Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej.
Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej.
Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
Minil je čas med šmarnimi mašami; vsi dnevi med velikim in malim šmarnom. Mali šmaren je pa danes. Marijin praznik, spomin na njeno rojstvo. Za pojasnilo: rodila se je staršem Joahimu in Ani. Ona pa je rodila Jezusa in ta je o sebi povedal, da prinaša na svet ne le veselo sporočilo, ampak tudi razhajanje: za in proti; češ kdor ne zbira z menoj, raztresa. Kdor ne gradi, podira. Mala maša za suknjo vpraša. Poletje gre h koncu, po jeseni in hladu dehti. Ko bi bilo samo to! Bolj kot zunanje megle, hlad in mraz nas hromi kaj drugega. Odkar smo se začeli v raju pod Triglavom na vsem lepem pobijati in groziti, nam gre dodatni mraz po kosteh. Pa je priložnosti, kakršne ponuja čas med šmarnimi mašami, med letom dovolj, da bi presodili, ali s svojimi besedami, ukrepi, dejanji zbiramo ali raztresamo, gradimo ali podiramo. Kaj če bi si priznali, da smo zalučali med staro šaro tisto, kar temelji na Marijinih šmarnih, na njenih in na drugih verskih praznikih. Srčika njihovega sporočila je to, da brez sočutja, soglasja, sodelovanja, soodgovornosti, sočlovečnosti podiramo, namesto da bi gradili. V krščanskem besednjaku se to po Jezusovo glasi: brez mene ne morete ničesar dobrega storiti. Velja za vsakogar, tudi če bi se kdo sem priselil z Lune. Ne glede na vero ali nevero ima vsakdo v sebi kompas in radar, ki mu kažeta smer k človečnosti. Med šmarnimi mašami se je včasih romalo, romalo! Poznopoletni čas je spodbudil božjepotnost, ta pa spoznanje, da se je treba spokoriti, poboljšati sebe, izboljšati odnos do drugih, se otresti teže na srcu in na duši, prinesti z romanja odpustek, najsi bo podobico ali pa sladki lect. Življenje je bilo spet lažje in lepše. Da bo táko, niso potrebni dragi tečaji in noben doktorat ne zagotavlja dušnega miru. Preveč hlastavo živimo; premalo presojamo, kaj je potrebno, kaj koristno in kaj škodljivo. Mali šmaren hrani veliko vsebine, ob kateri se lahko s površinskosti premaknemo v globino; od tam se nam svetlika Marijin lik miline, dobrote, zvestobe. Te lastnosti so nam drage in si jih je treba privzgojiti. Da bo svet prijazen in nas ne bo strah.
V življenju se nam lahko zgodi, da se po uspehu in dosežkih na osebnem ali poslovnem področju v nas prikrade občutek naveličanosti. Nekaj časa še uživamo sadove doseženega dela in napora, a kaj kmalu se začnemo spraševati o smislu vsega našega početja. To pride do izraza posebno v trenutkih, ko več ne obvladujemo dane situacije in okoliščin. Kaj narediti takrat, ko se nam vse zdi brez pomena, ko začutimo popolno nemoč in odsotnost vsakega smisla? Puščavski očetje iz prvih stoletij krščanstva so to občutje imenovali duhovna naveličanost. To je tisti del dneva, ko je sonce v puščavi najvišje, ko je pripeka najhujša in ko človeku pojemajo moči za boj s skušnjavami. O Antonu puščavniku se je ohranila ta kratka in poučna zgodba: Ko so ga napadale grešne misli in ko se mu je vse zdelo brez pomena, se je zatekel k Bogu in ga prosil, naj mu pokaže, kako se lahko reši te nadloge. Ko je zjutraj šel iz svoje celice, je zagledal moža, ki je bil videti njegov dvojnik. Ta mož je sedel in opravljal svoje delo, potem je vstal in šel k molitvi. Nato je spet sédel in začel plesti vrv; zatem je spet vstal in šel molit. Anton je razumel, da mu je Gospod poslal svojega angela, da ga opomni in opogumi v njegovi naveličanosti. Iz te pomenljive apoftegme lahko potegnemo nauk tudi za naše življenje. V trenutkih, ko se nam bo vse zdelo brez pomena in smisla, ko ne bomo več videli izhoda iz nastale situacije, se je najbolje držati našega običajnega ritma življenja in dobrih navad, ki nam dajejo pravo smer: zjutraj vstati, oditi v službo, poskrbeti za družino, si vzeti čas za molitev, se srečati s prijatelji, se zahvaliti za preživet dan in okoliščine, v katerih smo ta trenutek. V obdobjih suhote in naveličanosti puščavski očetje svetujejo, da nikoli ni dobro delati velikih sprememb in sprejemati prenagljenih odločitev. Nasprotno, najbolje se je zateči k zdravi rutini, k temu, kar smo že od nekdaj počeli in kar je postalo del nas. Nekaj podobnega pravi tudi sv. Ignacij Lojolski: v času potrtosti ne spreminjaj odločitve, ki si jo sprejel v času radosti. Če bomo tako ravnali, bo naveličanost postopoma izgubila svojo ostrino in nadomestilo jo bo tiho upanje. Na skrivnosten način nam bo iz dobrih navad in našega vsakdanjega ritma življenja pritekla nova moč in veselje za izzive, ki so še pred nami.
Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905 –1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam, ali jih je več, ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz sedanjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »… Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4) Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291.
