Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej.
Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej.
Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
O RELATIVNOSTI RESNICE V drugi polovici 5. stoletja pr. Kr. so Atene z razvojem demokracije začele pridobivati politično moč. Z njo pa je rastel tudi optimizem, da lahko človek s svojim razumom obvlada in nadzoruje sleherno stvar. Tako se je razvila sofistika, ki je temeljila na trditvi govorca Protagore, da je »človek mera vseh stvari.« Tipični primer sofističnega dokazovanja, da je resnica nekaj relativnega, odvisna od tega, s katere perspektive glede človek nanjo, pa je razprava Dvojne trditve. V njej je zapisano sledeče: »Za bolehnega je skrb za hrano, pijačo in ljubezenske užitke nekaj slabega, za zdravega in tistega, ki jih potrebuje, pa nekaj dobrega. Bolezen je potemtakem za bolne slabo, za zdravnike pa dobro. Nadalje bo smrt za umrle nekaj slabega, za pogrebnike in grobarje pa nekaj dobrega. Kmetovanje je za kmete dobro, če polja lepo obrodijo sadove, za trgovce pa (je to) slabo. Za lastnike ladij je slabo, če tovorne ladje treščijo in se razbijejo, za ladjedelce pa dobro. Nadalje (je dejstvo), da železo zarjavi, otopi in se polomi, za druge nekaj slabega, za kovača pa nekaj dobrega. In če se razbije vrč, je to za druge vsekakor nekaj slabega, samo za lončarja nekaj dobrega.« Nevarnost takega mišljenja, ki vse bolj obvladuje tudi današnjo slovensko družbo, je, da človeku dovoljuje vse. Kaj je prav oziroma dobro, je odvisno namreč le še od tega, ali konkretnemu posamezniku nekaj koristi ali ne. Ko pa naša osebna korist postane merilo resnice, se izgubi spoznanje, da lahko človek sobiva le z drugim človekom. Pravilo osebne koristnosti družbo vzpostavlja kot boj, v kateri človek vse bolj postaja človeku volk, kot je v svojih političnih naukih na začetku 17. stoletja opozarjal angleški filozof Thomas Hobbes. Zato bi morali vedno v odnosu in iz ozira do drugega bitja, ki sobiva z nami, določevati, kaj je dobro in kaj slabo. Resnica bi morala biti torej vedno nekaj skupnega, do česar pridemo z dialogom med jaz in ti, saj bomo lahko le na tak način vzpostavili družbeno sožitje in občutenje enakopravnosti v skupnosti.
Obiskovalci, ki z vsega sveta prihajajo v Verono, skoraj zagotovo vstopijo tudi v atrij palače Capuletti, da lahko vidijo balkon pod katerim je koprnel Romeo po Juliji. V zavetju nekdanjega samostana si predstavljajo skrivno poroko mladih ljubimcev in neredki potočijo še solzo v prostoru, kjer naj bi Romeo in Julija umrla. – Naj bi, kajti zgodba o verjetno najslavnejših ljubimcih je resnična le v igri Williama Shakespeara. Postala je kakor resničnost in pripovedujejo jo ob simbolnih pomnikih njune ljubezni. Lahko bi rekli: drugod pač znajo »odlično domišljeno (izmišljeno) tragedijo« – takšen je uvodni pripis v tiskano besedilo drame iz leta 1597 – umestiti v resnično okolje. In mi? Če marsikje iz dobro izmišljenih zgodb naredijo resničnost, potem se zdi, da skušamo resnično odlične zgodbe s katerimi je zaznamovana naša dežela, prepogosto odriniti v pozabo. To v veliki meri velja za spomin na ljubezensko zgodbo, ki je zgodovinsko utemeljena, a premalo znana kot bogata zapuščina naše preteklosti. Na mestu Romea in Julije sta Friderik Celjski in Veronika Deseniška; na mestu dveh med seboj sprtih družin, iz katerih izhajata zaljubljenca iz Verone, je morda največji politik, ki je kadar koli domoval na naših tleh – Herman II.; na mestu izmišljenega meniha, ki stoji ob strani nerazumljenima in preganjanima ljubimcema, je izjemno zanimiv lik takratnega jurkloštrskega priorja Arnolda. Res pa je, da obstaja bistvena razlika: v zgodbi Romea in Julije lahko govorimo le o strastni moči zaljubljenosti, medtem ko je zgodba Friderika in Veronike ob vsej strastni prevzetosti tudi zgodba ljubezni. Če bi bil Friderik v Veroniko le zaljubljen, bi njegov oče temu gotovo ne nasprotoval. – Znana je Friderikova lahkoživost. Sklepamo lahko, da je Herman na preži proti vsemu, kar bi lahko ogrozilo njegove dinastične ambicije, zaznal v Friderikovem odnosu do Veronike ljubezen. In ker so bile takrat poroke predvsem stvar interesnega dogovora staršev, je bila neželena ljubezen moteča, zato jo je bilo treba (tako je doživljal Herman) odstraniti, še posebej, ker je padel na Friderika sum, da je umoril svojo ženo Elizabeto. Vse to je vodilo v tragičen konec zgodbe ljubezni med Veroniko in Friderikom. A le zato je lahko ta ljubezenska zgodba v zgodovinskem spominu tudi uspešnica. Tako rekoč vse zgodbe ljubezni, ki ne utonejo v pozabo, imajo tragičen konec. Ta ponese ljubezensko dogajanje v svet idealiziranega odnosa, ki bi sicer (če bi se njuna zgodba nadaljevala) ne bil mogoč: Friderik in Veronika bi bila le običajen – torej tudi prepirljiv par. Misel zaključujem z željo, da bi, morda najlepšo ljubezensko zgodbo, ki se je pletla v našem prostoru, bolj ovrednotili. Ob dobro zamišljeni zgodbi Romea in Julije bi bilo prav, da smo bolj samozavestno ponosni na resnično zgodbo ljubezni Friderika in Veronike.
