Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kako si? je vprašanje, na katero le stežka odgovorim. Že za to, da evidentiram čustva, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredinim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se naposled spomnim dnevnih novic, se zavem, da je na svetu, kjer se tudi ta hip pri belem dnevu dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti se drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre«, a v obeh takih primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec neugodja s predolgo trajajočo tišino. Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ni, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. A vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku. Zdi se, da duha časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane previdnosti, ki podira vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družbenih omrežjih – a oboje na način motrenja drugega skozi gost filter svojih lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je kdo smo zamenjal kaj smo. In kar smo v času izvotlenega potrošništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike vzbuja v najboljšem primeru tesnobo. Vprašanje »Kako si?« doživljam kot poslednji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali je otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali lebdi med nebom in zemljo, kot kdo, ki se ne znajde več. Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, kjer se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in kjer se vzpostavlja polje zgolj človeškega. To določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse in v enaki meri. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni. Ni toliko pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izbojevati, zadrega predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.
Ko spremljamo grozljive vesti o vsakovrstnem trpljenju ljudi, tako v naši bližini kot v svetu sploh, pa naj so to posledica naravnih nezgod, tragičnih nesreč ali človeškega zla, se nam vsaj za hip zbudi sočutje do žrtev tega trpljenja. Naše sočutje se rado zoži na hipne mešanice občutkov zgroženosti, dobrih želja in morda predstav o tem, kako bi se mi sami počutili v opisanih tragičnih razmerah. Vendar nam že malo globlji razmislek pokaže, da to še ni pravo sočutje. Pravo sočutje namreč traja in se poveže v globoko naklonjenost do prizadetih in identifikacijo z njihovo bolečino. To pa vzbudi našo pripravljenost na sodelovanje in pomoč v njihovem premagovanju bolečin in težav. Tedaj sočutje prerašča naše osebno doživljanje bolečine drugega in prehaja v težnjo po pomoči in sodelovanju. Dejavna pomoč prizadetim dela naše sočutje za zares doživeto in prehaja v so-bivanje s prizadetimi. Pomoč drugemu v stiski povzroči tudi duševno razbremenitev ne samo pri prizadetih, ampak tudi pri dajalcih pomoči. Pa vendar, kako naj tako dejavno sočustvujemo v primerih, ko se nam zdi, da ne moremo pomagati. Sočutje je tedaj pogosto povezano z občutkom nemoči. Tudi tedaj lahko nekaj ukrenemo. Namreč oživimo in gojimo svojo pripravljenost na so-bivanje z ljudmi v stiski. Morda pri tem ne občutimo kake razbremenitve in olajšanja. Okrepili pa smo raven zavedanja vezi, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi, zavedanja medčloveške povezanosti. To pa je nekaj, kar nas dela človeške, tako pred drugimi kot pred lastnimi očmi. In takšni lahko veliko več storimo za ljudi v stiski okrog nas, kot tisti, ki zgolj za nekaj časa gojijo čustva prizadetosti in naklonjenosti do ljudi v stiski. Če takšno pozitivno naravnanost k sobivanju z ljudmi v stiskah obujamo vedno znova in jo gojimo brez predsodkov do ljudi različnih ras, kultur, narodov ali prepričanj, lahko postane naša trajna in predvsem samoumevna naravnanost. Tako lahko spreminjamo kulturo bivanja v sobivanje. Imam srečo, da poznam kar nekaj meni dragih oseb, ki so razvile takšno naravnanost in so mi trajni vzor in vzorec za to, kaj danes pomeni biti človek. Vsem poslušalkam in poslušalcem želim, da storimo kak korak dalje k sobivanju med ljudmi.
