Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
3698 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Ko govorimo o vseh dosežkih starih Grkov in Rimljanov, nikakor ne moremo spregledati njihove okrutnosti. Spominjam se, kako sem kot otrok z grozo prebirala njihovo zgodovino in se spraševala, le kako so lahko na zasužnjevanju drugih ljudstev in mestnih držav gradili svoje gospodarstvo. Z enakim odporom še danes zrem na krvavo zgodovino Združenih držav Amerike ter Velike Britanije, ki sta svoje gospodarske uspehe kovali na delu sužnjev in bogastvu kolonializiranih držav. Danes se zdimo ustavnopravno vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Živimo v svetu, ki se je odrekel temeljnim etičnim, estetskim, kulturnim vrednotam, na katerih je rastla današnja Evropa. Po razvrednotenju tradicionalnih družbenih vrednot (lepega, dobrega, resnice…) je kapitalistična ideologija na njihovo mesto kot edino vrednoto ustoličila vrednost. Sodobni vrednostni sistem je orientiran tako, da je edina relevantna perspektiva, po kakšni ceni nekaj dobimo, in ne več, kaj dobimo. In enako se godi človeški duši – ni važno, kakšna je, ampak po kako visoki ceni se zmore prodati. Novodobno suženjstvo zatorej še zdaleč ni odpravljeno, samo premestilo se je na globalno, svetovno raven v tako skriti obliki, da se ne vidi več niti vir zasužnjevanja, ne njegova dejanska oblika – godi se namreč v imenu demokracije in varovanja človekovih pravic, v imenu enakopravnosti in enakih možnosti na trgu.
Zdi se, da v današnji družbi prednjačijo predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki zgolj in samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: »Mrtvaški prt nima žepov«. Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita naslednji zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek »po naravi« živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: »Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam«. Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. »Na, vzemi tole,« je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. »Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal«. Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: »Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost«. Sveti mož mu je dejal: »Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal«.
»Ne bodi kaplja, bodi ocean. Če hočeš biti ocean, moraš kapljo uničiti.« »Duša ne pozna druge odrešitve, kot je zaljubljenost.« »Strast povzroči, da staro zdravilo zopet deluje - strast prežene poklapanost in utrujenost.« »Samo v srcu lahko dosežeš nebesa.« »Mnoge molitve so izguba in uničenje. V svoji milosti jih Bog ne usliši.« »Kam sploh lahko greš, kjer Njega ni?« »Povlekel te je nazaj iz vseh tvojih smeri samo zato, da bi te vrnil v Brezsmrtnost.« »Ljubezen je jezik, ki ga ne moreš izgovoriti ali slišati.« »Norost je pretrgala vse spone, zdaj bom nasvete jemal samo še od ponorelih.«
Oni dan mi je padel kruh na tla, na drobni pesek pred hišo, tako da je dobesedno očrnel in se napil z malo večjimi in malo manjšimi kamnitimi zrni. Stresal sem ga, kolikor sem mogel, ga drobil, a ni nič pomagalo. Če sem se hotel držati svojih načel, sem ga moral pred vedno kritično publiko mladcev hočeš nočeš pojesti takega, kot sem ga držal v roki, čeprav je pod mojimi že nekoliko načetimi zobmi hrskalo in praskalo in hrustalo in sem se zaradi tega potil in v mislih iskal mogoče proste termine za obisk zobozdravnika. A tako pač je. Vrednota je vrednota in to ni več, če ti ni kdaj žal za to. Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Neumna pesmica iz starih, že minulih časov, ker je košček kruha zdaj mogoče dobiti že za borih par centov in ker nekaj tako cenenega zato res ni potrebno ljubiti. Baje se na svetu zavrže tretjina vse pridelane hrane, to sem odprtih ust izvedel od svojega razgledanega prijatelja. Tretjina! In sem mu verjel. Ker sem nekega zgodnjega jutra, še v temi, ko sem šel maševat k redovnicam na Quarto Miglio, videl nekega temnopoltega mladeniča, kako je skušal iz smetnjakov izbezati tisto zavrženo tretjino, ki je je preveč na Zahodu in ki je zmanjkala v državah tretjega sveta. Ali pa na rimskih ulicah. Takrat sem se odločil, da bo tista o ljubem kruhku spet moja vsakdanja rima. Ne zaradi hrane, zaradi človeka. Zaradi tistega neimenovanega mladeniča, ki vsako jutro išče svoje življenje na dnu smetnjakov in ki ga v temi svojega preobilja težko opazimo. Kot težko opazimo drobtino na robu polnega krožnika. Malo hvaležnosti premoremo. Hrana nam je samoumevna in dokler nam bo samoumevna, bo vedno bolj dolgočasna. Ne bo zadostovala sol iz Sečovelj, potrebovali bomo ono iz Himalaje, pa super živila in sto vrst kruha. Potrebovali bomo Tomaža in Emo, Gordona Ramsaya in ostale iz njihove druščine, potrebovali bomo resničnostni šov s hrano v glavni vlogi in vedno več opolzkosti. Kruha in iger! Istočasno! Zato je ta stara pesmica, tista o kruhku na tleh, naš kandidat za pesem Evrovizije. Morala bi zahreščati v zobovju Evrope, morala bi jo malce zaboleti in zaskrbeti, kot množica temnopoltih z juga, ki buta ob valobran Lampeduse. Kruhek na tleh je grenko zdravilo za prenasičene želodce Evropejcev, ker je dar, ki nekaj sporoča, in malenkost, ki opozarja na svojo pomembnost. Umazani kruh je zame kot od toče in zmrzali oropana trta, kot podivjano vreme in kot umazani ljudje, ki brskajo po mojem smetnjaku. Ljubiti kruhek na tleh pomeni ljubiti malenkosti in pomeni ljubiti darila. Oboje je težko in oboje je potrebno. Ljubiti malenkosti pomeni postati spet pozoren in občutljiv. Ljubiti darila pa pomeni živeti kot nekdo, ki je nemočen, tudi če ima vsega, in ki se pusti biti od koga odvisen in obdarovan. Tisti umazani kruhek je moral biti umazan, da sem se sklonil in priznal svoje napake. To je pot spreobrnjenja, postati spet ponižen pred hrano in pred življenjem. Kruhek na tleh boli. In kogar boli, začenja imeti hrano rad in začenja imeti rad človeka ob sebi. Tistega, ki nima. Kdor zmore poljubiti kruhek na tleh, zmore poljubiti gobavca in zmore poljubiti življenje, takšno, kakršno je. Vse je naš vsakdanji kruh. In odpusti nam naše dolge. Tam, na tleh smo, kjer je naš vsakdanji kruh. In nekdo nas od tam vsak dan pobira in dviguje k ustom. Nekomu smo vsakdanji kruh.