Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Pred drugo svetovno vojno je izhajal časopis, ki se mu je reklo Domoljub. V našo hišo ga je prinašal poštar Blaznik s skrivnostno torbo, kakršnih ni več videti. Vsebino časnika si pač samo predstavljam. O domoljubnosti nam je pa govorila gospodična učiteljica. Mnogo kasneje sem zvedela, da se je po plebiscitu z avstrijske Koroške zatekla na slovenska tla. V razredu je seveda takrat visela slika kralja Petra II. A ona ga je imenovala kralj Peterček. Nikakor ne zafrkljivo; ljubeče. Bil mi je všeč zaradi oblačila in tistih našitkov in trakcev. Ampak učiteljica nas je učila tudi domoljubnega – oziroma petrčkoljubnega gesla -: Mi gremo s teboj, naj mir bo, naj boj! Mene je kar privzdigovalo, čeprav sem bila precej plašne narave. Vse me je usmerjalo v domoljubje, četudi je dišalo bolj po državnosti. A kaj, saj danes pa primanjkuje zavesti obojega! Veliko kasneje sem imela nekaj težav ob naslovu šolske naloge Kadar doma jim dobro ni, na jug lete žerjavi. To sem vedela, da se nanaša na domoljubje, saj nam je profesor prej razlagal latinski pregovor Ubi patria, ibi bene; kjer je domovina, tam je dobro. Zdaj pa ta pesnikov in pesniški izziv. Naloga je bila ocenjena samo kot dobro. Očitno je bila precej zanič. Od tam dalje se ne spominjam več poudarkov o pomembnosti domoljubja. Bratstvo in edinstvo ni prineslo trajnih sadov, zdaj me napisi I feel Slovenija domiselno usmerjajo v oni ‘love’ kot ljubezen – menda do domovine? – , v resnici mi pa napis ponuja tujščino. Ali naj še velja, da je domovina takoj za Bogom in da jo je treba imeti rad? Kar ljubiš, to tudi varuješ. Pripravljen si tvegati življenje. Zgolj blebetanje o ljubezni do domovine je Cankar karikiral z navedkom: Pa je rekel: vse za domovino; saj ni mislil svojega bogastva; pa je rekel: kri za domovino; saj ni mislil svoje krvi. Brez domoljubov in domoljubja, brez srčne pripadnosti domu in domovini, je družbena skupnost kot prazen sod ropotave slave. Ugoden plen za tuje skomine. V ljubezni do česar koli se je treba greti že zelo zgodaj. Do domovine najbrž preko domačega dvorišča in narave. Ne z vznesenim besedičenjem; z občudovanjem.
Knjiga pregovorov lepo pravi o Bogu, da je njegovo veselje bivati med človeškimi otroki. Morda je prav danes priložnost, da si postavim osebno vprašanje: Kaj pa meni pomeni Gospodova navzočnost v evharistiji, koliko o tem premišljujem in se za ta največji dar Božje ljubezni zahvaljujem, koliko dopuščam, da to božje bivanje vedno bolj prekvaša vse moje življenje in mi daje moči in poguma, da imam odprto srce za vsakega človeka, posebej tistega, ki je v največji stiski. Človeka ki potrebuje, da ga poslušam, znan najti zanj lepo besedo ali pa potrebuje materialno pomoč. Češčenje evharistije ni beg pred svetom, nasprotno, le-to je temelj za to, da svet vzamemo resno in se trudimo, za lepe medsebojne odnose, ter ob tem gradimo občestva, kjer posebej čutimo navzočnost Kristusa. Ob češčenju evharistije se nam tako prepričljivo kaže, kakšno vrednost ima v božjih očeh vsak človek kot naš brat in naša sestra. Če je torej naše pojmovanje evharistije pristno in iskreno, mora v nas povečati in okrepiti zavest o dostojanstvu prav vsakega človeka. Zavest o tem dostojanstvu pa postane najgloblji nagib za naše razmerje do bližnjega. Tako bomo postajali vedno bolj občutljivi za sleherno trpljenje in stisko ljudi okoli nas, za vsako krivičnost in žalitev. Ko je mati Terezija 30. Junija 1980 obiskala Ljubljano, je med drugim dejala: »Naše veselje in naša moč je, da se nam Jezus daje kot kruh za življenje, ki pomirja našo žejo po ljubezni – po nas jo želi tešiti tudi pri drugih… Me nismo socialne delavke, kontemplativke smo sredi sveta. Vedno smo združene s Kristusom. V vsakem človeku ga vidimo… Ustanovil je evharistijo, iz katere moremo črpati moči, da bi živeli, kakor je on živel. Naš red je res težak. Toda z molitvijo in češčenjem Najsvetejšega zmoremo vse, to nas povezuje med seboj in z ubogimi.«
Krščanski mit o stvarjenju je ločil človeka od drugih živih bitij in mu dal krono nad stvarstvom. Bog stvarnik je ustvaril človeka in mu dal moč nad vsemi živimi bitji, nad vsem planetom. Človek je v svoji sebičnosti to sporočilo razumel narobe. Nič ni ločeno, vse je v medsebojni odvisnosti in povezanosti. Iz tega izhaja spoštovanje do žive in nežive narave. Vsi smo povezani med seboj in tako ima lahko majhen vzrok za posledico velik učinek. Zavedajmo se, da smo vsi povezani v Eno. Izogibajmo se prepričanja, da obstaja zli Bog, ki nas kaznuje, če nismo pridni. Dogaja se ravno nasprotno. Bog ne kaznuje nikogar. Mi sami sebe kaznujemo. Vselej ko podvomimo o božji pravičnosti bi se morali zavedati, da je svet popolnoma pravičen. Nihče ne dobi tistega, kar si ni zaslužil. Univerzum deluje po principu pravičnosti in predstavlja pravičnost, ki je spremenjena v materijo. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji. Znanost na zahodu, ki jo je ustvaril razum je prinesla ljudem blaginjo. Ljudje nerazvitih območji pa plačujejo račune za našo blaginjo. Razum, ki je po svoji naravi sebičen misli le nase, druge preprosto prezre. Prav zaradi tega nas ne muči občutek krivde. Nasprotno: prepričani smo, da čim bolj mislimo nase, tem bolj lahko uživamo. Toda, ta materialna blaginja na zahodu je v nasprotju z božanskim redom. Zato tudi ne bo trajna. Svet s svojim bogastvom pripada vsem. Ne le nekaterim. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji. In, ne pozabimo se vprašati ali smo res pravični, ko obsojamo soljudi za stvari, ki našega življenja prav nič ne omejujejo in nikomur ne škodijo, njim pa pomenijo bistvo njihovega življenja in pogoj za srečo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po tem, koga ljubijo in kako živijo svojo ljubezen v sporazumnem odnosu z ljubljeno osebo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po videzu, barvi kože, po tem, od kod prihajajo, ne pa po njihovem človeškem bistvu, očiščenem vseh površinskosti - po njihovi božanski naravi po njihovi dobroti, želji razumeti se z drugimi in voljo pomagati? Šele ko vidimo naravnost v bistvo človeka in se ne pustimo zapeljati površinskosti, takrat smo res lahko pravični. Ob tem pa ne pozabimo: Vselej bomo želi to kar smo sejali. To je pravičnost sveta.
