Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Antika ženskam ni omogočala nobene pomembne vloge v družbenem življenju. Bile so čuvarke doma, gospodinje, matere, medtem ko niso imele volilne pravice niti niso nastopale na javnih mestih in v javnih vlogah. Zato zveni še toliko bolj vizionarsko stališče filozofa Platona, ki je poudarjal, da bi morala v njegovi idealni državi ženska imeti enake pravice kot moški. Še več, da bi tudi one lahko opravljale svoje državotvorne, družbene vloge, morajo biti deležne povsem enake izobrazbe in vzgoje kot moški, pravi. Toda že njegov učenec Aristotel je žensko s svojimi filozofskimi stališči znova napodil nazaj za domače ognjišče, ko je v spisu Politika zapisal, da je »pogum moškega vladarski pogum, pogum ženske pa služabniški.« Moški vlada, ženska uboga, moški daje seme, ženska ga zgolj hrani, je torej samo materialni vzrok za življenje. Danes po skoraj dva tisoč štiristo letih vemo, čigavim stališčem je zgodovina dolga stoletja sledila. Platonova država je postala utopija in krščanstvo je v veliki meri prevzelo splošnoveljavni antični pogled na žensko. Ženske so svojo volilno pravico z izjemo Nove Zelandije dobile šele v dvajsetem stoletju, v Švici, na primer, šele leta 1971, čeprav so že leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. Milijoni žensk po svetu je še danes nimajo … Zato naj bo današnja misel posvečena milijonom brezimnih žensk v zgodovini, ki so žrtvovale svoja delovna mesta, ki so se morale odreči svojim otrokom, ki so posiljene in izkoriščane od delodajalcev postale brezdomke, ker so povzdignile svoj glas, da si zaslužijo – ne žensko, temveč človeško dostojanstvo, torej enakost z moškimi. Naj bo ta misel zahvala vsem ženskam, ki jih je v dolgih stoletjih boja, da bi bile slišane, na grmadah, v zaporih ali v domači hiši utišal, zadušil ali pokončal teror patriarhalnih ideologij.
Sreča in nesreča. Koliko besed, misli, čustev, želja in strahov se zbira okrog teh dveh besed. Mediji so polni novic in podob ljudi, ki jih proglašajo za srečne ali nesrečne. Umetnost je polna presunljivih upodobitev in izrazov sreče in nesreče, pogosto v paradoksalnih medsebojnih zvezah. Obstaja pravcata trgovina s srečo, pravzaprav je sodobna potrošniška družba zgrajena na njej. Različne znanosti, medicina in terapije vseh vrst se vneto ukvarjajo s tem, da bi nas osrečile ali vsaj zmanjšale našo nesrečo. Vse svetovne religije in verstva skušajo svoje vernike pripeljati do najvišje sreče, kakor si jo pač predstavljajo in jih rešiti pred najhujšo nesrečo, spet kakor si jo pač predstavljajo. Politiki vseh barv nas prepričujejo o tem, kako da se prizadevajo za osrečevanje čim več ljudi. Itd. Itd. Skratka okrog nas nenehno brbota morje govoric o sreči in nesreči in nepregledna množica upodobitev obeh. Pa vendar premnogi ljudje se počutimo bolj ali manj nesrečni, in če že imamo srečo, da se počutimo srečne, se obenem bojimo, da bi to srečo izgubili. In potem dan za dnem z vsemi močmi iščemo to težko ulovljivo srečo. To dejstvo kaže, da je z našimi predstavami o sreči in nesreči nekaj temeljito narobe, da morda stremimo za iluzornimi oblikami sreče. Ni čudnega, da jih vedno spremlja strah pred izgubo sreče. Iluzija je morda v tem, da zamenjujemo čustva in občutke zadovoljstva, morda ekstaze ob določenih dogodkih in stanjih, npr. s svojim imetjem s srečo kot načinom bivanja. Biti srečen je življenjski način, ko preprosto ne razmišljamo več o sreči in o njeni morebitni izgubi, temveč preprosto smo in živimo kot ljudje in ta način življenja radostno delimo z drugimi ljudmi okrog nas. Biti srečen tedaj vključuje delitev in razširjanje svoje sreče z drugimi ljudmi. Stari grški filozofi so modro dejali, da je sreča posameznika v harmoniji in to vključuje tako harmonijo s samim seboj in harmonijo z drugimi. Poskusite torej danes morda začeti dan z ustvarjanjem tovrstne harmonije med ljudmi, morda boste odkrili, koliko sreče že imate in vam je ni treba posebej iskati.
Če razumemo post kot trening duha, smo na konju. Daje nam možnost, da se izurimo v odločanju. Zanimivo, da se post v ožjem pomenu nanaša na hrano. Vernikom je celo predpisan. V naš čas se je ohranil na petek v tednu; to je že kar skrajni minimum v primerjavi s starimi časi. Dvakrat v letu celo kot tako imenovani strogi post. Smešno, kaj pa naj pridobim zase v dveh borih dnevih, ki naj bi jih preživel kar najbolj lačen? V resnici sploh ne gre za tovrstno preživetje. Pri postu gre za trening duha. Ali zmorem ali ne zmorem, pravzaprav: ali hočem ali ne. Ali hočem biti kos v najrazličnejših položajih; tudi takrat, ko je stanje videti brezupno. Post je pač vaja v odrekanju. Temu pa naš čas ni naklonjen. Na tisoč in en način nas vodi v udobnost. Samo kaka malenkost naj nam bo odvzeta, pa je že ogenj v strehi. Celo naš razvpiti »prag revščine« kdaj razkrije, da v posameznih primerih ne gre za pomanjkanje osnovnih dobrin, ampak za nov športni komplet. Ali pa za možnost preživeti nekaj dni ob morju ali zgolj doma. Kot da ne drži več stara izkušnja: ljubo doma, kdor ga ima! Odrekanja se je treba učiti od malega. Temu se reče tudi: deliti. Temu se reče: pomisliti na drugega. Temu se reče: saj zmorem sam, ne bom obremenjeval njega. To pomeni ne biti razvajen. Obrnjena smer pripelje celo k advokatu, da pred učiteljem ta zastopa razvajenega šolarja. Res je, da se še znamo izkazati v solidarnosti, in to toliko bolj očitno, ko gre za elementarne nesreče. Razvija se tako imenovano prostovoljstvo, kar vzbuja dodatno upanje in občutje varnosti. Toda vsakodnevno življenje se odvija v vsakodnevnostih. Mikroskop se razlikuje od teleskopa. Na drobnih rečeh se moramo uriti za velike podvige. In post, ta trening, ni drugega kot samovzgoja. Hrana je pač nekaj takega, kar nam diši. Mika nas tudi vsakovrstno udobje in vsakovrstni užitki. Post je zavora, človek je pa avtomobil. Od mene je odvisno, ali naj upoštevam omejitve ali ne. Na cesti se izmikam – no, ali pa prilagajam – radarju. Osebno življenje je v prispodobi tudi cesta. Bolj kot odrekanju določeni hrani velja danes post kot urjenje volje do vsega, kar me dela bolj humanega. Postni čas je zgolj opomnik, naj ne pozabimo, da smo kot posamezniki del človeštva. »Noben človek ni otok, povsem sam zase,« pravi John Donne. A tudi kot neimenovani posameznik, če se je izuril v samovzgoji, dodaja človeštvu zrno plemenitosti.
