Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel.
\tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.«
Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel.
\tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.«
Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan.
V času vojne je vdova izgubila edinega otroka. Jokala je, da je nihče ni mogel utolažiti. Ni čudno, saj je ostala popolnoma sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.« Nekega dne pa jo je neznan človek vprašal: »Če bi se jutri Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut iz njegovega življenja bi izbrala?« Mati se je zamislila. Dolgo je mislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši. Še naprej so jo spraševali: »Ali bi ga rada videla kot 24-letnega mladeniča v vojaški uniformi?« »Ne, videla sem ga še lepšega!« »A takrat, ko je maturiral?« »Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla, da bi se vrnil tistega dne, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Ves žalosten in skesan ter ves solzan je prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: 'Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!'« Solznih oči je še dodala: »Polnih 24 let njegovega življenja ga nisem nikoli videla lepšega kot takrat, ko je izgovarjal besede: 'Oprosti mi!'« Ne samo najlepši, tudi najplemenitejši je človek takrat, ko odpušča. Ni lahko odpuščati, zato je vodja ekumenske skupnosti v Taizeju lepo dejal, da je odpuščanje najvišja oblika ljubezni. Že ljubiti ni vedno lahko, kaj šele, da si pridobimo najvišjo obliko ljubezni, ki je odpuščanje. Toda obenem vemo, da brez odpuščanja ni življenja. V življenju moramo vedno znova odpuščati. Skupno življenje ni mogoče, če ne znamo ali zmoremo drug drugemu odpuščati. Ali lahko obstane zakon, kjer ni odpuščanja? Tudi družina ne more preživeti brez odpuščanja. Človek, ki se zaveda, koliko mu je odpuščeno, laže odpušča. Pravijo, da je Bog ustvaril svet, a naj se je še tako trudil, mu ta ni stal pokonci. Dolgo je premišljeval, kaj naj stori, da bi odpravil to napako. Nato je ustvaril odpuščanje in ga položil na zemljo. Od takrat zemlja stoji pokonci.
Na enem od mojih potovanjih po Afriki sem se znašel v pokrajini ob blatni reki Omo na jugu Etiopije. Bolj, ko sem se bližal območju jezera Turkano, bolj je bila pokrajina podobna neskončni praznini peska, požganih črnih gora v ozadju in neznosni vročini. Ko sem opazoval redke prebivalce sem se neizmerno čudil njihovi prvinskosti. Bili so od sonca posušeni in neznansko prijazni. Sledil sem njihovim stopinjam. Vonju. Ostal sem pri njih, da sem se učil iz Življenja za Življenje. Moji novi prijatelji so častili istega Boga kot mi, le da ga imenujejo drugače. Imenujejo ga Življenje, včasih tudi Ljubezen. Neverjetno lep je ta njihov Bog in se kaže v neštetih oblikah: v jutranji rosi, v nasmehu kamel, v zlatem siju puščavskega peska, v razigranem smehu otrok, v plesu neštetih lučk na večernem nebu, v ljubeči skrbi matere do otroka, do slehernega člana skupnosti, v spoštovanju do vsake najmanjše rastilne in živali. Skozi njihove oči začutiš vso globino in skrivnost vesolja. Vso ljubezen, ki nima imena in imena tudi ne potrebuje. Je tukaj že od nekdaj in že od nekdaj nas povezuje v Eno. V trenutkih, ko se je večer rokoval z nočjo sem občutil to neverjetno enost vsega na tej naši čudoviti zemlji. Ja, to je njihova vera. Njihovi obredi so eno samo zahvaljevanje Življenju za vse kar jim namenja, so neverjetna ponižnost in ljubeča skrb za vse kar jih obdaja. Zahvaljujejo se tako, da so radostni, da so ljubeči do drug drugega. Sočutni, lepi in nasmejani. Pa naj bo to zjutraj ali zvečer, v času opoldanske vročine ali ko so lačni in žejni. Zvečer smo zakurili ogenj in okoli ognja plesali in peli. Pravzaprav so vedno plesali tudi, ko je bilo sonce najvišje na nebu in je bilo najhuje. Takrat so poplesavali kot kresničke in se ob tem neznansko zabavali. Govoril sem, da sem kristjan, budist, pa musliman, animist. Nihče me ni razumel. »Pa saj so to samo različna imena enega, istega Boga,« je bilo razbrati iz začudenih, nemih obrazov. Čez čas me je potegnil za roko starec s culo na rami in mi šepnil: »Dragi moj, vse je v tebi. V sebi nosiš vse skrivnosti tega sveta. V sebi nosiš božje sporočilo in božjo ljubezen. Vse je v tebi. Tudi ljubezen. In tudi Bog. Pa naj ima kakršno koli ime. Vseeno je. Bog je samo eden. In v tebi je.«
Med glavne oz. kardinalne kreposti sodi tudi pravičnost. Pravičnost je zelo varljiv pojem in pogosto podoben dvoreznemu meču ali kot pravi antični izrek: »Največja pravica je pogosto največja krivica«. Kajti marsikdaj so ljudje v imenu pravičnosti in pravice, storili mnogo zlega. A vendar je za mirno življenje v družbi, pravičnost nujno potrebna. Ena izmed velikokrat slišanih opredelitev pravičnosti je, da vsak prejme tisto, kar mu pripada. Občutek pravičnosti gradi celotno skupnost in omogoča mirno sožitje. Krepost krepost o kateri razmišljam v tem jutru se prizadeva za pravične medosebne odnose. Lahko bi rekli, da z njo skrbimo za fair-play. Opazimo jo lahko pri otrocih, ki v športni igri neprimerno početje hitro označijo, da ni »fer«. Lahko bi rekli, da imamo kot otroci precej izostren občutek za pravičnost. Pri odraslih začnejo pogosto prevladovati različni motivi, ki se ne skladajo s pravičnostjo. Pretirana pogoltnost, nesolidarnost, izkoriščanje ljudi in okolja itd. Marsikdo se upravičeno počuti prikrajšanega in odrinjenega na rob. Pravičnost je zgrajena na odgovornosti, ki jo imamo do svojega okolja in družbe. Vsak nosi del odgovornosti za naše odnose, a vse preveč radi jo prelagamo na bremena drugih. Zdi se mi, da je naš zaničevalni odnos do politike in skrivanje za stavki, da so »vsi isti« ali pa »da vsi samo kradejo« kakor se sliši, značilno izogibanje odgovornosti za naše skupno dobro. Tako se le redko kdo želi »umazati s politiko«, ki bi morala biti častna služba skrbi za pravičnost v družbi. S pravičnostjo se ukvarjajo tudi sodišča in Slovenci radi iščemo pravico v njih. A kaj to pove o nas samih? Morda tudi to, da sami nismo še dovolj dorasli za obvladovanje konfliktov in za dobro komunikacijo. Za vse to se je potrebno vzgajati in se v tem vaditi. Lažje je to nalogo preložiti na drugega, a kaj ko se pri tem ne zavedamo, da sami izgubljamo. Izgubljamo priložnost, da bi si pridobili občutek za pravičnost. V judovstvu so poznali tako imenovano jubilejno leto, ko so odpisali vse dolgove svojim dolžnikom. V tedanji družbi je bilo prisotno globoko zavedanje, da nihče ni povsem pravičen. Tako je vsak posameznik prejel možnost, da ponovno začne iz ničle in se trudi za dobro. Dati drugemu priložnost za nov začetek in se truditi za pravičnost, ki daje življenje je lahko izziv tudi skozi današnji dan.