Profesor Fontana je vodil tri starejše gopode, ki so mu pazljivo sledili po razpadajočih stopnicah navzdol. Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu sv. Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu lepo ohranjena. Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom in z naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo. Kot eden so se približali skrinji in pogledali v njeno notranjost. Tu je ležalo dvanajst rokopisov, sijajno ohranjenih, vezanih v prvovrstno usnje, kot da bi čakali, da jih nekdo po dolgih stoletjih spet pokaže belemu dnevu. ''Najstarejši rokopisi so ležali tukaj, v tem stanju, okoli sedem stoletij,'' je razložil profesor. ''In?'' ga je ustavil eden od bolj nezaupljivih arheologov, ''menda nas nisi zvlekel več tisoč kilometrov daleč, da bi videli nekaj nepomembnih reči iz srednjega veka? Takšne rokopise lahko najdemo kjerkoli v Evropi, in to vsako leto! '' ''Seveda, to dobro vem, dragi prijatelj,'' je potrpežljivo odvrnil profesor. ''Toda, presenetilo vas bo, da je v vsakem zapisku razširjena čudna nepravilnost. Naključno obrnite strani. Povejte, kaj ste odkrili? '' Trije pari oči so se začeli svetiti, ko so opazovali najdeni zaklad. Nemudoma so se zaslišali vzkliki občudovanja nad ohranjenostjo in lepoto srednjeveških besedil. ''Toda posebno vrednost jim ne dajeta njihova kvaliteta in izvirnost, '' je na to odvrnil Fontana. ''Niste opazili ničesar drugega?'' ''No, nič posebnega, razen če ne misliš na te majhne napake, ki so se očitno prikradle v moj primerek. Na primer izpuščena črtica na črki T, sredina v G in spirala v L. Nič drugega ne vidim.'' ''Počakaj,'' se je oglasil drugi, ''mislim, da imam jaz enake napake.'' ''Jaz tudi, povsem na enak način,'' je začudeno vzkliknil tretji. ''To je vrednost tega edinstvenega zaklada,'' je hitel razlagat profesor Fontana. Gotovo veste, da potrebuje menih skoraj celo življenje za dokončanje kvalitetnega rokopisa. Po mojih izračunih je bil prvi primerek narejen okrog leta tisočdvesto, drugi sedemdeset let kasnje, tretji okrog petdeset in zadnji šele okoli petsto let kasneje! In vsi vsebujejo enake napake. Dvanajst ljudi je v svojem življenju delalo čisto identične pravopisne napake, ki so jih podedovali od prvega meniha. Vseeno pa se nam zdijo rokopisi neprecenljivi in edinstveni.'' Marsikatere naše napake, hibe in slabosti podedujemo ali pa smo se jih naučili ob drugih, jih ponavljamo, ker smo se tako navadili. Morda se jih poskušamo bolj ali manj uspešno znebiti, vendar še naprej vztrajamo. Pišemo – in kot pravi tisti pregovor – Bog lahko piše s krivimi črkami ravno.
Mesec junij nam obeta toplejše dneve, lahkotnost oblačenja in večjo telesno sproščenost bivanja. Telesna sproščenost pa lahko spodbuja tudi notranjo, duševno sproščenost in osvobajanje od raznih napetosti, skrbi, tesnob in drugih nerodnosti, ki so se nabirale čez zimo. Kakor smo se odrekli in opustili debela zunanja oblačila je morebiti prav sedaj tudi primeren čas za to, da pričnemo pogumneje opuščati tisto, kar se je dolge hladne mesece nabiralo od znotraj. Toplejši dnevi prinesejo s seboj razne zunanje športne in druge aktivnosti, daljše sprehode v naravi ali zanimiva druženja s prijatelji, ki jih nismo videli ali se z njimi sproščeno pogovarjali že mesece. Najbrž je že vsakdo od nas, ne da bi se mu mudilo, sproščeno posedel kje v kakšnem parku ali javni površini in opazoval svet okoli sebe. Večkrat opazim, kako se nekateri ljudje povsem predano in zatopljeno prepuščajo opazovanju drugih ljudi, ki hodijo mimo njih. Kaj vse se plete po njihovih glavah in srcih! – tistim, ki so opazovani in tistim, ki opazujejo. In meni samemu, ki skušam, kolikor je mogoče nepristransko opazovati oboje. Pri tem se mi poraja vprašanje ali je lahko človek pri opazovanju drugih sploh nevtralen? Nekateri pravijo, da je vse to, kar opazimo pri drugih, tudi ali predvsem del nas samih – naših osebnostnih lastnosti, morda celo prikritih želja, neizpolnjenih zanimanj ali potlačenih vzgibov. Ampak kakorkoli že, iz opazovanja drugih se lahko kaj naučimo tudi o sebi, seveda, če smo pripravljeni na nekaj takega. Kaj pa naše govorjenje o drugih? Najbrž velja tudi tukaj povsem enako, preverite sami. Ko z nekom govorite o drugem človeku, ki ga takrat ni poleg, skušajte ugotoviti, kateri vzgibi botrujejo mislim, ki jih izražate skozi besede. Kaj vas je napeljelo k temu, da ste bili denimo do nekoga kritični. Podobno seveda skušajte tudi opazovati, kaj vas je napeljalo k temu, da ste o nekom govorili z naklonjenostjo ali pa celo zagovarjali, četudi so to osebo drugi kritizirali. Če tega ne zmorete takoj, na mestu samem, potem skušajte to storiti čimprej ali pač takrat, ko se spomnite. Marsikaj zanimivega lahko odkrijete o sebi – in s tem tudi o drugih. Pomembno pa je, da pri tem niste kritični do sebe v smislu, da bi se obsojali, če morda ugotovite, da si ta oseba ni zaslužila vaše kritike. Bodite ponosni nase, ker ste to opazili, ker ste šli nekako preko sebe, hkrati pa se morda v mislih oziroma v vašem srcu tej osebi opravičite. Ali pa to storite tudi osebno, če menite, da je prav tako …