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno vas je danes več budnih, saj začenjamo s prvim šolskim dnevom. Nekateri se veselite, drugi vzdihujete po minulih počitnicah, eni se bojite, drugi komaj čakajo, da dokažejo, kaj vse so se novega naučili. Starejši, predvsem starši, pa se v strahu sprašujejo, kaj vse bo prineslo novo šolsko leto. Pred kratkim sem poslušal pogovor o tem, kako je danes šola drugačna, kot je bila pred leti. Takrat se je učitelje spoštovalo, balo in nihče si jim ni upal ugovarjati. Starši so vedno dali prav učiteljem, ki so tako lahko v razredu tudi kaj naučili, predvsem dobre navade. Danes pa učitelji ne upajo nič reči, starši ščitijo svoje otroke in na koncu dobimo ne le nevzgojene mladostnike, ampak tudi brez znanja, potrebnega za življenje. V marsičem bi jim kot dolgoletni učitelj in vzgojitelj lahko pritrdil. Res, danes starše preveč skrbi, kako bo z njihovim otrokom v šoli. Če kdaj potem danes premoremo strokoven in usposobljen učiteljski kader, učinkovit sistem nadzora in dokaj dobro organizirano šolstvo. Vedno so izjeme in so trenutki, ko vse skupaj zataji, a eno je gotovo: nikoli ni bilo v šoli bolje poskrbljeno za otroke kot danes. Če kdo dvomi v mlade in njihovo zavzetost, vas lahko potolažim. Kar nekaj časa preživim z njimi, zato vam lahko zagotovim, da so res včasih nepredvidljivi: so kritični in večina želi kaj narediti iz svojega življenja. Ko sem se s temi pomisleki vmešal v pogovor, je ta kar naenkrat zamrl. Končno se je eden izmed njih ojunačil in mi postavil vprašanje: »Zakaj pa je toliko mladih razočaranih, brezvoljnih, nesposobnih si najti delo in poskrbeti zase? Šola bi jih morala na to pripraviti!« je še zatrdil. Mnogi starejši bi temu pritrdili. Starši, ki peljete svoje otroke v šolo, to pričakujete. Otroci so neučakani, da se bo to zgodilo. Učitelji so polni načrtov, kako bodo to izvedli. Kje se potem zatakne? Čisto preprosto: če bi nas inštruktor v avtošoli mučil s prometnimi znaki, na cesti pa bi jih nihče ne upošteval, po kom bi se ravnali: po inštruktorju ali okolju, v katerem vozite? Tudi učiteljem nič ne pomaga, če jih v šoli učijo po programih in za svet, ki ga v resnici ni. Zato drage poslušalke, poslušalci, tudi če niste učitelji, je danes pravšnji dan, da se vprašamo, koliko pomagamo s svojim zgledom in prizadevanjem, da to, kar v šoli učijo, tudi sami živimo. Naj bo ne le danes, ampak vse šolsko leto naše življenje polno radovednosti, prave omike, poštenosti in vztrajnosti. Potem bo šola vredna svojega denarja in bo lahko pripravljala novi rod za življenje.
Strokovnjaki, kulturni antropologi, pravijo, da so religioznim vrednotam najbližje estetske vrednote. In res je, človek je od nekdaj rad zrl v nebo in občudoval zvezde, sonce in luno. Ob njihovi skrivnosti in lepoti ga je spreletel srh in dvignil je roke ter jih rotil, naj mu pomagajo. Ali pa se je predal njihovi zagonetnosti in jih začel po božje častiti. Tudi za danes lahko rečemo, da je »homo religiosus« predvsem »homo estheticus«, kajti vračanje k lepotam narave, posebno še k neokrnjeni ali deviški naravi – kot rečejo romanski narodi – je pravzaprav vračanje k svojemu izvoru. Pa ne biološkemu, ampak tudi religioznemu, saj se ob enkratnem pogledu na veličastne gore, ob zretju neskončne razsežnosti morja, ali pa ob pritajenemu šumenju gozda in igrivosti gričev človek zave, da tudi sam izhaja iz božanske stvariteljske roke. V sebi začuti klice neskončnosti in ob občutju svetega mu zapoje duša ter poskakuje srce. Sveto je pravzaprav paradoksalno občutje. Sprva nas popade neko strahospoštovanje. Ob veličini in daljavi puščave se začutimo tako majhne in nebogljene. Toda na drugi strani nas pogled na lepote narave čisto prevzame, nas privlači in si zaželimo, da bi ti trenutki trajali še in še. Ob lepoti, ki je enkratna, začutimo tudi svojo lastno edinstvenost, saj se zavemo, da smo prejeli dar neponovljivega življenja. Tudi če nam je o svojih doživetjih pripovedoval nekdo drug, kadar doživlja nepozabno sliko naše srce, se nam zazdi, da tega pogleda še ni opazil in doživel prav nihče. Takrat občutimo, da šele v doživljanju te lepote tudi mi sami postanemo takšni, kot smo, se pravi resnični in pristni. In zato si rečemo: to sem pa jaz, takšen sem in takšen hočem ostati. Hkrati pa lahko v tem doživljanju odkrijemo globoko resnico: kako dober je tisti, ki mi je podaril ne samo čudovit naravo, ki jo zrem, ampak tudi izjemno srce, da sem lahko ta enkratni čudež zaznal! In ker sem začutil tolikšno obdarjenost, bi rad bil tudi sam dober in to lepoto, ki sem jo doživel, nekomu podaril naprej. Ob zaznavi neskončne lepote se estetsko doživljanje spremeni v religiozno občutje. Religija namreč pomeni tudi na novo vzpostavljeno vez. Preko Lepote me je povezala z onostranstvom. Srce je znova zapelo hvalnico Bogu, ob tem duhovnem in lepem občutju se je ponovno ubrala in povezala moja raztrgana duša. Zopet sem postal v sozvočju s samim seboj. Toda v takšnih trenutkih bi se rad povezal še s tistimi, ki so mi najljubši. Rad bi jim podaril svoja občutja in jih osrečil. Prav religija, ki izhaja iz občutja lepega, me vedno pelje k srcu mojega bližnjega, h globini duše meni drage osebe.