Montaigne si je v svojih esejih prizadeval prekiniti z idealiziranjem človeka, ki je bilo značilno tako za antiko kot za srednji vek. V svojih spisih je poskušal vpeljati bolj realen, bolj prizemljen, predvsem pa bolj blag pogled na ljudi in svet. »Nič človeškega mi ni tuje,« je večkrat ponovil za Terencijem – s tem je hotel poudariti, da je vse, kar človek počne, povsem naravno in se tega ne bi smeti sramovati. Montaigne si je na vseh področjih zelo prizadeval, da bi se rešil spon in pravil življenja, ki mu jih družba predstavljala kot razumska vodila, ki bi se jih moral človek strogo držati, saj naj bi le delovanje v skladu z njimi vodilo k sreči. Poslušanje občutij ali nagonov pa so takšni misleci predstavljali kot nekaj nizkotnega in zaničevanja vrednega. Montaigne je zagovarjal prav nasprotni pogled; trdil je, da je življenje živali veliko boljše od življenja razumnih mož, saj nas ta dar razuma, ki ga številni tako slavijo in ga imajo za višjega od čustev, navadno le muči: ker razmišljamo, namesto da bi kot živali sledili občutkom, smo nestanovitni, omahljivi, častihlepni, ljubosumni, neobvladljivi, polni dvomov, predsodkov, laži in skrbi o tem, kaj se šele bo zgodilo. Pri tem Montaigne ni želel odstraniti razuma, pač pa mu le nadeti nekoliko bolj realno podobo: inteligenca, visoka kultura in družbena pravila bi morala imeti po njegovem mnenju manjšo, skromnejšo vlogo v človekovem življenju. Ideje o sledenju razumu je sicer imel za plemenite, a je menil, da jim je v realnosti skoraj nemogoče slediti, saj od človeka zahtevajo preveč in presegajo njegove zmožnosti. Filozofi, ki za merilo postavljajo razumskega človeka, se preveč oddaljijo od realnega posameznika in čislajo idealno, božansko podobo, ki s tuzemskim bitjem skorajda nima nič skupnega. Od človeka pa ni mogoče pričakovati, »da svoje dolžnosti kroji po merilih bitij druge vrste.« Zaradi tega si je Montaigne prizadeval združiti telo in razum v celostno podobo človeka, pri čemer bi bila oba dela povsem enakovredna. Če bi človeka poskušali raztrgati na dvoje, ga nasilno ločiti na razum in na telo, bi ga s tem le nepopravljivo pohabili. V nas namreč ni »ničesar popolnoma telesnega niti povsem duhovnega,« pač pa smo celota duha in telesa.
Obiskala nas je mlada, poletna sosestra iz Albanije. Veliko nam je pripovedovala o življenju v nekdaj najbolj ubogi evropski državi Albaniji. Spomnila sem se, kakšen pravi »kulturni šok« sem doživela, ko sem prvič obiskala to balkansko zemljo. Nisem mogla verjeti, da je del Evrope! Uboštvo, nezaposlenost, nered…A sredi vsega tega skoraj divjega sveta, je cvetela krščanska skupnost! Ljudje so po dolgih letih službenega ateizma znova našli pot do vere, do katoliške Cerkve. Zdelo se mi je, da sem prišla v prvo krščansko skupnost, saj je tam Sveti Duh deloval v živo, vidljivo in je vera bila največja dragocenost. Lansko leto sem spet bila v Albaniji. In spet doživela veliko presenečenje. Država se je uredila, dobili so šole, avtoceste, delo, red, policiste! Vse bolj so podobni Evropi- in vse manj je tistega navdušenega krščanstva izpred nekaj leti… Naša sestra je med drugim pripovedovala o mladem škof, ki ga osebno poznam. Kot mlad duhovnik je odšel iz Kosova v Albanijo in tam postal škof v eni najbolj ubogih obrobnih škofij. Verniki nadvse spoštujejo njegovo dobroto in modrost. Ko ga je naša sestra pred nekaj meseci obiskala, ker je slišala, da je bolan, ji je sredi obiska dejal - Pridi, da ti pokažem moje največje bogastvo! Sestra je radovedno šla za njim skozi prostore škofijske stavbe in pričakovala, da bo videla kakšen posebno dragocen predmet – križ ali ikono, ali kaj drugega. Škof pa je odprl vrata in jo popeljal v sobo polno otrok - duševno zaostalih, bolnih otrok, sirot! Ne morejo govoriti, mnogi niti hoditi. Škof jih je našel po različnih ustanovah in jim ponudil oskrbo, nego in dom v enem delu svoje škofijske stavbe! Sklonil se je med otroke, jih objel in poljubil, dopustil da so njegovo škofovsko obleko poslinili, umazali. Pogledal je v sestro z očmi polnimi svetlobe in ljubezni ter ponosno rekel – Glej, to je moje največje bogastvo! V Cerkvi, ki jo mnogi vidijo le kot nebodigatreba ustanovo, vse vodstvene funkcije – škofe, predstojnike, pa kot tiste, ki iščejo oblast ali čast ali bogastvo, so tudi takšni škofje, katerim so največje bogastvo duševno zaostali zavrženi otroci. So škofje, ki se ne bojijo umazati svojega škofovskega pasu s slinami in umazanimi otroškimi prsti! Zato je Cerkev živa tudi v 21. stoletju. Zato je Cerkev skupnost iznad vseh svetovnih nazorov, politik in narodnosti. Cerkev, v kateri živi Kristus, živi v tem mladem bolnem škofu iz Albanije, živi v škofih, ki jih poznam in vem, da so šli skozi križev pot in se niso zlomili. Zato ostajam v tej Cerkvi in sem ponosna na njo.