Ob spremljanju umirajočih se morda bolj kot kdajkoli prej zavedam, kako pomembna je duhovna razsežnost našega življenja. Ob bližini smrti se ne moremo več izogniti bistvenim življenjskim vprašanjem: Kdo sem? Kam grem? Kakšen smisel ima moje življenje? Kako se soočam z vsem, kar sem v življenju doživel, z vsemi svetlimi in temnimi stranmi življenja? Kako rešujem vprašanja krivde in občutke krivde? Kaj pomeni upati, upati tudi v bolezni in umiranju? Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Exupery je nekje zapisal: »To, da nekje vidim vodnjak, naredi puščavo tako lepo.« Kje je moj Vodnjak, ob katerem se hladim sredi težke puščavske burje, ki pogosto nas, sodelavce ob umirajočih, zasuje s strupeno vročino, žejo po lepoti, ljubezni in upanju? Zelo rada si v trenutkih tesnobe prikličem v spomin takoimenovani Frančiškov križ, križ iz cerkvice sv. Damjana, pred katerim je naš oče sveti Frančišek doživel svoje spreobrnjenje. Ta križ je edinstven. Ni kot drugi križi – ni samo slika neizmernega trpljenja Jezusa Kristusa, ki je sestopil iz svojega božanstva v našo ljudskost, slabost in umazanost, da bi nas odrešil grehov in sovraštva. Ta križ je križ po vstajenju – križ poveličanega Jezusa, njegove zmage na grehom, temo smrti in obupa. Jezus na njem ima namreč odprte oči! Ob tem se moram nasmehniti, saj se zmeraj spomnim kako sem pri verouku zaposlila ta male veroučence, naj narišejo križe. In najbolj me je presenetil mali Gal, ki mi je povedal, da bo on narisal en poseben križ. Na njem se Jezus ne bo jokal, ne bo trpel, ampak se bo smejal! Frančiškov križ – kjer ima Jezus odprte oči, je prav takšen nedoumljivi znak odrešenja, dogajanja po smrti in vstajenju. To je moj vodnjak, h kateremu se hodim krepit, ko ne morem razumeti bridkosti, trpljenja in žalosti; ko me povozi smrt mlade matere, ki ji je otrok ob slovesu s svojim pisanim avtomobilčkom pripeljal zadnjo rožico, jo položil na njene prsi in zašepetal v očetovo ramo – a ne, ati, kako je lepa! Nobeno oko ni ostalo suho ob tem prizoru! In takrat hitim in se oklenem križa svetega Frančiška, kjer iz odprtih Jezusovih ran teče kri – ne kot tok, ki odnaša življenje iz telesa, ampak kot vir novega rojstva, kot vodomet, ki bo poškropil suho zemljo, da bo iz nje rojeno novo življenje. Poveličane Jezusove rane so vodnjak, ob katerem lahko ublažim ne samo svojo bolečino in stisko, ampak tudi bolečino in stisko drugih – tistih, ki odhajajo in tistih, ki ostajajo ob praznem stolu, z bolečino v srcu in težo slovesa. Smo samo ljudje – a Jezus, ki je bil med nami, nam enak, hodi tudi v teh trenutkih z nami. In nam pomaga, da tudi naše rane počasi postanejo poveličane, da zacvetijo in prinašajo moč za novo življenje.
Pod besedo »ljubezen« si predstavljamo marsikaj. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da je »beseda ljubezen danes najbolj rabljena in tudi najbolj zlorabljena beseda«. Pa res vemo, kaj je ljubezen? Nam je bilo dano izkusiti resnično ljubezen? V izročilu judovskih hasidov najdemo tole pripoved: »Aptskega rabina so vprašali: Pisano je: Tako je služil Jakob za Rahelo sedem let; in zdela so se mu kakor malo dni, ker jo je ljubil«. Kako je treba to razumeti? Ali ni tako, da teče zaljubljencem čas prepočasi in da se jim zdi dan dolg kot leto? Rabin je pojasnil: dve vrsti ljubezni sta. Ena se obeša na ljubljeni predmet in se vrača k temu, ki ljubi; zato je ljubečemu vsaka ura dolga in težka, kajti hrepeni po ljubljenem bitju. Druga pa – ljubezen pravih ljubimcev – se ne vrne k ljubečemu. Zato mu je vseeno, ali je od ljubljenega bitja oddaljen tisoč milj ali eno miljo. Zato je pisano: Tako je služil Jakob za Rahelo sedem let; in zdela so se mu kakor malo dni, ker jo je ljubil. Njo je ljubil: njegova ljubezen se je je oklenila in se ni vrnila k njemu; ni mislil na sebe in na svojo željo, ampak je resnično ljubil«. Sv. Terezija Avilska v svojem delu Pot popolnosti prav tako govori o dveh vrstah ljubezni: »ena je duhovna, kajti zdi se, da se v ničemer ne dotika čutnosti ne nežnosti naše narave; druga je prav tako duhovna, a je spojena z našo čutnostjo in šibkostjo ali dobrim nagnjenjem; zanjo se zdi, da je dovoljena, kot je dovoljena med sorodniki in prijatelji« (CV 4,12). Terezija nas želi poučiti o duhovni ljubezni, ki se ne osredini na to, kar je zunanje, na telo, temveč se zazre v dušo in išče na njej tisto, kar je ljubezni vredno. To ne pomeni, da prava ljubezen omalovažuje telo. Nasprotno, telo jo spodbudi, da koplje v rudnik duše, kjer bo našla zlato. Kdor resnično ljubi, se veseli ljubljene osebe zaradi nje same, tudi če sam nima od nje nobene koristi. Zato je rečeno v judovski pripovedi, da je lahko od ljubljene osebe oddaljen eno ali tisoč milj. Terezija celo pravi, da je tisti, ki ljubi, za ljubljeno osebo pripravljen dati tisoč življenj, samo da bi ta napredovala v ljubezni. Oba primera – tako iz judovskega kot tudi iz krščanskega mističnega izročila – nam kažeta, da gre prava ljubezen onkraj lastne želje in išče zgolj in samo korist ljubljene osebe.
Stopničke imenujejo v športu prva tri zmagovalna mesta; kdor pristane na četrtem, je kdaj v poročilih pospremljen s precej padajočo intonacijo. Kot da je biti takoj za zmagovalci že sramota. V bibliji najdemo pouk, naj ne sedamo na prva mesta, da ne bomo osramočeni. Gostitelj nas lahko presede. Tak umik nam ne bi bil v čast. Pa ravno spoštljivosti si na tihem želimo, tudi če se tega ne zavedamo. Siljenje v ospredje velja kot stremuška lastnost in ne požanje veliko simpatij. Spoštujemo pa vsakogar, ki kljub ogroženosti lastnega življenja brez pomišljanja reši iz smrtne nevarnosti sočloveka. V vojnih razmerah toliko bolj. Vemo za preproste, a pogumne in visoko etične posameznike, ki so pred nacisti reševali Jude. Pomagali beguncem pred gotovo smrtjo. Skrivali ranjence. Reševali talce. Komaj da so kje omenjeni; kje jim je postavljen kak spomenik? Res pa ne mine družbeni ali kulturni ali pa verski dogodek, da ne bi bila prva vrsta rezervirana za goste. Med monarhi in navadniki velja enaka družbena olika: prve vrste so za izbrane. Če se zgodi, da se na krajevni amaterski predstavi župan usede kam v sredino prostora, to komentira vsa vaška srenja: kot da je simpatično preprost, pa tudi, kaj se to pravi, da ga nihče ni povabil naprej. Mi in prva mesta. Ali pa se vsaj motoviliti v bližini kake osebnosti. Spet po zgledu iz biblije in matere, ki je lobirala za svoja sinova, kje naj bi kdo sedel v nebeškem kraljestvu. Kar kaže, da smo ljudje iz take snovi, ki se dobro odziva na visoke tone. Vendar v oliki in omiki in kot kulturno velja, naj ne silimo v ospredje. Šola za naš značaj! Zadnje priče nekdanje skupne kraljevine vedo, kako prosto in preprosto da se je kraljeva družina sprehajala po brdskih kolovozih ali pa okoli Blejskega jezera. Zanimivo mora biti, kadar varnostnikom uide predsednik države med rajo in táko skrb da imajo v Rimu zavoljo nepredvidljivega Frančiška. Spomin na osebo, ki ji je bilo vedno in povsod namenjeno prvo mesto, a se je rada pomešala med ljudstvo, ostane živ še nekaj rodov. Opazke na račun onega, ki tišči v prvo vrsto, so pa tudi trdožive. Bi bili radi med njimi?