V preteklem tednu smo s pepeplnično sredo katoličani vstopili v štiridesetdnevni postni čas. S spokornim obredom pepelenja smo pričeli pripravo na naš največji praznik – veliko noč. Seveda si želimo doživeti praznike z vso globino in veseljem, pa najsibo božične ali velikonočne, vendar žal prepogosto umanjka sama priprava na praznike. Kajti, če ni prave priprave, znajo biti prazniki precej prazni. Prav zato vsebuje postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda, h kakšni pripravi nas vabi? Prevečkrat se lahko zgodi, da razumemo pripravo predvsem ali celo izključno v odpovedi hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, saj je bo poletje mahoma pred nami. Sicer ni nič slabega, če človek v postu izgubi kak odvečni kilogram, a bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani, ali čemurkoli drugemu, je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar mi predvsem ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom. Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa ali je vendarle pomebnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija40 dni brez alkohola. Odpoved alkoholu, najsibo zato, ker tudi sam rad posegam po alkholu, morda tudi prevečkrat v samislu sprostitve ali tolažba, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol predstavlja resno težavo. Tisto, kar nas danes še posebej trga od drugih so sodobna telekomnikacijska sredstva. Ironočno: vsa digitalna tehnologija, ki spleta vsa mogoča socialna omrežja, nas lahko tako močno okupira, da dejansko moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takšnemu ali drugačnemu ekranu; sporočilu, ki ga moram nujno ta trenutek pogledati in prebrati; novici, ki vsekakor ne sme mimo mene … In še bi lahko naštevali. Toda, če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in slednjič tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga od nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel umakniti od digitalnega sveta, oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar pa mi ostane časa, ga namenim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče k poglobitvi in biti vsaj nekaj malega v tišini, pomeni, da si dam priložnost z poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k tem, da preverim svoj odnos z Bogom in ga slednjič skušam poglobiti in utrditi. V duhu evangelija današnje nedelje pomeni, da preverim, če je moja hiša, moje življenje še vedno utemeljeno na skali – Bogu, ali sem se v tem času znašel na peščenem terenu. Preverimo svoj temelj, da bo tudi praznovanje imelo svojo pristno globino.
Dobro jutro spoštovane poslušalke, poslušalci. Se vam ne zdi, da smo se na te pozdrave že privadili? In ne samo pozdravov, iz dneva v dan, iz leta v leto nam je vedno več stvari samo po sebi umevnih. Verjetno ste že kdaj videli sliko, kjer nam ob prvem pogledu ni bilo jasno, kaj naj bi predstavljala: le nekakšne črne pike in bel prazen prostor med njimi. Potem nam kdo reče, da je to slika npr. malo prikritega jezdeca na konju. Če prej nismo nič prepoznali, sedaj ne gre drugače, kot da vsakič vidimo jezdeca. V našem spominu smo ustvarili vzorec, ki povezuje črne madeže na beli podlagi v podobi jezdeca. Prav tako smo si pridobili vzorce in jih prisvojili: da je treba zjutraj pozdraviti ljudi, si umiti zobe, se urediti in podobno. Še k sreči! Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi se morali vsako jutro zavestno odločati, kaj bomo storili in kako. Te dobre stare navade nam olajšajo življenje. A kaj ko niso samo dobri vzorci. Mar se nam kdaj ne zdi, da me sosed ne pozdravi iskreno in prijazno? Na radiju ni nič novega, v državi pa samo kradejo in goljufajo. Naučili smo se, da življenje ni nič vredno, da nas nihče niti ne povoha in podobno. Sami vemo, kako je živeti, če vsako jutro že vstanemo narobe. Bolj kot bomo to verjeli, bolj se nam bo to dogajalo. Nič ne bo pomagala sosedova dobra volje, prijazen pozdrav ali celo povabilo na kavo, če sem prepričan, da ta moj sosed nikoli ni prijazen, če pa že je, ni iskren. Ne rečem, da ni neiskrenih ljudi, krivice in kopico slabega na svetu. Vprašamo se lahko, če smo na svetu zato, da iščemo težave in napake, ali pa da dobro in prijetno živimo. Morda je kdo celo zadovoljen s svojimi mračnimi pogledi na ljudi in življenje, pošteno se je ob tem vprašati, če s svojim pogledom ne kvari pogleda drugim. Ko mi je nekdo pokazal, kako lahko povežem tiste črne lise na beli podlagi, bom težko videl kaj drugega kot jezdeca. Koliko težje je ljudem, ko smo jim z vso zavzetostjo očrnili to ali ono. Z vzorcem nezadovoljstva in črnogledosti smo okužili še druge. Smo v postnem času, ko naj bi premislili, kaj je dobro v našem življenju. Ne bi bilo smiselno, da se odpovemo širjenju kakšnega črnogledega vzorca in jih raje okužimo s kakšnim lepim pogledom, ki jim bo polepšal dan? Vsi poznamo tisto, da naj se postimo na skrivnem, v javnosti pa bi moral biti naš obraz obličje odrešenja. Verjemite, gotovo vas bo po takem postu, kjer bomo iskali vzorce veselja, vedno čakal dober dan.