Današnje obhajanje nedelje Svete Trojice nas ponovno sooča s kompleksnostjo vprašanja: Kdo je naš Bog in kakšen je? Nekako težko je razumeti in celo sprejeti, da je Bog trojstven in eden. Da so tri Božje osebe, pa je to vendar en sam Bog. Nekako se zdi, da ni logike. In se zato počutimo lahko precej nelagodno oziroma se pogosto najraje izognemo kakršnemu koli premišljevanju in razmišljanju o tem. Božja beseda, ki nas danes nagovarja pri bogoslužju, nam v Matejevem evangeliju prinaša Jezusovo naročilo učencem: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sin in Svetega Duha.« To pomeni, da smo s krstom potopljeni v odnos teh treh Božjih oseb. Apostol Pavel v Pismu Rimljanom namreč pravi, da smo s krstom »prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« In tudi, da smo s tem postali dediči pri Bogu in sodediči s Kristusom. Stvar je v osnovi precej preprosta: ko na primer mož in žena, ki že imata svoje otroke, še posvojita enega otroka, bo nekoč ob dedovanju premoženja ta posvojenec enakopraven dedič kot vsi preostali, ki so krvni otroci. Ko torej apostol Pavel za nas pravi, da smo Božji posinovljenci in sodediči s Kristusom, nas želi spomniti na to: Bog Oče neskončno ljubi svojega Sina. Ta Sin – Jezus Kristus tako močno ljubi svojega Očeta, da je zaradi te ljubezni bil pripravljen postati človek, da bi ljudem razodel, s kako veliko ljubeznijo Bog Oče ljubi ljudi. Ko se po vstajenju od mrtvih in vnebohodu Sin vrne v bivanje k Očetu, pošlje Svetega Duha, ki je vez ljubezni in je dana vsem, ki so krščeni. Kdor torej prejme krst, bi lahko rekli, da s tem postane Božji sin oziroma hči – Božji posvojenec. Za posvojence pa smo rekli, da so enakopravni dediči. Če torej s krstom postanemo Božji posinovljenci, »posvojenci«, kaj je potem tista dediščina, ki nam pripada? Najprej je to ljubeč odnos, s katerim Bog Oče ljubi svojega Sina. Tega ljubečega odnosa je deležen vsak, ki je prejel krst. Končna dediščina, ki je bomo deležni, pa je, da bomo v tej ljubezni večno živeli. Bivali bomo v razmerju, ki tri Božje osebe z ljubeznijo povezuje tako močno, da so en sam Bog. To je tisto najgloblje hrepenenje, ki ga vsak nosi v srcu: da bi bil zares sprejet, spoštovan in ljubljen tak, kakršen sem. Da bi vedel in občutil, da sem vreden in dober zato, ker sem. Ker sem ljubljen.
Ko pomislimo na besedo mir, danes običajno pomislimo na odsotnost vojne, oboroženih spopadov, terorizma. Pomislimo na vse tiste ljudi, ki trpijo zaradi vojskovanj, na vse, ki dneve ter noči preživijo v pomanjkanju, strahu in človeka nevrednih razmerah. Pa vendar je mir še veliko več kot odsotnost vojne, je čas blaginje. Judje za mir poznajo izraz shalom, podobno Arabci salam, to tudi voščijo v pozdravu. S tem želijo sogovorniku blagoslova, urejenih odnosov, konec krivičnih razmerij in še več. Pri vsaki nedeljski maši nas duhovnik ali kdo drug povabi k pozdravu miru, k rokovanju, ob katerem drug drugemu zaželimo mir in si ponudimo zavezanost za mir. Z rokovanjem pokažemo, da prihajamo neoboroženi, brez skritega orožja, z rokovanjem pa hkrati pletemo mrežo odnosov, po kateri se lahko pretaka mir. Zgodba govori o puščavnikih, ki so se naselili v bližino potoka. Vsak si je postavil svojo kolibo in svoje dni preživljal v tišini, meditaciji in postu. Vsak puščavnik je bil poglobljen vase in je klical Boga, naj bo z njim. In zgodba nadaljuje, da jih je Bog hotel obiskati, a ni našel poti do puščavnikov. Vse, kar je bilo v puščavi videti, so bili njihove kolibe, majhne kot pike, pa še precej stran druga od druge so bile. Nekega dne pa je eden izmed puščavnikov moral do soseda, ker je nekaj potreboval. Na tleh je v pesku ostala sled. Drugi puščavnik mu je vrnil obisk in sled se je še poglobila. Tudi drugi puščavniki so se začeli obiskovati. To se je dogajalo vedno pogosteje. Nekega dne se je Bog, ko so ga puščavniki spet klicali v svojih molitvah, sklonil na zemljo in videl mrežo poti, ki so povezovale kolibe puščavnikov. Tedaj je vzkliknil: »Zdaj pa lahko pridem. Zdaj vidim pot, po kateri jih lahko obiščem.« Pot miru se utrjuje prek naših medsebojnih odnosov. Blagoslov miru lahko pride tam, kjer je zanj odprta pot. Pot pa odpiramo z vsakodnevnimi odnosi, ki pa ne izključujejo konflikta, marveč zavezanost, da smo tudi konflikte pripravljeni razrešiti. Kdaj je dovolj že majhen korak, ki pusti majhno sled – za naslednjega potnika.