Vsem želim prijetno in okusno jesensko jutro. Morda smo si danes že privoščili kaj sočnega, a ne pozabimo, da noben sad ni tako dober, kot je tisti, ki ga poberemo pod drevesom ali neposredno odtrgamo iz njega. Jeseni je pogled na polna drevesa še posebej navdušujoč. Kako žalostno je, če nimamo kaj obrati, ali pa pod drevesom leži le nekaj neuporabnih plodov. Kot je na njivi kljub obilnemu trudu, ki smo ga vložili, obupno gledati v uvele, obžrte ali nagnite pridelke. Težko razumemo ljudi, ki hodijo po trgovinah in drago plačujejo, res da svetlečo zloščene plodove, hkrati pa doma niti ne opazijo zrele in dehteče sadeže, ki ležijo pod drevesi na domačem vrtu. Saj ne bo šlo brez kakšne majhne načetosti in piškavosti. Tudi manjše in manj barvito je domače sadje, a v njih se skriva zdravje brez primesi tega ali onega škropiva in gnojila. Starejši poznamo, kako težko je otroke in tudi že malo bolj odrasle prepričati, da bi posegli po tej preprosti in domači hrani. Verjetno ne bomo danes v tem prepričevanju nič kaj bolj uspešni, pa naj bo še tako lep jesenski dan. Se nam zdi, da se je bolje vdati v usodo in prepustiti to času s pomislekom: »Jih bo že pamet srečala in enkrat jim bo že zadišalo.« Ta zadnja modrost je veliko več kot le tolažba v sili. Od drevesa, naših poljskih pridelkov in vsega v naravi se tega lahko naučimo. Morda je prav jutro najprimernejši trenutek, da se tega učenja in znanja, ki smo ga v življenju pridobili, zavemo. Spomnimo se le na jablano, ki je sedaj obrodila polne zaboje, kakšna je bila spomladi: prazna, brez listja in znakov življenja. Nekaj pomladnega sonca in kmalu je ozelenela in vzcvetela. Kljub polnosti življenja v njeni krošnji je bilo težko napovedovati, kakšna bo letina. Potrebna je bila počasna rast plodov, zorenje in še vedno ni bilo čisto gotovo, kaj bo na koncu. Tudi če bi prišlo takšno ali drugačno neurje, škodljivci, bi drevo ne obupalo. Kljub temu, da se nam zdi, da drevo nič ne počne, sprejema vsak dan to, kar ji da zemlja in nebo. Prav s prepustitvijo tej moči narave je jablana dala sočne plodove. V trgovini mislimo, da smo mi gospodarji, saj izbiramo in plačujemo. Pod domačim drevesom, smo lahko lastniki, a se zavedamo, koliko potrpljenja in takih in drugačnih pogojev je bilo potrebnih, da si lahko sedaj privoščimo zrele plodove. Prepustiti se temu, ni ravno moderno, je pa zrelo in plodovito. Naj bo dan poln naše potrpežljive prepuščenosti sočnim sadovom, ki nam jih življenje podarja v tej barviti jeseni.
Ne delaj hudega, pa te ne bo zadelo nič hudega. Pojdi stran od krivice, pa se bo ona umaknila od tebe. Sin, ne sej v brazde krivičnosti, in ne boš nažel sedemkrat toliko. Ne zahtevaj od Gospoda oblasti, ne od kralja častnega sedeža. Ne imej se za pravičnega pred Gospodom, ne delaj se modrega pred kraljem. Ne trudi se, da bi postal sodnik, če nimaš moči, da bi zatrl krivico, zakaj pred obličjem kneza bi se utegnil ustrašiti in omadeževati svojo neoporečnost. Ne pregreši se nad mestnim prebivalstvom in ne ponižuj se pred množico. Ne zapletaj se dvakrat v greh, saj že zaradi enega ne boš brez kazni. Ne reci: »Ozrl se bo na obilico mojih darov; ko jih bom prinesel Bogu, Najvišjemu, jih bo sprejel.« Ne bodi malodušen v svoji molitvi in ne pozabljaj dajati miloščino. Ne posmehuj se človeku, ki zabrede v duševno stisko; je namreč nekdo, ki ponižuje in povišuje. Ne trosi laži zoper svojega brata, tudi prijatelju ne delaj česa podobnega. Ne dovoljuj si nobene laži, zakaj ta razvada ne prinaša nič dobrega. Ne bodi gostobeseden v zboru starešin, pri svoji molitvi ne ponavljaj besed. Ne preziraj rokodelskega dela ne kmetovanja, ki ga je vpeljal Najvišji. Ne pridružuj se množici grešnikov, pomni, da jeza ne bo odlašala. Kar se da bodi ponižne duše, ker sta kazen za brezbožnega ogenj in črv. Ne menjavaj prijatelja zavoljo dobička ne rodnega brata za ofírsko zlato. Ne zamudi priložnosti, da dobiš modro in dobro ženo; njena milina je namreč vredna več kot zlato. Ne ravnaj grdo s služabnikom, ki zvesto dela, tudi ne z dninarjem, ki si prizadeva. Tvoja duša naj ima rada razumnega služabnika in ne krati mu pravice do svobode.