Revni so čudoviti ljudje. Nekega večera smo s sestrami na ulici Kalkute pobrale štiri osebe. Ena od njih je bila v zelo slabem stanju in dejala sem sestram naj poskrbijo za ostale tri, jaz pa bom poskrbela za gospo, ki je bila videti najslabše. Zanjo sem naredila vse, kolikor sem bila takrat sposobna. Položila sem jo v posteljo in na njenem obrazu je zažarel čudovit nasmeh. Prijela me je za roko in izgovorila samo eno besedo: »Hvala!« Nato je umrla. Začela sem si spraševati svojo vest, kaj bi jaz dejala, če bi bila na njenem mestu. In odgovor je bil zelo preprost. Takrat bi verjetno želela pritegniti vsaj malo pozornosti. Rekla bi recimo, da sem lačna, da umiram, da me zebe, da imam bolečine, ali kaj podobnega… Toda ona mi je dala veliko več, dala mi je svojo veliko ljubezen. In umrla je z nasmehom na obrazu. Potem je tu primer moškega, ki so ga na pol pojedli črvi. Pobrale smo ga iz jarka in ga prinesle k nam domov. Rekel nam je: »Živel sem kot žival na ulici, umrl pa bom kot angel, ljubljen in negovan«. Tako lepo je bilo videti veličino človeka, ki je umrl ne da bi kogarkoli obsojal, ne da bi kogarkoli preklinjal, ne da bi se s komerkoli primerjal.´Kot angel´, to je veličina naših ljudi. In zato mi verjamemo temu kar je rekel Jezus: »lačen sem bil, nag sem bil, tujec sem bil, nezaželjen, neljubljen… in vi ste to storili za mene«. Mi nismo socialni delavci. V očeh ljudi mogoče res opravljamo socialno delo, toda v resnici smo ljudje kontemplacije – molitve v srcu sveta. 24 ur na dan se namreč dotikamo Kristusovega telesa. Imamo 24 ur te navzočnosti, tako vi kot jaz. Tudi vi poskusite prinašati navzočnost Boga v vašo družino, kajti družina, ki moli skupaj tudi ostane skupaj. Mislim, da v naši družini ne potrebujemo bomb in pušk, da bi z uničevanjem prinašali mir drug drugemu. Ostanite skupaj, ljubite drug drugega, prinašajte tisti mir, tisto veselje in tisto moč navzočnosti drug drugega v svojem domu. Na ta način bomo sposobni preseči zlo, ki je v svetu.
Dober dan, dobri ljudje! Podarjam Vam razmišljanje o Materi Tereziji. Malo je znano, da je bila Mati Terezija, rojena v albanski družini kot Gonxha Bojaxhiu, povezana s Slovencem, Janezom Gnidovcem, škofom v Skopju in Prizrenu. Gonxha je v domači župniji Srca Jezusovega v Skopju, ki je hkrati bila tudi sedež škofa, rada prebirala pisma slovenskih in hrvaških misijonarjev - patrov Jezuitov, ki so delovali v Indiji. Ko pa je leta 1926, po njihovem nenadnem odhodu, skrb za vernike v župniji prevzel kar škof Janez Gnidovec, je lahko od blizu spremljala tega čudovitega misijonarja, ki se je znal približati vsakemu človeku; predvsem pa ubogim. Čez dve leti se je pridružila Loretskim sestram, redovnicam, ki so imele svoje postojanke tudi v Indiji. Ob odhodu je skopski škof Gnidovec zanjo daroval sveto mašo, jo blagoslovil in ji, kot je sama zapisala, naročil, naj bo »Jezus njeno vse!« Gonxha je odšla v Indijo. V septembru leta 1946 se je odpravila na duhovne vaje v himalajsko mesto Darjeeling. Ob odhodu je na železniški postaji v Kalkuti srečala najbolj uboge med ubogimi in ob tem zaslišala Jezusov glas: »Pridi in bodi moja luč!« Od tedaj naprej se je trudila uresničiti to Jezusovo vabilo. Glas o Materi Tereziji se je širil; posebno odmeven je postal po letu 1979, ko je prejela Nobelovo nagrado za mir. Pisane razmere v rodnem Skopju so jo napravile za občutljivo na osrednje sporočilo edinosti – složnega življenja ljudi različnih kultur in veroizpovedi: služiti z ljubeznijo človeku; poslanstvo v Indiji, kjer se je posvetila najbolj ubogim med ubogimi, pa so iz nje oblikovale ženo in redovnico, ki je v ubogih odkrivala Jezusov obraz. Mati Terezija ni glas človeštva, ki je še danes brez glasu, zgolj zaradi humanitarnega poslanstva. Prebuja namreč zavest o naši temelji odgovornosti za slehernega človeka. Tudi Jezus, je imel kot Bog na voljo neskončno možnosti, da bi izkazal pozornost človeštvu. Med temi neskončnimi možnosti je izbral »učlovečenje«; postati človek in biti z nami. Zato bo glas na poslednji sodbi tako zahteven in neizprosen: »Bil sem lačen in si me oblekel: Bil sem žejen in si mi dal piti. Bil sem nag in si me oblekel. Bil sem brezdomec, in si me sprejel k sebi. Bil sem v ječi, in si prišel k meni. Bolan sem bil in si me potolažil… Karkoli si namreč storil kateremu od teh mojih najmanjših bratov in sester, si meni storil!« Služiti Bogu v človeku. Vesel sem, da bo prav papež Frančišek Mati Terezijo prištel med svetnice in svetnike Cerkve. Njemu je misel služenja in preprostosti zelo pri srcu. Naj nam sveti Mati Terezija, s svojim zgledom, izprosi pogum, da bomo zmogli to uresničiti v svojem vsakdanjem življenju. Voščim vam lep in blagoslovljen dan!