Ali se danes še dogajajo čudeži? Ali pa se vse lahko objasni, razume, znanstveno dokaže in prikaže v grafikonih? Doživela sem neverjetne trenutke, ki so za mene čudeži sredi vsakdanjega življenja. So trenutki milosti, ko se moč iz nevidnega blagoslovljenega sveta vidljivo pokaže v našem sedanjem življenju. To so trenutki milosti, ki spremenijo življenje in osebe. Dostikrat prav umirajoči bolniki doživijo takšne dotike milosti. Kristjani jih navadno doživijo po prejemu zakramentov, saj je neverjetno, kako se po takem svetem srečanju zmanjša vnos zdravil, kako pogosto izgine bolečina in kako naenkrat ni niti sledu o silnem nemiru! Spremembe so tako očitne, da zmedejo osebje in svojce. Bolnik naenkrat želi govoriti o stvareh, ki jih prej nikoli ni niti omenil – kot na primer slovo, odpuščanje in celo priprave na pogreb. Nekateri, ki so v svoji bolečini bili jezni na cel svet in na vse zdrave ljudi, se zahvaljujejo za vsako najmanjšo uslugo. Ljudje, ki niso verni, pa take milostne trenutke dostikrat doživijo v trenutkih odpuščanja ali iskrenih izpovedih osebam, ki so bile najpomembnejše v njihovem življenju, niso se pa z njimi že dolgo časa srečali ali uredili odnose . Ko odprejo srce, ko se objameta dva, ki sta bila zaradi tega ali onega skregana, se odpre nebo – dobesedno! Ko se starši in otroci po dolgem času iskreno pogovorijo in zjočejo eden pred drugim, se spremenijo vsi – in bolnik in obiskovalci. Blagost in lepoto takšnih sprememb smo deležni tudi mi, osebje in spremljevalci. In vemo, da ne smemo pozabiti teh svetlih trenutkov, ker nam zmeraj znova dajejo moči, da gremo naprej, da ostanemo ob bolnikih in umirajočih, tudi ko je težko in skoraj nepremostljivo. Ali lahko kaj naredimo, da tudi sami privabimo na sebe i n svoje drage takšen dotike milosti? Ob tem vprašanju rada pomislim na staro sestro redovnico iz moje skupnosti v Črni gori, ki je vsak večer z blagoslovljeno vodo blagoslavljala mesto, v katerem smo živele, mesto Cetinje. Pred smrtjo je prav mene zadolžila, da nadaljujem z blagoslovom mesta, ki je sestre redovnice sprejelo za svoje,čeprav so bile druge vere in narodnosti. Zato tudi sama rada blagoslavljam svoje mesto v katerem danes živim. Ko zvečer utihnejo glasovi, se zaprejo gostilne in lokali, ko se umiri promet, odprem okno in ob škropljenju z blagoslovljeno vodo molim za naše mesto in vse ljudi, ki v njem živijo. Zdi se mi, da tako privabljam dotike milosti za tiste ljudi, ki jih najbolj potrebujejo. V takih trenutkih milosti se nebo dotakne našega srca in naše temne strani spremeni v svetlobo in luč. V hitenju današnjega časa se splača kdaj ustaviti in prisluhniti, mogoče nas prav danes nekje čaka dotik božje milosti.
Kot veliko filozofov, so bili tudi epikurejci, nasledniki atenskega filozofa Epikura iz 3. stol. pr. Kr., prepričani, da so odkrili pravo pot k blaženemu življenju: verjeli so, da so naši strahovi glavna ovira na poti k sreči, izpostavljali pa so zlasti dve bojazni: strah pred bogovi oziroma njihovem poseganju v naša življenja in pred smrtjo. Toda po Epikurjevem mnenjem so vsi naši strahovi neutemeljeni in nastanejo kot posledica napačnih predstav o svetu. Če bi se ljudje dokopali do resnice o svetu, bi izginili tudi strahovi. Pri tem bi se morali okleniti pomoči filozofije. Ta nam bo razkrila, da si ljudje bogov ne predstavljajo pravilno – bog je po Epikurju sicer res »neminljivo in blaženo bitje«, ker pa živijo v povsem drugih svetovih in so po svoji sestavi popolnoma drugačni od ljudi, ne morejo posegati v naša življenja. Še več, nadaljuje Epikur, ker bogovi uživajo v stanju večne blaženosti, si niti ne želijo kakorkoli vplivati na ljudi. Strah ljudi, da bi jih bogovi kaznovali oziroma kakorkoli uravnavali njihova življenja, je torej brezpredmeten. Glede druge skrbi, ki nas muči, epikurejci odgovarjajo takole: »smrt za nas ne pomeni nič, kajti vse dobro in zlo je v čutni zaznavi,« smrt pa pomeni konec zaznavanja. Če po smrti ne zaznavamo več ničesar, tudi ne bomo občutili nobenega trpljenja – smrt, ki velja za najstrašnejše zlo, »potemtakem nima nič opraviti z nami, saj namreč tedaj, ko mi smo, nje ni, ko pa pride, tedaj nas ni več.« »Smrt torej nima pomena ne za žive ne za mrtve, saj je pri živih ni, medtem ko mrtvih ni več« – potemtakem ni nič strašnega, vsak strah pred njo pa je nepotreben. Modrec zato ne verjame, da je zlo, prav tako pa se ne zmeni pretirano za življenje, saj se zaveda, da je minljivo in sprejema svojo umrljivost. »Kakor pač človek pri hrani ne izbere večjega krožnika, pač pa okusnejšega, tako [modrec] uživa tudi v času – ne najdaljšem, ampak najprijetnejšem.« Dalje Epikur trdi tudi, da se mora človek zavedati svojih meja v svetu, saj mu ni dana popolna svoboda, po drugi strani pa tudi ni povsem determiniran: po prepričanju epikurejcev tako »prihodnost ni niti povsem v naših rokah niti povsem izven njih,« saj se »nekaj dogaja po nujnosti, drugo po naključju, spet drugo pa po nas samih.« Moder človek bo tako znal razlikovati med stvarmi, na katere lahko vpliva, in tistimi, ki so zunaj njega, s tem pa bo dosegel tisto stanje duševne umirjenosti, po katerem hrepenijo vsi ljudje.