Islam je morda bolj kot katerakoli druga religija zaznamovan s Knjigo. Koran, ki muslimanom velja za »jezikovni čudež«, v arabščini dobesedno pomeni »recitacija« oz. »branje«. Kronološko prvi verzi Razodetja človeka pozivajo k branju v imenu Gospoda »iqra bi-smi-rabika«! (96:1), 68. sura pa nosi naslov »Pero« in se prične s prisego na »pero in tiste, ki zapisujejo«. Po islamskem izročilu je vse, kar se bo zgodilo, zapisano z »nebeškim Peresom« na »večno Ploščo«. Črke arabske abecede imajo skrit, metafizičen pomen, iskanje znanja pa je po preroku Mohamedu »dolžnost vsakega vernika«. Pero, jezik, pisava so tako temeljni elementi islamskega izročila, zato ne preseneča, da je ravno arabska kaligrafija postala prepoznavni znak islamske umetnosti. Kaligrafija je islamsko religijo spremljala od njenega nastanka dalje. Koran, ki so ga muslimani najprej posredovali ustno, so zaradi zgodovinskih okoliščin začeli tudi zapisovati. Ker so popolnost in vzvišenost Božjega jezika želeli tudi vizualno ustrezno ponazoriti, se je razvila umetnost arabskega lepopisja. Kaligrafija je tako sprva služila izključno ohranitvi božjega Razodetja, nato pa je začela krasiti tudi religijske objekte, kupole, preproge in celo vrednejše vsakdanje predmete. Kasneje so se razvile različne vrste in variacije arabske kaligrafije, na katere so vplivali tudi vsakokratni zgodovinski in regionalno-kulturni dejavniki. Vsem tem stilom in vrstam pa je vendarle skupno to, da sledijo strogim zakonitostim in proporcionalnosti. Kaligrafija se od ostalih vrst umetnosti razlikuje ravno v tem, da sledi določenim pravilom, ki, kot pravi Frithjof Schuon, »kozmične zakone in univerzalna načela aplicirajo na raven oblik in obenem […] razodevajo slog, preko njega pa tudi umstvenost določene civilizacije« (Sophia Perennis, 2015). Ravno zato, ker kaligrafija z vso svojo estetsko-vsebinsko kompleksnostjo ostaja zvesta tradiciji in izročilu, jo lahko upravičeno označimo s »sveto umetnostjo«. Klasična arabska kaligrafija predstavlja tisto področje, kjer se estetika in duhovnost, umetnost in mistika, lepota in razodetje medsebojno najbolj tesno prepletajo. Poleg pisave je lepota tista dimenzija, ki je za islamsko religijo konstitutivna. Nek hadis pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. V kaligrafiji, ki predstavlja umetniško manifestacijo božjega Logosa, lepota sovpada z resničnostjo: lepota dejansko postane način, »kako biva Resnica kot neskritost« (Heidegger). Arabska kaligrafija nam tako ponuja možnost, da se bistvu islamske religije približamo na estetski način. Ugledna nemška islamologinja Angelika Neuwirth ima vsekakor prav: »Islam razume zgolj tisti, ki ga dojame v njegovi estetskosti«!
Ena izmed krajših besedic v slovarju slovenskega knjižnega jezika po številu črk je beseda laž. Tudi tujejezični ustrezniki niso nič bogatejši po dolžini besede, z izjemo francoskega jezika. Moja prva laž, tako kot verjetno tudi vaša, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, sega v odraščajoča leta. Za te laži bi danes, ko gledam na življenje zrelejše in modrejše, težko rekla, da so bile težke, kosmate ali debele laži. Navadno je šlo za majhno, drobceno laž, ki smo se je otroci po največkrat posluževali v šolskih klopeh ter se, če nas profesorji na laži niso ujeli, izognili kakšni neopravičeni uri ali slabi oceni, ker se zaradi izgubljenega ali pozabljenega učbenika, snovi nismo mogli naučiti. A laž je laž, utegnete poreči, v vsej svoji izrazni môči: debela, kosmata ali košata, grda ali gôla. In predvsem: laž ima kratke nóge. Laž je svoje mesto našla tudi v desetih Božjih zapovedih – pravilih, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju. Judje in kristjani verujemo, da se je Bog prikazal Mojzesu na gori Sinaj v obliki gorečega grma, in mu dal v hrambo dve kamniti plošči z vklesanimi zapovedmi. Kar sedem izmed desetih Božjih zapovedi govori o odnosu človeka do drugih ljudi. Med njimi tudi: Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu! Z drugimi besedami: Ne laži! Čeprav so bile moje otroško-mladostne laží resda nedolžne, pa sta mi tako stara mama kot mama kaj kmalu dali vedeti, da se poti življenja ne zarisuje z lažmi. Naša mama – polna bogatih misli –, zna biti, kar se laži tiče, nekoliko popustljivejša in reče, da se človek kdaj pa kdaj lahko zlaže, če s tem nikomur ne škoduje. Drobnim lažem se verjetno težko izognemo, kaj? Največkrat jih izrečemo na hitro, ko iščemo pameten izgovor, zakaj smo zamudili v službo ali če česa nismo naredili. Takih drobnih laži, recimo jim izgovori, bi lahko nabrali za celo knjigo. Ne, teh laži se ne bojim. Bojim se igralcev, ki hodijo naokrog v vlogi lažnih prerokov v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Bojim se lažnih nasmehov in vseh odtenkov hinavščine, ki jih s seboj prinaša laž. V mojem boju resnice z lažjo je bil marsikdaj ves trud zaman. Mogoče sem skozi desetletja postala pogumnejša in si danes upam resnico komu zabrusiti v obraz. Po póti svojega življenja tako lahko še vedno hodim pokončno, nezlagano, predvsem pa si upam slehernemu človeku pogledati v oči. Ko boste danes stopali po vaši poti življenja, naj bo vaš nasmeh resničen in iskren. Pa še nekaj: Slovensko besedo laž preberite kdaj iz desne proti levi. In naj vam bo čim manjkrat žal za vaše laži.