Spoštovani, včasih pomislim: »Zakaj se slabe reči zgodijo ravno meni? Zakaj Bog ne postopa z mano lepše, ampak mi povzroča resne preglavice?« Potem pa ugotovim, da razlika med mano in mojim dobrim prijateljem ateistom ni v tem, kaj se komu dogaja, ampak v tem, kaj lahko kot kristjan s tem, kar se mi dogaja, naredim. Takšno Božje početje je zelo pošteno, kajti če bi se mi zato, ker sem kristjan, dogajale samo lepe in dobre reči, bi verjel v Boga zaradi računice, ne pa zaradi osebne odločitve, in takšna predanost ne bi imela nobene veljave. Bog, ki bi postopal do mojega prijatelja ateista drugače, pa bi bil krivičen in pristranski, saj ne bi spoštoval svobode. Moj prijatelj vidi v trpljenju in zlu spodrsljaj Boga. Pravi, da če Bog zla ne more odstraniti, potem ni vsemogočen. Če pa zlo lahko odstrani, a ga noče, potem zanj tak Bog ni dober. Jaz na vprašanje trpljenja in zla gledam tako kot tudi francoski teolog in mislec Michel Quoist, ki je napisal: »Ne želim si Boga lutkarja, ki bi z neba vlekel za vrvice, privezane na igralce človeške komedije, in bi zavračal zlo ter dopuščal samo dobro. Ne želim si Boga, ki bi nam na pladnju nudil povsem izdelan svet, kjer bi lahko živeli brez vsakršne nevarnosti; in bi ustvaril ubogljive ljudi, robote. Pravim, da raje sprejemam ceno svobode, čeprav vključuje tudi trpljenje, ker je ta svoboda neposreden, najlepši in največji dokaz, da smo od Boga ljubljeni ...« Toda vprašanje je, kako smo sploh prišli do ideje o dobrem in slabem, o pravičnem in krivičnem? Znani oxfordski mislec Clive S. Lewis je izhajal iz dejstva, da zla ne moremo razumeti, tako kot nihče ne more trditi, da je črta zvita, če najprej nima predstave o tem, kakšna je ravna črta. On pravi, da človek občuti, da je moker, šele takrat, ko pade v vodo, medtem ko riba ne. In če v svetu ne bi bilo teme, ne bi nikoli vedeli, kaj je svetloba. Pisec Lewis nadaljuje, da ljudje tudi bolezen raka ocenjujemo kot zlo, ker rak »ubije« človeka, a bi morali potemtakem imeti za slabega tudi izvrstnega in ljubečega kirurga, ki mu uspe »ubiti« bolezen raka. Na tem svetu je torej vse relativno in je odvisno od zornega kota naših stališč. Bog se je odločil za takšen, ne pa za drugačen red sveta zato, ker je tudi on svoboden v svojih odločitvah. Tudi če bi bil naš svet drugačen, bi se ponovno spraševali, zakaj je ravno tak in ne drugače drugačen. Šele če bi videli v zakulisje, bi razumeli, zakaj Bog s tem svetom na tak način postopa. A kljub vsemu drži, da Bog popravlja dobre ljudi s pomočjo hudobnih. (Avguštin)
Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje ̶ sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. »Biti tam, kjer še ni bilo sveta,« je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana, je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamuje nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih možnih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumen, v TV oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni pristati na zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je zgolj slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno.
Se vam je zgodilo, da ste svojemu otroku ali njegovim prijateljem naredili uslugo, potem pa ste zaman čakali na njegovo zahvalo? Ali pa ste morda namesto sodelavca oddelali naporne ure, a od njega niste slišali besedice hvala, temveč še pritoževanje nad tem, kaj ste naredili narobe in kako ste zdaj vse zamočili? Vedno več ljudi se pritožuje, da se počutijo, kot da ne sodijo v današnji čas, ker se jim to dogaja iz dneva v dan. Postajamo družba brez občutenja hvaležnosti drugemu. Družba, ki vzgaja neizprosne egoiste, zakaj vse bolj stopa v veljavo pravilo, da več stvari, kot bomo prenesli na drugega, ali bolj uspešno, kot ga bomo prenesli okrog, bolj uspešni bomo. Po drugi strani pa velja, da manj izrazito, kot se bomo žrtvovali, manj nesrečni bomo zaradi tega, ker drugi našega žrtvovanja sploh ne opazijo. Pa se ob takih občutenjih vprašamo, ali tudi sami večino dneva ne prebijemo v kritiziranju drugih – sodelavcev, otrok, njihovih učiteljev, naših partnerjev, politikov, gospodarstvenikov, Evrope in sveta. Vse manj pa je časa, ki ga namenjamo hvaležnosti. Najprej hvaležnosti staršem za njihovo darovanje življenja in dolga leta vzgajanja. Pa učiteljem, ki so nas pospremili na pot znanja in nas s svojim vzgledom in pedagoškim navdušenjem ne le učili, ampak naučili delati stvari s srcem. Pa hvaležnost naravi, ki nas obdaja s svojo lepoto in nas vse hrani. Našim partnerjem, ker nas zmorejo prenašati tudi v trenutkih slabosti in slabe volje. Toliko čudovitih ljudi, toliko lepih dogodkov in toliko drobnih stvari je, ki bi si vsak dan zaslužili besedico hvala že samo zato, ker preprosto so ob nas, še bolj pa zato, ker se za nas nesebično darujejo. Samo s tako hvaležnostjo v srcu bomo lahko sami vzgled otrokom, da jo bodo čutili in znali izraziti tudi do nas. Hvala vam torej, če ste poslušali današnjo misel in boste to hvaležnost ponesli s seboj v današnji dan.