Pred mnogimi leti sem se srečala z mlajšo žensko, ki se je navdušena vrnila iz Indije in je pripovedovala, koliko uboštva je tam srečala. Videla je umirajoče kar na ulici, bolne in pohabljene, pa uboge vseh vrst. Nazadnje mi je skoraj očitajoče rekla: »Kaj kot zdravnica sploh še delate tukaj? Zakaj ne greste v Indijo, kjer so resnične potrebe?« Nikdar več nisem srečala te ženske, tudi njenega imena ne vem. Večkrat pa sem se spomnila na ta pogovor. Tudi takrat, ko sem delala s svojimi bolniki. Res je, da niso ležali na ulici in so imeli morda lepo rejene domove, v svoji stiski pa so prav tako potrebovali pomoč in človeško spremljanje. In zase osebno sem imela občutek, da je moje mesto tam, kjer sem bila. Verjetno se pogovori te vrste velikokrat ponavljajo. Stisk je po celem svetu veliko in za vsakega je največja stiska tista, s katero se srečuje. Tudi v okolju, kjer živimo, se moramo omejiti na nekaj, ne moremo vsega. Lahko si zdravnik, ne moreš biti hkrati še arhitekt in graditi hiše ubogim. Oboje je potrebno. Lahko greš v misijone, toda ne moreš biti hkrati tudi doma. Ljudje so potrebni povsod. Treba se je pač odločiti. Treba je prisluhniti tistemu glasu v sebi, ki ti pomaga ugotoviti, kje je tvoje mesto. Vsak človek je poklican, da v življenju nekaj uresniči. In vsakdo na svoj način. So ljudje, ki tiho in vztrajno delajo in se o njih malo sliši. Njihovega velikega pomena bi se pogosto zavedali šele, če jih ne bi bilo več in bi marsikaj zastalo. So pa spet drugi, ki spregovorijo v javnosti in na marsikaj opozarjajo. Oboji so potrebni. Pomembno je le, da vsakdo od nas začuti, kje je njegovo, prav njegovo mesto.
Jezus iz Nazareta – ime, ki že 2000 let vznemirja našo zgodovino. Za nekatere je to samo mit o osebi, ki sploh nikoli ni obstajala. Za druge zgodovinska osebnost, neki tesar iz Palestine, ki velja za ustanovitelja krščanstva. Jud, ki je pred dva tisoč leti govoril o miru in dobroti in za to navdušil nekaj ljudi, ki so iz tega naredili novo religijo, vključno s cesarjem Konstantinom, ki naj bi potem vse skupaj uporabil v prid svojega imperija. Nekateri so prepričani, da je bil Jezus dober človek, ki je učil dobro, delal dobro in želel vse dobro; da je bil pravičen in da je pomembna zgodovinska osebnost, zelo pomembna za zgodovino človeštva tako kot sta bila na primer pomembna Gandi ali pa Martin Luther King. In še bi lahko naštevali. Nenazadnje so tudi Jezusovi sodobniki imeli različne odgovore: da je Janez Krstnik, ki ga je dal umoriti kralj Herod, da je prerok Elija, Jeremija ali pač eden izmed prerokov. Toda bistveno vprašanje, ki ga Jezus zastavi svojim učencem, in v evangeliju današnje nedelje tudi nam vsem, je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Odgovor apostola Petra pred 2000 leti se je glasil: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Kakšen pa je moj odgovor? Je zame Jezus sin živega Boga? Je pravi Bog in pravi človek? Odgovori na ta vprašanja se ne dotikajo zgolj bistva vere, ampak tudi odnosa. Sicer lahko na neki teoretični, razumski ravni sprejmem nauku Cerkve in v veroizpovedi priznavam, da je Jezus Bog. Toda ta Bog je kljub temu lahko zame še vedno oddaljeni Bog, četudi se je učlovečil prav z namenom, da bi mi bil blizu, da ne bi bil oddaljen Bog. Prav zato je bistveni del vere tudi osebni odnos z Jezusom. Če torej verujem, če izpovedujem, da je Jezus Bog, se moram ob tem tudi iskreno vprašati: »Ali sem z njim dejansko v osebnem odnosu? Se nanj obračam le takrat, ko se znajdem v stiski in preizkušnji, sicer pa ga v vsakdanu ne potrebujem – ne njega, niti ne njegovega evangelija? Je zame vera le stvar navade in tradicije, ali pa temelji na pristnem, iskrenem in iščočem odnosu z Jezusom? Prav ta odnos pa se gradi z osebno in skupno molitvijo, ki je – kot pravimo – pogovor z Bogom. Vzpostavlja se tudi preko zakramentov, še posebej v zakramentu spovedi in evharistije. Prav obhajilo je središče osebnega odnosa, ko povabim Jezusa v svoje življenje in postane del mene in jaz bolj Njegov. Če bi me danes Jezus vprašal: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Kakšen bi bil moj odgovor?