Bratje in sestre! Na papirnati vrečki, v kateri prinesemo zdravila iz lekarne, beremo latinski napis, ki zagotavlja zdravo življenje in se glasi: 'Mens hilaris, requies, moderata diaeta!' Kar lahko prevedemo približno tako: 'Veselo srce, umerjenost, zmerna prehrana!' Najprej veselo srce: Prvi pogoj za zdravo življenje je veselo srce, sproščeno in vedro duhovno življenje. Tudi sodobna medicina potrjuje tesno povezavo med zdravim telesom in duhom, ki so jo že stari Rimljani izrazili v pregovoru: Mens sana in corpore sano, zdrav duh v zdravem telesu! Danes bi v marsikaterem pogledu pregovor lahko celo obrnili in rekli: Corpus sanum in mente sana, zdravo telo v zdravem duhu! Imamo namreč svetopisemski pregovor, ki pravi: Če telo opeša, ga človekov duh dvigne, če duh opeša, kdo ga bo dvignil? (Prg 18,14). Zato je popolnoma na mestu naše stalno prizadevanje za duhovno veselje in notranjo sproščenost, kakor pravi modri Salomon: 'Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa! (Prd 11,10). Na drugem mestu je umerjenost: Ritem današnjega življenja je vedno hitrejši, število razpoložljivih podatkov bliskovito narašča, znanstveni in tehnološki dosežki prehitevajo drug drugega in spodkopavajo človeku tla pod nogami. Kje je dandanes mir, ki veje iz nekdanjih starih časov, kje je spokojnost, ki jo še začutimo med ljudstvi, ki jih naša civilizacija še ni posrkala vase? Koliko pospeška lahko človeška narava še prenese? Kakor je res, da nas hitrost pogosto rešuje, je zagotovo tudi res, da nas hitrost pogosto ubija! Zato je stalno še kako na mestu pravilo preroka Izaija, ki pravi: 'Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni. V mirovanju in zaupanju je vaša moč' (Iz 30,15). In prerok Jeremija: 'Dobro vem, kaj nameravam z vami, govori Gospod: misli miru in ne bridkosti, da vam dam upanja polno prihodnost' (Jer 29,11). In na tretjem je zmerna prehrana: Kljub velikim razlikam in številnim lačnim revežem med nami, smo v celoti vendar družba preobilja in grozljivo presenetljiv je podatek, koliko kruha vsak dan vržemo v smeti! Tudi zdravniška stroka opozarja in priporoča več posta v prehrani. Izvoljeno ljudstvo razglaša preprosto pravilo: Prvo tretjino lačnega želodca napolni z jedjo, drugo tretjino napolni s pijačo, tretjo tretjino pusti prazno! Modrec Agur piše v knjigi Pregovorov: 'Za dvoje te prosim, ne odrekaj mi tega, preden umrem: Hinavstvo in lažnive besede oddalji od mene. Ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva. Daj mi uživati primerno hrano: Da te presit ne zatajim in ne rečem: Kdo je Gospod' Ali da obubožan ne kradem in se ne spozabim nad Božjim imenom (Prg 30,7-9). In dodajmo še besedo modrega Siraha: 'Sin moj, v svojem življenju skušaj sam sebe in glej, kaj ti škoduje, ter si tega ne dajaj!' (Sir 37,27). Vsem želim uspešen post, mirno življenje, v srcu pa polno veselja!
Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, kar pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti kot vesel in izpolnjen. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da si poln zmag in uspehov, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši kot izgledajo, šibkejši so. Neke vrste poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje celo življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujem čas, veliko časa, da lahko naredim korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih spoznamo tam, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak. Da jih spoštuje. Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, kar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni. Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter se s sekiranjem ne ženem preko svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni ogromno prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, kjer se pustim imeti rad. Kjer si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Takrat se začne sreča.
Najbrž ste že slišali za besedo ali pojem zen ali pa zen meditacija. Zenu se pripisuje umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonijo, red tudi askezo in neobčutljivost. Zen je na zahodu predstavljan tudi skozi mnoge zgodbe, polne nasprotij ter navideznih nesmislov. Zaradi svoje drugačnosti pristopa k obravnavi življenjskih vprašanj je zen za zahodnjake še vedno privlačen. In kaj je nekakšna rdeča nit zena? Seveda je to ukvarjanje s človekovim umom in egom. Gledano metodološko pa v zenu ni trdnih pravil in nekakšnih opornih točk, ki naj bi se jih praktikant držal, da bi nekaj dosegel. So le priporočila in napotki, ki ga spodbujajo, da bi raziskoval, ne pa le posnemal. Za zen je značilen tudi minimalizem, ki pred človeka nenehno postavlja ogledalo, ki ga opozarja na minljivost in pretirano zagledanost vase ter na zmedenost, raztresenost in nemirnega duha, ki vseskozi samo kopiči. Po drugi strani pa zenovski minimalizem kaže na človekovo veličino, ki je tudi v tem, da zmore prepoznati svoj mali ego in ga preseči. Izročilo zenovske prakse temelji na običajnosti vsakdanjega življenja. Pravi, da se v vsakdanjem življenju, v sprotnem tukaj in zdaj, kjerkoli že človek je, skriva dokončno mistično izkustvo enkratnosti trenutka in s tem enkratnosti življenja. Za to pa je potrebno najprej spoznati sebe, objektivno zreti v svoja čustvovanja, miselne vzorce oziroma priti v stik s svojim najglobljim bistvom. Ne le na umskem nivoju, ampak povsem praktično in izkustveno. To pa je, četudi vsakomur takoj dosegljivo, hkrati tudi najtežje. Obenem pa je to tudi največji izziv, kar jih je mogoče postaviti pred človeka! Pot zena je tudi pot opuščanja. Kajti prav krčevito oklepanje najrazličnejših mnenj, konceptov in prepričanj povzroča veliko človekovih težav, zablod, sitnosti, nadlog in predvsem raztresenosti uma. Da bi prakticirali zen meditacijo (zazen), se ni potrebno odpovedati svoji veroizpovedi ali ideološki opredelitvi. Nasprotno, prakticirati zenovsko meditacijo oziroma zenovski pristop, pomeni postajati pristnejši vernik oziroma postajati boljši človek. Naj za konec preberem zgodbo o tem, kaj je zen: Zenovski mojster je gostil učenega obiskovalca, ki nikakor ni mogel razumeti, kaj je zen. Med sprehodom po cvetočem sadovnjaku je vprašal, v čem je pravzaprav skrivnost zena, kaj zen sploh je. Mojster ni takoj odgovoril. Šele po nekaj prehojenih korakih je učenjaka pozorno vprašal: “Ali čutite vonj cvetočega drevja?’’ “Seveda čutim,’’ je vzhičeno odvrnil prišlek. “No, vidite, ničesar vam ne prikrivam,’’ je odgovoril mojster. Bistvo zena ni urjenje uma. To je pot srca k srcu, ne pot uma k umu.