S sodelavci smo se podali na enourno igro v sobo pobega. Rešiti smo morali celo vrsto izzivov – najti ključe, razvozlati uganke, razvrstiti stvari v pravilni vrstni red itn. Šlo nam je dobro, dokler se nam ni ustavilo. Čas se je iztekal, nam pa ni in ni šlo. Poklicali smo na pomoč in prejeli namig, ki nam je odprl oči. Prej nepovezane besede so padle skupaj, našli smo skrivno tipko in odprla so se še zadnja vrata. Bili smo rešeni. Brez namiga moderatorice igre nam verjetno ne bi uspelo. Besedo vsako zase smo razumeli, postavljene skupaj pa niso imele smisla. Dodatna informacija nam je odprla nov pogled in spoznali smo, kaj nam je storiti. V duhovnem življenju, kjer se srečujeta Božje in človeško, je večkrat podobno. Gledamo in gledamo, kaj se nam dogaja, pa ne doumemo globljega smisla. Dokler ne pride namig. Evangelist Janez dogodek, ko Jezus iz templja prežene menjalce denarja, postavi na začetek svojega poročila o Jezusovem triletnem delovanju. Ostali evangelisti ga postavijo na konec, pred trpljenje. Janez skuša s tem takoj dati namig bralcu, da je za razumevanje Jezusovega poslanstva bistven njegov odnos z Bogom Očetom. "Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!" Jezus tempelj imenuje 'hiša mojega Očeta' in s tem razodene, da je to ključ, v katerem se bo bralo vse njegovo življenje, tudi trpljenje: Oče in Sin sta neločljivo povezana in to sinovsko zaupanje bo omogočilo zmago nad smrtjo. Jezus s tem spremeni celotno versko perspektivo – vse do danes, in nam da namig, ki je celo razodetje: verski odnos je osebni odnos, je odnos Sina z Očetom. Sodobniki v tistem konfliktnem trenutku vsega tega niso razumeli. Tudi učencem, ki so ga spremljali, je šele po vstajenju postalo jasno, kaj Jezus tedaj res govoril. Sveti Duh jih je pozneje spomnil, da je Jezus napovedal: "Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil". Judje so (mu) tedaj rekli: "Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?" On pa je govoril o templju svojega telesa. (Jn 2,19-21) Glavni namig za razumevanje dogodkov Jezusovega trpljenja torej je, da je bil Jezus ljubljeni Sin Boga Očeta. V tej luči je glavni namig za dešifriranje razdrobljenosti našega življenja podoben: s pomočjo vere in Svetega Duha odkrivati, kako se v mojem življenju razodeva navzočnost Boga. Boga, ki ima obličje Očeta, ki me spremlja kot svojega sina ali hčerko, ki mi pomaga in me rešuje.
Čas, v katerem živimo, je prav poseben. Toda ali ni vedno znova poseben čas? A zdaj je ves svet prepričan, da je vse v tem času drugače. Celo tisti, ki se jim je življenje celo obrnilo na bolje, govorijo, kako je težko. Prileze, počasi se prikrade v moj svet praznina. Nalezemo se vzdušja, prav srkamo ga, in če je to vsak dan, pride občutek praznine, ki lahko pelje v obup, v težke duševne bolečine. Jezus pa je šel v puščavo, da bi se napolnil, da bi ga praznina okrepila, napolnila z Duhom. Praznina je lahko tudi pot, prehod v globljo duhovno razsežnost. V vseh desetletjih zakona sva spoznavala, kako naju je odmik, odklop od vsakdanjih obveznosti, tempa življenja, okrepil. Na bregovih Mirenskega gradu, v čudovitem samotnem kraju, pod prekrasnim razkošnim starim borom, ki priča o različnih obdobjih svoje rasti, sva se poglobila v mir, v globino odnosa med nama in z Njim, ki je iskal okrepitev v puščavi in naju spremlja na najini poti. Doživljanje praznine je lahko čisto normalna, dragocena izkušnja, toda treba jo je kot tako prepoznati. Viktor Frankl govori o izgubi smisla in poudarja, da je za človeka smisel to, kar si želi, nesmisel pa je praznina, nek vakuum. Je tudi dolgčas, lahko nedeljska praznina, praznina ob začetku dopusta, ki jo marsikdo doživlja. Ko ni več običajnega tempa, ni razgibanosti, ki smo je navajeni. In se pokaže praznina v nas samih. Človek si želi usmerjati svoje življenje. Ko gre za ponavljanje neuspeha, ko se kopičijo težave, prevlada negativnost na raznih nivojih našega življenja. Ko se tisto, kar želiš, ne izpolni, na tisto, kar čutiš, ni odziva, se v obupu umakneš in nehaš želeti. Zapreš se, nočeš več čutiti in se braniš s tesnobo. Izgubiš dobro mnenje o sebi. Sem neuspešen in nevreden. In v meni je tako več prostora za praznino. Občutek samote pa lahko prekineš. Tudi če si med štirimi stenami. Klic, pismo, lepi spomini, narava, ki je čudežna. Zelo pomaga, da si pripravljen dati prostor tudi drugim. Vprašaš se, kdo sem in se ob tem srečaš z izvorom svoje praznine. Od kod si k nam prišla, lastovka? Zapoj si, zapleši. Enkraten si! Moli. Ozri se v drevesa. Vsako drevo ima med vejami tudi prazen prostor za svetlobo, zrak, za sončne žarke. In v praznini stvari lahko bolj jasno ločimo. Razmislimo, misli so močne, dajmo prostor spodbudnim, vedrim. Zahvalim se. Veliko je tega, za kar sem lahko hvaležna.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
