteti se okoli sebe in svojega popka, kar me slednjič vodi samo v vse večjo oddaljenost od drugih in v osamljenost. Biti popularen, biti nekdo, zasedati nek pomemben položaj, imeti veliko pod palcem in tako naprej, vse prevečkrat vodi v osamljenost, preprosto zaradi moje usmerjenosti na sebe samega. Ko naš življenjski slog predvsem zaznamuje sebičnost in vrtenje okoli sebe, potem je tudi naš pogled usmerjen na nas same in ne na druge: mislim predvsem nase, živim le zase, hočem le zase – za drugega pa me prav malo briga. Toda ravno bivanje v sozvočju z drugim dejansko daje barvitost in polnost življenju. Še več: življenje ZA drugega dejansko vodi k resnični izpolnitvi našega življenja. Prav v tem pa je srčika norme, ki nam jo apostol Pavel daje za zgled: Jezusov spust v zemeljsko bivanje, ki vsebuje odpoved sebi in usmerjenost k drugemu, k človeku in človeštvu ter seveda sama podaritev sebe – to je tisto, kar naj bi tudi mi živeli. Kajti bistvo in smisel našega bivanja ni v iskanju lastnega jaza in ugodja, ampak v iskanju in odkrivanju drugega ter v podarjanju drugemu. Podarjanju, ki lahko vključuje tudi odpoved in celo žrtvovanje. Ampak samo v tem in s tem, dobi naše življenje resnično izpolnjenost in pravi smisel.
Kako zelo se vse spremeni v enem samem življenju; doba človeškega življenja pa pravi SP, je 70 oziroma 80 let, »če smo zdravi«. Tudi daljša in še daljša se obeta. Tako se bo nasulo še več sprememb. V otroštvu nisem poznala tehnične igrače; nič kovinskega, nič plastičnega, kaj šele elektronskega. Le v veliki Savnikovi izložbi je okoli Miklavža vozil električni vlakec in begal otroške oči in pamet. Zakaj neki mi silijo v spomin poletni večeri, kakršnih ne morem več doživeti. Čakam na kresnice, a jih ni. Ni netopirjev. Ni majskih hroščev. Ni kobilic, kje je kak nočni metulj? Pa tudi očeta, h kateremu bi se primaknila, ni, da bi zrl v prižigajoče se zvezde in, star kot je že bil, povedal pesmico iz pred-stoletne čitanke za 1. razred: Nobeden bi ti ne povedal, zaman natanko bi pozvedal; kako visoko je nebo, to Bog nebeški ve samo. To je bila moja zgodnja verska, naravoslovna in leposlovna vzgoja. Podobno je z zimskimi večeri. Televizijski po vsej vasi, ki sploh ni več vas, je zgolj naselje. S fotelji, radiatorji in modernimi kamini, nič več s kmečko pečjo in vonjem po mleku ter koristnim poslom, kot je zbiranje fižola. Nikjer več pešca. Vsi se vozimo, vozimo. Posledica: ne poznamo se več. A res? Kdo pa je to? Kje da stanuje? Aha, a tam. Tam je nekoč živela dninarica Mana. Seveda, te pa vi niste poznali. Kak sprehajalec pride mimo. Pa ne v paru ali z otrokom kot nekoč, ampak s psom. Ta z velikim, oni z najmajhnim. Zjutraj in potem še pod noč. Kar je šolarjev, jih prevaža poseben avtobus, a do šole ni niti dva kilometra. Če se kateri od njih le znajde na cesti, pozdravit ne zna. A kaj vse to! Zanimivo je, ko se znajdem med povabljenci v zasebnem ali v gostinskem prostoru. Vsaj po pet gostov biva nenehno na komunikacijski ravni z mobijem na ušesu. Kakšen tudi ob hrani. Preprosto odloži žlico in iz njegovih odgovorov nekomu na oni strani brezžičnosti razberem, da na srečo ne gre ne za nenadno rojstvo ne za nepričakovano smrt, ampak za povsem navaden čvek neolikanega homo sapiensa ob skupni mizi. Da bi se kdo pred jedjo pokrižal, kje neki! Vse teče. Nič novega pod soncem. Ali res?