Spoštovani, rad imam knjige. So bogastvo, ki se ga ne da nadomestiti z drugim. Hvaležen sem, da živim na planetu, na katerem lahko občudujem knjige. Hvala Bogu za Gutenbergov čudež. Tudi Bog ima rad knjige. Njegova uspešnica je Sveto pismo, Božja Beseda, zapisana s človeškimi besedami. Čeprav sem teolog, v njem ne najdem zadovoljivega odgovora glede zla. Kot da bi se Bog zaprl v svoje nebo, namesto da bi se nam opravičil. Včasih si dam duška in podkurim kak malomeščanski ogenj proti njem, a bi moral zardevati, ker sem tako nepoučen. Zato sem znova prebral knjigo Odpor in predanost (Widerstand und Ergebung), protestantskega teologa Dietricha Bonhoefferja (1906-1945), ki je znan kot teolog teologov in pristaš Izpovedujoče Cerkve, kateremu ni para. Čeprav je bil žrtev nacizma, je v svojih pismih iz zapora kristjane pozval, naj opustimo teodicejski govor o Bogu, zakaj Bog dopušča zlo. Pričakoval bi, da bo sredi pekla holokavsta vrgel Sveto pismo Bogu v obraz in postal ateist, saj je bil 9. aprila 1945 v taborišču smrti obešen. Ob branju njegovih pisem sem pomislil: »Tako narcisoiden Bog si ne zasluži bogočastja!« Če bi Bonhoeffer odstopil od Boga, mu ne bi zameril. Razumel bi njegovo stisko. A me je presenetil, ko je zapisal, naj se o tem, zakaj Bog dopušča zlo, sprašujejo ostale religije in filozofije, ne pa krščanstvo. Bonhoeffer trdi, da človek, ki je zgolj religiozen, v stiski trpljenja od Boga zahteva, naj poseže vmes in intervenira, kristjan pa napeljuje na Božje trpljenje, ker ve, da pomaga samo tisti Bog, ki tudi sam trpi. Kot mučenec je izpričal razliko med religiozno pobožnim in resnično vernim človekom. Po naravi smo vsi religiozni, ne pa tudi verni. Osebna vera duhovno zrelih je toliko prečiščena religije, da veruje v nereligiozno krščanstvo, v križanega Jezusa Kristusa. Bog, ki naše stiske ne bi razumel, bi bil neuporaben in sterilen, proti Bogu, ki sam trpi, pa ni možno protestirati. Če ga imam za postreščka, ki naj bi skočil na vsak žvižg, ne poznam razodetega Boga zaveze, niti njegove narave. Primerljiv sem šolarju, ki bi moral izračunati funkcijo, dobljeno z integriranjem, a pred tem ni obiskoval predavanj, ni preštudiral učbenika in ni bil na vajah. Če v sebi ne ustvarjam prostora za Boga in se o njem ne poučujem, ga ne poznam in se nad njim neupravičeno pohujšujem. Len učenec ne dojema profesorjevih definicij, zato ne more pravilno rešiti naloge. A zaradi učenčevega neznanja ni pošteno okriviti dobrega profesorja. Jezusov učenec zmore izreči v peklu holokavsta, kar je zapisal preživeli taboriščnik, nobelovec Elie Wiesel: »Auschwitza ni možno razumeti z Bogom, a ga ni možno razumeti niti brez Boga.« Tudi Jezus je umrl z neodgovorjenim vprašanjem: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« To mi pomaga, da vzdržim živeti z neizrekljivimi, neumljivimi in nerešenimi vprašanji. Če želim vedeti, kaj je prava ljubezen, tega ne morem najti v slovarju, ampak na križu. Mislim, da moje največje vprašanje v večnosti ne bo, zakaj je Bog na svetu dopustil trpljenje, ampak zakaj je Bog trpel na svetu?
Strip ne sodi v šolo, je bilo rečeno zdaj že nekočnekdaj v prejšnjem stoletju oziroma TISOČletju. Ne brati stripov! Kaj pa imaš od stripa? V strip predelana leposlovna umetnina je svetoskrunstvo. Vse striparske zgodbe so prazna slama. V njih ni žlahtnosti! Od tistih nekaj besed v oblačkih misliš, da se boš izmojstril v oblikovanju besedila! Beeeri poveeesti! Bevka, Seliškarja, Finžgarja, Cankarja … Vsa šolska bralna stroka je rohnela proti stripu. Danes je sestavni del slovstvene vzgoje, otroških revij in šolskega čtiva. Knjiga. Boj se človeka, ki je prebral eno samo knjigo. Knjige brati pomeni cekin pobrati. Knjiga nas je umestila med kulturne narode. Če ne bomo brali, naj bo pobralo. Učenci, saj se boste naročili na zbirko Sinji galeb? Ne, če pri hiši ni knjig, to pa ni prav. In potem obvezen naslov obvezne šolske naloge: Knjiga, moja prijateljica. Nato je učitelj lahko prebral kup slinastih spisov. Nekdo je pa pošteno napisal, da mu zajtrka ne skuha knjiga, ampak mama. Dva zgleda napačnih stališč oziroma napačnega dojemanja stvarnosti. Strip IMA vrednost in knjiga JE lahko prijateljica. Toda kako se lotiti prepričevanja? Kako biti poštene vrste lobist s poštenim namenom za pošteno početje? Ne gre samo za stališče do stripa in branja leposlovnih del. Kaj pa pošteno gospodarjenje in ničelna toleranca do podkupovanja? Že od nekdaj velja, da je lump bistrejšega uma kot poštenjak; vlomilec uspešnejši kot izdelovalec ključavnic. Mar to pomeni, da je človek pošten zato, ker je premalo pameten? Spet in spet nam kak ekran pokaže, po kakšnih in kolikih obvozih je kdo izmozgal podjetje. Zemljevid goljufanja je tako spretno prepleten, da temu, ki ni prav bistrega uma, želi pa biti pošten, sploh ni jasno, koliko vmesnikov si je ob propadlem podjetju obliznilo prste. S stališča znajdi se ni daleč do slepomišenja. Da so poznanstva in zveze lahko bližnjica do kakega cilja, vedo že otroci. Kako ravnati? Ali stališča prilagajati vsakokratnim potrebam ali zaradi dobrine, ki oplemeniti duha, spremeniti stališče? Poznam učitelja, ki je ubral to pot: od učencev je zahteval dnevno domačo nalogo, pregledal jih bom le na koncu tedna, a vam zaupam, je pojasnil. Razočaral ga je en sam učenec. A samo prvi teden.