Spoštovani, kot teologa me stalno sprašujejo: »Zakaj se slabe stvari dogajajo ravno meni, kot bi si Bog s tem nabiral oskarje. Pravijo: »Občutek imam, da si me Bog in ljudje podajajo, kot da sem hkrati grešni kozel in žrtveno jagnje, kakor pač komu ustreza.« Sploh ko gre za rojene z Downovim sindromom, za slepe, za para in tetraplegike, za otroke, obolele za rakom … Ugotovil sem, da ljudje Boga najprej umorimo in ga položimo v mavzolej, potem pa ga neopazno oživljamo, kot da z njegovim truplom ne moremo mirno živeti. Še bolj me čudijo tisti, ki Boga prekolnejo, hkrati pa o njem žolčno sprašujejo; vendar zakaj, če ne priznajo njegovega obstoja? Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom, ki s krikom duše protestira proti Bogu, kot s prefinjenim pobožnežem z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davno v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi Dostojevski, ki zaključi: »Ateist se nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga!« Jaz pa rad dodam - če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Na pragu smrti se je v bolečinah znašlo tudi globoko verno dekle, staro komaj 24 let, Terezija iz Lisieuxa. Umrla je z neodgovorjenim vprašanjem glede trpljenja. Čeprav ni napisala nobene teološke knjige, je prekašala velike učenjake Cerkve, ker je preživela izkustvo »smrti vere«. Čudijo se, kako je lahko takšna vernica na smrtni postelji izgubila vero, zato jo obsojajo kot odpadnico. Tudi jaz sem imel pomisleke, a sem ugotovil, da v resnici ni izgubila vere, ampak se je njena vera izgubila v ljubezni. To dokazujejo njene zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te.« In: »Ne bojte se reči, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite in tega ne razumete.« Takšna vera zdrži tudi preizkus temne noči duše, kajti zrela vera vedno prehaja v ljubezen. Zato želim Boga ljubiti zaradi njega samega. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho!« Trpljenje nima razumske podlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Razlika med verujočim in neverujočim je v zaupanju Bogu. Pri tem ne gre toliko za dokaze, ampak za razloge.
Beseda je neizmerno močno človeško orožje. Besede drugih se nas lahko dotaknejo kot najbolj živi dotik. Po dobrem pogovoru s prijateljem, zaupnikom, po spovedi ali kakšni zares dobri psihoterapiji, se tudi telesno počutimo bolje. Naše telo postane lažje, bolečine se umaknejo , sprosti se pritisk v glavi in prsih… Prav nasprotno, pa nas beseda lahko zadene kot oster meč in poseka, nas rani globlje kot sedem mečev, ki so v starih kipih zariti v srce nebeške Matere Marije. Besede so močno orožje, močno orodje, imajo moč prenesti našo notranjost v notranjost drugega. Nič drugače ni v času odhajanja s tega življenja na obalo druge večnosti, v karkoli že verujemo. Mogoče je razlika le v tem, da so takrat besede veliko bolj tehtno izgovorjene, da se ne govori kar tja v en dan, zato imajo veliko večjo težo in moč kot v vsakdanjem življenju. Umirajoči izgublja svojo telesnost, svoje telo, ki je največkrat bolno, izčrpano od borbe za preživetjem. Duša in duh pa sta še kako aktivna! In takrat želimo povedati tisto kar je v nas, a ne vemo kako. Spominjam se svojega očeta, ki ni nikoli v življenju izražal svojih notranjih misli in čustev. Ko smo po težkem pogovoru z zdravnikom, ki nam je kar stoje brez posebnih priprav, povedal, da je z njim konec, da se tu ne da več nič narediti, prišli k njem in se delali, da je vse v redu, nas je začutil, me pogledal v oči, ko sva za trenutek bila sama, ter dejal – tako je torej. To je bilo vse. Sem pa prepričana, da je točno vedel, zakaj smo bili tisti dan vsi skupaj pri njem...Težko je umirajočim z normalnimi besedami odkriti ljudem okrog sebe, posebej najbližjim, kaj se v njih dogaja. Nam, ki ostajamo na tej zemeljski poti, so prav zadnje besede ljudi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, zelo pomembne. V svetovni književnosti in tudi na spletu je cela zbirka zadnjih besed tega ali onega pomembnega človeka, tega ali onega zločinca in še in še… Meni je pogosto veliko bolj kot izgovorjene besede, ostalo v spominu zadnje dejanje slovesa… Gospa, ki se je zazrla skozi naše veliko okno n tiho zašepetala – luč, luč… Gospod, ki je držal svojo ženo za roko in brez besed oblikoval najlepše zadnje besede - rad te imam… Krik, ki je pretresel mirno noč, ko je bolnik zavpil – konec je…Pogled , ki mi je povedal - saj veš ti in vem jaz, da je to zadnji pogled…nič ne govorim, samo prosim te, ostani tu… In seveda zadnje besede mojega očeta, ko smo ga obiskali v bolnišnici in nam je tiho po domače, ko smo že bili pri vratih povedal - Bog plati! Zadnje besede so zadnje samo na tem svetu, slišane kot zadnje samo na naš nepopoln način…. Zadnje besede dostikrat namreč niso zadnje. Mnogo stvari o drugih odkrijemo šele po smrti in se zavemo, kakšno srečo smo imeli, da smo z njimi hodili po skupni poti in bili poslušalci njihovih zadnjih srčnih želja…
»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje… Mogoče da je težko umreti - ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe.« Tako je pred skoraj sto leti v svojem romanu Visoška kronika v imenu kmeta Izidorja Khallana ljubezen do slovenske zemlje izpovedal pisatelj Ivan Tavčar. Znano je, da smo se Slovenci stoletja ohranili prav zaradi te ljubezni. Samo na svoji rodni grudi je kmet lahko svobodno odločal, kaj bo sejal in koliko bo delal. Ob stiku z njegovo ljubljeno zemljo je ohranjal zavest o suverenosti svojega jezika, ob njej pel domače pesmi. Trubar in Prešeren sta izšla iz kmečke družine in s svojimi deli postavila veličastne zgodovinske spomenike slovenskemu jeziku in književnosti. Kaj je danes ostalo od te zavesti? Število kmetij se alarmantno krči, Slovenija pa je imela v letu 2015 največji selitveni primanjkljaj od svoje ustanovitve pred četrt stoletja – večji je bil le še v letu osamosvojitvene vojne. Kar tretjina sodobnih izseljencev je izobraženih, povprečno starih okrog 35 let. Česar na naših tleh v preteklosti ni mogla storiti okrutna tuja in domača zgodovinska oblast, bodo zdaj storile demokratično voljene vlade – ljudem, ki bi morali biti najboljše intelektualno in ustvarjalno seme naše družbene prihodnosti, bodo ukradle upanje, da lahko na domači zemlji uresničijo svoje življenjske cilje. Zato, žal, v 21. stoletju slovenskemu narodu znova zvenijo tako zelo žive besede iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni: »Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo.«