Marec je bil nenavadno topel, zato je bil prvi dogovor o snemanju plezanja v slapovih in turnega smučanje pod ostenjem Prisojnika odpovedan. Dva tedna kasneje je bilo nekoliko hladneje. Jutranja temperatura je zdrsnila pod nič stopinj, dovolj hladno za snemanje prvih kadrov plezanja v ledu. Dobro je šlo, le nekoliko počasi. Sonce je že osvetlilo pobeljeno severno steno Prisojnika, ko sva se z Andrejem vzpenjala do njenega roba. V vlogi igralcev, ki je nisva bila vajena, sva redko pogledovala po soncu, ki je neusmiljeno rahljalo debelo plast snega na policah. Nenadno bobnenje me je prisililo, da sem pogledala navzgor. Široko razpotegnjen plaz naju je zajel in vrtinčil dvesto metrov po pobočju. Pogosto se v vsakdanjem življenju vračam v tiste trenutke, v tisto minuto premetavanja, kjer sem dokončno dojela relativnost časa. Minuta se mi je zdela neskončnost, napolnjena z dialogom mene z mano. Prva misel ob pogledu na snežno gmoto je bila, da se to vendar ne more dogajati meni? Od kod ta misel? Iz mojega ali morda kar človeškega napuha, da obvladuje naravo in njene zakonitosti, če dovolj zna in prevzame vlogo Boga? Sledile so zelo jasne misli v obliki dialoga. Povedala sem si, da če bom v loku padala s snegom v globino, bo plaz izbral levo strmino preko skalnega skoka, če pa bo tole vrtinčenje enakomerno, bo drsel po položnem, desnem delu snežnega pobočja. Začni z plavalnimi gibi, obdrži se na površini in poskušaj zaščititi obraz. Ukazi v moji podzavesti, pridobljeni v teoretičnem usposabljanju za alpinistko in gorsko vodnico, so bili dragoceno orodje, da se ja ta izkušnja srečno končala. Po tej izkušnji sem se in se še pogosto sprašujem, kaj vse se tekom življenja nakopiči v naši podzavesti, ki usmerja delovanje duše. Naše duše so naše misli, volja in čustva, med sabo prepletena in soodvisna. Ko se zgodi nek dogodek, se odzivamo nanj v odvisnosti od prepričanj, ki smo jih vgradili v svojo podzavest in že pozabili, da jih sploh imamo. Tak dogodek je lahko samo zamuda avtobusa, čakalna vrsta pri zdravniku, plaz, smrt človeka ali pa prihod beguncev. Kolikokrat se čudimo, da povzročijo tragedijo ljudje, ki so živeli mirno, nevpadljivo življenje. Od kod se kopičijo prepričanja, to je pomembno vprašanje. Je to Bog, ki sebe imenuje Ljubezen, ali je to mamon, prisoten povsod okrog nas v tisočerih, zelo prepričljivih oblikah? Ja, od tega so odvisna naša prepričanja.
Slovenija je bogata s številnimi lepotami. Če pa mene vprašate katera lepota je najlepša, bi odgovorila – ljudje! Ljudje so lepota Slovenije. Ljudje Slovenci, moji sonarodnjaki, na katere sem iskreno ponosna. Ker pa tudi mnogi neznani Slovenci v sebi nosijo posebno lepoto, naj posvetim to misel njim. Eden takšnih je bil berač Rojko iz mojih ranih otroških let. Hodil je od vasi do vasi in prosil moko in kruha. Ne vem od kod je bil doma. Vem le, da je bil ves bel, ne vem če od moke ali – beli so bili njegovi lasje, njegova brada, vreča v katero so mu kmetice nasule moke, bele so bile njegove roke, s katerimi je poravnal nabrano moko. Hodil je od hiše do hiše in molil. Nosil je veliki stari kdo ve kolikokrat raztrgani rožni venec in molil. Vsaki kmetici se je dolgo in glasno zahvaljeval in jo blagoslavljal njo, njene otroke, moža, družino, vse tja do tretjega kolena. Videla sem solzo v maminih očeh ob njegovih besedah zahvale! Ko je umrl, je bila na pogrebu cela vas. In ko sem v gimnaziji prvič videla slike indijskih gurujev in svetih mož, sem se takoj spomnila na našega Rojka. Tudi pri svoje delu v hospicu srečam nepozabne ljudi, ki v svojem preprostem, včasih težkem in bolnem življenju, skrivajo neskončni zaklad lepote. Slovenija ima sina rudarja, ki svojo dušo izliva v prelepih oljnatih slikah. Slovenija ima mater, ki je dolga leta z velikim naporom in tono zdravil, s kemoterapijo in obsevanji podaljševala svoje življenje, da bi njena hčerka lahko diplomirala v tujini. Slovenija ima kmeta, ki je vedel na pamet povedati vso zgodovino najbolj pozabljene slovenske pokrajine Prekmurja, in ki je z neskončnim ponosom pripovedoval zgodbe o osamosvojitvi in s solzami v očeh zatrdil: Veš neskončno sem hvaležen Bogu, da sem lahko dočakal dan, ko sem dobil slovensko osebno izkaznico in slovenski potni list! Med lepotami Slovenije je tudi družina, ki je morala oditi v tujino da bi lahko preživeli. Oče in mati sta vse štiri v tujini rojene otroke naučila govoriti slovenski! V dnevih, ki so nabiti s spomini in praznovanji naše države, ki se je posrebrila, smo se pogovarjali, kako veliko število humanitarnih organizacij imamo v naši domovini. In kako smo Slovenci zares radodarni, kako s številnim akcijami podpiramo dobrodelne akcije od Afrike do Azije. Ljudje so najdragocenejši biser v srebrni ogrlici naše države Slovenije. Država so namreč ljudje. Kakršni smo ljudje, takšna je država. A med ljudmi so zmeraj tisti z lepim srcem in lepo dušo, ki v tihoti in skritosti pomagajo državi, ne samo da preživi, ampak da živi.
Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 49-50 + 56. Ura odbije tri. Trije udarci, ki se zvrstijo v času in katerih sledi druga drugo prekrivajo v tekoči zavesti, v brezčasnem duhu odzvanjajo kakor daljni odmev svete Trojice, ali kot še daljnejši spomin na vedsko Trojstvo: na stvarnika, vzdrževalca in pokončevalca sveta. Vselej in povsod Enega in Samega. Ljudje se bojimo konca, veselimo se začetka. Pozabljamo pa, da sta v krogu življenja začetek in konec skupna in ista. Naš pesnik Prešeren v sonetu nesreče pravi: življenje ječa, čas v nji rabelj hudi … Pa je čas res rabelj v ječi življenja? Seveda, čas je rabelj, vendar je nemalokrat usmiljeni rabelj, in življenje je ječa, vendar je nemalokrat dokaj razkošna ječa – kajti ta vsemogočni rabelj Čas človeku šele omogoča, da sploh jè. Čas, tisti stari grški bog Kronos, ni samo Sovražnik, povampirjeni starec, ki v grškem mitu porojeva otroke, da jih potem požre, Čas je tudi mladi krilatec Kairos, odrešujoči »pravi trenutek«, ki nam odpira rajska vrata, življenje v večnosti – in to ne šele takrat, ko čas tega življenja mine, ampak že zdaj, morda celo samó zdaj, dokler čas traja. Večnost zdaj traja. Sodobni francoski filozof André Comte-Sponville je v svoji knjigi z naslovom Biti-čas [L'être-temps, 1999] znova zapisal tisto staro in obenem vselej novo, ključno misel za razumevanje odnosa med časom in večnostjo: sedanjost ni trenutek, temveč je trajanje. Kajti naša sedanjost traja – le če jo prepoznamo, če jo v duhu uzremo kot trajajočo. V tem smislu je tudi Marcel Proust v svojem znamenitem ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa znova »našel« svoj minuli čas. Odlomek iz zadnje, sedme knjige tega cikla pod naslovom Spet najdeni čas se v lepem prevodu gospe Radojke Vrančič glasi takole: »In glej, nenadoma se je zgodilo, da strogi zakon ni več učinkoval, da ga je začasno razveljavila čudovita umetnija narave, ki je povzročila, da se je neki občutek – žvenk žličke ob krožnik, enak naslov knjige itd. – zableščal v preteklosti, kjer ga je lahko okusila moja domišljija, in hkrati v sedanjosti, kjer je stvarna vznemirjenost mojih čutov zaradi žvenketa, dotika platna itd. dodala sanjarijam domišljije še nekaj, kar jim navadno manjka, se pravi pojem obstajanja, in je s to zvijačo mojemu bitju omogočila, da je – samo za tren – ujelo, osamilo in zaustavilo tisto, česar ne more nikoli zgrabiti: malo časa v čisti obliki.« (Spet najdeni čas, str. 186-187)
Vsaka maša se konča z blagoslovom in duhovnikovimi besedami 'pojdite v miru'. Te so v latinskem jeziku malo drugačne, če bi jih prevedli, bi lahko slišali: 'Pojdite, poslani ste!' Tako se združi blaga, dobra beseda in poslanstvo kristjanov zunaj cerkve. Beseda blagoslov namreč pomeni izrekanje dobrega, gre za vero v besedo, ki tudi učinkuje. Pogosto sem samokritičen do nas katoličanov, ki se niti po obisku maše po izrazu na obrazu kaj dosti ne razlikujemo od drugih sodržavljanov. Pričakoval bi, da bi nas duhovna hrana, ki smo jo pri maši deležni, tako okrepčala, da bi se to videlo že z naše drže, izraza na obrazu, bolj vedrega koraka. Da bi živeli blagoslov, ki smo ga deležni. Je že tako, da se morda premalo zavedamo, kako je od naših lastnih korakov odvisno ali se bomo usmerili v smer blagoslova, življenja ali pa bomo v svet prinašali še en zamorjen pogled. Nekoč je živel ostareli modrijan, ki je lahko odgovoril na vsako vprašanje, ki mu ga je kdo zastavil. Dva mladeniča pa sta se odločila, da ga bosta nekoliko potegnila za nos. »Dajva tega starca malo prenesti naokrog,« sta si dejala. »Ujela bova ptico in šla do ostarelega moža ter mu rekla: »O, modri mož! Povej nama, ali je to kar drživa v rokah živo ali mrtvo? Če bo rekel 'mrtvo', bova ptico spustila, da poleti; če pa bo rekel 'živo', bova ptico stisnila do smrti. Tako sta res ujela majhno ptico in šla z njo do ostarelega modrijana. »Ali je kar drživa tukaj v rokah živo ali mrtvo?« sta ga vprašala. Ostareli mož je zgolj oplazil s pogledom oba fanta, se jima nasmehnil in odgovoril: »To je v vajinih rokah.« V tvojih in mojih rokah je ali prinašava življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo. Vsi ljudje lahko blagoslavljamo in delamo, da se ta blagoslov med nami uresničuje. Morda je lahko še tako naivna misel, a verjamem, da je vredna razmisleka: »Bolje je prižgati eno lučko kot pa preklinjati temo.« Tudi to je lahko izziv za današnji dan – morda že kmalu, ko se bomo znašli na cesti in ko bomo ob sovoznikih postavljeni pred dilemo – preklinjati ali blagoslavljati, življenje ali smrt.