Srečala sem kolega, ki se je pozanimal za nekega bolnika in ko je izvedel za diagnozo, je rekel: »Potem je pa stvar brezupna!« Nisem se strinjala. Tudi če gre za zelo resno bolezen, tudi če se je ne bo dalo pozdraviti, stvar zame še vedno ni brezupna. Brezupna bi bila, če ne bi bilo nobenega upanja, nobene možnosti za naslednji korak. Tu pa upanje je – saj upanje ne pomeni nujno ozdravitve! Vedno znova me spremlja Kierkegaardova misel: »Upati pomeni videti možnost. Pomeni videti naslednji korak!« Ob vsakodnevnem srečevanju s hudo bolnimi sem veliko premišljevala o upanju. Če z bolniki resnično ne bi upala v svojem srcu, potem bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Toda kaj pomeni upati pri zares težki bolezni, ki bo morda pripeljala do smrti? Ko je prišel bolnik prvič na zdravljenje, sem upala z njim, da bo ozdravel ali pa da bo bolezen čim ugodneje potekala in bo lahko čim dlje normalno živel. Nadalje sem z bolnikom upala, da mu bomo lahko pomagali, če se bodo pojavile težave, da mu bomo lahko lajšali bolečine, če ga bo bolelo, da mu bomo lahko pomagali tudi pri drugih težavah. Če bo bolezen kljub vsemu šla svojo pot in neizogibno vodila do smrti, sem upala, da bolnik v procesu umiranja ne bo sam, da bo ob sebi imel ljudi, ki ga imajo radi, ki ga bodo spremljali in mu pomagali človeško nositi del njegovega bremena. Upala sem, da njegovo življenje, takšno kot je bilo, ni bilo zaman, da ima tudi njegovo trpljenje in umiranje nek smisel. Upala sem, da je Bog z njim tudi ob trpljenju in umiranju, da s telesno smrtjo njegovo življenje ne bo končano, da ga bo ob smrti Bog dokončno sprejel v svoje naročje. Vem, včasih je težko upati. Vem tudi, da bi brez tega upanja ne mogla živeti in se ne bi mogla dan za dnem srečevati s tolikšnim trpljenjem.
Seneka, stoiški filozof iz 1. stoletja, je namesto v dolgih traktatih svoje nauke raje posredoval v pisemski obliki, ta pisma pa naslovil na prijatelja Lucilija. Teme teh literarnih pisem so kljub svoji starosti presenetljivo življenjske in praktične, saj v njih filozof razpravlja o vsakdanjih vprašanjih, s katerimi se srečuje človek še dandanes. Med drugim na primer razpravlja o tem, kako naj razvijemo primeren odnos do lastnega telesa in potreb, ki jih čutimo. Pri tem Seneka ugotavlja, da nam je vrojena nekakšna ljubezen do telesa, saj zanj venomer skrbimo in mu strežemo, a poudarja, da nikakor ne smemo postati njegovi sužnji. Suženj svojega telesa je namreč vsak, ki se vdaja telesnim potrebam, se zanj pretirano boji in pri vsem misli samo nanj. »Ne smemo ravnati tako, kakor da moramo živeti zavoljo telesa,« pravi, saj nas pretirano samoljubje le navdaja s strahom, nas vznemirja in nam povzroča nenehne skrbi. Njegov nasvet je zato, naj telesu privoščimo le toliko, kolikor to določa srednja mera in kolikor je potrebno za zdravje. Kajti da si potešimo lakoto in žejo, ni potrebno veliko – po njegovem mnenju je narava sama poskrbela, da nam za življenje nič ne manjka, težava pa nastopi, ker so nekateri ljudje nenasitni. Kajti povsem »lahko je nahraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko pa izbirčnost.« Kdor živi zmerno, je hitro zadovoljen, če lahko zadosti trenutnim potrebam, trdi Seneka. Kajti človeku se spodobi, da »prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno. Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škoduje s svojim obiljem.« Kakor tudi v naravi pretirana mera nečesa večkrat škoduje kot koristi, saj se preveč obtežene veje rade lomijo, tako na splošno vsakršno pretiravanje zmede človekovega duha. »Kar je naravno, ima svoje meje,« pravi Seneka, »kar pa je puhlo in prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje.«
To je eno najbolj splošnih človeških hrepenenj. Vendar kaj je sreča? Na kratko bi lahko rekli, da je sreča usklajenost telesa, duše in duha v prostoru in času. Srečen sem, da živim in vsak dan lahko svoje življenje podarjam drugim. Zavest, da vsak trenutek živim v Božjem okolju, mi zagotavlja, da ima prav vse, kar se zgodi, svoj smisel. Tudi v nesreči je določena sreča. Nesreča je preizkusni kamen zrelosti človeka. Toda, kako priti do sreče? Če jo iščeš zase, jo boš izgubil, če jo iščeš z drugimi in za druge, jo boš našel. Simon Gregorčič poudarja pomen medčloveškega odnosa: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam in srečen ni, kdor srečo uživa sam.« »Vsi ljudje iščejo srečo« (B.Pascal). Sreča je sredstvo za življenje, pravi Paul Clodel. Moramo pa odkrivati, kaj je sreča, kdaj in kje bo popolnoma izpolnjena. Samo Bog ve, kaj je zame prava sreča, jaz ne. Zato moram zaupati, da sonce je, čeprav ga trenutno ne vidim. Teoretično mnogi verjamejo v srečo, v praksi pa se to ne kaže. Danes je tudi med kristjani velika zmeda. Radi bi bili sveti Frančišek in Napoleon hkrati ali pa sveta Terezija in Sofija Loren. Vendar določeni življenjski projekti niso »kompatibilni« z drugimi. Ne moremo služiti Bogu in mamonu. Pomembno je odkrivati pravo srečo, ki traja tudi, ko nam stvari »ne gredo po sreči«. Danes je na splošno nivo »sreče« zelo nizek, marsikdaj samo v zadovoljitvi telesnih in čustvenih potreb. Za tako »srečo« velja Weber-Fechnerjev zakon vzroka in učinka. Za enak fizični učinek potrebuješ vedno močnejši impulz. Z duhovno zrelostjo pa je obratno. Čim močnejša je, toliko manj zunanjih dejavnikov potrebuje. Sreča ni v kvantiteti, ampak v kvaliteti. Sreča ima tudi tesno zvezo z Bogom. Zelo lepo odgovarja na to vprašanje starozavezni psalmist: »Ti si moj Bog, moja sreča, ničesar ni nad tabo« (Ps 16,2). Najpomembnejše srečanje je zavestni in svobodni odgovor na Ljubezen, iz katere živimo, to je iz Boga. Avguštinova ugotovitev: »Zase si nas ustvaril, Gospod, zato je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Tebi«, dopolnjuje isti svetnik z besedami: »Ljubi in delaj kar hočeš!