Današnji čas zaznamuje vseprisotna tehnika, neprestan razvoj in vse, kar je dosegljivo nemudoma in kar se da tako ali drugače izmeriti. Vse vrednote, ki bi jim lahko dali pridevnik duhovne, so bolj ali manj postavljene v drugi plan. V ospredju je uspeh, ki se ga da meriti, vsi skrbimo za osnovno preživetje in hitimo iz dneva v dan, da bi morda nekoč le prišli za stalno na zeleno vejo. Ampak se niti ne zavedamo, kako naše vrednote in odnos do življenja zaznamujejo prav vsak naš dan. Na primer: V neki vasi so se vaščani zbrali, da bi molili za dež. Na dan molitve se ljudje zbrali na trgu, le en deček pa je prišel z dežnikom v roki. To imenujemo vera. Ko oče vrže otroka v zrak, se ta smeji, saj ve, da bo ujet. To imenujemo zaupanje. Vsak večer gremo v posteljo brez zagotovila, da se bomo naslednje jutro zbudili živi. Ampak vseeno si pripravimo bujenje, da nas zbudi. To imenujemo upanje. Za jutrišnji dan imamo že načrtovanih kup stvari, čeprav ne vemo prav ničesar o prihodnosti. To imeujemo prepričanje. Vidimo, koliko je na svetu trpljenja, ampak ljudje se še vedno poročajo in imajo otroke. To imenujemo ljubezen. Videl sem starejšega gospoda z napisom na majici: »Nisem star 80, ampak mladostnih šestnjast s štiriinšestdeset let podlage.« To imenujemo življenjska drža. Teh šest kratkih primerov nam je lahko v spodbudo, da se zavemo, kako drugačno je življenje, ker mu ljudje dajemo svojevrsten pomen. Samoumevnost je poglavitna past, ki nam onemogoča, da bi svet okrog nas videli kot dar in vsak trenutek kot podarjen. Če se nam v naglici opravkov in obveznosti kdaj uspe ustaviti in občutiti hvaležnost, se kar naenkrat marsikaj okrog nas spremeni. Morda nam to uspe doživeti že danes, morda se nam uspe kratko ustaviti in občutiti hvaležnost – čeprav le za eno stvar, ki tako za nas ne bo več samoumevna.
Rad imam burjo. Tako zelo vse prečisti, zrak in glavo … in tudi srce. Človek ob njej občuti neko novo svobodo, ker odnaša odvečno, da ostane bistveno. Tako naravnost uživam, ko mi veter spodnaša temelje in me guga med vožnjo po cesti. Z veseljem opazujem zunanjost, ki je taka kot jaz: modro nebo in oblaki, ki se podijo po njem, drevesa, ki se uklanjajo moči narave – in vse polno plastičnih vrečk in ostala svinjarija, ki se je nabrala na ograji. Evangelij nas čisti tako, da provocira, da sprašuje, da vznemirja, da dreza prav tja, kjer smo mislili, da smo najboljši in najmočnejši. Kamen spotike je, ne pa naša potrditev. Tisti nebodigatreba, ki vedno sesuva naš mir in dobro počutje. Tako se mi velikokrat zgodi, da ob toplem zadovoljstvu, kako dober človek sem, doživim kak hladen tuš. Prejšnji teden sem se jezil, ker mi je nekdo iz skupnega hladilnika kradel jogurte. Ko sem razmišljal, da bi mu napisal sporočilo – nekaj v zvezi s sedmo zapovedjo – sem se spomnil na svoje rabutanje češenj. In sem se hitel opravičevati, češ, da to ni isto, da se tisto skoraj ne pozna. In sem moral pred seboj umolkniti. Evangelij vedno provocira. In če ne provocira, ga ne razumem pravilno. Evangelij je namreč namenjen temu, da slepim vrača vid. In slep človek je vedno izgubljen človek, čeprav se tega vedno ne zaveda. Zato Jezus zdravi tako, da provocira. Da opozarja na stvari, ki so napačne. Ki me uničujejo, pa jih sam ne vidim. Neprijeten je. Pred mano postavlja moje temne plati, moje slabosti, ki jih ne maram ali jih ne znam videti. Ne zato, da bi me uničil, da bi me potrl in mi povedal, da sem ničvrednež. Ampak da bi se jih zavedal. In da bi s tem, da se jih zavedam, zrasel. Kdor ima temne plati, ima vedno prostor za rast. Čudna igra življenja je to … da si slep, ko misliš, da vidiš. In da vidiš, ko ugotoviš, da si slep. Vedno hodimo med slepoto in lučjo in prav kmalu je vse lahko obratno, kot si mislimo. Zato je zdravo vedno ostati na poti. Ostati učenec. Hoditi in ne počivati. Ker dober človek ni tisti, ki ne greši, ampak tisti, ki se zaveda tega, da je grešnik.