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Medicina je zelo napredovala. Toliko novosti kot jih dnevno zasledimo na področju medicinskih pripomočkov in metod, je najti samo še na farmacevtskem področju. In kljub vsemu - neštetokrat doživim pri svojem delu z težko bolnimi in umirajočimi, kako je medicina še zmeraj nemočna in uboga…Kajti, še zmeraj so bolezni, ki so neozdravljive. Še zmeraj so hude poškodbe, ki jih ne morejo sanirati..In predvsem – še zmeraj je toliko trpljenja, toliko bolečin, ki jih tudi najmočnejša zdravila ne morejo ublažiti! Znanka mi je vsa zgrožena pripovedovala o smrti skupnega prijatelja, ki je hudo trpel kljub temu, da je bil v bolnišnici, na intenzivni negi. Ni bilo zdravila , ki bi mu pomagalo v njegovih nemirnih bojih, v predsmrtnem strahu! Človek je duhovno, socialno in fizično bitje. In bolečina se posebej v hudi stiski pojavi na vseh področjih… Zdravila pomagajo na določenem področju, naprej pa ne… Če je človek skrivnost, je tudi bolečina skrivnost. Kolikokrat smo prav v hiši Ljubhospica doživeli, da so odpovedala vsa zdravila, da so vse znanstvene in strokovne metode propadle! Potem pa je prišel nekdo, ki ga je bolnik čakal, nekdo, s katerim je moral urediti nekaj stvari…in bolečine so prenehale. To so resnične zgodbe, saj govorimo, kar smo videli in doživeli. Bolečin je toliko kot je ljudi. Boli lahko telo, rana, boli pa lahko tudi duša in srce. In ker so bolečine, tako različne, so tudi zdravila tako različna. Od tablete do nežnega objema. Od injekcije do tihe prisotnosti. Od infuzije do iskrenega pogovora. Ko bi le imeli dovolj časa, da odkrijemo, kaj je tisto, kar bolnika ta trenutek, to jutro, boli! Moderna beseda, ki se danes uveljavlja na vseh področjih je – čuječnost. To pomeni, da sebe izprazniš od samega sebe , odpreš notranje uho in prisluhneš drugemu. Prav čuječnost je najbolj potrebna, ko smo prisotni ob ljudeh z bolečino. Videti, kje ga boli in kaj ga boli, je včasih pravo odkrivanje notranjosti človeka. Posvečeni in sveti so trenutki, ko sedim ali stojim, včasih uro ali več, pri bolniku, ki je v komi ali umira. Nič se ne moreva več pogovarjati, slišim le njegovo dihanje in občasno ječanje, ki se izvija iz neke globine, do katere nimam dostopa. A sem tu, ob njem. Vem, da ve, da sem tu in vem, da bi samemu bila ta tišina odhajanja in slovesa veliko bolj boleča! Pravi stari pregovor, da se ne dotikaj rane, če je nimaš s čim povezati. Enako velja za bolečino. Da bi se lahko dotaknili bolečine drugega, moramo vedeti, kaj imamo s seboj, da to rano - bolečine povežemo. Včasih je sočutje najboljši povez. Včasih pa samo tiha prisotnost, da trpečemu damo varen prostor in svojo prisotnost.
Kako naj se človek obnaša v času, ko se izmikajo, spodmikajo številna oporišča, na katera je lahko doslej opiral svoje razmisleke in zlasti svoja življenjska vodila? Po eni strani nam je na voljo do sedaj nevideno bogastvo različnih izbir. Po drugi strani pa smo vedno bolj nadzorovani in manipulirani, tudi v svojih izbirah in motivih zanje. Zdi se, da smo se znašli v nerešljivem nasprotju med neznansko svobodo praznih izbir in vedno večjim nadzorovanjem. Kako torej ravnati spričo tega nasprotja. Najprej velja malo globlje pogledati v to nasprotje. Že malo bolj poglobljen uvid nam pokaže, da morda sploh ne gre za kako nasprotje, pač pa za dve strani iste stvarnosti. Namreč za dve strani iste temeljne plehkosti sodobnega življenja in kulture. Bogastvo izbir je po večini bogastvo znotraj potrošniško in medijsko propagiranih in s tem tudi nadzorovanih izbir. Tudi oblike nadzorovanja v glavnem skrbijo zato, da bi ljudje ostali znotraj predvidljivega potrošniškega vedenja. Zato iskanje izhoda iz nasprotja med izbirami in nadzorovanjem ni v tem, da skušamo izigrati mehanizme nadzora ali v tem, da se umaknemo v svojo zasebnost ali v osamo. Potrebno je poiskati drugačen zorni kot gledanja na te probleme. Tu nam vsekakor lahko pomaga omrežje medosebnih povezav, s katerimi soustvarjamo in soosmišljamo svoj svet. Ta mreža je sicer lahko krhka, vendar daje smisel našemu življenju in početju. Še več, če se poglobimo v vsestransko povezanost in soodvisnost ljudi, morda lahko uvidimo, da je svoboda predvsem v sposobnosti, da prostovoljno prevzemamo svoj del odgovornosti za to omrežje soodvisnosti, čemur lahko rečemo tudi temeljna pozornost in sočutje do drugih ljudi (pa tudi drugih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet). Takšen odnos do sveta nam bo hitro razkril iluzornost praznih obetov svobode in groženj z nesvobodo sodobne potrošniško in medijsko konstruirane družbe.