« Iskanje sreče je že tudi iskanje Boga. Eden največjih krščanskih mislecev Henry Newman, vidi edino pravo srečo v ljubezni do Boga: »Z uresničevanjem zahtev ljubezni pride sreča v dušo. Te namreč ni v čutnih užitkih, ne v dejavnosti, ne v navdušenju, ne v cenjenju samega sebe, ne v moči in ne v znanju. Človek najde popolno srečo le v Bogu.«
Življenje v Bogu je kot življenje oceana. Na svoji gladini se neprestano spreminja. Lahko je gladka, kot olje mirna površina, ki pa se zaradi različnih podnebnih dejavnosti hitro spremeni v večje ali manjše valove. Lahko se zgodi celo cunami, z rušilnimi posledicami v morju in na obali,kjer uniči ali popolnoma spremeni življenje. A v globini ostaja ocean miren, naravna svetloba vanj ne prodre. Dnevna dogajanja na gladini ne vplivajo na ustaljen življenjski red organizmov, ki so se v teh izjemnih pogojih razvili v nenavadne oblike. Tak mir nam obljublja Jezus v svojih prilikah, ko vedno znova pravi, da nam daje mir, kakršnega svet ne more dati. Leta in leta sem razmišljala, o kakšnem miru govori Božja beseda. Saj vendar ne moreš ostati miren ob vsakodnevnih obveznostih in dogodkih, ki se vrstijo minuto za minuto in zahtevajo neprestane odločitve. Povzročajo valove napetosti, skrbi in strahove, pogosto pa tudi valove veselja, zanosa in navdušenja. Nikakor pa ne more človek ostati miren ob veselih in še bolj pogosto tragičnih dogodkih v širšem družbenem okolju. Mir in počitek v Bogu ne pomeni imeti gladino svojega življenja ves čas mirno in gladko kot olje. Ta mir pomeni valove, ki razburkajo naše življenje, a ne prerastejo v velike, rušilne valove ali cunamije, ki uničijo naše odnose in duševno zdravje. Umirijo se v gotovosti globine Boga, v popolni veri, da vse pripomore k dobremu tistemu, ki veruje. J e pa pomembno zaporedje bibličnih besed, ki obljubljajo zaupanje in mir v tem razburkanem svetu. Pavel pravi, da najdemo mir in počitek v Bogu in ne z Bogom. Biti v Bogu pomeni, da nam predstavlja kisik v nas in nas obdaja z vseh strani vsak trenutek življenja. Z Bogom pa pomeni, da nam Bog predstavlja nahrbtnik, ki ga odložimo kjerkoli nam to prija in nanj celo pozabimo. To pa je nevarno, lahko se zgodijo cunamiji.
»Zrelost je vse.« S temi besedami Lojze Kovačič zaključuje svoj avtobiografski roman Kristalni čas, ki velja za najboljši slovenski roman v zadnjih petindvajsetih letih. Bralca pušča razdvojenega, ker ne ve, ali vidi pisatelj svoja razmerja do štirih žensk, ki jih opisuje v romanu, kot dolgo, negotovo, z užitki in bolečino tlakovano tavanje, ki ga končno pripelje do zrelosti, ali pa je roman nekakšna iskrena samokritika, da bi ravnal drugače kot je, če bi osebnostno dozorel. Bolj verjetna je tretja možnost, da Kovačič zrelosti sploh ni hotel opredeliti. Kot da je ves roman namenjen posrednemu dokazovanju, da se zrelost izmika vsaki splošno veljavni opredelitvi. Kajti človek je tako odprt sistem, da je vsak sistematičen oris zrelosti abstrakcija brez praktične vrednosti, uporabna kvečjemu za ideologe. Kovačič ni imel pri pisanju nobene vnaprejšnje ideje, ki bi jo želel v mehki literarni obliki vsiliti bralcem. Na vprašanje, zakaj piše, si je odgovoril: »Pišem, da bi odkril, kako bo nekaj, kar me žre in s čimer se bojujem, izgledalo, ko bo napisano.« Gre za preprosto ugotovitev, da ima življenje nek skrivnostni potek, ki ga ni mogoče v celoti ne načrtovati, ne usmerjati, ne nadzirati. Takšno razumevanje zrelosti ni prikladno za pedagoge, terapevte, duhovnike in druge usmerjevalce človeških usod. Vsi ti bi si nemara želeli, da bi bil zaključek romana, zrelost je vse, pravzaprav naslov novega romana, v katerem bi opisal bistvo zrelosti. A Kovačič tega ne naredi, ker je svobodnjak, ki ne verjame, da bi bilo mogoče njega, ali kogar koli drugega, spraviti v okvire zrelostnih standardov, utemeljenih na tej ali oni doktrini. Toda zadrega, kaj je Kovačič hotel povedati z zadnjim stavkom, ostaja. Sámo dejstvo, da je Kovačič izraz zrelost uporabil in z njim povzel vsebino svojega romana, govori, da je to storil z nekim namenom. Zrelost je zanj morda v tem, da življenje, ki presega naše racionalne okvire, enostavno sprejmemo v njegovi skrivnostni usojenosti. Ni čudno, da mu je potem tuj vsak organiziran poseg v človeka od zunaj. Skoraj nagonsko se na daleč izogiba vsemu, kar diši po veri v revolucionarno izdelovanje ljudi in družbe. Čeprav Kovačič ne verjame, da bi lahko kdor koli radikalno spremenil to, kar mu je namenjeno, za vsem tem vendarle ne vidi slepe usode. V četrtem poglavju si zastavi vprašanje Kje je Bog? In potem niza kraje in čase, ko ga je začutil. In dodaja: »O Bogu ni treba govoriti nikoli. Zato, ker ga je že vsak zanikal na površju, v globini ga ni še nihče.«