Spoštovani, zame je izkustvo trpljenja v svetu najtežje vprašanje teodiceje: »Če nas je Bog ustvaril iz ljubezni, zakaj to dopušča?« Gre za skupno vprašanje verujočih in neverujočih in je težje kot vprašanje glede obstoja Boga. Na vprašanje – zakaj trpljenje - ni teo-logičnega odgovora, ampak le teo-loški, ker so racionalna prizadevanja premalo. Obstaja pa odgovor na vprašanje - kje je Bog v trpljenju – ki pa je še bistvenejše. Kako to, da Bogu ob pogledu na svet ne poči srce? Pomembnejše je vedeti, kako grem skozi izkustvo trpljenja, kot pa vedeti, zakaj grem skozi izkustvo trpljenja? Grška filozofija in druge religije ne dopuščajo, da bi božanska bitja trpela, ker je to znak božje nepopolnosti, slabotnosti in minljivosti. Šele v krščanstvu mi lahko postane jasno, kaj se je dogajalo med Jezusom in njegovim Bogom na križu, in kaj je Jezus kot trpeči Božji Sin doživljal v agoniji bogozapuščenosti. Pozabljam pa, da Bog Oče, ki Sina prepušča trpljenju, trpi umiranje Sina in izkuša bolečino očetovske ljubezni. Ne gre torej za brezčutnega Boga, ampak za Boga, ki je sposoben trpeti in se poistovetiti z mojo bolečino trpljenja in ga osmisliti s svojo navzočnostjo. Božje trpljenje je trpljenje bolečine ljubezni, kajti krščanski Bog je ljubezen. Ni bolečine, ki ne bi postala Božja bolečina in ni smrti, ki ne bi postala Božja smrt. Ne gre za Božji primanjkljaj ali pa za spodrsljaj, ampak za strastno ljubezen do drugega. Bog je sposoben trpeti zato, ker je sposoben ljubiti. Tak Bog ni apatičen, brezčuten in otopel, ampak je simpatičen; v meni vzbuja simpatijo, ne pa odpora in pohujšanja. Škandalozno križanje na Golgoti mi daje najboljši odgovor. Če bi bil Bog nesposoben trpeti, bi bil tudi nesposoben ljubiti in bi bil siromašnejši od vsakega človeka, ki lahko ljubi in trpi. Kljub trpljenju Boga na križu še vedno nimam popolnega odgovora, je pa vprašaje trpljenja in zla izgubilo svojo ostrino. Bogu, ki hoče biti sotrpin, ne morem očitati krutosti. On sam je postal odgovor, apologija, na moje vprašanje. Kajti proti Bogu, ki sam trpi, ni možno protestirati. Pomaga in razume lahko samo tisti Bog, ki tudi trpi. (Bonhoeffer) Tako teologija preoblikuje vprašanje - zakaj trpljenje - v vprašanje - kje je Bog v človeškem trpljenju? Teolog Moltmann gre še dlje in zaključi: »Govoriti o ravnodušnem Bogu, ki ni sposoben trpeti, bi pomenilo iz Boga narediti demona.« V svoji knjigi Križani Bog pa na vprašanje - kje je Bog - medtem ko je v nacističnem taborišču smrti umiral obešeni mladenič, odgovori: »Kje je Bog? Tukaj je. On visi tam, na vislicah.«
Res smo različni. Kar se enemu zdi mikavno, drugega sploh ne pritegne. Temu se udi vse smešno, drug se pa nad vsem kremži. Zanimivo je poslušati kake debate. Razpravljavci se zlepa ne pomirijo, tako različna so njihova stališča. Tudi v kakem parlamentu se poslanci kdaj mikastijo. Starši hitro povedo, da morajo svoje vzgojne prijeme prilagajati vsakemu otroku posebej. Učitelji imajo enake izkušnje. Niti sodniki, radi povemo, ne merijo z istim vatlom. V svetu in življenju gre vse na dvoje. Hrib zahteva dolino. Vročini sledi hlad. Uspehu neuspeh. Kosata se ogenj in voda. Sledita si svetloba in tema, dan in noč, nasproti jutra stoji večer. Nad zdravjem preži bolezen; včasih je pa medicina hujša od bolezni, se zna veselo in zadovoljno vzradostiti zdravnik, ko je zdravljenje uspelo. Kljub vsemu se vsako življenje prevesi v smrt, saj ima prav vsak začetek tudi konec. Nasprotje polnosti je praznina. Nič, pravi pesnik, pa je dano živemu samo slutiti in šele ko za zmeraj zapre oči, tudi biti. Ta biti in ta nič sta vznemirljiva. Na njun račun se tudi naše mišljenje o stvareh kolje na dvoje. Smisel in nesmisel. Ne enega ne drugega ni mogoče prijeti, vseeno se je pa mogoče odločati zanju. Pravzaprav nujno. Izkušnje kažejo, da se laže prebija čez ovire, kdor vidi v svojem bivanju smisel in se oprime dejavnosti in volje, da bi bil sokoristen v svojem okolju. Človeštvo sploh ne bi napredovalo, če se ne bi kot posamezniki stegovali v prihodnost. Človek bi ostal zgolj nagonsko bitje in iz svojega početja ne bi razvil kulture in ne civilizacije. A smo si različni in na dvoje tudi v njima. Bela mačka ne ubije črne mačke, ker je črna, je napisala v šolsko glasilo neka učenka, beli človek pa ubije črnega človeka, ker je črn. Vsak dan se bolj bojimo nasilnih dejanj. Miroljubnosti stoji nasproti vojna in njena oblika je terorizem. Otroke bolj zanimajo elektronske igrače dvomljivega pomena kot nekoč lopatka in majhna samokolnica. Pravzaprav je pa že Rousseau klical: Nazaj k naravi! Žal se tudi v njej odvija nenehni boj. Pa vseeno, mar nima človek tudi – vesti, da na njej gradi kulturo miru sožitja v različnostih.