Spletne trgovine in spletni ponudniki, kot denimo Amazon, ljudi navajajo, da je posameznik vse bolj sam svoj kustos, neodvisni strokovnjak za presojo kakovosti in smiselnosti kake stvari, ki si jo želi. Zato je vse, kar koga zanima in izbere, prav in dobro. Malo komu pride na misel, da bi svojo izbiro preveril, kajti zunaj sebe ne priznava nobena avtoritete, ki bi jo hotel upoštevati. Danes se javna instanca profesionalnih ocenjevalcev umika posameznemu okusu. Posameznik postaja kurator oziroma skrbnik svoje zasebnosti, svoje vednosti ali ignorance. Posledica tega je, da nihče več noče biti avtoriteta, vzor, model, ker je njegovo mnenje samo eno od mnogih mnenj, vredno nič več, kot katero koli drugo mnenje. Vsakdo je sedaj svoja lastna avtoriteta, avtor svoje lastne življenjske poti, okusa in preferenc. Ni več klasičnih avtoritet, akademikov, pisateljev, filozofov, umetnikov, duhovnikov, in tudi ne institucij, na mnenje katerih bi ljudje kaj dali, zato je ta novi svet postal strašljivo dezorientiran, prepuščen kapitalskim mrhovinarjem. Proti klasični avtoriteti se je dalo nekoč upreti, jo problematizirati s stališča javnega uma, kot bi rekel Kant. Zdaj smo za svojo slabo odločitev, če jo seveda sploh znamo prepoznati kot tako, vedno krivi sami. Mesto klasičnih javnih avtoritet so zasedli skriti ekonomski centri moči. Stališča tistih, ki bi lahko v prid ljudi kritično vrednotili produkte, ki so nam na voljo, se v internetnem omrežju utopijo in nevtralizirajo. Posameznik ostaja na čistini, sam svoj usmerjevalec. Namesto resne duhovne kulture, kakršno predstavlja, denimo, krščanski evangelij, nove psevdo duhovnosti vnašajo med nas meglo in spodbujajo predvsem optimizacijo užitka. V razsvetljenstvu in še dolgo potem je bila možna intervencija javnega razuma, torej poseg spoštovanih in verodostojnih avtoritet. Sočasno pa je Cerkev s svojim oznanjevanjem presežne resničnosti predlagala meje nasproti notranjim silam, ki človeka nagibajo k razpuščenosti. Oboje skupaj je nekdaj posamezniku dajalo osnovno notranjo trdnost. Sprašujem se, ali je še možna restavracija obojega: javnega uma in veselje evangelija.
Moj gimnazijski sošolec, kasnejši uslužbenec NASE, je na šolski ekskurziji po Ljubljani, vajen le kroparskih hiš in hišic, edini z odprtimi usti strmel v nebotičnik. Približno tako sem jaz preteklo jesen zrla na veliko skakalnico – pravimo ji letalnica – v Planici. Nekje te v življenju že ujame prizor, ob katerem se zaveš, kako si majhen. Zanimivo: po postavi človek ni noben velikan, a je sposoben nadvelikanskih dejanj. Menda so bili davni predniki lovci in nabiralci plodov. Pesnik Menart pa pravi: Strah me je krutosti, da jém. Vse, kar spravimo vase, je bilo prej živo; neke vrste ubijalci smo. Zadnje čase se resno sprašujemo, ali človek sme uporabiti vse, kar zmore odkriti. Kje so meje dopustnega? Kdo je zakonodajalec? Ob zgodbi z babilonskim stolpom je rečeno: Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Kar koli bodo hoteli, bodo naredili. (1 Mz 11,6). Preprosto je Gospod »stopil dol« in jim zmešal jezike. Pomenljivo. Ali še veljavno? Nemara pa! Bumerang še vedno pomeni prilet nazaj in krepak udarec. Prenapetost povzroči kak polom. Prenajedenost debeljenje in bolezen. Neobvladanost pa zasvojenost. Do kam? Do kam z izumi in nevarnimi igrami? Mi, ki »za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo«, z raziskavami vesolja kaj koristimo milijardi lačnih otrok in drugim sirotnikom tega planeta? Ta hip nič, kaj pa se utegne spremeniti na bolje čez nekaj let? Mar mi ne uživamo kakih sedanjih dobrin na račun nekdanjih neugnano norčavih izumiteljev, ki so Bogu kradli čas s svojimi idejami? Pa vseeno, do kam? Ko se pred nami odvija trgovina z ljudmi, ko se kotí novodobno suženjstvo, ko smo sposobni laboratorijske produkcije življenja, ko preoblikujemo naravo v izdelke neokulture. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Više, hitreje, močneje. Spet in spet smo tepeni za svojo objestnost, pa vendar je – teološko rečeno – skrivnost greha tako nedoumljivo blagoslovljena, da tudi kaj najslabšega povzroči nekaj dobrega. Po Pavlovo: kjer se množi greh, se množi tudi milost. Mitska zgodba o Kajnu in Abelu se nadaljuje v naš čas. Že onadva sta bila strokovnjaka; eden pastir, drug poljedelec. Začetnika civilizacije, da ljudje lahko občudujemo nebotičnike in letalnice in se odrivamo v vesolje.
To je zgodba, ki me je prevzela: Nekega dne, ko je prišel Thomas Edison (1847-1931) domov iz šole, je izročil mami pismo. »Učiteljica mi je dala to pismo z naročilom, da je namenjeno le tebi.« Med branjem pisma so se mami orosile oči. Potem se je zbrala, umirila misel in sinu kakor brala iz pisma: »Vaš sin je genij. Naša šola mu nudi premalo znanja, saj nima za njegovo genialnost tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko poučevali. Predlagamo, da ga učite sami doma.« Edison je postal eden izmed največjih izumiteljev vseh časov. Nekega dne je pregledoval družinske papirje. Našel je tudi zloženo pismo. Ko ga je odprl je prebral: »Vaš sin je mentalno zaostal, zato naj ne hodi več v šolo.« Thomas Edison se je zjokal. Nato je na pismo pripisal: Thomas Alva Edison, zaostal otrok z izjemno mamo, je postal genij stoletja. Na poti do izjemnih uspehov potrebujemo vsaj eno osebo, ki verjame v nas in biti moramo ljudje z napako. Prav ste slišali. Biti moramo ljudje z napako. Ljudje, ki pridejo z lahkoto do pravilnih rezultatov po utečeni, že utirjeni poti, bodo težko odkrili novosti. Nevroznanost ugotavlja, da imajo naši možgani radi lagodnost, zato mislimo večinoma utečeno – ‘pravilno’. Možnost miselne inovativnosti naj bi bila le v 5 odstotkih glede na ustaljeno/pridobljeno znanje. Šele, če miselni proces zaradi ‘nemoči priti do dobrega rezultata ne steče po ustaljeni poti’, začnejo iskati možgani do pravilnega rezultata alternativno smer. In v odkrivanju novih poti za doseganje pozitivnih ciljev je tista genialnost, ki jo potrebuje naš čas. Mislim, da se ni dogodil v mojem življenju še noben resnično vreden napredek brez predhodnega obdobja krize in običajno sem se nečesa celostno naučil (ne le teoretično) na napaki, ki me je zabolela in zato preusmerila v ustreznejšo smer iskanja/delovanja. Albert Einstein je zapisal: »Kdor ni nikoli napravil napake, ni nikoli poizkušal kaj novega.« Napaka je pogosto nujnost za začetek nečesa novega – ne le spoznanja, predvsem ravnanja. Dokler teče vse gladko in utečeno ni novosti, ni napredka; ko se pojavi ovira, se ponudi z njo priložnost za miselni preskok – takrat je za evolucijo ugoden čas preraščanja: odkrita je nova pot. Kako odrešujoče je, ko lahko spregovoriš o svoji dejanskosti, v kateri si odličen in nemočen; kolikšno znamenje osvobojenosti je, ko se lahko na svoj račun iz svojih ne-umnosti smeješ, ker veš, da so nujne na poti preraščanja. Dokler ne bomo pedagogi ovrednotili napake kot priložnosti, bomo dušili posameznike v njihovi genialnosti; še naprej bomo po principih splošnosti ‘proizvajali’ le odlične ponavljače – človek pa ni papagaj, je evolucijsko bitje.