Rada imam jesen, rada imam prekrasne palete barv, v katere se odenejo gozdovi, rada imam preorane njive, s katerih so pobrani sadovi zemlje…Je pa nekaj posebnega mesec september. Ta mesec me namreč že kar nekaj časa spominja na božič. Ja, na najbolj nenaveden božič v mojem življenju. Doživela sem ga z sodelavci ob umirajoči gospe v hospicu. Bila je to mlajša gospa, vesele narave, a njeno stanje se je naglo poslabšalo in vsi smo vedeli, da je čas slovesa zelo blizu. Tudi sama je tako čutila. Bila sem prisotna, ko je zdravniku postavila konkretno vprašanje: Kako dolgo bom še živela? Zdravnik, ki je imel obilo izkušenj z umirajočimi, je najprej previdno vprašal: Ali želite izvedeti resnico in to vso resnico? Gospa je odločno odgovorila: Ja resnico hočem, vso resnico! In zdravnik ji je z veliko topline povedal, da govorimo o dnevih, ne več o tednih….Gospa je razumela…Umolknila je in potem zavzdihnila: Torej ne bom več dočakala božiča! Pa tako sem si ga želela!… In mene je nenadoma prešinilo: Pa saj je božič lahko tudi prej! Glasno sem povedala to misel! Gospa se je nasmejala, me pogledala in vprašala: Tudi v septembru? Oba z zdravnikom sva pokimala – ja, tudi v septembru! Ko sem to povedala v timu, smo vsi bili za to, da gospe pripravimo praznovanje božiča – v septembru. Vedeli smo, da nimamo veliko časa, a želeli smo ji pripraviti pravo pravcato praznovanje! Vsi smo sodelovali – prinesli smo iz gozda pravo, še dišečo jelko, spekli toplo potico, povabili vse njene svojce in prijatelje. Sicer so nas malo začudeno gledali, a ko smo vstopili v sobo naše bolnice z božično pesmijo in svečkami, so tudi oni imeli solzne oči! Gospa se je zelo razveselila okrašene jelke, jaslic, predvsem pa potice in petja… Potem smo jo pustili samo z obiskovalci, od katerih prav gotovo ne bi vsi prišli, če ne bi bilo povabila na božično praznovanje… Sodelavci smo odšli na teraso in v tišini strmeli v sončni zahod nad Ljubljano, globoko srečni, da smo lahko naredili nekaj lepega – da smo nekomu omogočili praznovanje božiča v septembru! Kajti, drugega božiča za to gospo ni bilo…. Ponoči je mirno umrla in verjamemo, da zdaj praznuje večni božič tam, kjer je… So stvari v življenju, ki jih narediš ali pa ne narediš! Če te srce nagovori, da nekomu pripraviš posebno »neumnost«, jo napravi! Dostikrat imamo samo eno priložnost in če jo zamudimo, ni več časa za novo! Zato mene mesec september spominja na božič. Kajti nikoli prej in nikoli pozneje nisem doživela takšne božične radosti kot takrat! In razumela sem, da je bistvo božiča – darovanje, ne kupljenih daril, ampak podaritev samega sebe, svojega časa, svoje fantazije in svojega veselja drugemu, ki tega nima ali ne more imeti. Saj potem sam nazaj dobiš toliko ljubezni in toliko topline, kot jo lahko podari le božična noč.
Sposobnost za globoko dojemanje in razumevanje česarkoli že je pomembna značilnost ustvarjalnih ljudi, vendar jo zelo slabo razumemo. Ozrimo se na kratko k dojemanju kake umetnine, npr. ogledovanju umetniške slike ali poslušanju kake Beethovnove sinfonije. Pozorni gledalec ali poslušalec sicer nadvse intenzivno uporablja svoja čutila, npr. vid in sluh, vendar ne ostaja zgolj pri pozornem spremljanju svojih čutnih vtisov, temveč na poseben način poglablja svoje dojemanje umetnine. Ne gre zgolj za subjektivno doživljanje umetnine, temveč za njeno »vtiskanje« v duha, ne zgolj v zavest in nezavedno gledalca ali poslušalca. To pomeni, da umetniško delo pridobi zanj globok smisel, ki lahko trajno vpliva na dojemanje smisla (in nesmisla) dogajanj okrog nas, ne le, da zapusti močan spominski vtis v posamezniku. Podobno velja za globoko razumevanje znanstvenih dognanj, filozofskih ali religioznih misli. Potrebujemo posebno obliko poglabljanja, ki je obenem poglabljanje v vsebino podanih misli ali besedil in v samega sebe. Brez tovrstnega poglabljanja tudi ne moremo razumeti umetniškega ustvarjanja, pravzaprav slehernega resničnega ustvarjanja. Če bi stvaritev dozorevala zgolj v doživljajski subjektivnosti posameznika, brez ustrezne transpersonalne poglobitve, ne bi nikoli dobila svoje trajne in splošne pomenske vrednosti. Globoko dojemanje in razumevanje česarkoli že se sicer dogaja v neke vrste mentalni notranjosti, vendar ne le v doživljajski subjektivnosti posameznika. Gre za uvid v »ne-subjektivno notranjost« oz. še bolje, v duhovno dimenzijo svoje notranjosti, ki se nam morda zdi nemogoča, v kolikor imamo vsako mentalno notranjost za nekaj subjektivnega. Poglabljanje v duhovno dimenzijo samega sebe je še posebej pomembno in pomenljivo za oblikovanje samega sebe v resnično dozorelo človeško bitje. Kolikor bolj namreč zmoremo samega sebe dojemati v svoji duhovni dimenziji, toliko bolj zmoremo v svojem življenju ostvarjati globok smisel in tudi drugim okrog sebe zapuščamo kak trajen vtis. Vendar to dojemanje pomeni ne-lahko preseganje svoje doživljajske subjektivnosti, kar pomeni predvsem preseganje svojevolje, egoizma, trenutnih afektov, fantazem in strahov. Gre za resno delo na samem sebi, ki, podobno kot vsako pravo ustvarjalno delo, ne trpi površnosti in malodušja in čigar uspeh je prav v tem, da se nikoli ne konča in mu tudi smrt ne odvzame smisla in vrednosti.