Ravnokar sem parkirala avto na parkirišču ob železniški postaji, uspelo mi je priti pravočasno, ob 19.38 pride vlak, na katerem bo sestra, ki se vrača s Poljske. Parkirišče je še kar polno, ljudi je pa malo. Oblačno je, hladno. Spustim se po stopnicah v podhod, pogled mi obstane na novem prikazovalniku odhodov in prihodov vlakov. Zamuda bo, 11 minut. Hmm. Kar naenkrat se moje hitenje ustavi. 11 minut. Kaj naj zdaj? 11 minut ni skoraj nič, a ta hip se mi zazdi zelo veliko časa, kar zgubljena sem. Na peron ne grem, ker piha, hodim vzdolž oglasnih desk, prodajnih avtomatov, redkih mimoidočih. Enajst minut - nič in vendar čutim, da se je ustvaril odmik, svet se je zame ustavil, življenje se odpira pred menoj z novim pogledom. Ko opazujem ljudi, me spreleti misel - po čem lahko razberem, da je Bog med nami, da obstaja. Kje je kak znak o Njem? Vabilo v kino, avtomat s pomarančnim sokom, obvestila o pravicah potnikov … Nikjer ničesar primernega. Za hip me stisne hlad tudi okrog srca. Smo res taka družba, smo res tak svet, da Boga ni? Zagledam se v mlad par, on ji razlaga, kam morata iti, zdi se skrben in pozoren. Nekaj lepega ostaja ob pogledu nanju. Zamotim se s sprehodom po drugi strani podhoda, minute se vendar premikajo. Grem na peron in razmišljam, koliko ima sestra prtljage, jo bom lahko nesla po stopnicah? Končno, vlak se pripelje, pregledujem, skozi katera vrata bo izstopila. Jo opazim hitro, a vidim, da je za njo mlajši gospod, ki je prijel njen kovček in ga postavil na tla perona. Zahvaljuje se mu in jaz sem že tudi ob njej. Po kratkem pozdravu mi reče: »Nič mu nisem rekla, kar prijel je moje stvari in jih prestavil z vlaka.« Takrat se mi je posvetilo. Znamenja o Bogu so! Niso vedno na razpolago izdelana pobožna znamenja, izrecna obvestila, kapele. Obstaja govorica ljubezni, spoštovanja do bližnjega, ki sporoča, da Bog je. Sestri nisem omenjala svojega iskanja, sem pa opazila, da se je izza oblakov, ko sva prišli skozi podhod do parkirišča, pokazalo sijoče večerno sonce. Kot bi mi sam Stvarnik hotel reči, drži, med vami sem. Ubi caritas, Deus ibi est. Kjer dobrota je, ljubezen, tam je Bog. Enajst minut, ki so se mi vtisnile v srce. Enajst minut mestne Ljubljane, na videz neme o Bogu. Enajst minut, ki so me naučile: ko se ustavim in zaznam hrepenenje ter vprašanja iz globin v sebi, ko se podam na pot iskanja skozi zmedo in nejasnost - odgovori pridejo. Bog nam prihaja naproti.
Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv ,prekinjeni temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsak bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja z čustvi, ki vedno, vsako sekundo spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha? Ja, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci. Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi ostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku. Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebno za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene od dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi. Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga. DUH, srčika duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito. Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav. Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a še z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno se dan odvija po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kvalitete življenja,ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega ali drugega ali tretjega.
Grški filozof Heraklit je bil prvi modrec, ki je spregovoril o minljivosti in nenehni spremenljivosti sveta. Takole pravi: »V isto reko vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo.« Povedati je želel, da je tok reke že vsak trenutek nekaj drugega in tako tudi mi sami nismo več en sam trenutek isti. Zavest o minljivosti življenja in poskusi za doseganje nesmrtnosti pa so najbrž stari skoraj toliko, kot je staro človeštvo. A pred več kot dva tisoč petsto leti so filozofi z razmišljanjem o minljivosti poskušali ljudem povedati predvsem to, da iz strahu pred smrtjo človek v svojem življenju počne mnoge nepomembne, slabe, celo zle stvari. Filozof Parmenid je v svoji pesnitvi O resnici pozival ljudi, naj se obrnejo proč od minljivega, stvarnega sveta in se zazrejo v večno, čisto luč resnice. Tales je trdil, da se smrt prav nič ne razlikuje od življenja. Na vprašanje, zakaj potem ne umre, pa je modro pripomnil: »Ker ni nobene razlike.« In ko so na smrt obsojenega filozofa Sokrata njegovi prijatelji želeli z organizacijo pobega rešiti iz ječe, jih je zavrnil, da bi iz strahu pred nečem, česar v resnici sploh ne poznamo, izdal svoje dotedanje misli, svoje besede in svoj način življenja. V spisu njegovega učenca Platona z naslovom Fajdon pa pravi, da je pravzaprav celotno življenje filozofa na Zemlji nekakšno očiščevanje duše, neke vrste vaja ali priprava na smrt, ko naj bi človek končno, ločen od telesa, te »ječe duše«, kot mu pravi, zrl božansko resnico in lepoto. Naše telo je torej tisto, ki nas peha k nenehnemu uresničevanju doživeti – imeti – uspeti. Pri tem pa človeško dušo odvrača od razumne, preudarne presoje, v kateri bi zmogla ločevati dobro in slabo. Obrat k dobremu je torej obrat k neznanemu, zato je tako težak in zato smo pred njim tako zelo prestrašeni. A če bomo zmogli tudi smrt prepoznati kot novo izkušnjo, kot nekaj svetlega in dobrega na naši poti, bo tudi naše življenje z razumno presojo že tu in zdaj usmerjeno k dobrim delom.