V naši civilizaciji je vse usmerjeno v pričakovanje neke čudežne rešitve, ki bo prišla od zunaj. Prišel bo Mesija in vse bo lažje, boljše in vsi naši problemi bodo kar naenkrat izginili. Potrebujemo vodjo, rešitelja ali modreca s čarobno formulo, ki nam bo razodel smisel življenja. Zatekamo se k najrazličnejšim duhovnim učiteljem, znanstvenim razlagam, obiskujemo duhovne seminarje. Stojimo v mrazu na avtobusni postaji in čakamo na avtobus. Ob tem pa pozabljamo, da imamo svoj avto, le naučiti bi se morali upravljati z njim. V tem začaranem krogu se nič ne zgodi. Postajamo nesrečni, padamo v brezno praznine, brezupa ali pasivnega čakanja na rešitelja. Pričakovati nekaj od drugih je iluzija. Šele, ko znamo stopiti vase, v globoko polje vseobsegajočega Duha, ugotovimo, da so vsi odgovori v nas samih. Vse iluzije tako materialnega kot duhovnega sveta odpadejo,začnemo se zavedati svoje bžanske narave. Ali kot pravi pesnik: »Tisti, ki znajo poleteti na krilih metuljev, tisti, ki slišijo smeh v očeh dreves, tisti, ki še znajo z razmršenimi lasmi in s prstom v ustih graditi peščene gradove tam na obalah zimskega morja, ti vedo, da je vse, kar potrebujemo v nas. Ti ne lovijo sreče, zadoščenja, smisla zunaj sebe. Ti vedo, da je vse to že v nas«. Z današnjim dnem pogumno stopimo vase in se začnimo zavedati svoje božanske narave. Predajmo se notranji moči in postanimo Bojevnik Luči znotraj sebe. Zaupajmo v tisto, kar nam kaže naša globoka intuicija in se na čutenju predajmo svetovom znotraj nas samih. Le tako bomo v popolni predaji lahko videli odsev svoje božanske lepote v vsakemu izmed nas. Z vsakim dnem se bomo tako globlje zavedali svojega božanskega namena in tako uresničevali svoj potencial za skupno dobro.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
V začetku tega meseca mi je umrla mama. Nekaj dni po pogrebu sem s svojo sestro in njenim dve in polletnim vnukom stal ob njenem grobu. Deček je nenadoma vprašal: »Kje je mama?« »Tu, v grobu,« sem kratko odgovoril. Ni spraševal naprej, ampak je začel z rokama razmikati vence na gomili. Hotel je priti do mame in videti, kako ji je. Še bolj kot njega, je v duši zabolelo mene. Kar najbolj preprosto sem mu pojasnil: »Mamino telo, njene roke, noge in glava so v zemlji, njena duša pa je pri Bogu. Zmolimo Očenaš za njeno dušo.« Deček, ki je sicer težko obvladljiv, je brez besed skupaj z nama sklenil roke in žebral Očenaš in Zdravamarijo. Niti za hip ni odmaknil pogleda od gomile. Ko smo naredili križ, se je sprostil, stekel do obzidja pokopališča in začel plezati po njem. V tistih nekaj trenutkih zbranosti je moj pranečak občutil minljivost tvarnega sveta in presežno resničnost Duha. Teh dveh svetov s tem, kar znamo in zmoremo, ne moremo povezati. Razpetost premagujemo z vero, sicer bi se nam vse razdrobilo in nas potlačilo. Deček je neskončno razdaljo med mrtvim telesom prababice in njeno živo dušo v svoji otroški preprostosti presegel tako, da je roke, ki so hotele odkopati njeno mrtvo telo, sklenil v molitev. Naredil je lok od tu do večnosti. Po otroško seveda, a resnično in dovolj konkretno za njegovo starost, da bo to prvo izkustvo z leti lahko poglobil. Sveti Duh, ki ga bo nekoč prejel pri sv. birmi, mu bo stvari usklajeval v odrešenjsko celoto. Vsi smo na istem, kot ta deček hočemo, da bi se dvigali k transcendentnemu, kjer nas končno ne bi bolelo ne telo ne duša. Ruski filozof Nikolaj Berdjajev pravi, da v njem obstaja intenzivna težnja k transcendentnemu, k prehodu prek meje tega sveta. In dodaja: »Nikoli se nisem mogel pomiriti z ničemer časnim, prehodnim, minljivim, kar obstaja zgolj kratek trenutek. Nikakor se ne morem pomiriti s tem, da se ta trenutek hitro izmenjuje z drugim. Očitno pripadam religioznemu tipu ljudi, ki ga opredeljuje hrepenenje po večnosti. Ničesar ni mogoče ljubiti, razen večnosti, in ljubiti ni mogoče z nikakršno, razen z večno ljubeznijo.« Tudi lastne žene in otrok ne. »Če ni večnosti, ni ničesar. Trenutek je polnovreden samo, če pripada večnosti.« Pranečak je ob gomili prababice s kratko molitvijo ujel trenutek večnosti. Prepad med tu in onkraj je bil presežen. Tesnobno zrenje razdalje med mrtvim in poveličanim telesom je popustilo, in dečka napotilo nazaj k igri in mu povrnilo otroško radoživost. To je binkoštni dar za nas – Sveti Duh, ki globoko v nas poveže, kar se zdi nepovezljivo, in v duši zaceli, kar je ranjeno.
Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.
V prvih stoletjih krščanstva so v egiptovski puščavi živeli modreci, ki so veliko premišljevali o zlu. Vedeli so, da človeka spravi v nezadovoljstvo, malodušje, obup in naposled v bivanjsko smrt pokvarjena misel, ki jo gojimo v svojem umu. Danes si bomo na kratko ogledali demoničnost požrešnih misli. Uvedel nas bo Evagrij Pontski, eden izmed najinteligentnejših in duhovno prodornih krščanskih filozofov in mistikov zgodnjega krščanstva. Metoda, ki jo modrec uporablja je evangeljska, zlobne misli je mogoče pregnati z ustreznimi izreki iz Svetega pisma. Tako je storil tudi Jezus v puščavi, ko ga je skušal hudič. Seveda se požrešna misel ne vrti samo okrog hrane in užitka, temveč tudi glede sočutja oziroma nesočutja do drugih. Takšna misel nas napeljuje na to, da kopičimo reči in imamo vse samo za sebe. Za druge nam ni mar, najsi bo to sorodnik, sosed, klošar ali begunec. Evagrij svetuje: Proti misli, ki nas zaustavlja s skrbjo, naj ne dajemo svojega kruha potrebnim, in nam govori: »Oni bo že dobil kjer koli, mi pa nimamo koga drugega, ki bi ga lahko prosili.« (je učinkovit izrek iz Knjige pregovorov:) Kdor je usmiljen do reveža, bo tudi sam nahranjen, kajti od svojega kruha je dal revežu. Vsak je sam kriv za to, kar je in kar ima – tako Slovenci v svojem poštenjakarstvu pogosto mislimo. Reveži so v bistvu lenuhi – zakaj bi jih podpiral? Proti mislim, ki nam branijo dajati svojo hrano ali obleko revnim; na primer: »To, kar imamo, ne bo dovolj za nas in njih,« ali pa: »Nekdo drug je slabotnejši in to bolj potrebuje, zato bi bilo prav, da damo tistemu, ne temu; ta je namreč len in se hoče najesti in obleči brez truda.« (Evagrij pravi, da je treba uporabiti tele besede iz Lukovega evangelija): Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.
Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupen. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne. Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti. Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In številni med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica. Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika. Gmajne, gozdovi so prostor za živali in za številne varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica. Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame izvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček. Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo: Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.