Mark Avrelij, rimski cesar in filozof iz 2. stoletja, je v svojem delu z naslovom Samemu sebi, zapisal precej vodil za srečo in pri tem pozival k preprostemu in poštenemu življenju, ki bi temeljilo na izpolnjevanju dolžnosti do sebe in do drugih. Človeku je v nasprotju z neživimi predmeti dana tudi razumska duša, njegov smoter pa je, da vselej sledi razumu po poti pravičnosti in poštenosti ter tako opravlja dejavnosti, ki bi koristila tudi skupnosti. Človek je namreč s soljudmi povezan v ogromen živ organizem, k dobrobiti katerega mora tudi sam prispevati. »Svet je eno bitje, ki ima /…/ eno dušo,« pravi Avrelij, ko opisuje človeško skupnost. Dobro in pravično delo je nujno nekaj koristnega, zato bi si moral vsak prizadevati za to ne glede na slavo, ki bi sledila. Ta je namreč minljiva, ker je vezana na ljudi, ki nas hvalijo. Mrtvi nima od vse te hvale nič, živemu pa prinese le kakšno kratkotrajno korist. Avrelij nas zato spodbuja, naj hitro opustimo »misel na to puhlo darilo, odvisno od tuje govorice.« Vse, kar je lépo, je namreč lépo samo po sebi, medtem ko mu zunanja hvala ničesar ne prida. Resničnemu lepemu tudi nič ne manjka, ravno tako kot ne manjka ne zakonu ne resnici ne dobrohotnosti ne skromnosti – vse te vrline z zunanjo hvali prav ničesar ne pridobijo. »Mar smaragd ni več smaragd, če ga ne hvališ?« se sprašuje Avrelij in poudarja, da hvala nikakor ne povzroči, da bi neko dejanje postalo lepo in dobro, kakor tudi graja ne, da bi postalo slabo. Ob tem ugotavlja, da obstajajo več načinov, kako se ljudje odzovejo na svoje dobro dejanje: marsikdo nemudoma zahteva od sočloveka neko povračilo. Drugi povračila ne zahteva takoj, vendar pa prejemnika usluge stalno opominja, da mu je pomagal. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so že po naravi dobrotniki in skoraj ne vedo, da so nekomu izkazali dobroto. »Taki so podobni trti, ki rodi grozdje, pa ne zahteva plačila.« Avrelij nam polaga na srce, naj se trudimo tudi sami postati ljudje te tretje vrste, iskalce hvale pa takole kara: »Če si storil dobro delo in ga je drugi užil, čemu iščeš kakor bedaki še tretjo stvar, namreč sloves dobrotnika ali povračilo?« Zares dober človek je namreč tisti, ki »ne razglaša na ves glas, kadar stori kaj dobrega, temveč gre tiho dalje in zopet daje, kakor trta, ki po obroditvi ob svoji uri znova prinese grozd.«
»Svet potrebuje ljudi, ki so posvečeni mistični izkušnji«, je ob neki priložnosti dejal italijanski jezuit in islamolog Paolo DallʾOglio. A kaj pomeni biti posvečen mistični izkušnji? Kako razumeti ta poziv Paola DallʾOglia? Biti posvečen mistični izkušnji pomeni predvsem biti dovzeten za izkušnjo, ki presega našo vsakdanjo zavest v smeri nadčutnega in nadrazumskega doživetja Resničnosti. Mistična izkušnja je – v širšem pomenu besede – izkušnja presežne Resničnosti, ki nas hkrati spomni na naš lasten presežni izvor. Izkušnja polnosti te Resničnosti nas pripelje bližje globlji Resnici o svetu in nas samih. Kajti vsak od nas je na tak ali drugačen način »romar k Resnici«. Eksistencialna naloga vsakega od nas bi zato morala biti v kultiviranju pogojev, ki bi nam omogočili takšno izkušnjo. Če je Immanuel Kant spodbujal človeka, da se poslužuje svojega lastnega razuma, in se tako s pomočjo avtonomnega mišljenja prebije iz svoje nedoletnosti, je za tega istega človeka sedaj čas, da se poslužuje tudi svoje globlje narave – ki jo tradicionalni mistiki prepoznajo kot »subtilno srce« –, in preko kontemplacije ter čuječnosti preseže meje gole refleksije. Znamenita napoved velikega nemškega teologa Karl Rahnerja, pa kateri bo kristjan prihodnosti moral postati mistik ali pa ga ne bo več, bi veljalo prenesti na pripadnika vsakršne veroizpovedi, oz. jo razumeti kot poziv človeku sploh. Različica Rahnerjeve vizije bi se sedaj glasila: »človek prihodnosti bo mistik ali pa ga ne bo več!« Se ta različica zdi preveč radikalna? Proti morebitnim nesporazumom: Z mistiko ne mislim »iracionalnosti«, »ezoterične sentimentalnosti« ali svetu sovražne »introvertiranosti«; ravno nasprotno: »dinamizacijo duha«, »razširitev zavesti« in »predrugačenje lastnega značaja«. Kajti avtentična mistika, ki temelji na samopremagovanju, preiskovanju lastne vesti, uresničevanju dobrega in odkrivanju presežnih dimenzij realnosti, predstavlja pravi »eksistencialni revolt« proti vsakršni obliki nedoletnosti, brezbrižnosti in ignoranci. Torej, da: »Separe aude«! A poleg poguma za uporabo svojega lastnega razuma in mišljenja, imej tudi pogum za duhovni napor in za vzpon k »skrivnosti«! Kajti mistika nikakor ni proti-razumska, temveč nadgrajuje refleksijo, s tem, ko jo obogati za duhovno-izkustveno razsežnost. Ravno ta izkušnja vednost pripelje v stanje in stanje pretvori v spoznanje. Na iniciacijski poti so nam zakladi svetovnih religij in duhovnih sistemov vsekakor v neprecenljivo oporo. Toda mistična izkušnja je navsezadnje rezultat individualnega prizadevanja na eni, in »milosti transcendence«, na drugi strani. Pot, ki vodi k njej, je pot, ki jo mora vsak sam zase odkriti in jo navsezadnje povsem sam tudi prehoditi.
