Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel.
\tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.«
Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel.
\tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.«
Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan.
Življenje nas včasih preizkuša tudi tako, da se znajdemo v navidezno brezizhodnem položaju. V taki situaciji spoznaš, da ti ne preostane drugega kot neizmerno zaupati. Se popolnoma predati. Moliti. Ob tej predaji občutiš svojo majhnost in nepomembnost. Postaneš ponižen. Neskončno ponižen. Poklekneš in se povsem predaš. Vetru. Soncu. Vseeno komu ali čemu. Ob tem spet potrdiš tisto končno resnico do katere prideš v takih trenutkih, da je večino stvari v tvojem življenju vnaprej določenih. Tvoja svobodna volja pa je v glavnem le navidezna. In, ko si na tleh, ko si povsem ponižen zmagaš. Takrat se zgodi čudež. Šele, ko si ponižen spoštuješ Življenje, takrat vse ljubiš, vse razumeš in vsemu služiš. Šele takrat lahko spoštuješ drugega. To pa je temelj medčloveških odnosov in sploh odnosov z živo in neživo naravo. V najglobljem zavedanju, da smo vsi ENO, se mi nehote vsiljuje razmišljanje o znanstvenem pristopu k reševanju medčloveških odnosov. Ali je um tisti, ki nam lahko poda rešitev iz teme, v katero je zašla zahodna industrijska civilizacija? Ali nas bo etična odgovornost spet vrnila k samemu sebi? Človekova energija, moč, ki nam je sprva omogočala preživetje, se je skozi stoletja spremenila v silo, ki se je na mnogih področjih obrnila proti človeštvu. Ta sila velikokrat ruši naravno ravnovesje, nas vodi proč od etične odgovornosti in onemogoča medkulturno harmonijo. Danes se sprašujemo ali lahko naše preživetje temelji na takšni sili. Je ta energija tista, ki nam bo zagotovila prihodnost, temelječo na humanih vrednotah povezovanja in spoštovanja? Odgovor se ponuja v naši želji po večji etični odgovornosti in tudi po novih konceptih, ki bi bili dostopni vsem. Sprostiti bo potrebno novo energijo, ki bo dajala moč šibkim, ki bo zadostila radovednim, ki bo spoštovala odstopanja od splošno sprejetih norm, ki bo dajala možnost sodelovanju, ne nadvladi. To je čista energija, katere sadove bo človeštvo želo še v daljni prihodnosti. To bo omogočalo posamezniku in družbi razvoj vsega potenciala s katerim je povezano celotno človeštvo. Le tako bomo lahko zadihali kot civilizacija brez ločenosti med črne in bele, revne in bogate. Navidezna ločenost je namreč samo tančica, ki prekriva dejansko stanje naše družbene razslojenosti, neenotnosti in propadajočih struktur in narave, ki nas opominja, da nismo sami.
Verjetno te besede, ki prihajajo iz radijskega sprejemnika, poslušate sede. Morda ste ravno sedli k zajtrku. Sedenje je drža, ki je v modernem zahodnem svetu ena najbolj razširjenih. V marsikateri službi presedimo veliko časa – bodisi za računalnikom, za okencem, za volanom ali ob kateri drugi napravi. Potem pa še doma preživimo marsikatero uro pred televizijo, računalnikom - spet sede. Lahko slišimo številna opozorila, da sedenje dolgoročno precej slabo vpliva na naše zdravje in da ga je dobro nadomestiti ali pa vsaj vsake toliko prekiniti. Sedenje ima v različnih duhovnih tradicijah tudi globlje pomene. V judovstvu je sedenje že od nekdaj predstavljalo znamenje moči, avtoritete v učenju. Tudi ko se Jezus v evangelijih usede, da bi učil, njegovi poslušalci razumejo to njegovo gesto kot zgovoren izraz moči in avtoritete. To lahko pri obredih vidimo še danes, saj imajo škofje možnost pridigati sede. V različnih budističnih tradicijah s sedenjem umirijo duha, v nekaterih smereh je znanje, kako prav sedeti, osrednjega pomena. Zgodba pa govori o beraču, ki je vsak dan sedel pri mestnih vratih in mimoidoče prosil miloščine. Da pa ne bi sedel na golih tleh, si je poiskal zaboj. In od takrat naprej je vedno sedel na tem zaboju, ne da bi pogledal, kaj je v njem. Mimo je prišel neki človek in ga vprašal, kaj ima v zaboju. Berač, presenečen nad vprašanjem, je odgovoril, da ne ve. Dejansko ni vedel, niti ni pomislil, kaj bi bilo v njem, saj ni nikoli pogledal vanj. Od takrat naprej je začelo berača zanimati, kaj je v zaboju. Radovednost, kaj je v njem, je bilo tako veliko, da je vstal, odprl zaboj in presenečeno zastrmel nad tem, kaj je videl. Toliko let je sedel na zakladu, pa tega sploh ni vedel. Tudi mi se pogosto precej nezainteresirano usedemo, da bi na primer začeli neko delo, ker smo to storili že tisočkrat in tisočkrat. Spet samoumevna in tako znana drža. Ne vidimo zaklada, ki se skriva v tistem trenutku, v tej drži, ki nam je lahko že zoprna. In tako niti za malo ne premaknemo zaboja, na katerem sedimo.