Poleg koronavirusa, je svet, po smrti črnskega državljana v Ameriki, preplavil val protestov. Nekateri protesti so nasilni, polni smrti, ali kot pri nas, polni groženj s smrtjo, borbe PROTI, netenja sovraštva. V prizorih, ki vzbujajo, če že ne strah, pa vsaj nelagodje ali obup, me je posebej pretresel prizor, ko so policisti v New Yorku in Michigenu pokleknili pred demonstranti in tako pokazali, da so proti nasilju. Ob klečečih policistih sem se spomnila nepozabnega prizora iz prvega obiska sv. papeža Janeza Pavla Drugega leta 1997 v Sarajevu, mestu, ki je še krvavelo od vojne. Kot je stari papež poljubil trpečo bosansko zemljo, tako se je ob podelitvi obhajila eden od vernikov sklonil in božjemu romarju najprej poljubil noge, nato šele iz njegovih rok prejel hostijo. Kaj pomeni poklekniti pred nekom? Slovar SKJ pravi, da to pomeni »postaviti telo v položaj, ko se kolena dotikajo tal«, a doda, da »v krščanskem okolju upogniti koleno pomeni znamenje spoštovanja«… So pa še druge razlage: da to pomeni ukloniti se, vdati, biti premagan… Najbolj romantično poklekanje pa je, ko fant kleči pred izvoljenko svojega srca in jo zaprosi, da bi postala njegova soproga do konca dni… Pomembno je pred kom in kje klečim. Ali me klečanje ponižuje ali dviguje? Ali klečim pred človekom ali pred Večjim od sebe? V krščanstvu klečimo pred Bogom, Najvišjim in Najsvetejšim, ki je Začetek in Konec vsega. Četudi je po Drugem vatikanskem koncilu bilo zelo moderno, ko so nekateri duhovniki v cerkvah odstranili klecala pri klopeh, da se ne bi več poklekalo, ker to pomeni poniževanje za človeka, je pa danes klečanje spet vse bolj navzoče tako v osebni molitvi kot v skupnih slovesnostih. Pri molitvi za mir klečijo množice mladih in starih v Medžugorju sredi vročine, na golem kamenju; pred Najsvetejšim Zakramentom 24 ur klečijo sestre klarise in karmeličanke; klečijo tudi matere pred svojimi otroki, ki so še tako majhni, da moraš poklekniti, če jim želiš pogledati v oči, ali pa negovalka kleči pred bolnikom, da ga uredi in ozdravi… Klečati pred Bogom je dejanje svobode in dostojanstva. V tem stavu lahko iskreno moliš za vse ljudi, za vse vlade in vse novinarje in še posebej za vse protestnike, da bi našli kar iščejo, saj bi tako osrečili sebe in druge. Klečati pred Bogom omehča ne samo kolena, ampak tudi srce, da ne obsoja, ampak se iz kamna spremeni v kruh. Ko se po naših ulicah vrstijo protesti, je dobro narediti enako kot sv. Pavel: »upogniti svoja kolena pred Očetom… naj vam dá bogastvo svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. Naj Kristus prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega vsa spoznanja« ( pr. Ef 3,14 – 19).
Na enem izmed spletnih forumov sem zasledil preprosto, a filozofsko zagonetno misel: »Smisla ni, vendar brez smisla človek ne more živeti.« Res, najbrž drži, da je življenje brez smisla prazno. Da je v prostem teku. A tu se pravzaprav srečujemo s paradoksom. Kako živeti, če ni smisla, ki bi to življenje poganjalo naprej? Kaj pravzaprav torej živimo, ko živimo? Če se ozremo okoli, ugotovimo, da je velik del naših dejanj usmerjen prav v iskanje in proizvodnjo takih ali drugačnih smislov. Pa naj si bodo to produkti religije, zgodovinopisja, umetnosti, filozofije, znanosti ali tehnološkega razvoja. Sčasoma se je v človeški zgodovini napolnil zajeten zalogovnik raznobarvnih smislov. Tako težava današnjega časa ni v tem, da ni enega samega velikega smisla (kot ga, recimo, ponujajo velike religije ali ideologije), ampak v preobilju, v razdrobljenosti smisla. Smisel je kot ponorela inflacija – leži za vsakim vogalom in na dosegu roke. Nove vsebine, nove oblike, novi načini, novi pristopi. Naša lakota po smislu ni tako nikoli potešena: pametne naprave, blogi in vlogi, e-prijateljstva, skrb za svoja telesa, resničnostna televizija in še in še bi lahko naštevali. Nekje na poti iskanja smisla smo pomešali smoter s ciljem. Če je hiša končna točka mojega stremljenja, točka, kamor so umerjene vse moje moči in kamor vlagam vsa svoja sredstva, hiša oziroma posest te hiše lahko kaj hitro postane moj končni cilj. Lahko pa je hiša moj dom – moje bivanje v njej, prostor, ki ga napolnjujem s svojo prisotnostjo in prisotnostjo svojih bližnjih. Hiša tako ni več zgolj objekt, ampak sredstvo za nekaj drugega, nekaj, kar je onkraj zgolj materialne posesti. In moje življenje v njej ni le ciljno, ampak tudi smotrno. Življenje, ki nastaja sproti, iz dneva v dan, je kot delo v večnem nastajanju. In le življenje, ki se živi, samo sebe iz sebe naseljuje s smislom. Z zunanjimi smisli prenapolnjeno življenje pa je, paradoksalno, nesmiselno življenje. Zato bi bilo dobro, da bi odvrgli večino tega balasta, večino od zunaj vsiljenih ciljev in se prepustili praznemu teku. Recimo sprehodu, ali prepevanju pod prho, ali zlaganju legokock. Otroci to znajo, kar tako, brez velikega filozofiranja.