Razodeni, razodeni, svojo dušo s križa snemi. Pa dodal na ustnice si še tri ključavnice … To ugotavlja Jože Pogačnik v svojih Sinjih ozarah. Očitno gre za nekoga, ki ne verjame več v zaupanje. Pa saj takih ni malo in morebiti smo med njimi? Se je pa vredno vprašati, komu zaupati, kar nas teži, da se ne bi nad nami naslajalo pol sveta. Velja namreč stara izkušnja: 'Kar vesta dva, ve pol sveta. Kar vedo trije, pa vsi ljudje.' Med vojno so moja otroška ušesa včasih ujela besedo konspiracija. To mora biti nekaj tako velikega kot konj, če je k o n spiracija. Zdaj že dolgo vem, da pomeni skrivno, skrito, tajno, zaupno, neizdano. Pa ne le v vojni. Še vedno veljajo prisege molčečnosti. Zavezani so ji zdravniki, terapevti, lekarnarji, sodniki, duhovniki in sploh ne samo ti. Tudi jaz in vi. Če smo raztrosili v svet, kar nam je kdo zaupal, smo ga izdali. Kdor je izdal nas, mu skoraj gotovo ne zaupamo več. Zgubiti zaupanje je pa huje kot ostati brez kake potrebne gmotne dobrine. Psihološko – toda raje rečem duhovno – nismo odrasli, če slastno razlagamo zasebnosti koga drugega, čeprav nas ta nikoli ni prosil zaupanja. Prostodušno smo ga postavili na stojnico, da je lahko obran do kosti. Kajti, ko vesta dva, ve pol sveta. Ja, saj jemlje zelo močna zdravila; ali ne veš, da jih dobiva iz Švice? Naslednji skrbni oskrbnik informacij že pripoveduje, da ne bo več dolgo in kako da se bo žlahta zravsala za dediščino. Družinske zdrahe, zakonolom, zasvojenost, razne povezave so pa sploh imenitna poslastica za debate. Že iz davnine je znano, da je rimski veljak dal psu odsekati rep, samo da se je v cesarstvu spet o njem govorilo. Razodeni, razodeni, svojo dušo s križa snemi. Le kdo si ne želi ob sebi zaupljivega človeka, kadar ga duša boli? Pa dodal na ustnice si še tri ključavnice. Kar je žalostna posledica kake bridke izkušnje. Kdor pa je deležen zaupanja, naj ne pozabi stare basni o cesarju in njegovem brivcu. Ko je le-ta skrivnost, ki je res da ni hotel izdati nobenemu človeku, izšepetal v zemljo, so vse trave začele vpiti: Cesar Trajan ima kozja ušesa!
V svojem planinskem nahrbtniku, čeprav ne osvajam vrtoglavih višin, vedno nosim Prusikovo ali pomožno vrvico, dolgo 5 metrov. Večkrat jo vzamem v roke, razpletem in jo s pomočjo enega izmed vozlov spet spletem v kito v dolžini pol metra ter vanjo vpnem vponko. Skoraj neznatna vrvica, ki v planinskem svetu pomeni začasno vez med plezalno vrvjo in pritrditveno točko za pritrditev padlega ali bremena in razbremenitev soplezalca ali reševalca, v mojem življenju pomeni simbolično vez. Vez, na katero sem obesila vsa bremena, ki mi jih nalaga življenje. Mogočne gore, tiste nad dva tisoč metri, sem prvič ugledala proti koncu srednje šole iz Bavšice, tipične visokogorske doline, ki je z vseh strani obdana z visokimi vrhovi in slemeni. V njej še danes domuje planinsko učno središče. Navidezna odmaknjenost doline je takrat pred menoj razgrnila vso prvinskost gorskega sveta. Sveta, ki me je zaznamoval za vedno. Tistega dne je gorsko tišino zarezal moj krčevit jok in krepak, skoraj kričeč glas alpinističnega inštruktorja. Moj gorski padec s poti na Bavški Grintavec, gore v Julijskih Alpah, ni prestrašil samo mene. Prestrašil je tudi prekaljenega alpinista, ki nas je učil prvih, nekoliko zahtevnejših korakov po gorah. Padec je zaustavila močna vrv v rokah soplezalca, ki me je varoval. Od tistega dogodka dalje me v življenju spremlja simbolika varovalne vrvi, prijateljske vezi in vponke. Ko se znajdem pred življenjskimi razpokami in prepadi, vzamem v roke vrvico in se vpnem. Na Bavški Grintavec se nisem povzpela nikoli več, se pa pogosto vračam v njegovo nedrje in potiho hrepenim o še neosvojenih lepotcih našega pa tudi tujega gorskega sveta. Čemu prav gore? V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljava med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi Stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepot, ki jih je raztrosil ondod. V gorah najdem svojo bit ter odvržem vsakdanja oblačila, ki me vlečejo k tlom. Ko se vrnem domov ali na službeno mesto, čutim da mojo kratko navezo s Stvarnikom zaznajo tudi moji najbližji in sodelavci. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Naj tudi vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tudi če bi hodili po globeli smrtne sence, Gospod vodi s svojo palico, naj bo vaša opora in tolažba.
Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« Pomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. Mož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. Tako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.
Enajsta knjiga Izpovedi latinskega filozofa in utemeljitelja krščanske teologije sv. Avrelija Avguština velja za temeljno klasično delo na področju filozofije časa. Avguštin nasprotuje aristotelski fizikalni opredelitvi časa kot »števila gibanja glede na prej in pozneje«, češ da zvaja čas zgolj na »zunanji« čas, in nasproti temu postavi lastno pojmovanje časa kot »notranje razsežnosti duše«. Najprej pa si zastavi tisto znamenito vprašanje: »Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega časa, če ne bi nič prihajalo, in ne sedanjega časa, če ne bi bilo nič pričujoče.« (Avguštin, XI/14, slov. prev. str. 253–4) Torej tudi Avguštin navsezadnje le opredeli pojem časa. Rešitev uganke časa najde v duši, iskri večnosti, ki nosi v sebi, namreč v svoji sedanjosti, vse tri čase. Zato zapiše: »Kolikor je doslej jasno in očitno, je to, da niti prihodnost ne biva niti preteklost. Potemtakem pravzaprav ne moremo reči: trije časi so – pretekli, sedanji in prihodnji. Natančneje bi se reklo takole: trije časi so – sedanjost glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.« (Avguštin, prav tam, XI/20, str. 259) Vsi trije časi – preteklost, sedanjost in prihodnost – torej bivajo v duši, ker pa duša, vsaj na tem svetu, biva le v sedanjosti – četudi je njeno pravo domovanje »četrti čas«, namreč večnost –, lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije časi le trije načini sedanjosti, ki kakor troedini vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: iz spomina, vpogleda in pričakovanja. – Potem pa sv. Avguštin v svoji duši išče Boga, v njenih »prostranih dvoranah spomina« … ampak to je že neka druga (čeprav obenem ista) zgodba. Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002, ponatis 2011, str. 266–268.