Ciceron, rimski govornik in filozof iz 1. stoletja pr. Kr., je v svojih filozofskih delih med drugim razpravljal tudi o boleznih duše. Pravi, da so »bolezni duše nevarnejše in številčnejše od bolezni telesa,« so pa tudi veliko bolj osovražene, saj je bolna duša stalno v zablodi. Vendar pa po drugi strani verjame, da lahko prav duša pomaga sami sebi, ko pa je iznašla toliko zdravil za telo – zdravilo za dušo pa naj bi bila filozofija. Ker je moder človek po njegovem mnenju vselej pogumen, ga ni nikdar strah, prav tako ni nikdar žalosten in potrt, saj bo na človeške reči zrl s prezirom in se zanje ne bo zmenil. Kajti če se znajdemo v katerem izmed teh stanj, to pomeni, da so nas premagala in nismo bili močni v duhu. »In kakor oko, ki je zbegano, ni v pravem stanju, da bi opravljalo svojo nalogo, pa tudi preostali telesni deli in celotno telo, ko je nek nemir, ne opravljajo svojega opravila in naloge, tako tudi vznemirjena duša ni primerna za izvajanje svoje naloge.« Da pa bi lahko popolnoma odstranili duševna obolenja oziroma vznemirjenja, še zlasti pa žalost, ki je najhujše duševno vznemirjenje, moramo najprej odkriti njihove vzroke. Vzrok za žalost tako vidi v »prepričanju oziroma sodbi o tem, da je prisotno neko veliko zlo, ki nas pesti.« To prepričanje pa je po Ciceronovem mnenju pravzaprav odvisno od nas samih – če v nečem ne vidimo več vzroka za žalost, bo hitro minilo tudi samo občutenje žalosti – »torej je v tvoji moči, da odrineš stran bolečino, kadar to hočeš,« pravi Ciceron. S tem želi reči, da smo sami tisti, ki odločamo o svojih občutkih in razpoloženjih. Na preganjanje žalosti pa ima po njegovem velik učinek tudi uvid, da s tem nič ne dosežemo in smo zaman v takem stanju. Ker pa žalost očitno lahko preženemo, je treba priznati, da zapademo vanjo po svoji volji in presoji – ni res, da je sama nesreča vzrok in vir žalosti, pač pa jo povzroči naše prepričanje o situaciji. To je po Ciceronovem mnenju tudi razlog, zakaj modri možje ne tožijo, čeprav se znajdejo v težkih okoliščinah. K obstoječemu zlu namreč niso pridali »onega prepričanja, da je pravilno in pravično in celo del dolžnosti,« da se žalostijo in se pretirano vdajajo žalosti.
Pozdravljeni drage poslušalke in dragi poslušalci! Oddaja je namenjena duhovni misli, zato bi vam rad spregovoril o duhovnem življenju. Človek išče neko dimenzijo, za katero ve, da jo potrebuje in jo imenujemo duhovna. Kaj je pravzaprav duhovno življenje? V krščanski tradiciji se zgodaj razvila teorija, ki razloži, da je človek sestavljen iz telesa, duševnosti (psihe) in duha. Dana sta nam telo in psiha, da lahko živimo telesno in duševno. Dan nam je tudi Duh, zato lahko živimo duhovno življenje. Duhovno življenje je življenje, dialog s tem Duhom, ki je v nas ali preprosto rečeno dialog s tem kar je presežno, kar v nas kliče po večnosti. Duhovno življenje je upoštevanje te dimenzije naše osebe. Namen Duha pa je, da učinkuje. Gre torej za odnos. Če pogledamo Sveto pismo, vidimo, da skozi celotno sveto pismo Bog išče človeka, in odnos z njim, začenši v raju, ko Bog po grehu išče Adama: Adam kje si? Naš Bog je Bog odnosa, je osebni Bog, ki nagovarja osebno, kliče po imenu! Tako postane tudi naša duhovnost in molitev odgovor na nagovor Boga. Torej si duhovnega življenja ne moremo predstavljati brez osebnega odnosa z Bogom. Kakšen je duhoven človek? Najprej je to človek enosti, ki živi neko harmonijo med telesom, duševnostjo in Duhom. Takšen človek je tudi stabilen in se nanj lahko nasloniš. Danes imajo veliko dela ljudje, ki v sebi nosijo veliko duhovno moč! Ko ima človek izkustvo, da je ljubljen, lahko tudi sam ljubi! In ljubljen človek je lep, nekaj je na njem, kar ga dela lepega in takšnemu človeku rad zaupaš! Sad duhovnega življenja je hvaležnost. Duhoven človek se zaveda, da je vse dar, v vsakem daru se spomni na darovalca. Ko nimam ničesar s čimer si bi zaslužil, se znajdem pred popolno zastonjskostjo in takrat se v meni začne pot hvaležnosti. Zato je lahko vsako človeška stiska priložnost za hvaležnost in vrata v duhovno življenje. Sad duhovnega življenja je tudi preprostost. Zdi se, da cel svet rešuje probleme, če jih pa ni, jih pa naredi! Duhoven človek ne bo kompliciral. V duhovnem življenju je pomembno čakanje. Današnji svet je narejen na takoj in sedaj. Zato postaja beseda čakanje sveta beseda, ker se v čakanju in pričakovanju veča v naši globini, prostor hrepenenja in želje, posredno pa se oblikuje tudi hvaležnost. Želim vam lep dan z okusom po hvaležnosti.