»Bog, naredi me orodje tvojega miru. Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen. Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje. Kjer je dvom, naj posejem vero. Kjer je obup, naj posejem upanje. Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo. Kjer je žalost, naj posejem veselje.« »Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe; Naj razumem bolj, kot iščem razumevanja; naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen.« »Kjer je ljubezen in modrost, tam ni ne strahu ne nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni jeze ne vznemirjanja. Kjer je uboštvo skupaj z veseljem, tam ni ne pohlepnosti ne skoposti. Kjer je spokojnost in premišljevanje, tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti. Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop. Kjer je usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.«
Jesensko-mladostni vrvež, ki prve septembrske in oktobrske dni prevalovi ljubljanske ulice, mi iz leta v leto prebudi spomine. Na vsakem vogalu ulic lahko srečamo »fazane«, kakor dijaki višjih letnikov imenujejo kolege. Čeprav dijaki nestrpno čakajo, da se znebijo vzdevka in da bo v drugem letniku nekdo pod njimi, je njihov vzdevek lep. Poimenovani so po veliki ptici s pisanim perjem in dolgim repom. A vsaj v srednješolskih klopeh ne bodo kakor ptice pod nebom, prav tako njihov vsakdan ne bo prežet s svobodo in brezskrbnostjo. Mogoče bo kateri izmed njih, potem ko bo prestopil višji prag učenosti, najbolj zelen izmed vseh zelenih brucev. Če sodim po sebi, ne bodo mogli pojesti vse modrosti hkrati, čeprav se zdi, da je žlica zelo velika. Moja srednješolska in univerzitetna leta se niso stekala po ustaljenem in pričakovanem ritmu drugih, ter po mojih pričakovanjih in željah. V času srednje šole sem v prvem in drugem letniku domov prinesla enico iz matematike in angleškega jezika. Prvi resnejši neuspeh in poraz sem skrivala tako pred staršema kot pred bratom. Učitelji in sošolci so hitro ugotovili, da bomo dijaki iz majhnega kraja z ravnjo znanja, ki smo ga prinesli s seboj, težko izdelali letnik. Svoj neuspeh sem takrat čutila kot veliko sramoto, ki sem jo povzročila uglednemu razredu. Verjetno me je kdo imel celó za leno in delomrzno. A podeželski otroci smo bili vse kaj drugega kot lenuhi in delomrzneži. Veda o lastnostih količin in prostorov je zame še dandanes višja matematika, o mojem talentu za jezike, ne samo tuje pa je navdušeno spregovoril šele profesor na enem izmed jezikovnih tečajev. Skupaj s porazi in uspehi so na moji poti rasti v modrosti vstopali ljudje, ki so verjeli vame. Ne, niso mi odpirali kariernih vrat, prav tako nisem potrebovala njihovih komolcev in vez. Tam, kjer si še vedno služim vsakdanji kruh, sem potrkala na vrata kar sama, še kot študentka. Navdušila sem jih s svojo pronicljivostjo in hlastanjem po znanju. Sama pa sem se začela zavedati, da mi nobena fakulteta ne bo dala potrebnega znanja, temveč bom izkušnje in znanje črpala iz drugih izvirov. Še preden sem končala eno izmed stopenj, sem prvega oktobra pred petindvajsetimi leti nastopila prvo in sedanjo službo. Od takrat naprej so vse moje diplome, potrdila in drugi certifikati tiho obtičali v predalniku. Vedno sta bila na prvem mestu samo delo in pripadnost. In tako se še vedno, iz dneva v dan, modrim v kreposti, ki mi daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je ljubo mojemu Stvarniku. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tudi vam želim, da bi bili polni modrosti in Božja milost naj bo z vami.
Nedavno me je gospod, ki je kristjan v zrelih letih, močno presenetil s komentarjem, da je molitev rožnega venca nekaj zastarelega. Seveda se je v nadaljnjem pogovoru izkazalo, da je za gospoda molitev tudi sicer nekaj, kar po njegovem spada med nekakšno žlobudranje. Vsekakor bi take izjave prej nekako pričakoval od nekoga iz mlajše generacije, pa vendar. Z današnjo nedeljo, ki je tudi nedelja rožnega venca, smo vstopili v mesec oktober, ki je sicer posvečen prav tej, premišljevalni molitvi dogodkov iz Jezusovega življenja. Mnogim kristjanom je ta molitev blizu, nekaterim tudi ne. Prav zato to ni edina molitev, ki nam je dana. Ker je molitev način vzpostavljanja odnosa z Bogom, je pri osebni molitvi še kako pomembno, da je takšna, ki me dejansko vodi k Bogu. Kakršnakoli oblika že ali način - bistveno, da ni žlobudranje, ampak dejansko nekaj, kar me odpira Bogu in omogoča osebno vzpostavljanje in poglabljanje odnosa z njim. Najboljša osebna molitev je torej tista, ki mene privede najbližje k Bogu, pa naj bo to rožni venec, premišljevanje božje besede, osebni pogovor z Bogom, prepevanje in slavljenje - karkoli me resnično odpre Bogu. Bistveno, da si za to vzamem primeren čas in prostor ter da sem v tem reden in zvest - enako kot to velja za naše odnose, ki jih imamo z najbližjimi, če želimo zares v teh odnosih rasti in jih poglabljati. Po drugi strani pa je tu še občestvena molitev, molitev v kateri kristjani kot skupnost prihajamo pred Boga. Ta ima prav gotovo bolj jasno in natančno odločeno obliko in potek, pri čemer je rožni venec prav gotovo ena najustreznejših in seveda tudi najpriljubljenejših oblik molitve. Naj si bo torej rožni venec ali pogovor z Bogom s svojimi besedami - eno je gotovo: molitev ni žlobudranje, predvsem pa ni zastarela. Živ odnos namreč nikoli ni zastarel, ampak v njem vedno zorimo, rastemo in ga poglabljamo. Bistveno, da prihajamo pred Boga takšni, kakršni smo: s težo, trpljenjem in bolečino življenja, z jezo ali s solzami, s prošnjo ali zahvalo, z radostjo, hvaležnostjo, slavljenjem in čaščenjem. Da je le ta odnos pristen in da v njem vse bolj rastemo in ga poglabljamo, tudi v smislu, kot nas spodbujajo beseda psalma iz bogoslužja današnje nedelje: "Pridite, vriskajmo Gospodu, vzklikajmo skali našega odrešenja. Stopimo mu nasproti s hvaležnostjo, vzklikajmo mu z veselimi spevi. Pridite, padimo na kolena in se priklonimo, pokleknimo pred Gospodom, ki nas je naredil. Zakaj on je naš Bog in mi smo njegovo ljudstvo!"