Spoštovane poslušalke in poslušalci, prijetno dobro jutro želim. Danes je državni praznik Dan Primoža Trubarja. Z razglasitvijo tega dneva za državni praznik je osrednja osebnost slovenske reformacije dobila priznanje. A to se ni zgodilo naključno. Njegov prispevek za slovenski narod je bil zelo velik in zato z gotovostjo lahko rečemo, da ga verjetno ni več Slovenca, ki nebi poznal Primoža Trubarja in njegovih prvih dveh knjig, ki sta tudi prvi dve natiskani knjigi v slovenskem jeziku. A bolj kot o Katekizmu in Abecedariju iz leta 1550, bi se danes zamislili nad tem, kaj je bilo tisto Primoževo gonilo, da je za naš narod napisal kar 28 knjig, ki so nas pripeljale s tiskano besedo med najbolj napredne na svetu. Primož je bil globoko veren človek in motivacijo za pisanje knjig je našel v veri v Boga, katero je odločno zagovarjal in branil. Na drugi strani pa je potrebno omeniti njegovo ljubezen do njemu tako »lubih slovencov«. Njegove knjige so knjige z versko vsebino, ene so bolj pastoralno naravnane, druge spet izobraževalno, tretje cerkveno-organizacijsko. Vse pa imajo skupni imenovalec, ki je kako najbolj približati človeku Boga. Slovenci smo z reformacijo, ki ne nazadnje letos praznuje častitljivo obletnico 500 let, dobili ogromno, lahko bi rekli vse nujno, kar en narod potrebuje za svoj nastanek in obstoj. Dala nam je ime, dala nam je slovenski knjižni jezik, dala nam je zagona, da ne zgolj kot družba moramo skrbeti za svojo domovino, temveč je pri tem dejanju pomemben in potreben vsak posameznik in pokazala nam je kako smo kot posamezniki odgovorni eden za drugega. S tem smo Slovenci kot narod dobili tisto samozavest, ki se rodi iz vere. Približala nam je in v marsičem na novo odkrila Boga do te mere, da se smemo svobodno odločiti po poti življenja kot vernik ali ne. Približati vero na podlagi Svetega pisma, torej Božje besede, je bil glavni cilj reformacije in z njo povezanimi ljudmi. Primoževo ljudstvo, katero je opisal kot dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo, ki se prijazno in lepo vede do vseh, je bilo zanj zelo pomembno in zato razmislek nad njim ne sme ostati površen, ampak globok. Črpati iz njegovih knjig in knjig ostalih protestantov 16. stoletja, nas lahko spodbudi, da spoznavamo same sebe, kar je bil eden od razlogov, da je Primož napisal Katekizem iz leta 1550. Vsem vam želim lep Dan Primoža Trubarja.
Skrivnosti izgubijo svojo moč, ko jih izpostavimo svetlobi. Svetloba, ki razgalja naše skrivnosti in nas osvobaja moreče moči krivde, je priznanje. Toda s tem ne mislim na tisto vrsto priznanja, na katerega je navajena večina: “Ja, mama, jaz sem razbil tvojo dragoceno vazo.” “Da, draga, spet sem pil iz kartona za mleko.” “Res je, gospod policist, luč je bila rdeča.” Takšno priznanje začasno razbremeni našo vest, ne naredi pa ničesar za razkritje skrivnosti, ki jih nosimo globoko v sebi. In prav te skrivnosti povzročajo direndaj v naši duši. Še huje pa je, da tovrstno priznanje pravzaprav lahko spodbuja uničevalno vedenje, ne pa ga brzda, to pa nas pripelje do še več skrivnosti in še več občutkov krivde. Naj pojasnim. Eno od bolj znanih svetopisemskih besedil pravi: “Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti.” (1. Janezovo pismo 1,9) Zveni skoraj predobro, da bi bilo res. Polomim ga, priznam, Bog mi odpusti, grem naprej. Videti je kot izhod v sili iz vsake težave. Ne glede na to, kako zamočite, če naredite svoj del – priznate – bo Bog naredil svojega – vam odpustil – in vse bo v najlepšem redu. Toda takšno priznanje pravzaprav podpira naša slaba dejanja. Ne predstavlja namreč koraka k spremembi, ampak le olajšanje naše vesti. Naš edini cilj je, da se počutimo boljše. Toda v Svetem pismu je priznanje vedno povezano s spremembo. Je le eden od korakov, ki na koncu pripeljejo do spremembe v življenjskem slogu ali vedenju. Beremo o spokorjenju, ki bi ga lahko pojasnili tudi tako: človek hodi v določeni smeri, spozna, da je to napačna pot, se obrne in začne hoditi v nasprotni smeri. V Svetem pismu je priznanje povezano s povračilom, spokorjenjem in obnovo (4. Mojzesova knjiga 5,6-7). Ne gre torej predvsem za to, da bi se počutili bolje, ampak za to, da uredimo stvari z osebo, ki smo jo kakorkoli prizadeli. Ni dovolj, da nam je žal. Moramo se spremeniti. Vedno znova beremo o priznanju ne kot o sredstvu za olajšanje vesti, ampak kot o koraku do spremembe (Marko 1,4-5; Luka 19,8). Nedvomno je to imel v mislih tudi Jezus, ko je svoje poslušalce šokiral s tem navodilom: “Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.” (Matej 5,23.24) Dejstvo je, da se ne moremo spraviti z Bogom, če se nismo prej pripravljeni spraviti z ljudmi okrog nas. Priznati zasebno Bogu ali duhovniku ni nadomestilo za odkrito priznanje osebi, ki smo jo oškodovali ali prizadeli. Bog ceni odnose in ima obnovo teh za prioriteto. Pogosto pa ta obnova zahteva priznanje – ne le Bogu, ampak tudi osebi, ki smo jo prizadeli. Pomemben del vere v Boga je torej tudi klic, ki se ga bojimo; srečanje, ki se mu izogibamo, ker vemo, da bo neprijetno; pisanje pisma, ki bi ga že zdavnaj morali napisati. To pomeni, da smo se pripravljeni ponižati, prevzeti odgovornost za svoj del v težavi in narediti vse, kar je v naši moči, da bi obnovili skrhan ali porušen odnos. Ko pogoltnemo svoj ponos in naredimo pravi korak ter priznamo osebi, ki smo jo prizadeli, se zgodita dve neverjetni stvari: občutek krivde izgubi moč nad nami in velika verjetnost je, da tega, s čimer smo nekoga prizadeli, ne bomo več ponovili. Imate skrivnosti? Igrate igro priznanja, s katero si lajšate vest, a se nič ne spremeni? Ste pripravljeni prekiniti ta začarani krog? Priznajte. To je dejanje, ki bo spremenilo vse.