»Če človek nikoli ne gre nikamor, se še domači krušni peči čudi, kako je velika,« je le ena izmed modrosti, ki jo je vedela povedati neka ostarela vdova v mojem domačem kraju. Res, da ni veliko potovala, saj ni imela ne časa ne denarja. Že pot v naše glavno mesto ji je pomenila življenjsko potovanje, s katerega se je želela čim prej vrniti na domač hišni prag, je pa vdova s kopico lačnih ust premogla ogromno širino. Z njo je še mladoletne otroke poslala oziroma pustila oditi v širni svet. Ne, ker jih ne bi imela rada, temveč zato, ker jim je želela dobro. In tako so ji ti otroci do njene zadnje ure, ki jo je dočakala sama v prazni hiši, pošiljali in bolj poredko prinašali novice z vsega sveta. Bila je módra žena, vedela je, da ima svet svetlo in temno obzorje. Cenjeni poslušalci in poslušalke, glavna dopustniška mrzlica počasi pojenjuje. Od nje bo ostalo marsikaj: nekaterim zavidljiv ten kože, poletna mladostniška zaljubljenost, slabe ali dobre izkušnje, nekaterim prazna denarnica, spet drugim kupi prebranih in neprebranih knjig. Za ljudi, ki se kolikor toliko premikamo iz enega v drug kraj, bomo v bogastvu besed našli številne izraze: dopustnik, svetovni popotnik, romar, vagabund, potepuh, vandrovec, izletnik. Tudi načini našega premikanja so raznovrstni: nekateri letimo skupaj s pticami, drugi režemo valove, tretji trgamo podplate. Od obzorja do obzorja vsak izmed nas potuje s svojo popotno malho, romarsko palico, s popotnim dnevnikom in zemljevidom, na katerim je upodobljeno večje ali manjše zemeljsko površje. Nekateri pa potujejo brez zemljevida oziroma ga rišejo sproti. Mogoče je kdo izmed vas podoben Robinzonu Crusoju, ki so ga od malih nog silno zanimale ladje, morje in neraziskani svet. Navkljub nasprotovanju staršev je odplul na morje, na svoji prvi plovbi doživel brodolom, se skupaj s posadko čudežno rešil; preživel dve leti v ujetništvu, od koder pobegne in se izkrca v bogati deželi, kjer postane vpliven in bogat. A bogastvo mu v življenje ni prineslo zadovoljstva. Zato ponovno odrine na pot, pristane na majhnem samotnem otoku, kjer preživi kar nekaj let in se vrne v rodno domovino, kjer ga čaka njegov oče s prijatelji. In takrat Cruso začne pripovedovati svoje dogodivščine. Ne glede na to, ali ste med letošnjimi poletnimi počitnicami potovali na drug konec sveta ali pa samo prestopili hišni prag, vam želim, da so se vam pripetile same lepe dogodivščine, več Cruzojevskih kot don Kihotovskih. Nenavadni, zanimivi in vznemirljivi doživljaji so nedvomno tisto, kar bogati naša popotovanja. Pravijo, da vsako popotovanje spremeni človeka. Mogoče se res ne boste več čudili domači krušni peči, kako je velika, le toplota, ki jo bo v poznih jesenskih in zimskih mesecih oddajala, se vam bo zdela nekam domača.
Dante Rossetti je bil znan angleški pesnik in slikar italijanskega rodu, ki je živel in ustvarjal v devetnajstem stoletju. Nekoč je prišel do njega starejši moški. S seboj je imel nekaj svojih skic in slik. Želel je, da bi si jih slavni slikar ogledal in mu podal svoje mnenje o umetniški vrednosti del. Predvsem pa ga je zanimalo ali se v njegovih stvaritvah skriva vsaj kanček umetniškega talenta. Rossetti si je vse izdelke pozorno ogledal. Prav kmalu je ugotovil, da ne razodevajo kaj prida umetniškega talenta. Toda Rossetti je bil prijazen in olikan mož, zato je starejšemu gospodu na kar se da uglajen način povedal, da slike nimajo nobene umetniške vrednosti in razodevajo prav malo nadarjenega slikarja. Bilo mu ga je žal, da mu je to rekel, a ni mogel lagati. Mož je bil videti razočaran, a zdelo se je, da je pričakoval prav takšno sodbo slavnega slikarja. Opravičil se je, ker je velikemu umetniku jemal dragoceni čas, a ga je vseeno prosil, če bi pogledal še nekaj slik, ki jih je ustvaril mlad in nadebuden slikar. Umetnik je obotavljaje pregledal še drugo mapo skic, vendar je ob pogledu nanje takoj navdušeno opazil, da so kazale nadarjenega umetnika. “Te pa so res dobre!” je vzkliknil izkušeni slikar. “Ta mladi študent ima vsekakor talent. Moramo ga močno spodbujati na njegovi umetniški poti. Ima veliko prihodnost, če bo trdo in vztrajno delal!” Rossetti je opazil, da je ob teh besedah stari mož nenadoma postal zelo ganjen. Zato ga je vprašal:”Kdo je ta obetavni mladi slikar? Je mogoče vaš sin?” “Ne.” je žalosten odvrnil stari mož. “To sem sam narisal pred skoraj štiridesetimi leti. Ko bi bil takrat slišal te vaše besede! Nisem bil deležen spodbudnih besed in sem prehitro opustil slikanje.” Od marsikoga, ki blesti na svojem področju, lahko slišimo, kako majhno mero pri njihovem mojstrtvu pravzaprav igra talent, in na drugi strani kako pomembno je trdo in vztrajno razvijanje talenta. Ampak brez spodbudnih besed, brez prebujanja talenta, podpore, gre lahko talent v nič. Drug drugemu smo lahko spodbuda, spodbuda, da razvijamo dobroto, ki se skriva v nas vseh. Vsi imamo talent za dobro, le včasih je zakopan, tudi zaradi pomanjkanja spodbud in zgleda. Danes imamo spet novo priliko, da smo pozorni do talentov in da se učimo izražati spodbude.