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vse, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo s pridobivanjem, temveč izgubljanjem. Lepše povedano, z razdajanjem in ne shranjevanjem, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Na današnjo sedmo velikonočno nedeljo obhajamo tudi nedeljo sredstev družbenih obveščanj. Apostolska dela Svetega pisma nam v svojem začetku spregovore, kako so v vsaki družbi pa tudi v Cerkvi nujne osebe, ki žive posebno poslanstvo. Brez njih nobena skupnost ne more delovati in tudi ne preživete. Zato so na mesto se Juda Iškarjota, ki jih je tragično zapustil, izbrali novega član zbora apostolov, Matija po imenu. Tudi sodobna družba ne more živeti brez nekih poklicev in mednje gotovo spadajo ljudje, ki nas obveščajo o dogodkih doma in po svetu. Tako smo lahko vse bolj povezani med seboj, pa tudi s stisko, bedo, nasiljem in tudi z znamenji upanja po vsej naši ljubi Zemlji. Tako hitro zvemo za stiske izgnancev in beguncev in kaj se dogaja z naši okoljem. Kot radi rečemo, ves svet je postal ena samo velika vas. Družbena omrežja pa nam omogočajo, da lahko vsak izmed nas postane poročevalec o dogodkih, ki so se mu pripetila. Vsak izmed nas je lahko apostol dobrih novic pa tudi kritični ocenjevalec dogodkov, zato novinarski etični kodeks, ki govori o poštenosti besede, o zavezanosti resnici in o spoštovanju vsakega človeka tudi pri poročanju, ne nanaša samo na poklicne časnikarje, ampak prav na vsakega izmed nas. Tako se tudi nam zastavlja vprašanje: Katera novica je dobra novica? Vemo, da so najbolj brane, poslušane in gledane novice, ki govore o škandalih, o katastrofah in o intimnem osebnem življenju znanih ljudi. Ti mediji so najbolj priljubljeni in tudi na spletnih omrežjih imajo takšne novice največ všečkov. Zato marsikdo podleže skušnjavi, da bi si kašno presenetljivo novico tudi izmislil, samo da bi bil zanimiv. Spomnim se, kako se je še nedavno na francoski TV pojavilo dekle, ki je govorilo, kako jo v družini pretepajo. Izkazalo se je, da to ni res, toda ona je bila zadovoljna, ker je lahko nastopila na televiziji. Kako doseči verodostojnost medijev, kje najti moč, da bo beseda iskrena, brez predsodkov, kritična v presoji in tudi sposobna priznati svoje napake? To je mogoče, če tisti, ki ima možnost govoriti v javnosti, sprejme, da ima posebno etično poslanstvo. Toda danes je tudi god svetega Janeza Nepomuka, ki so ga vrgli v Vltavo, ker ni hotel izdati tega, kar je izvedel pri sveti spovedi. Odreči se vznemirljivi novici zaradi spoštovanja intimnosti osebe, biti "molčeč", tudi to je lahko danes junaško dejanje, znak izvoljenosti novinarskega poklica.
Ne da bi potrkal ali pozvonil, je nekdo vdrl v moj dom. Z blatnimi čevlji je potacal tla in hodil iz sobe v sobo, ne da bi se menil za moje namige – tudi ko so ti prerasli v neprikrito prošnjo, naj odide. Iz minute v minuto mi je bilo težje, počutila sem se, da se vloge brez moje privolitve nasilno obračajo, tujec je postal domačin in sama tujka v lastni hiši. Če odidem od tod, kam bom šla? Če ne bo odšel, kako bom preživela razdejanje? Občutila sem neopisljivo tesnobo nepripadnosti. Z razblinjanjem navezave na moj osebni prostor sem izginjala tudi sama. Ko sem se zbudila in je minilo veliko let, sem tudi v resničnem svetu, tako kot v tistih sanjah, zaznala veliko primerov skrunitev. Ljudje smo lačni intime, ampak ker do svoje nimamo dostopa, vdiramo v intimo drugih. Paradoks današnjega časa se zdi prav velika lakota po intimi na eni strani in neznosen strah pred njo na drugi. Potrebo po intimi tešimo z vstopanjem v družabna omrežja, skozi resničnostne šove, z veseljem do govoric in s sodelovanjem v anonimnih javnih linčih. A lakota s tem ni potešena, zato nasilje stopnjujemo, namesto da bi uvideli, da do potešitve ne more priti, ker cilj naših prizadevanj ni intima, pač pa poza; je forma, ne pa vsebina. Obenem pa prava intima, tista, ki pronica skozi simbolno