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Aristotel postavlja v svojem delu Politika dve vrsti ekonomije. Prva temelji na oikosu – to je ekonomija po meri človekovih potreb, ekonomija, ki je skrb za dom – za slehernika v domu. To ne pomeni, da imajo v njem vsi enako, vsi pa imajo dovolj! Doma je za vse poskrbljeno: nihče ni lačen, brez strehe na glavo, brez zdravniške oskrbe, ljubeče pozornosti … Druga ekonomija pa je hrematistika – bogatenje, ki je namenjeno samemu sebi – kopičenju za posameznike, kar pa je mogoče le, če so ostali vir – če so izrabljani za pridobivanje preobilja izbrancev. Žal je zavladala svetu izrojena ekonomija – hrematizem. Še več: grabežljiva zver se je odela v ovčjo kožo in rovari po našem planetu, ob tem ko se razglaša za edino možno obliko ekonomske ureditve. Oxfamovo poročilo navaja, da osem posameznikov poseduje toliko premoženja kot polovica najrevnejšega človeštva – torej 3,6 milijarde ljudi. Nekdanji grški finančni minister, Janis Varufakis, je v knjigi v kateri je skušal hčeri razložiti gospodarstvo, zapisal, »da se ustvarja na eno stan ogromno bogastva, a hkrati nepopisno nesrečo, gromozansko neenakost in uničujoče krize.« Že Tales iz Mileta, pa za njim Platon in Aristotel so označili kot dopustno le ekonomijo, ki je že v pomenu besede skrb za dom – za slehernika: ne le človeka, tudi za preostali del stvarstva. Hrematistika je v svoji srži krivična, zločesta in zato nedopustna. Ste že pomislili, kako je mogoče, da je ob sto tisočih, ki so promovirani za doktorje ekonomskih ved na tem svetu toliko neurejenosti in zato gorja. Ali delujejo politiki, gospodarstveniki pa principih ekonomije, ki je skrb za slehernika ali služijo zločestemu hrematizmu? Seveda ne moremo posploševati, a je kljub temu odgovor več kot jasen. Papež Frančišek je v Apostolski spodbudi Veselje evangelija zapisal: »Pozivam finančne strokovnjake in oblastnike raznih dežel, da premislijo besede nekega modrijana starega veka: “Če svojih dobrin ne delimo z ubogimi, pomeni, da uboge okrademo in jim odvzamemo življenje. Dobrine, ki jih imamo, ne pripadajo nam, ampak njim”« (čl. 58). Prav to misel je poudarjal tudi na srečanju podjetnikov: »Ekonomsko dejavnost je treba preusmeriti v evangelijskem smislu, in to tako, da bo služila osebam in skupnemu dobremu.« »Podjetništvo je dobro skupnega interesa.« »Denar mora služiti in ne vladati!« (Čl. 58.) Na nas je – na slehernem izmed nas je, da se prebudimo in jasno ločimo kaj je delovanje za javno dobro in takšno ravnanje jasno ločimo od zločestih principov zaradi katerih je toliko gorja. Hrematistiko, ki se je tako spretno prikriva in izdaja za ekonomijo, da izraza hrematizem ne najdete več niti v slovarju tujk, bo potrebno razkrinkati in se povrniti v model delovanja v katerem bo zavladala resnična ekonomija v pravični skrbi za slehernika.
Človek danes morda bolj kot kdaj koli prej misli, da pozna resnico, da jo je odkril in je zdaj v njegovi lasti. Eden od pokazateljev tega so tudi spletni komentarji. Če dobro pogledamo, bomo opazili, da je velika večina komentarjev na spletnih straneh napisana tako, kot da bi bilo piscem vse jasno, kot da bi vse vedeli in se na vse spoznali. Občutek imamo, da vsak komentator misli, da poseduje resnico, da je resnica samo njegova. Priča smo neki nenavadni težnji po vsevednosti. Toda ali je ta vsevednost res enaka resnici? In kaj sploh je Resnica z veliko začetnico? Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900), ruski religiozni mislec iz druge polovice 19. stoletja, je o resnici zapisal naslednje: »Resnica biva sama po sebi, večno, neskončno in popolno. Ne more biti nikogaršnja zasebna posest, last ali privilegij. Znotraj resnice ni mojega in tujega, v njej so lahko vsi le udeleženi, v njej so vsi solidarni. Resnica je brezpogojna, neodvisna in sebi zadostna«. Resnica je torej sámo-svoja, kot pove lepa slovenska beseda, nihče si je ne more lastiti. Ali se je kdo vprašal, zakaj je pri spletnih komentarjih možnost, da zanje glasujemo oziroma jim pritrdimo ali ne? Zato, ker smo si Resnico, ki je po sebi neodvisna, prisvojili. Bolj kot za sámo Resnico mi gre za priznanje, koliko glasov bo dobil moj komentar, moje mnenje. Toda kot smo pravkar videli, resnica ni nikogaršnja, temveč pripada sama sebi. »Bistvena resnica kot polnost dobrega ne dopušča zavisti«, pravi Solovjov. S prispodobo bi lahko rekli: resnica je kakor sonce, ki sije vsem, toda nihče si ga ne more lastiti. Sonce je sámo-svoje. Ali ni osvobajajoče, da se mi ni treba vseskozi boriti za mojo resnico? Raje si prizadevajmo in iščimo tisto Resnico, ki ne more biti nikogaršnja last, sonce Resnice, ki sije brez razlike na vse otroke enega samega Očeta.