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Čeprav verjetno mislimo drugače, življenje ne postane težko, kadar se nam začnejo dogajati težke stvari, ampak takrat, kadar človek izgubi svojo svobodo. Kadar postane služabnik skrbi, ugleda, moči in še česa drugega. Kadar hoče ostati sam. Človekova svoboda se namreč ne konča z mejo, ki mu jo kdo postavi, ampak z dvomom. Z dvomom v ljubezen. Ko namreč kdo začne dvomiti v to, da ga ima kdo rad, postane služabnik neštetih stvari, najbolj pa strahu. Nemočen, kakršen je, gre človek od vrat do vrat in prosi zatočišča in zaščite. Kogarkoli, samo da se ima kam nasloniti. In ko mu nekdo ponudi varnost, pa naj je še tako mizerna, napravi z njim pogodbo, da mu bo služil, če ga bo varoval. In začne s tlako. Navzven se jo vidi kot prizadevanje, da bi pred drugimi ustvaril vtis moči. In ker je to laž, ker je sicer šibek, si človek pomaga z mišicami, dobrim avtom, z mladostnim obrazom, s polnim hladilnikom in računom na banki. Ali pa s pomembnim položajem v družbi ali v Cerkvi. Ali s čim drugim. Mislim, da sem prenehal biti otrok, ko sem se nehal igrati. Ko sem se začel bolj zanašati na svojo moč kot na ljubezen svojih staršev. Ko sem začel življenje jemati preresno, kot da je vse odvisno od mene. Saj, v tem je neka utvara moči. A samo utvara. Zato tako veliko prizadevanja za uspeh. Zato skrb za hrano in za obleko in za avto in za hišo in diplomo in doktorat. Ker mislim, da uspeti pomeni obstajati. Ptice in lilije tega ne potrebujejo. Svobodne so, ker ne zaupajo ne v hrano ne v obleko, temveč v ljubezen Boga, ki jim iz dneva v dan daje življenje. Ravno to jih dela svobodne. Pri njih je vse tako zelo preprosto. Samo živijo in se pustijo razvajati ljubezni Boga. Ne bomo rekli, da je ta ljubezen razumljiva, kdaj niti ni prijetna; ničkolikokrat je čudaška in kontroverzna, težko je razumeti nevihto kot objem in sušo kot poljub. On daje čudna darila, kdaj je kje kakšen črv preveč ali premalo. A ptice in lilije živijo brez dvoma, da je vse izraz ljubezni. Tudi smrt. To je svoboda. Težko dosegljiva svoboda, ker smo nagnjeni k temu, da že od začetka dvomimo, da je Bog na strani človeka. To je tako, ker ga skrčimo v svoje dojemanje, v svoje želje, v majhno, premajhno kletko svojega življenja. Toda on je kot ptica, kot lilija. Večji je od naših kletk in naših glinenih loncev. Večji je od našega življenja. In svoboden. Ker ljubi tudi znotraj kletke, tudi znotraj našega glinenega lonca, kamor smo ga posadili.
Slišimo, da čas res obrača hitro svoje liste oziroma da tempo življenja narekuje, da časa za lepe in srečne reči morda primanjkuje. Mnogo resnice je v tem. Morda pa je čas počitnic prinesel in še prinaša nekaj tistega, kar je v mesecih ali celo v letih pred tem odšlo mimo nas, kar smo pozabili, morda zanemarili, ko nismo to bili mi – tisti pravi mi. Kdo pa je pravi človek oziroma kdaj je človek tisti pravi, ko se res najde in živi svoje življenje na polno? Verjetno traja to iskanje vse do konca. In pomembno je, da traja in da ubiramo dobre poti. Niso namreč vse poti enake in niso vse dobre. Ni tudi vse, kar nam je ponujeno in kar v svoji svobodni volji, v trenutnem navdihu izberemo, ni vse dobro za nas in nam ne prinaša tisti mir in smisel za naprej. Zdi se, da ko čas obrača svoje liste, obrača in pretresa marsikaj tudi nas. Skala miru, modrosti in dobrote sredi vsakršne teme je potem še kako potrebna, da ohranimo svojo človeškost in božjo podobo – imago Dei v sebi. Vemo že, kako pomembno je imeti ob sebi zveste, zanesljive ljudi, prijatelje, sodelavce. In kako pomembno je šele, da svoje srce položimo na oltar nečesa trdnega, stanovitnega in neminljivega. In ne obratno, da svoje srce, torej vse, kar smo, vržemo le nekam v kolesje nečesa ali nekoga, morda vsak čas v nekaj drugega. V tem kolesju lahko zares izgubimo pravega sebe, mir in poslanstvo. S tem si pa naredimo medvedjo uslugo. Bog je tista skala, trdnjava, trden grad – poje že skoraj 500 let evangeličanska himna. Vedno je bil zavetje človeku in ljudem, trpečim in tistim, ki iščejo. Vsem. Na tej poti pri Njem in k Njemu pa ni nesvobode, ampak svobodno iskanje v vsej odgovornosti. In na tej dolgi poti je pravi človek Kristus tisti pravi človek, ki je pritegnil k sebi množice ljudi in priteguje še danes. Ko iščemo tako pravega sebe, svoj notranji mir in res tisto, kar je naše poslanstvo tukaj, stojmo na trdni skali svobode življenja, na skali dobrote in ljubezni, na skali odgovornosti in etike življenja, ki je nad vsem. Stojmo kot kristjani, če to smo, na načelih našega krščanskega Boga. Lepe, mirne in blagoslovljene počitniške dni vam želim, vse dobro!
So kraji na zemlji, kjer se posebej izliva na ljudi Božja milost in se čuti prisotnost nebes. V Slovenji je največ takih krajev prav tam, kjer so cerkve, posvečene Materi Božji, Mariji Devici in Kraljici. Moja mladost in celo moje življenje je bilo zaznamovano z enim takšnih krajev, z enim takšnih romarskih cerkva – to je s cerkvijo Marije pod Logom v Turnišču, v srcu Prekmurja. K Marji pod Logom smo romali že od najnežnejših otroških let in vse do danes, ko sem že več kot pol stoletja na tej zemlji, še zmeraj čutim, da je dan, ko obiščem cerkev Marije pod Logom praznik, praznik veselja in globoke povezanosti z Marijo. K Mariji smo največkrat romali peš in prav peš romanja so bila najlepša doživetja. Moderna sredstva so zatrla to peš romanje, a se zdaj spet vrača. Hoditi peš in moliti je prekrasna simbolika našega potovanja na zemlji. Če opazujete otroka, ki se uči hoditi, ne morete prezrti njegovo vztrajnosti, da kljub stotim padcem zmeraj znova vstane in poskuša in končno shodi. Če ste ob bolnikih in starostnikih, veste, da je najtežji korak, ko nekdo ne more več hoditi in obleži v postelji, saj se zaveda, da ni več samostojen, ampak odvisen od drugih. Tako smo hodili in še hodimo v Turnišče, najrajši po vaških prašnih poteh in najrajši ponoči z baklami v rokah in Marijinimi pesmimi na ustih. Hrvaški izraz za romanje je hodočastiti, kar je za mene zelo globok izraz, saj nam pove, da, ko romamo peš, častimo Boga z vsakim našim korakom, torej sodeluje celo telo. Hodimo v čast Bogu, ki nam je dal in noge in življenje in nam omogoča, da se raznežimo ob pesmih, ki jih pojemo v čast Kristusovi Materi Mariji. Ko pridemo v svečano razsvetljeno Marijino cerkev pod Logom, me vedno znova prevzame Marijin kip na pozlačenem oltarju. Vse, kar je na zemlji od materialnih dobrih dragoceno, je skozi stoletja prineseno k temu kipu in položeno pred Marijine noge. Posebno me ganejo obredi preobleke same Matere Marije. Kot da je resnično živa med nami, rabi tudi ona obleko, ki je za najsvetejše praznike in bolj enostavno obleko, ki je za vsakdanje dni! Posebej romarje pritegne obhod okrog Marijinega oltarja, saj je to najprej osebni pozdrav domačega župnika, ki mu ni dolgočasno ure in ure pozdravljati romarje, potem pa obhod izza oltarja kjer je precej temno in moraš paziti, da se ne spotakneš. Kot bi šli skozi eno očiščevanje, se potem spet vrnemo pred ljubeč in materinsko topel Marjin obraz in se še sami počutimo pozlačeni od milosti, ki nam jih Marija vztrajno deli že leta in leta. Turnišče, ljubezen moja! Verjamem, da ima vsak vernik nekje v srcu podobo ene posebne cerkve, enega posebnega svetišča, ki mu je bolj dragoceno kot vsa ostala. Kajti to so kraji milosti, kjer vemo, da nismo sami, da nas v vseh situacijah življenja spremlja Gospod, ki je naš Oče in Marija, ki je Jezusova in naša Mati.