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Ste se danes kam namenili? Imate že navsezgodaj načrte za današnje popotovanje? V teh jesenskih dneh res bolj delimo izkušnje z minulih poletnih popotovanj, kot pa da bi imeli pred očmi nove. Lepo je poslušati navdušene pripovedi popotnikov, ki so se srečno vrnili domov. Veliko težje je prenašati take, ki se hvalijo, kje vse so bili, a znajo v vsaki stvari s te svoje poti najti kaj slabega. Temu ni bila všeč hrana, onemu pijača, spet so nekateri nezadovoljni z vsakim, ki ga srečajo, da ne govorimo o čudnih navadah in kulturah. Če drugega ne, jih je vsaj vreme razočaralo. Pogosto si želimo, da bi tako pritoževanje zaključili s preprosto pripombo, da jih ni nihče silil na to ali ono potovanje. Bojim se, da bi to še bolj spodbudilo njihovo pritoževanje. Ni najhuje poslušati o slabi popotniški izkušnji. Težje je gledati človeka, ki se ni nič naučil iz tujega sveta, ki ga je smel spoznati. Še slabše je, ker bo s to slabo voljo živel tudi doma. Morda bi kdo mislil, da je izbral napačen kraj, napačno obliko potovanja, se ni pripravil, morda ni vzel pravih stvari s sabo. Poznamo popotnike, ki se podajo po svetu brez vsega, a ob tem zmorejo spremeniti svoje življenje in s svojimi izkušnjami bogatiti druge. Tudi taki so, ki niso hoteli na pot, a so iz pregnanstva, begunstva, celo ugrabitve naredili pravi zaklad zase in za človeštvo. Ob tem se spominjam evangeljske misli, ki pravi, da hudo prihaja iz človeka in da ni treba posode čistiti od zunaj, ampak od znotraj. Nekje sem prebral, da je najpomembnejši kos prtljage, ki ga vzamemo s sabo, veselo srce. Če človek pomisli na vse nergače, ki se vračajo z dopusta polni nejevolje, ne moremo drugega, kot da pritrdimo tej misli. Brez odprtih oči in veselega srca nas nobena stvar ne more navdušiti, še najmanj tisto, kar nam je tuje. Prav odprtost za vse tuje, drugačno, včasih celo čudno, je edina pot, da se naučimo česa novega v življenju. Želim vsem nam v današnjem dnevu, da bi znali in zmogli hoditi skozi današnje potovanje. Pojdimo kamor koli že z odprtimi očmi in polni pričakovanj. Le tako se bomo iz današnjega dneva kaj novega naučili za jutrišnji dan. Ne pozabimo pa že navsezgodaj vzeti s sabo veselo srce. Radost v srcu odpira vsa vrata, še tista, ki smo jih zaklenili v jezi. Človek z veselim srcem je namreč povsod doma.
Pred časom sem spoznal dekle in se vanjo zaljubil. Marsikaj sva skupaj doživela, tako svetle kot tudi temne trenutke. Po približno letu dni mi je okrog novega leta – novo leto, nov začetek pač – povedala, da se ne vidi z mano v prihodnosti. Želela je, da se razideva. Iskreno in pošteno od nje. Kot človeka iz mesa in krvi me je to seveda prizadelo. A odločitev in svobodo drugega je treba spoštovati. Te besede o spoštovanju svobode drugega sem prej sicer že večkrat slišal, toda zdaj sem se moral soočiti s tem, kako se bom odzval na resničnost, ki je nisem mogel spremeniti. Znašel sem se pred dvema možnostima, prva je bila zamera, obup, resignacija in vdanost v usodo; druga pa pot vere, zaupanja, izpuščanja iz stisnjene pesti, ki hoče zadržati, in odprtost za nekaj novega. Priznam, da ni tako samoumevno izbrati druge poti, saj se ta običajno križa s prvo. Čeprav sem ubral pot vere in zaupanja, sem še vedno (in to precej pogosto) zašel na pot zamere in obupa. In tako sem precej časa stopicljal in se opotekal med vdanostjo v usodo in vero, a se kljub vsemu vedno znova odločil za slednjo. Pred kratkim se mi je v pogovoru s prijateljem posvetilo, v čem je razlika med eno in drugo potjo. Ko človek obupava, ne vidi več smisla. In prav to je vdanost v usodo – odsotnost smisla. Vera in zaupanje pa mi nasprotno dajeta gotovost, da ima vsak dogodek v mojem življenju – naj bo še tako klavern – smisel in da je Nekdo, ki ve, kaj se mi dogaja, ker je prehodil to pot pred mano. Iz tega odnosa s Smislom samim, z živim Logosom, sta mi na skrivnosten način začela pritekati vedrina in upanje na novo, nikoli sluteno. Šele pozneje sem doumel smisel te izkušnje, ko sem naletel na ta aforizem. Učenec je vprašal učitelja: »V čem je skrivnost tvoje vedrine«? Učitelj mu je odgovoril: »V iskrenem in popolnem sodelovanju z neizbežnim«.
Neveljaven email naslov