Binkoštne darove Duha si lahko predstavljamo kot dragocene okraske, ki kot obeski, viseči na božičnem drevescu, krasijo našega duha in našo dušo. Lahko pa si jih predstavljamo tudi kot temeljne stebre in oboke, iz katerih je sestavljen naš notranji svet in na katerih stoji ves naš notranji človek. Število sedem pri sedmerih darovih duha je pravljično ali sveto število, ki pomeni celoto vseh duhovnih darov, ki jih nikoli ni mogoče prešteti. Delovanje in uporabnost sedmerih darov lahko ponazorimo na sto načinov, med njimi tudi z izstopajočimi lastnostmi treh ptic: sove in orla in goloba. Prva dva darova modrosti in razumnosti ponazarja sova: Nočna ptica, ki ponoči vidi kot podnevi. Pri Grkih je bila znamenje boginje Atene, katere blisk posveti skozi oblake kakor sovje oko skozi temno noč. Zato se sova tudi oglaša in leta ponoči. Sova je simbol preroka, vidca v teminah življenja, kakor govori psalmist o Gospodu: »Tema mi ni temna in noč mi sveti kakor dan; tema mi je kakor luč« (Ps 139,12). – Dar modrosti in razumnosti razsvetljuje temine našega življenja in osvetljuje pota našega življenja. Druga dva darova sveta in moči ponazarja orel: Orel je nebesna ptica, znamenje Zevsa, nosilec njegovih bliskov. »Tisti, ki zaupajo v Gospoda, dobivajo novo moč, dobivajo peruti kakor orli, tečejo in ne opešajo, hodijo in se ne utrudijo« (Iz 40,31). – Dar sveta in moči nam pomaga, da se dvigamo nad vsakdanje spletke in pasti in zdrahe in zlahka napredujemo tudi na progi z ovirami. Tretja dva darova spoznanja (ali vednosti in pobožnosti!) in strahu Gospodovega ponazarja golob: Golob je pismonoša: Noe ga je spustil, da bi našel kopno: »Noe je stegnil roko in ga prijel ter vzel k sebi na ladjo« (1 Mz 8,9.11.12). Stari pomorščaki so imeli na ladji ptice, ki so jih izpustili, da so jim pokazale najkrajšo pot do kopnega. Golob je znamenje preprostosti in krotkosti, znamenje pomiritve in poravnave. 'Bodite torej zviti kot kače in preprosti kot golobje' (Mt 10,16). V Visoki pesmi znamenje zaročenke in znamenje Cerkve. Podoba Svetega Duha pri krstu. Znamenje Duha, ki navdihuje. Gruljenje goloba je tudi znamenje tarnanja in joka. Golob je znamenje preroka Jona in Judov. Golob v špranji zidu žalovanja gruli Gospodovo tolažbo: 'Kaj sem storil mojemu ljudstvu, da sem jih razgnal! Čim prej jih pokličem spet nazaj in jih zopet zberem! – Dar spoznanja in strahu ohranja v nas vero in otroško zaupanje v varnost gnezda, ki v njem živimo, in v smiselnost vsega, kar se okrog nas dogaja. Vsem želim obilo binkoštnega vetra in notranjega duhovnega veselja.
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev - ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec) Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist! Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet. Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
Ko je italijanski pisatelj Primo Levi razmišljal o svoji taboriščni izkušnji, je dejal, da se je nekaj preživelih taboriščnikov čutilo krive, če so drugemu taboriščniku kaj ukradli, toda skoraj vsi so se počutili krive, če niso pomagali tovarišu, ki je bil šibkejši. Nekega dne sta s tovarišem delala v kleti brez prezračevanja in sta umirala od žeje. Nekako si je uspel natočiti kozarec vode iz pipe, ki je bila v kleti. Namesto da bi jo delil s sodelavcem, jo je sam izpil. Ko se je pozneje spominjal tega dogodka, ga je bilo sram. Pri poslednji sodbi, ki je opisana v evangeliju, bomo ljudje sojeni ne za zlo, ki smo ga zagrešili, ampak za dobro, ki smo ga opustili: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Žejen sem bil in mi niste dali piti. Bolan sem bil in me niste obiskali. Nag sem bil in me niste oblekli«. Obsojeni bomo za greh opustitve. Običajno se ljudje pred spovedjo pa tudi sicer v življenju sprašujejo, kaj so narobe naredili, redko pa, kaj so dobrega opustili. Podobno številni rečejo: »Nimam greha. Nobenega nisem ubil, nobenemu nisem nič ukradel … nobenemu nisem naredil nič slabega.« Tako tolažijo in mirijo svojo vest. Ne pomislijo pa, kaj so dobrega opustili. Ni greh samo to, da storimo kaj slabega, ampak tudi, da opustimo kaj dobrega. Slednje dejstvo zelo radi spregledamo ali pozabimo. Mnogo ljudi meni, da so dobri samo zato, ker ne naredijo nič slabega. Zgovorno je razmišljanje z naslovom Ljudje ničesar: Ne lažejo, ampak samo ne govorijo resnice. Ne jemljejo, samo se ne morejo pripraviti, da bi dajali. Ne pritiskajo te k tlom, ampak ti samo ne dajo roke, da bi ti pomagali. Ne sovražijo te, samo ljubijo te ne. So ljudje ničesar, ki se samo izogibajo greha. Niso ne vroči ne hladni, so mlačni. Gospod, daj da bom svetnik ali vsaj pošten grešnik, toda varuj me, da bi bil človek ničesar.