Vse svoje budno življenje smo razpeti med svoje želje in strahove. Želje nam naznačujejo tiste stvari in dogodke, ki bi jih radi pridobili, ohranili, ali bi jih bili radi deležni, strahovi one, ki jih ne maramo, bi se jih radi znebili in bežimo od njih. Problem želja in strahov je, da takoj, ko jim dovolimo vstop v svojo zavest, okupirajo ves naš duševni prostor, tako da nimamo mi njih, temveč oni “imajo nas”. Včasih nam prav despotsko narekujejo naše početje in izrinjajo vstran vse možne kritične pomisleke. To pomeni, da nismo več tako avtonomni kot poprej, ko še nismo bili pod vplivov teh želja ali strahov. Toda brez želja in strahov ne znamo živeti, saj se zdijo nujni del našega življenja. Je možno kako preseči želje in strahove, ne da bi se odrekli svojemu življenju? Mislim, da je to možno, če smo sposobni transformirati želje in strahove iz njihove “surove” oblike v bolj prefinjene oblike. Tu mislim predvsem na stremljenja in modro previdnost. Bistvena razlika med željo in stremljenjem je, da željo poganja v prvi vrsti njen predmet, ki je nekako zunaj nas, pa vendar težimo k njemu, stremljenje pa ima svoje gonilo v prvi vrsti v nas samih, še bolje, v tem, kar resnično smo. Podobno strah poganja njegov predmet, od katerega bežimo, modro previdnost pa “poganja” naša notranja moč, namreč prav zvestoba temu, kar resnično smo. Seveda je razlika med željo in stremljenjem ter med strahom in modro previdnostjo le relativna, a vendar v praksi znamo razlikovati ene od drugih. A kako naj se naučimo spreminjati svoje želje v stremljenja, strahove pa v modro previdnost? Velike duhovne tradicije človeštva nam vse po vrsti pravijo: obrnimo se k našim globljim plastem, onkraj vsakdanjega jaza, ki je dozdevno brezupno razpet med željami in strahovi. Če se znamo obrniti k tem plastem, potem se tako rekoč avtomatsko spremeni vsa duševna dinamika. Ena od posledic tega preobrata je tudi postopno spreminjanje želja v stremljenja in strahov v modro previdnost. Vendar pri tem ne smemo računati na hipne spremembe in rezultate. Moramo vztrajati pri obračanju k svojim globljim plastem, kjer preprosto smo, kar smo, brez drugih kvalifikacij, predvsem pa brez mask, ki si jih tako radi natikamo. Tedaj naše površinske želje in strahovi hitro pridejo in preminejo in puščajo duševni prostor odprt za prevlado globljih stremljenj in notranje moči.
Otroka, ki je zdrav in zadovoljen, se ne moremo nagledati. Drugačen je od vsega drugega, kar še obstaja. Njegovo telo in vse, kar lahko izrazi s svojim otroškim mišljenjem in čustvovanjem, je utelešeno upanje. V otroku ni notranjih bojev, velikih dilem in strahov, ki tarejo odrasle. Ker se popolnoma zanese na svoje starše, lahko mirno zaspi. Otrokovo spanje je zares videti sladko, saj ga preplavlja presežna milina angelov varuhov. Ker popolnoma zaupa, bremena prelaga na tiste, ki ga imajo radi. Zato ni čudno, da Jezus odrasle večkrat spomni, naj bomo kakor otroci. Predvsem v tem, naj tako kot otroci staršem, sami zaupamo Bogu. Upanje nas ohranja. Toda upanje ni isto kot optimizem, kot nekakšna pozitivna notranja naravnanost. Sv. Peter pravi, da nas je Kristus prerodil za živo upanje. To upanje se ne navezuje na kak konkretni cilj, ali željo, ki jo imamo. Pač pa je upanje tisto notranje duhovno stanje, da lahko gledamo prek vseh protislovjih tega sveta, kriz, zmot, katastrof in bolečin, ki nas zadenejo. Upanje je po Pavlu poseben dar Svetega Duha, da nas ne stre spoznanje, ker se moramo nenehno poslavljati od toliko lepega, kar je ohranjeno v našem spominu, na kar smo navezani in je postalo del nas. Ob vsem, kar izgubljamo, in od česar se poslavljamo, se lahko pogreznemo v brezdanjo otopelost. Izgubljanje dragih oseb in dobrin se seli v boleč spomin; prek njega skušamo krčevito ohranjati, kar se ohraniti ne more. Minevanje želimo nekako nadzorovati in ga narediti za neboleče. Sv. Peter pa nam jasno pove, da to ni mogoče, pač pa je možno nekaj drugega, da se lahko po veri v nas razodeva Božja moč, da v vsem lepem, kar doživimo, ne vidimo ničesar dokončnega, pač pa samo znamenje prihodnjega življenja, ki nam je obljubljeno, čeprav o njem nimamo predstave. Do časa tega razodetja, dodaja sv. Peter, trpimo bridkosti, v njih se preizkuša naša vera, ki pa je dragocenejša od zlata, ki je minljivo. Petrov pogled je morda videti nerazumljiv, ali celo prazno obračanje besed, a kogar se je vsaj od daleč dotaknila Kristusova beseda, bo upanju, o katerem govori sv. Peter, pritrdil.