Ob pomisleku na največje tirane v zgodovini ni človeka, ki se ne bi vprašal, kako se je lahko takšna osebnost sploh dokopala do oblasti. A zdi se, da odgovora na vprašanje ne poznamo in da se zgodovina iz preteklih diktatur ni prav ničesar naučila. Še toliko bolj v zadnjem času, ko nemo zremo razcvet avtokratskih potez nekaterih novih voditeljev. Že stari Grki, ki so nadvse cenili atensko demokracijo, so se enako kot mi spraševali, kako do tiranije sploh lahko pride. V spisu neznanega avtorja najdemo takšen odgovor: »Tudi tiranija, tolikšno in takšno zlo, ne izvira iz ničesar drugega kot iz nezakonitosti. Nekateri ljudje, ki ne presojajo pravilno, menijo, da se tiran povzpne na oblast zaradi nečesa drugega in da niso sami vzrok, da so ljudje izgubili svobodo, temveč jih je v to prisilil tiran, ki se je povzpel na oblast. A tega ne sklepajo pravilno. Kdorkoli namreč meni, da kralj ali tiran izvirata iz česa drugega kakor iz nezakonitosti in pohlepa, je neumen. To se zgodi tedaj, ko se vsi obrnejo k slabemu. Ljudje namreč ne morejo živeti brez zakonov in pravičnosti. Ko torej ta dva, zakon in pravičnost, izgineta iz množice, tedaj skrbništvo nad njima in njuno čuvanje že preideta na posameznika. Kako bi sicer vladanje prešlo na enega samega, ne da bi izgnal zakon, ki koristi množici? Ta človek, ki bo odpravil pravičnost in zavrgel zakon, ki je skupen in koristen vsem, mora biti jeklen, če namerava to dvoje odvzeti množici, on sam mnogim. Človek iz mesa, ki je enak ostalim, tega ne bi mogel storiti…« Stari Grki so bili torej prepričani, da največjo nevarnost za tiranijo predstavljajo nepošteni državljani sami, ki delujejo po logiki »če kradejo politiki, bom kradel še jaz, če drugi delujejo nezakonito, bom deloval nezakonito tudi sam.« Ko večina zaradi zgleda manjšine sprejme nezakonitost za normalno normo življenja, omogoči vzpon in preživetje tiranskim metodam vladanja. Zato je stališče, da ni nič hudega, če postanemo enaki tistim, ki so slovensko družbo v bedo pahnili, tako zelo nevarno.
Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja je v svojih pismih pogosto razmišljal o povezavi med telesno in duševno vadbo. Kajti človek ne bo pri polnem zdravju, če bo njegovo telo krepko in utrjeno, v duši pa bo bolehal, je menil. Vsak bi moral zato najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje, potem pa šele za telesno. Prava pot za krepitev duševnih moči pa je po njegovem mnenju ob pomoči filozofije – kajti filozofirati mu pomeni enako kot »biti zdrav in se dobro počutiti.« Medtem ko je večina verjela, da je filozofiranje le prazno besedičenje, razkazovanje svoje širne učenosti in govorniških spretnostih, pa so ji drugi, med katerimi je bil tudi Seneka, priznavali posebno mesto v svojem življenju – filozofija je imela zanje praktično vrednost, saj so v njej videli učiteljico življenja in pot do resnične sreče. »Srečno življenje temelji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati,« zatrjuje Seneka. Med drugim zapiše tudi, da zanj učene razprave in omikani govori nimajo nobene vrednosti, saj so le skupek izbranih naukov resničnih modrecev in puhla umetnost besedičenja, ki je sama sebi namen. Tak govorec razpravlja zgolj zato, da bi se postavljal pred ljudmi in požel slavo, pri tem pa pozablja, da poanta ni »v besedah, ampak v dejanjih.« Moder človek zato ne bo nikdar zgolj učeni govornik, pač pa bo svoje misli vselej tudi udejanjal in se trudil živeti v skladu s svojim naukom. Non verba, sed facta – »Ne besede, ampak dejanja!« naj bo naše geslo, čeprav se tudi Seneka zaveda, da je včasih izredno težko »vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim prizadevanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.« Praktična stran filozofije je torej tista, ki ji podeljuje vrednost in po kateri bi si morali vsi prizadevati: pravi filozof namreč ne bo samo učil druge, kako je treba živeti, pač pa bo to ponazoril z lastnim zgledom. Verba movent, exempla trahunt, pravi latinski pregovor – »besede ganejo, zgledi vlečejo«. Človek se nas sicer lahko dotakne s svojim pričevanjem in naukom ter nas pri tem tudi izredno globoko gane, a njegov zgled je tisti, ki nas bo dokončno prepričal in nas nagovoril, da ga posnemamo. Kajti resnična filozofija, resnična življenjska modrost nas, kot pravi Seneka, »uči delati, ne govoriti.« Filozofija je ljubezen do modrosti, vendar ne do modrosti besed, pač pa do modrosti pravilnega življenja.
Neveljaven email naslov