Spoštovani, ko me kot teologa sprašujejo o vprašanju zla, ne morejo mimo vprašanja, zakaj Bog ni ustvaril sveta brez možnosti izbire zla? Da bi to vzdržalo, Bog ne bi smel ustvariti ničesar. Vendar »nič« filozofsko ni bolje kot »nekaj«. Filozof Leibniz je v delu Teodiceja zapisal, da bi Bog lahko ustvaril katerikoli možni svet, vendar se je odločil ustvariti najboljši izmed možnih svetov, ki pa upošteva človekovo svobodno voljo, čeprav vključuje tudi trpljenje in krivice. Kajti drugačen svet bi bil brez morale, ker ljudje ne bi mogli in imeli kaj izbirati. Tako ločimo naravno zlo, ko trpljenje izhaja iz naravnih procesov, na katere nimamo vpliva; nesreče, potresi, cunamiji, bolezen, smrt … in so rezultat življenja v padlem svetu greha ter vključuje vse ljudi, verujoče in neverujoče. Ločimo tudi moralno zlo, ko razumno bitje drugemu čutečemu bitju zavestno in namerno prizadene trpljenje, za kar smo odgovorni (razen na primer bolečine, ko jo prizadene zdravnik). Ločimo pa tudi metafizično zlo, ki je nujno pomanjkanje popolnosti, ki obstaja v ustvarjenem kozmosu, saj ne more biti nič tako popolno kakor Bog. Končno, zakaj se glede zla vedno sprašujemo samo v odnosu do dobrih ljudi? Jezus Kristus kot najboljši človek, ki je kdaj živel na svetu, je rekel, da ni nihče dober, razen Boga. Peter Kreeft, eden največjih sodobnih filozofov, pravi, da zato vprašanje ne sme glasiti le – Zakaj se slabe stvari zgodijo dobrim ljudem? – ampak – Zakaj se dobre stvari zgodijo slabim ljudem? Nadalje, zakaj vedno trdimo, da je trpljenje nekaj slabega. Namreč človek, ki ni trpel, ne ve ničesar, in ne more ljubiti, razumeti, niti pomagati. Prav nesreče ljudi najbolj povezujejo. Trpljenje pa je dobro za naš razvoj in za zorenje modrosti. In končno, kdo pravi, da moramo ljudje poznati vse Božje razloge? Živali tudi nas ne morejo razumeti. Prav tako so Božji načrti izven našega umevanja, kajti Božje misli so nad našimi mislimi. (Iz 55,8-9) Njegovi sklepi pa so nedoumljivi in kdo bi lahko spoznal Gospodov um? (Rim 11,33-34) Bog ne obljublja, da na svetu ne bomo trpeli. Obljublja pa konec zlu, saj prihaja dan, ko bo obrisal vse solze z naših oči in smrti ne bo več, kajti prejšnje bo minilo, saj pričakujemo novo nebo in novo zemljo. (Raz 21,4-5) Bog je vprašanje zla rešil z učlovečenjem Kristusa. Križ je praktična, ne pa teoretična rešitev zla. Kristus, ki je osmislil bolečino trpljenja, je »začetnik in dopolnitelj vere« (Heb 12,2), kajti »upanje ne osramoti« (Rim 5,5). Človek lahko živi brez hrane štirideset dni, brez vode tri dni, brez zraka nekaj minut, brez upanja pa niti ene sekunde.
Pred mnogimi leti sta na kitajskem živela dva prijatelja. Prvi je izvrstno igral harfo, drugi ga je pa izredno pazljivo poslušal. Ko je prvi igral ali pel pesmi, ki je na primer govorila o gori, je drugi dejal: »Vidim goro, kakor da stoji pred mano.« Ko je prvi igral o potoku, je ta, ki je poslušal, dejal: »Slišim, kako teče voda po skalah!« Nekega dne je poslušalec zbolel in umrl … Njegov prijatelj je prerezal strune na harfi in ni več igral. … Dejansko obstajamo samo, če nas kdo posluša. Da, obstajamo samo, če nas kdo posluša in obstajamo, samo, če je kdo ob nas. Otrok se zave sebe v odnosu z drugimi ljudmi. Drugi človek je za nas drugi, s katerim lahko začnem dialog. V tem dialogu lahko spoznam resnico, pa tudi sebe vidim prav šele v dialogu z drugimi. So misleci, ki pravijo, da so drugi za nas pekel, zlo. Tudi tako lahko gledamo na druge. Če gledamo tako, potem drugi zlahka taki tudi postanejo. Toda drugi je za nas lahko tudi zakrament, tisti ki nas dela svetega, torej tisti, po katerem se posvečujemo, postajamo bolj božji. K Bogu lahko pridemo samo skupaj z bližnjim. Ruski mislec je to lepo izrazil: V pekel gre vsak sam, v nebesa pa gremo lahko samo vsi skupaj. Zato se kristjani združujemo v skupnost, v Cerkev. V današnjem času pretiranega individualizma nekateri to že težko razumejo. Zakaj tak odpor proti skupnosti? Mogoče tudi zaradi režimov, ki so tako poudarjali skupnost, kolektiv, da so zanemarjali ali celo zatirali osebo, samostojnost vsakega človeka, ki se svobodno odloči, da bo pripadal skupnosti. Če v tej skupnosti vladajo vezi ljubezni, mu je ta odločitev lažja.
Neveljaven email naslov