V Svetem pismu je Bog tisti, ki je ustvaril stvarstvo ter ga tudi osvobaja in odrešuje. Papež v okrožnici opozarja, da ljudje nismo lastniki stvarstva, zato je v tej luči vsako mučenje in trpinčenje kateregakoli bitja, nasprotno človekovemu dostojanstvu. Kljub temu pa ne more biti pristno usmiljenje do drugih bitij v naravi, če hkrati v srcu nimamo spoštovanja, sočutnosti in usmiljenja do ljudi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja preko konkretnega odnosa do sveta vstal od mrtvih in je prisoten v vsem stvarstvu. Kje so vzroki ekološke krize? Jedro diagnostike sodobne dobe je pretirana stopnja antropocentrizma, ki prinaša mišljenje ”za enkratno uporabo”, ta pa opravičuje vsako obliko odpadkov, tako naravnih kakor človeških. Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi … to je logika mafije, trgovcev z orožjem ali človeškimi organi ter ubijanje nerojenih otrok, ki ne odgovarjajo načrtom staršev.” Okrožnica v tem poglavju obravnava tudi meje znanstvenega napredka z jasnim poudarkom na gensko spremenjenih organizmih. Leto usmiljenja nam lahko pomaga odkriti, kaj naj naredimo. Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Cerkev ne more določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike o okolskih temah, vabi pa k poštenemu in preglednemu dialogu zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu Ekološka kriza se začne v naši notranjosti. Korenine te krize se nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. V to je potrebno vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Potrebno je začeti s spremembo življenjskega sloga, ki odpira možnost, da izvajamo ”zdrav pritisk” na tiste, ki imajo moč odločanja. Celostna ekologija gre preko preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi pretrgamo logiko nasilja, izkoriščanja in egoizma. Veren človek sveta ne more občudovati ”od zunaj”, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji.
Francis Bacon, filozof iz 16. stoletja, ki velja za začetnika angleške novoveške filozofije, je v svojih spisih zelo hvalil znanost. Verjel je, da je znanje moč, cilj filozofije in znanosti pa naj bi bil v tem, da človeku omogoči gospodovanje nad naravo, s tem pa naj bi se izboljšalo tudi posameznikovo življenje. Največjo odliko obeh disciplin je videl v njuni praktični uporabi, v njuni aplikaciji na svet in ne v golem teoretiziranju. Da pa bi znanost lahko opravljala svojo nalogo, bi morala najprej osvoboditi človeka vseh njegovih predsodkov oziroma idolov, ki jih oblikujeta tako razum kot čutno zaznavanje. V svojem delu z naslovom Novi Organon je tako ločeval med štirimi vrstami predsodkov: v prvo skupino je uvrstil zmote, ki so skupne celotnemu človeštvu – razum namreč s posploševanjem in abstrakcijo izkrivlja pravo podobo stvarnosti. Ker pa je ta zmožnost skupna vsem ljudem, so tudi podobe sveta, ki jih razum izoblikuje, enako napačne. Dalje človek vse presoja s svojega stališča, vse primerja s seboj in vse izpeljuje iz sebe, kar pomeni, da ne more zavzeti objektivnega stališča do stvarnosti. Njegov pogled je nujno subjektiven in zato popačen. V drugo skupino sodijo zmote, ki nastanejo zaradi posameznikovih lastnosti, navad, nagnjenj, vzgoje in drugih osebnih značilnosti. Vse to še dodatno kvari moč razuma, ki že sama po sebi ni neoporečna. Vsak posameznik ima torej ne samo subjektiven, pač pa tudi le njemu lasten, edinstven pogled na svet. T. i. predsodki trga so dalje zmote, ki jih ustvarja jezik – zlasti problematične so bile za Bacona besede za pojme, ki jih sploh ni oziroma niso nekaj čutno zaznavnega, na primer sreča, izvor, misel in podobno. Takšni izrazi le zmedejo človeka, poleg tega pa je njihov pomen odvisen od nekega določenega časovnega obdobja. Najnevarnejše pa naj bi bile prav zmote filozofije, ki bi jih morali skupaj z ostalimi predsodki zavreči. Seveda se je Bacon zavedal, da teh zmot ni mogoče povsem izkoreniniti, saj je ravno zmotljivost bistvena značilnost človekove narave. Kljub temu si je prizadeval, da bi se te subjektivnosti in težnje k predsodkom vsaj vedno bolj zavedali in jih poskušali prepoznati. Tako bi bolje razumeli, od kod izvirajo naši pogledi na svet, hkrati pa bi bili tudi tolerantnejši do predstav drugih.