Večkrat slišimo besedo kontemplacija. Uporabljamo jo v različnih kontekstih: v filozofiji, umetnosti in duhovnosti. Toda namesto da bi začeli na dolgo in na široko razlagati, kaj ta pojem pomeni, bomo raje prisluhnili tistim, ki so kontemplacijo izkusili – to je mistikom. Sv. Terezija Avilska, španska mistikinja iz 16. stoletja in velika duhovna učiteljica, poroča o eni svojih prvih izkušenj kontemplacije. Kot običajno se je tudi tisti dan zadrževala v molitvi, v zaupnem pogovoru z Jezusom Kristusom. Medtem ko je tako molila, jo je nenadoma obšlo občutje Božje navzočnosti; začutila je, da jo preveva prisotnost Boga in da se je sama znašla v Bogu (prim. Življenjepis 10,1). Kontemplacija je torej zelo jasno občutje Božje navzočnosti v našem življenju, njegove bližine in ljubezni. Dvoje lahko izluščimo iz Terezijine izkušnje: prvič, gre za zastonjski dar, ki si ga človek ne more pridobiti s svojim prizadevanjem in trudom, ampak ga da Bog komur hoče in kadar hoče; drugič, četudi si ga s trudom in naporom ne moremo pridobiti, pa se nanj vendarle lahko pripravimo. Kako? Predvsem z molitvijo, tako da se pogosto družimo z Bogom v zaupnem pogovoru. Terezija je pred to izkušnjo kontemplacije razvila življenjsko držo molitve, v kateri se je družila s svojim Bogom kot zaupnim prijateljem. Ta način molitve ali prijateljskega druženja z Bogom imenujemo tudi meditacija. Meditacija je torej molitev, v kateri se s svojo voljo, umom in spominom postavljam v Božjo navzočnost, pri kontemplaciji pa mi Bog da nedvoumno čutiti svojo navzočnost in bližino. S prispodobo bi lahko rekli takole: pri meditaciji se z Bogom pogovarjam skozi zaprta vrata. Bog ostaja skrit, njegove navzočnosti ne občutim. Pri kontemplaciji pa vrata odpre in takrat se z njim osebno srečam, čutiti mi da samega sebe. Tega ne morem izsiliti. Kljuka, s katero se vrata odpró, je samo na njegovi strani. Ker je to zelo spolzek teren, kjer so mogoče samoprevare vseh vrst, je ključno vprašanje, kako vemo, da je nekdo zares bil deležen kontemplacije? Terezija bi nanj brez oklevanja odgovorila: če je sposoben delati dobro in prizanašati tudi svojim nasprotnikom in sovražnikom.
Katere značajske lastnosti občudujete in cenite? Poštenost? Zvestobo? Odgovornost? Pogum? Integriteto? Kaj pa prijaznost? Zdi se mi, da je prijaznost pogosto prezrta, premalo cenjena ter v javnem življenju in medosebnih odnosih vse bolj redko opažena značajska lastnost. Ko odpremo strani Svetega pisma, vidimo, da ima to kar precej povedati o prijaznosti. Na njo boste naleteli v starozaveznih pripovedih, kjer različni liki ali kličejo po prijaznosti drugih ali pa jo drugim izkazujejo. Našli jo bomo pri prerokih, ki govorijo o Božji prijaznosti (dobroti; ljubeznivosti). V Novi zavezi je večkrat omenjena v različnih seznamih krščanskih čednosti. Apostol Pavel v svojem opisu sadu delovanja Svetega Duha oziroma značajskih lastnosti kristjana prijaznost (ali blagost v SSP) uvršča na sredino seznama (Galačanom 5,22-23). V pismu Rimljanom 2,4 pa piše, da je Božja prijaznost (nekateri prevodi “dobrota”) tista, ki nas pripelje do odločitve, da se obrnemo proč od tega, kar je slabo, in k temu, kar je dobro. Morda najbolj osupljivo svetopisemsko besedilo od vseh, ki govorijo o prijaznosti, najdemo v Jobovi knjigi: “Kdor prijatelju odreka dobroto (ali prijaznost), zapušča strah Vsemogočnega.” (Job 6,14). Povedano drugače: kdor ni prijazen, se ne bi smel imenovati kristjan. Kaj pomeni biti prijazen? Kako je videti prijaznost? Omenimo tri preprosta, a pomembna opažanja o prijaznosti. 1. Prijaznost ni pristranska. Dave Berry v eni od svojih kolumn piše o petih naukih, ki se jih je naučil v petdesetih letih svojega življenja. In eden od njih je ta: Oseba, ki je prijazna do vas in groba do natakarja, ni prijazna oseba. Prijaznost ne diskriminira. Ko vstopimo v restavaracijo ali trgovino in srečamo ljudi, ki zlahka postanejo nevidni v pokrajini našega življenja, smo prijazni tudi do njih? Kaj pa ko pridemo do bančnega uslužbenca za okencem, pred katerim smo čakali? Smo prijazni? Dobro bi bilo upoštevati Platonov nasvet: “Bodi prijazen do vsakogar, ki ga srečaš, ker vsak bojuje težek boj.” 2. Prijaznost je instiktivna. Preprosto pride iz nas. V eni od zgodb iz življenja Mahatme Ghandija izvemo, da je na nekem potovanju med skokom na vlak, ki ga je še zadnji hip uspel ujeti, izgubil obuvalo. Ne da bi veliko razmišljal je sezul še drugega in ga vrgel na tire. Ko ga je osupli sopotnik vprašal, kaj vendar počne, je preprosto rekel: “Ubožec, ki bo našel prvi čevelj, bo tako imel par, ki ga bo lahko uporabil.” Ko sem prebral to zgodbo sem se vprašal, koliko časa bi jaz rabil za to. Na koliko postajah bi se moral vlak ustaviti, preden bi rekel: Hej, pa saj bi moral vreči še drugega? Toda zdi se mi, da je v Ghandijevem življenju bilo dovolj premišljevanja o življenju, o ljudeh in o težavah, da je, ko je prišel trenutek, da pokaže prijaznost, to preprosto naredil. Prijaznost je instiktivna. 3. Prijaznost je stalna. Traja. Več kot le trenutek. Mati Tereza pravi: “Prijazne besede so pogosto le šepet, toda njihov odmev je neskončen”. Končajmo z besedami Marka Twaina: “Prijazna dejanja lahko vidijo tudi slepi in slišijo gluhi.” Drage poslušalke in cenjeni poslušalci: bodimo torej prijazni!
Neveljaven email naslov