Govornik Antifont, za katerega vemo le to, da naj bi bil doma iz Aten in je živel okrog leta 450 pr. Kr., je na nekem poročnem obredu imel slavnostni govor. V njem je razpravljal o sreči in povedal, da je vsako veselje, ki ga dosežemo, vedno povezano tudi s trpljenjem in žrtvovanjem. Takole pravi: »Radosti namreč ne pridejo same od sebe, temveč jih spremljajo bolečine in napori. Tudi zmage na olimpijskih in pitijskih igrah ter tovrstna tekmovanja, pa modrosti in vse radosti nastanejo iz velikih bolečin.« Za dosego radosti se moramo torej biti najprej pripravljeni nečemu odreči. Hkrati pa moramo imeti pred seboj, kot je poudarjal že filozof Tales, jasen cilj. »Najbolj prijetno je doseči, kar si želiš,« je govoril. Danes pa ljudje preveč pogosto pričakujemo, da si srečo in radost zaslužimo, ne da bi pomislili, da si moramo najprej sami prizadevati zanjo. To miselnost smo prenesli že na svoje otroke, ki od staršev vedno več terjajo, vedno manj pa so v življenju pripravljeni storiti. Mislimo si, da bomo otrokom, če jih bomo nenehno osrečevali – bodisi z darili, odvzemanjem dolžnosti ali dopuščanjem obilne digitalne hrane -, omogočili srečno življenje, ki ga sami nismo vedno imeli. A, kot je učil že Antifont, radost nikakor ni nekaj, kar bi lahko in kar bi morali imeti vsak trenutek. Radost se rodi in lahko obstaja samo iz osebnega napora, iz lastnih prizadevanj in naprezanj za določenim ciljem. Radost živi in se hrani celo iz najgloblje človeške bolečine. Samo tako lahko radost kot srečo oziroma kot veselje sploh občutimo. Filozof Platon pa je k temu razmišljanju v svoji knjigi Država dodal še pomemben pogoj. Zapisal je, da so resnično srečni lahko le nravni, krepostni ljudje, ki si hkrati prizadevajo za največjo vrlino, to je dobroto.
Čeprav so antična besedila izredno stara, nas lahko precej presenetijo s svojo aktualnostjo in življenjskimi nasveti, ki si jih ponavljamo še dandanes. Tako je glede prenašanja telesne bolečine že Ciceron, rimski govornik in filozof iz 1. stoletja pr. Kr., zapisal, da navajenost »povzroči, da je prenašanje bolečin lažje.« Prav iz tega razloga so Spartanci urili mladino z vojaško disciplino in jo navajali na prenašanje lakote, žeje, mraza in vročine. Včasih so jih celo pretepli do krvi, pa vendar Ciceron zatrjuje, da zaradi navajenosti na bolečino in občutka sramu »ni nihče izmed njih nikdar zakričal, niti zavzdihnil ni.« Po njih bi se morali po njegovem mnenju zgledovati tudi ostali ljudje, zlasti pa tisti, ki se razglašajo za modre. Ob tem jih Ciceron vzporeja z rimsko vojsko in ugotavlja, da imajo novi rekruti sicer resda »prednost zaradi svoje mladosti, toda šele navada jih nauči prenašati napore in prezirati rane.« Neizkušen in neizurjen vojak ob poškodbi glasno vpije in kriči, čeprav morda niti ni hudo ranjen, veteran pa poišče zdravnika, da bi ga na hitro obvezal in bi se lahko čimprej vrnil v bojno vrsto. Prav temu so tudi namenjeni številni napori, ki jih morajo vojaki prestati, saj jih pogosto urjenje in spopadi utrdijo pri prenašanju bolečine. Podobno je z gladiatorji, ki jih Ciceron kot zgled navede v nadaljevanju svojega razmišljanja, saj verjame, da ne bi mogli nikjer najti boljšega zgleda pri prenašanju bolečine. Gladiatorji so namreč tako dobro izurjeni, da »raje sprejmejo udarce, kot pa da bi se jim sramotno izognili.« Tako je tudi z ljudmi: nevajeni bolečin zakričijo že ob najmanjši rani, medtem ko se utrjeni za bolečino skorajda ne zmenijo in imajo vpitje za nekaj sramotnega. Da bi se lahko vadili v potrpežljivosti, nam je v pomoč razum, ki brzda nepremišljenost ter vse druge hibe, zaradi katerih se obnašamo sramotno in pustimo bolečini, da nas premaga. Kajti »kakor bremena lažje nosimo, če so naše mišice napete, tako na zelo podoben način duša s svojim miselnim naporom odstrani vsakršno težo, ki bi pritiskala nanjo.« Razum nas bo torej po Ciceronovem mnenju opremil, da se bomo obvladali in se tako lažje uprli bolečini, z nenehnim urjenjem v tem pa bo tudi sama bolečina postala blažja.
»Vi se pogovarjate, ljudje za vami pa čakajo,« se je s sosednjega bančnega okenca obme obregnil neznani moški. S svojim strogim pogledom sem takoj premerila njegovo postavo in opazila pomladno rjavo polt in ne ravno cenena očala na nosu. Res je, za menoj je čakala starejša gospa, ki ni negodovala nad mojo in zgovornostjo bančne uslužbenke, s katero se poznava že leta. Sliko mojega finančnega stanja verjetno pozabi takoj, ko se od nje poslovim. A ob tokratnem obisku sem ji malo potožila in zaupala, da tako hudo, kot je tokrat, pa že dolgo ni bilo: kar se tiče številk na osebnem računu. Poleg dviga denarja sem si zaželela še malo pristne človeške bližine, pogovora, tistega katerega ne moreš kupiti z denarjem. Po naravi sem izjemno zgovoren človek, ki je po spletu naključij ostal sam. Za povrh vsega sem več ali manj sama tudi v delovni pisarni. Zavedam se, da znam včasih govoriti kot dež. Znam pa tudi prisluhniti, misleč, da bom do sivih las postala modrejša. Zato imam rada pogovor, tudi tistega, ki se najprej začne z besedami okrog vremena. Modri Sirah je dejal, da: »Če tresemo reto, ostanejo na njej odpadki, podobno smeti v človekovem govorjenju. Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim. Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca. Ne hvali moža, dokler ne spregovori, tako namreč preizkušamo ljudi.« A časa za pogovor imamo vse manj. Še več: v vse večji težnji po ekonomski storilnosti, je pogovor prepovedan, čas strogo odmerjen. In tako gredo mimo nas ljudje, prijatelji in sodelavci. Ne da bi vedeli za njihove stiske. Iskrenih in odkritosrčnih pogovorov ne poznamo več. Da ne govorim o pogovorih za okroglo mizo. Bodite, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj predrzni in si dovolite preizkusiti sočloveka skozi pogovor. Namenite vozniku na jutranjem avtobusu dobro jutro, kaj več je zaradi varnosti prepovedano. Če vrsta na bančnem okencu ne bo predolga, lahko z delavko kakšno rečeta, tudi na račun vaših številk. Ali pa s službenim telefonom pokličite ostarelo in oglušelo mamo. Mogoče ji boste polepšali dan, čeprav vaših besed ne bo razumela, bo pa čutila, da vas skrbi zanjo. Manko delovnih minut pa prenesite v popoldanski čas. Dovolite si razodeti misli vašega srca, a vendarle pazite komu. Mogoče boste doživeli tudi to, da vas bo kdo zavrnil ali celo dejal, da skrajšajte svojo pripoved. Lahko se tudi opečete. Kako dolga je minuta našega pogovora, je odvisno na kateri strani službenih okenc smo. Naj vam v današnji dan zaželim, da bi vam kakšna minuta minula v prijetnem pogovoru.