Vsi si prizadevamo, da bi čim več vedeli, da bi bili čim bolj izobraženi, da bi čim več prebrali. Gotovo je znanje zelo pozitivna vrednota. In včasih skoraj zavidamo tistim, ki znajo naštevati citate različnih avtorjev, iz raznih knjig, kar tako iz rokava. Lepo, zares lepo! Je pa še ena knjiga, ki jo ima vsakdo izmed nas v rokah in nanjo radi pozabljamo. To je živa knjiga mojega življenja, tvojega življenja, življenja vsakega izmed nas. Vsaka od teh knjig je enkratna, neponovljiva, zanimiva, napeta, zelo realna. V njej ja zapisana vsa modrost življenja. Samo brati jo moramo, o njej razmišljati, poiskati povezave med različnimi dogodki in različnimi srečanji. Če to knjigo dan za dnem prebiram, o njej razmišljam, potem lahko tudi vedno bolj spoznavam, da se nič v mojem življenju ne dogaja slučajno, da je vsaka najmanjša stvar povezana z nekim večjim Smislom, da tudi najbolj žalostni dogodki niso samo žalostni, težki, ampak se iz njih rojeva tudi veliko pozitivnega. Morda nas ravno mejne življenjske situacije, rojstvo, bolezen, umiranje, smrt, spodbudijo, da se ob knjigi svojega življenja ustavimo in jo začnemo prebirati. Potem tudi bolezen ni več samo nekaj izven mene, ampak del moje življenjske zgodovine, del te žive knjige mojega življenja, v kateri ima vse, prav vse, kar se dogodi, svoj pomen. In če vsega tega ne bi bilo, potem to nisem več jaz. Včasih, ko poslušam ljudi, ki vedno znova citirajo tuje ljudi in njihove misli, iz sebe pa ne povedo ničesar, si mislim, koliko bogatejše bi bilo njihovo govorjenje, če bi spregovorili iz knjige svojega življenja. Tudi če bi bile njihove besede na videz skromne in nebogljene, bi bile dragocenejše kot vse drugo. Ne bi bile posnemanje nečesa, ampak bi bile nekaj.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Še nekoliko sramežljivi pomladni žarki so zarisali svetlobo na stekleno stran fasade nekdaj umetelne modne hiše v središču prestolnice. Skupaj z njimi so svojo jutranjo melodijo ponesli tudi zvonovi bližnjih cerkva. Mesto se je že davno prebudilo in zaživelo. Prvi turisti, navadno iz otoške države na Daljnem vzhodu med Tihim oceanom in Japonskim morjem, ovešeni z dragocenimi fotoaparati na svojem le dvodnevnem postanku v naši domovini, lovijo dragocene motive. Nedaleč stran v brezhibni angleščini vodnik večjo skupino popelje v najpomembnejši baročni spomenik v državi. Še prej pa zaustavi korak ob pesniku in njegovi muzi. S pomladjo in poletjem bodo v polnosti zaživeli številni turistični kraji. Že prvi sončni in topli dnevi so dovolj zgovorni. Človek ima rad svetlobo, rad je zunaj, rad naredi korak ali dva po cvetočem parku ... in ne nazadnje človek rad potuje: kakorkoli že poimenujemo to premikanje iz kraja v kraj: romanje, potovanje, potepanje, ekspedicija, letenje. Tisti, ki so prehodili Jakobovo pot do svetišča svetega Jakoba v Composteli, vedo povedati, da se naše romanje, popotovanje začne na domačem pragu. Ni pomembno, kako dolga bo naša pot. Dan ali dva, mogoče ves mesec. Niti ni pomembno ali smo turisti, popotniki ali romarji. Verni ali neverni. Mislim, da nam je vsem skupna priprava, zunanja in notranja. Upam si trditi, da nas vsako romanje, potovanje spremeni. Nič hudega, če v letošnjem letu ne boste mogli odpotovati na eno izmed desetih destinacij po izboru popotnikov. Lahko ostanete tudi v domovini, se za kakšen dan ali dva odpravite na potep. S kolesom, z vlakom ali avtobusom ... ali pa premerite razdaljo domačega kraja ali obhodite katerega izmed slovenskih jezer. Lahko se povzpnete tudi na bližnji hrib in s pogledom objamete širjave. Sama sodim med večne zaljubljence domače zemlje. Pritisnila sem na marsikatero kljuko, žal tudi zaklenjenih cerkvenih vrat, se neštetokrat izgubila in našla. Še vedno nisem zakopala svojih sanj, da bi nekoč lahko živela samo od tega, kar sem videla in spoznala, da bi na številne prehojene poti popeljala radovedne popotnike, romarje ter z njimi podelila svoja občutenja. Velikokrat se spomnim na gospoda v devetdesetih letih, ko mi je potem, ko sem njegovo skupino popeljala skoraj na konec slovenskega sveta, dejal: »Hvaležen sem vam. Teh krajev nikoli ne bi videl, če ne bi bilo vas.« Svoje popotne vtise vsak izmed nas doživlja, beleži in deli po svoje. Tako kot nas doživljajo domačini, kamor prihajamo. In kamorkoli že bomo šli, ne pozabimo, da smo predvsem njihovi gostje.
Vprašanje človekove svobodne volje je eno temeljnih filozofsko-teoloških vprašanj, ki pa v zadnjih desetletjih vse pogosteje spremlja tudi znanstvene razprave, predvsem na področju kognitivnih znanosti in nevrologije. Ali je človek dejansko svobodno bitje? Kaj sploh pomeni biti svoboden? In ali se lahko izognemo dilemi o »absolutni svobodi« na eni, in »absolutni determiniranosti« na drugi strani, tako da svobode ne pojmujemo kot gole danosti oz. iluzije, temveč kot duhovno-eksistencialni proces? Torej: Svoboda kot osvobajanje? Ravno to pozicijo običajno zagovarjajo islamski mistiki, ki svobode ne prepoznavajo kot golo dejstvo, temveč kot rezultat posameznikovega duhovnega prizadevanja. »Sufizem je svoboda«, je zapisal veliki muslimanski mojster Al-Hudžviri. Toda v kakšnem smislu je sufizem svoboda? Ali drugače. Katero je tisto visoko dejanje, po katerem se sufizem odlikuje in ki človeka iz bitja nujnosti predrugači v bitje svobode? Sufiji odgovarjajo: to dejanje je odpovedovanje! Ravno moč odpovedovanja, sposobnost odrekanja je za islamske mistike tisti akt, s katerim človek preseže svojo determinirajočo naravo, ja, svoje naravno stanje, in se prebije iz duševne v duhovno sfero, sfero duha, tj. sfero svobode. Odpoved tu torej ni razumljena afektivno, temveč eksistencialno. Sposobnost odpovedovanja je zato duhovna vrlina, samo dejanje odpovedi pa najvišji izraz zmage nad samim seboj. Iz perspektive islamske duhovnosti svoboda torej ne pomeni »početi, kar želimo«, temveč, ravno nasprotno, »odpovedati se temu, kar običajno počnemo«; odpovedati se rečem, dobrinam, navadam in dejanjem, ki nas predvsem kot čutna bitja samodejno privlačijo in celo zasužnujejo. Uresničitev svobode je tako povezana z zmožnostjo odpovedovanja. Človek je svoboden toliko, kolikor se je sposoben (notranje) osvoboditi, tj. preseči svojo primordialno naravo. Odrekanje je znak moči, dejanje duha, akt svobode, svoboda pa se uresničuje le kot osvobajanje. Etika odpovedovanja je etika duhovnega negovanja – prastara vrlina mistikov, modrecev in svetnikov, ki pa je današnjemu človeku v svetu neštetih skušnjah, navezanosti in odvisnosti morda potrebna bolj kot kadarkoli. Bližajoči se mesec Ramadan ponuja muslimanom dodatno priložnost za vajo v odpovedovanju in s tem za predrugačenje lastnega značaja in lastne zavesti. Kajti cilj vadbe v odpovedovanju je navsezadnje samoobvladovanje in spoznanje.