Papež Frančišek je ob neki priložnosti dejal, da ima evropski človek težave z jokanjem. Zahodna družba nas je svojimi mehanizmi nadzora nad čustvi popolnoma onesposobila za jokanje. Vsi imamo s tem težave, moški pa še prav posebej. Že glasbena skupina The Cure je pred mnogimi leti prepevala pesem »Fantje ne jokajo« (Boys don't cry). Ko govorim o joku, pa nimam v mislih jokavosti in cmeravosti, ki sta izraz trmoglavosti in sebične želje. Mistiki večkrat govorijo o joku in solzah kot o nečem očiščujočem in odrešujočem. Predvsem poudarjajo objokovanje lastnih grehov. V romanu Pavleta Raka Utišanje srca starec s svete gore Atos govori menihu o vojni in zlu v svetu in vidi v objokovanju zla edino rešitev: »Moje dete, vojna je podoba uničenja, ki se dogaja v človeški duši, ki je odpadla od Boga. Vojna najbolje pokaže, česa je človek sposoben, ko se obrne k samemu sebi in pretrga vezi z izvirom svoje biti. Toliko zla se je nabralo, da ga tudi veliko močnejši od tebe ne morejo prenesti. Jokaj, moje dete, le to nam danes preostane. Kako se odzvati na zlo? So tako črni dnevi, ko sploh ne moreš moliti, ko lahko samo molčiš. Zate so nastopili taki dnevi. Ponavljam ti: jokaj. Solze so včasih edina tolažba, čeprav niso podobne tolažbi. Jokaj najprej zaradi sebe, vedno je za to dovolj vzrokov. Jokaj zaradi svojih bližnjih, saj vem, da jih je težko gledati v stiski. In ko boš dosegel to, da boš jokal za vse ljudi, za celotno človeštvo, ki v svoji norosti danes tako trpi, tedaj boš videl konec svojega brezupa« (str. 278-279). Jok nad lastnimi grehi in nad grehi drugih ljudi nas očiščuje in preraja po Božji milosti v nove ljudi. Zato so jok in solze podoba krsta. Pri krstu star človek, zapisan smrti, umre in rodi se nov človek v Kristusu. Cerkveni očetje imenujejo krst »kopel prerojenja po Svetem Duhu«. Toda solze in jok so lahko tudi znamenje pretirane čustvenosti, zato mistiki razločujejo, kdaj je jok sad globoke izkušnje spreobrnjenja, kdaj pa gre samo za čustven izliv. Sv. Terezija Avilska opozarja, da Božja ljubezen ni v solzah, ne v radostih, ne v ganjenosti, temveč v dejanjih ljubezni in krepostih. Dar solz, ki prihaja iz globokega osebnega srečanja z Bogom, v človeku razvname plamen ljubezni, ki je stanovitna tudi v težkih in negotovih okoliščinah.
Spoštovani, vprašanje ontologije zla muči človeštvo od vsega začetka. Filozof David Hume se je spraševal: »Če je Bog zlo vključil v svoj načrt, potem ni dober; če pa se zlu ni mogel izogniti, ni vsemogočen.« Tudi Clive S. Lewis opozarja, da kot ateist ni verjel v obstoj Boga prav zaradi obstoja zla. Priznal je: »Bil sem jezen na Boga, da je ustvaril tak svet.« Z vprašanjem zla se ubadajo veleumi sveta, a je neizčrpno, čeprav razsežnosti vere in razuma ni mogoče ločiti. Že Avguštin je po spreobrnjenju zapisal modro izjavo, ki izraža skladno zvezo med vero in razumom - Veruj, da boš razumel! (Crede, ut intelligas) - pa tudi - Razumi, da boš veroval! (Intellige, ut credas) Vendar kako razumeti zlo? Zlo nima lastne biti, kajti če bi bilo bit, bi bilo zlo dobro. Zlo je pomanjkanje dobrega, je odsotnost dobrega. (Akvinski) Če imamo v cunji luknjo, je luknja nekaj, kar manjka. Tako se lahko zlo razodene le na dobrem in je priča dobrosti reči. Vse, kar je ustvarjeno, je dobro. Bog je dober in kot tak je nezmožen ustvariti zlo. Ker je zlo »contra naturum« in ni nič drugega kakor »privatio boni«, je pripisovanje izvora zla in trpljenja Bogu nesmiselno. (Avguštin) Vzrok zla ni Bog, ampak človekova svobodna volja, zato je zlo moralna odločitev. Zlo ni Božje stvarstvo, ampak je napačna izbira. Zato se ne sprašujemo, kaj je zlo, ampak od kod je zlo? Razlikujemo zlo, ki ga človek trpi, čemur je vzrok izvirni greh in nepopolno minljivo stvarstvo, in zlo, ki ga počne človek, ki pa je za zlo tudi odgovoren. Prvi človek, Adam, je kljub opozorilu privolil skušnjavi zla (1 Mz 3,1-7), čeprav je dobil zapoved, kako naj živi, drugi človek, Jezus Kristus, pa se je skušnjavi zla uprl (Mt 4,1-11). Zemlja je rodila trnje in osat šele po svobodnem človekovem izboru. In če bi Bog hotel uničiti zlo, bi moral uničiti tudi človeka. Vendar naše razglabljanje ne odneha. Namreč če Bog ni izvor zla, ampak je vzrok zla mogoče najti v svobodni volji človeka, ali ni potemtakem kljub vsemu za izvor zla kriv Bog, ker je dal človeku svobodno voljo? Toda sprašujem, ali bi raje, da bi nas Bog ustvaril kot programirane robote, ne pa kot svobodna bitja? Svet, v katerem ne bi bilo svobode, ne bi bil dober svet in bi bil sam po sebi največje in najhujše zlo. Resnična ljubezen pa si upa tvegati in dati celo samo sebe na preizkus. Ali so ljubeči starši krivi za izvor hudodelstva, če se njihovi otroci odločijo za zlo?
Stari Grki so v svojih majhnih državicah, ki so bile nenehno ogrožene zaradi spopadov s sosedi in drugimi ljudstvi, kot najvišjo in najbolj državotvorno vrednoto cenili slogo med državljani. Govorec Antifont, ki je živel v drugi polovici 5. stoletja pr. Kr., je o njenem pomenu govoril takole: »Sloga se zdi polisom največje dobro in v njih sveti starešin ter plemeniti možje zelo pogosto pozivajo prebivalce, naj bodo složni. Po vsej Grčiji velja zakon, da prebivalci polisov prisegajo, da bodo složni, in vsepovsod izrekajo to prisego. Menim, da te reči niso zato, da bi državljani nagradili iste zbore, niti zato, da bi hvalili iste igralce na avlos, niti zato, da bi izbirali iste pesnike, niti zato, da bi se veselili istih stvari, temveč zato, da bi se podredili zakonom. Če so jim namreč prebivalci polisa zvesti, postanejo polisi najmočnejši in najsrečnejši. Brez sloge pa se ne da niti dobro upravljati polisa niti srečno voditi domače hiše. Sloga, kakor želi nakazati že njeno ime, v sebi združuje skupni nabor, občestvo in enotnost podobnega umevanja. Od tod se torej razteza na polise in skupinsko imetje, tako na vse javne kot zasebne skupnosti, ter preveva tako naravna bitja kot rodove.« Poleg pomena sloge v skupnosti, pa so se že stari Grki močno zavedali, da je treba najprej doseči notranji, osebni mir. Antisten je o tem dodal: »(Sloga) obsega še soglasnost spoznanja vsakega posameznika s samim sabo. Nekdo je namreč v soglasju s samim sabo, če ga vodita ena misel in eno spoznanje, če pa je razdvojenega spoznanja in razmišlja različno, je v sporu sam s seboj. Tisti, ki se vedno drži istega razmišljanja, je poln soglasja. Tisti pa, ki je v razmislekih nestanoviten in se da zavesti zdaj takšnemu, drugič drugačnemu mnenju, je negotov in sovražnik samemu sebi.«
Neveljaven email naslov