V raznih tradicijah, posebno v vzhodnih duhovnih tradicijah ima srce vlogo središča človeškega bitja. Srce predstavlja izvor, od koder izhajajo naše misli, čustva, občutki in želje in kamor se tudi vračajo. Vendar vsaj v zahodnem svetu vlada predstava o nasprotju med srcem in možgani, med čustvi in razumom. Morda tudi zato zahodnjaki nenehno divjamo po svetu in nikjer ne najdemo miru. Brez soglasja s samim seboj, soglasja med srcem in razumom tudi ne moremo nikjer najti miru. Zato pogosto iščemo ta mir zunaj naše zahodnjaške kulture in tradicije, v kulturah, ki imajo večji posluh za skladnost srca in duha. Prav zato se nam zahodnjakom zdijo te kulture tako privlačne in čarobne. Za nas morda najbolj nenavadna in obenem pomembna sposobnost mnogih, celo čisto preprostih ljudi, predvsem v indijskem svetu, je njihova sposobnost »mišljenja s srcem« oz. »mišljenja v srcu«. Za nas zahodnjake je mišljenje nekaj, kar poteka v glavi, v možganih, ne pa v srcu. Poskušajmo torej odkriti, za kaj tu gre. Seveda ne terjam sedaj od vas, drage poslušalke in poslušalci, da prenehate misliti z glavo, predvsem s svojo glavo, pač pa vam za začetek predlagam, da ugotovite, kako vas nekatere misli v celoti prežemajo, nekatere pa so le hipne domislice, ki pridejo in minejo. Prve so naše »globinske« misli, ki jih lahko tudi občutimo in ne le povemo. Druge so po večini le nekakšni površinski mentalni komentarji in trenutne ocene situacij, v katere se zapletamo. Izkušnje kažejo, da nas že krajše vežbanje v razlikovanju med globinskimi in površinskimi mislimi napravi pozorne na to, kako nekatere misli izhajajo iz sredice prav iz središča, ki mu pravimo »srce«. Če to v živo spoznamo, bomo tudi laže prepoznali, da lahko človek misli, pa celo govori tudi s srcem, ne le z glavo. Da pa se tudi molčati s srcem. To ne pomeni odsotnost mišljenja, pač pa takšno poglobitev mišljenja, da le to postane eno z našo bitjo, metaforično rečeno, eno s srcem. To je tisto, čemur pravimo tudi meditacija ali kontemplacija. Seveda te stopnje ne dosežemo takoj. A že sam trud v tej smeri daje tudi poplačilo. To pa je odkrivanje »kraja«, kjer najdemo resnični mir in ujemanje s samim seboj.
Spomnim se nekega pogovora z meni zelo ljubo osebo, ki je nekakšna »večna« iskalka na duhovnem področju. Po dolgi debati o temeljnih življenjskih vprašanjih mi je naposled rekla: »Ali ni vendar smisel življenja v tem, da iščemo Boga?« Na njeno nekoliko retorično vprašanje v tistem trenutku nisem znal odgovoriti. Živo pa se spomnim, kako se mi je kmalu za tem v Svetem pismu odprl odlomek, ki ga bomo pri mašah danes prebirali Katoličani po vsem svetu. Gre za začetek Jezusove poslovilne molitve na večer pred usmrtitvijo na križu. Običajno imamo človekove zadnje besede pred slovesom – sploh če gre za človeka tik pred smrtjo – za svete besede. In tudi Jezus svojim učencem v zadnjih trenutkih pred slovesom razodene nič več in nič manj kot smisel življenja. Takole pravi v svoji molitvi k nebeškemu Očetu: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« Ko sem pred dvajsetimi leti srečal svoje – zdaj že - nekdanje dekle, ki je danes moja žena, mi je takoj postalo jasno, da ne želim več iskati osebe, s katero bom delil življenje. To čudovito dekle je že stalo pred menoj. Od tistega trenutka naprej sem si jo želel samo še bolj in bolj spoznavati. In tudi z Bogom je enako! Jaz ne želim vse življenje iskati Boga. Ne, on, edini resnični Bog, kot pravi Jezus – torej Stvarnik vsega – tudi mene - se mi - nam - je že dal najti in želi, da z njim vstopimo v novo, osebno kvaliteto odnosa – odnosa, v katerem ga bomo vedno bolj in bolj spoznavali. Vendar; kaj je Jezus mislil s tem »večnim življenjem«, ki ga je omenjal? On ni govoril o »plavanju nad oblaki« v nekih eteričnih nebesih. Ne, on je govoril o »večnem življenju« - torej življenju, ki je v stiku z večnostjo – že tu, na tej zemlji. Gre za življenje, ki se ne zadovolji s tistim klasičnim »nekaj višjega že mora biti«. Gre za življenje, kjer moja želja po presežnem končno najde svojo uresničitev in pomiritev. Kot človek sem namreč ustvarjen s to z željo po presežnem, ki je ne more dokončno zadovoljiti noben drug odnos na tem svetu – še celo moj odnos z mojo ženo ne. Sploh pa je ne more zadovoljiti nobena materialna dobrina, nobena stvar. Saj vemo, da so že Rolling Stonesi prepevali: »I can't get no satisfaction«… Nič, prav nič; razen življenje, v katerem vedno bolj spoznavam svojega Stvarnika kot prijatelja, pri katerem dobim tolažbo, spodbudo, sprejetost in navdih – edino to je tisto, kar zadovolji to temeljno hrepenenje v meni. Ali kot je že v 5. stoletju zapisal sv. Avguštin: »Zase si nas ustvaril, o Bog in nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v tebi«.
Neveljaven email naslov