Neki kralj je imel na dvoru dva slikarja, ki sta bila med seboj velika tekmeca. Nekega dne je dejal: »Želim odločiti, kdo od vaju je boljši. Zato bosta risala na isto temo, da bom lahko presodil. Tema slikanja je mir.« Slikarja sta se strinjala in čez teden dni sta se vrnila s svojima umetninama. Slika prvega umetnika je prikazovala sanjsko pokrajino s hribi in z jezerom s popolnoma mirno gladino. Slika je odražala mir in spokojnost, toda kralj je dejal slikarju: »Slika je zelo lepa, toda uspava me.« Zatem je svoje delo predstavil drugi umetnik. Prikazovala je bobneč slap. Bila je tako dobro narisana, da si skoraj slišal njegovo bobnenje. »Toda to ne predstavlja miru, kakor sem naročil!« je jezno dejal kralj. Slikar je spodbudil kralja, naj si še natančnejše ogleda sliko. Potem je kralj opazil podrobnost, ki jo je prej prezrl: med skalami ob slapu je rastel grm. Na njegovih vejah je bilo ptičje gnezdo. Ko je natančneje pogledal, je še opazil ptico, ki je sedela na jajcih in imela zaprte oči. Pričakovala je, da se iz jajc izležejo mladiči. Čudovita podoba miru! Ko si je kralj podobo natančno ogledal, se je navdušeno ozrl k slikarju in dejal: »Tvoja slika mi je zelo všeč. Sporočil si nam zelo pomembno stvar o miru: mogoče je biti doseči mir celo sredi hrupa življenja.« Jezus v evangeliju, zlasti v svojem poslovilnem govoru, veliko govori o miru. Pravi tudi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet,« (Jn 14, 27). Mir, ki nam ga zapušča Jezus je drugačen od miru, ki si ga predstavljamo. Kakšna je razlika med mirom, ki nam ga daje svet in Kristusovim mirom? Svetopisemski izraz za mir je šalom. To pa je več kot samo odsotnost vojne, težav, skrbi, bolezni. Mir ni isto kot spokojnost. Spokojnost je zunanja, mir pa je bistveno notranji. Je stanje notranje mirnosti in označuje pravi odnos z Bogom in drugimi. Bistveni del miru je pravičnost. Zato hudobni ali nepravični ne more okušati miru. To je mir, ki ga je hotel prikazati slikar: mogoče je biti doseči mir celo sredi hrupa življenja, ko zmoremo biti osebno povezani s Kristusom. Človekovo globoko hrepenenje po miru lahko nasiti tisti, ki je po vstajenju pozdravljal učence: Mir vam bodi.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Pred leti mi je prijatelj svetoval naj se udeležim delavnice risanja – pravilneje rečeno: pisanja ikon. Ker sem zaslutil, da utegne biti to zame rešilno, sem se odzval. Bil sem namreč v obdobju preutrujenosti, ki je budila v meni temačnost misli in počutja. Že na začetku nam je ikonopisec – voditelj tečaja razložil, da ni najpomembnejša tista lepota, ki se bo prebudila na ikoni, pač pa je najdragocenejša prebujenost nas, po katerih bo ikona nastala, v Sveto in zato svetlo. Najprej smo na podobo nanesli najtemnejše odtenke. »Ne zapirajte vase svojih temnih razpoloženj,« nam je naročal voditelj. »Izpostavite jih v božje.« Nisem ga čisto razumel, a sem ob nastajanju ikone počasi doumel: Na podobo se nanese najprej temina, kot podoba tiste, ki se tolikokrat prebudi v meni. »Naj se v vas in po vas na ikoni prebudi Sveto – svetloba življenja;« je rekel ikonopisec. »Zato kličite Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me. Kličite Sveto, da se prebudi v vas svetlo.« Staro izkustvo je: S ponavljanjem svetega imena se človek budi v območje Svetega. V klicanju svetega imena se svetlita ikonopisec in po njem podoba ikone. Pri tem je potrebna velika potrpežljivost. V rasti človeka in ikone ni bližnjic. Ikonopisje je šola potrpežljivega prebujanja iz temin v svetlobo življenja: nanašanje sloja za slojem vedno bolj svetlih barv, skozi katere odsevajo vsi prejšnji nanosi. To je zgodba zorenja človeka ikonopisca kot je bila to nekoč zgodba osebe, ki se prebuja na sveti podobi. Na določeni stopnji nastanka ikone, se v sveti podobi zazna prisotnost upodobljenega. To je trenutek, ki je v pisanju ikon neponovljivo lep; trenutek, ko zaznaš, da nisi sam, da si v območju svetega. Tudi zato se ikone počastijo s poljubom ali poklonom. Spoštovani, želim, da se v temačnih počutjih ne bi nikoli osamili, da bi se s klicanjem božjih in človeških bližin vedno znova prebujali k notranji moči in radosti bivanja. V nas je tako silno hotenje po svetlem in Svetem.
Neveljaven email naslov