bogat jezik umetnosti, v nas vzbuja nerazložljiv odpor, včasih celo bes in gnus. Hočemo intimo, ki si jo lahko prilastimo, ne pa take, ki si s svojo dvoumnostjo hoče prilastiti nas. Intima je intimna, dokler ostaja skrita; takrat je prostor iskanja in čustvovanja; razsežnost spomina in molitve; začetek ustvarjanja. Je mesto, kjer poklekamo pred nezasegljivostjo bivanja, in dom, kamor se vrnemo s priznanjem, da so nam spodleteli tudi najbolj plemeniti cilji. Pot do take intime ni ostrenje pozornosti do naključnih zunanjih manifestacij skritega, pač pa, nasprotno, usmerjanje pogleda navznoter. Intima zacveti, ko se razpredemo iz cinizma in zaznamo nepotvorjeno nujnost zgolj naše izkušnje v vsej njeni boleče lepi neponovljivosti. Tako doživeta intima vzpostavlja prave razdalje: človeka do sebe in sebe do drugih. Gradi simbolni red – ne zaradi maksime o pozitivnem mišljenju ali zaradi religioznih formul, ki nas ne nagovarjajo več, pač pa zaradi moje in tvoje osebne izkušnje, da samo iz tako občutene intime raste tista duhovnost, ki nas resnično obvaruje tega, da bi drugim prizadeli to, česar ne želimo, da bi oni storili nam.
Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bedi na najvišjem nebu nad vesoljem? \tOn sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: \t»zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; \tvedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.
Vožnja z letalom lahko človeku daje poseben občutek in tudi posebna spoznanja. Ko letalo pluje po nebu, je mogočih veliko različnih razgledov, ki jih opazuješ skozi majhno okno. Planjave oblakov, verige gora, hribov in planin. Mesta, naselja in posamezne hiše, ki so še nekajkrat pomanjšane verzije, kot si jih lahko ogledamo v Minimundusu. Kot otrok sem bil vesel, kadar sem s sorodniki obiskal ta zabaviščni park. Tam so makete različnih svetovnih znamenitosti in čudes tako živo upodobljene in skorajda na dlani. Pogled z letala ponuja svet na dlani. Kar mene osebno nagovarja vsakič, ko se peljem z letalom, je spoznanje, da so človeške stvari, dogodki, problemi zelo majhni. Pri tem ne gre za to, da bi komur koli s to izjavo želel vzeti težo, ki jo nosi v življenju ali jo doživlja v posameznem konfliktu ali situaciji. Zase vem, da se moram učiti stopiti nazaj, pogledati širše, videti celoto, kdaj tudi počakati, da mine nekaj časa. Je že res, da me take drže učijo življenjske izkušnje, ki prihajajo z leti. Vseeno pa se mi zdi smiseln, kot spodbuda za tovrsten odmik, tudi današnji praznik Jezusovega vnebohoda. Jezus se je dvignil v nebo. Lahko bi tudi rekli, da se je vrnil v Očetovo hišo, v svojo polnost. Lastnost Jezusovih učencev je tudi to, da se učimo dvigniti, odmakniti, pa tu ne gre za nadutost, marveč da se učimo gledati širše. Niti ne gre za brezbrižnost do posamezne situacije ali osebe, gre za preprosto zavedanje, da je smiselno gledati širše, ker se tako vidi celotna slika. Pogled širše daje novo dimenzijo. Drugače gledamo na človeka in njegovo situacijo, če mu dovolimo, da nam pove, kaj ga je pripeljalo v točko življenja, kjer je trenutno. Izriše se nam drugačna slika, če ne usmerjamo samo na to, kaj je nekdo naredil narobe, in zastavimo zgolj vprašanje »zakaj?«. S pogledom iz drugega zornega kota je mogoče zastaviti vprašanje, ki spregovori več o tem, kako pravzaprav vidiš to, kar se je zgodilo. Jezus je z vnebohodom uresničil svoje besede, ko je rekel »Jaz sem pot«. On je pot k Očetu, in če želimo biti njegove učenke in učenci, naj bi bila naša dejanja podobna njemu. Ob Jezusovem vnebohodu so učenci prepoznali, da bodo s posnemanjem svojega učitelja tudi oni hodili po poti k Očetu, proti večnosti. Pot, ki me vodi v nebo. Stavek, ki lahko vsakemu posamezniku prinaša svojo vsebino. Z vami sem delil svoje prepoznavanje Jezusa, ki je šel k Očetu, in Jezusa, ki kot Bog gleda na celoto posameznika in je zato usmiljen. Lep praznični dan vam želim!
Neveljaven email naslov