Danes je tiha nedelja. Tudi papeška. Kaj naj pomeni? Da naj bi molčali in se izogibali ljudem? To ni smisel bivanja. Če se sporazumevajo tudi rastline - sicer neslišno za naše zaznave – in če se kolikor toliko zmoremo pomeniti z živaljo, pa naj nam bi koledar ponujal nedeljo molka? Tiha nedelja sodi v sklop verskega obreda. V naših cerkvah so zagrnjeni vsi križi. Simbol se nanaša na Kristusovo trpljenje. Bliža se kalvarijski dogodek; golgota. Zakriti križi vabijo k umiku navznoter. K premisleku. Pri tem ni nujno treba biti vernik. Kristusovo trpljenje je prešlo že v metaforo vsega hudega in najhujšega. Preživljam svojo kalvarijo reče marsikateri neverujoči človek. Vse vojne, vsi zločini s svojimi žrtvami so podoba kalvarije, onega golgotskega griča tam v Jeruzalemu. Končno ob tem človek tudi obmolkne. Saj ni več besed. Lahko samo ponikne sam vase, da se zave hudobije vsega zla na sicer tako mamljivo lepem svetu. A kaj zdaj? Usekati nazaj, zbrati vse armade in pokončati zlikovce? Nič ne bo bolje; to bi se bili iz zgodovine že lahko naučili. Tiha nedelja nam v premislek ponuja Jezusovo srečanje s prešuštnico. Moral bi jo obsoditi, morala bi biti kamenjana do smrti. On pa: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.« Pa so se pravičniki takoj potuhnili. In on? »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in ne greši več.« Hja, žal se tako preprosto danes težave ne rešujejo prav pogosto. Vzorec za kraljevino miru in prijateljstva pa kljub vsemu ostaja odpuščanje, čemur v političnem jeziku raje pravimo zgladitev odnosov, diplomatsko reševanje problema. Naj ne bi tekla nedolžna kri! Pa lije še v potokih. Kot papeška nedelja spominja ta na vlogo vrhovnega pastirja črede. Koliko daleč seže njegovo poudarjanje sožitja in odgovorne skrbi za ves svet in v njem za ljudi s prikrajšano pravico do vsakdanjega kruha? Koliko teže ima njegova beseda v visokih organizacijah takih in drugačnih človekovih pravic? Ni treba tehtati med pomenom tihe in papeške nedelje. Skupni imenovalec je edinost v hotenju in prizadevanju za dobro sebi in soljudem. Navzven se imenujemo družba, navznoter občestvo. Imamo obličje in imamo srce. Podpisujemo se z osebnim imenom in z imenom pripadnosti. Enako dopustno je biti vernik kot nevernik. Nedopustna je pa žalitev na njun račun. Tiha nedelja. Sočutje s trpečimi pokaže našo mero človečnosti. Ko so ta čas v cerkvah zagrnjeni križi, naj ne bomo mi zagrnjeni z brezčutnostjo. Če ta nedelja bolj nagovarja kot papeška, tudi prav. Katera koli čreda brez pastirja postane kmalu zgolj krdelo.
Tiho, a boleče je vame zarezala vest, da se je nedavno nazaj za odhod s tega sveta odločila ena izmed oseb, ki sem jo srečevala po službenih hodnikih. O njej sem vedela vse in hkrati nič. O njej sem vedela tisto, kar je zapisala v knjige in tisto, kar so mi o njej povedali drugi ter nekaj let nazaj o njej poročali mediji, ko so jo postavili ob bok uspešnim in podjetnim ženskam. Prišla je v ožji izbor, glavna lovorika je takrat šla v druge roke. Kar seveda ni bilo nič tragičnega. In tega se je dobro zavedala. Njen obraz in telo sta se mi takrat zdeli neizmerno lepi, navkljub posledicam, ki jih v človeškem telesu pusti uživanje tablet. V določeni meri se to zelo hitro prepozna v preveliki telesni teži in nekoliko topem pogledu, ki največkrat zre v prazno. Ne vem, kakšna so bila takrat njena pričakovanja, prav tako ne vem, kaj bi ji takrat prineslo pet minut slave pod soji žarometov. Mogoče je bilo celo bolje, da jo je slava takrat zaobšla. Tudi ne vem, kdaj so ji prvič postavili diagnozo, poznam le njeno strokovno ime. Prav tako ne prebiram več forumov kaj vse lahko s seboj prinese katera izmed duševnih bolezni, čeprav sem se jih, priznam, ob njeni nenadni smrti, zopet poslužila. Čisto preprosto, premagal me je človeški firbec ... in ni bilo potrebno mnogo klikov, da sem izvedela zakaj je umrla. In ne dolgo potem sem izvedela tudi, kako je umrla. Kako strašna je smrt. In kako strašni smo lahko ljudje, da brskamo po tem ali celo širimo informacije. Naj vsaj malo vsaj moje početje opraviči dejstvo, da verjetno to počnemo iz strahu, nevednosti. Kot, da bi nam težke podrobnosti osebo pomagale prebuditi nazaj. Žal mi je le, da se administrator enega izmed resnih spletnih forumov ni odločil odstraniti nekaterih komentarjev oz. mnenj, če hočete tudi nekaterih lastnih izkušenj. Sončni dnevi, navidezno topel dom, meditativna glasba, vrsta prijateljev, tablete različnih oblik ter barv in pozitivno stanje na bančnem računu včasih nista dovolj, da bi se človek odločil za življenje. Kakor tudi temni dnevi, izguba službe, stanovanja, prijateljev ne tirajo vsakega, da bi se odločil narediti konec. Ne samo iz gole radovednosti, temveč tudi zaradi osebne prizadetosti sem že davno nazaj skušala poiskati odgovor na vprašanje: zakaj. Danes ne brskam več, niti ne skušam najti odgovora, temveč samo razumeti in ne obsojati. Verjetno se bo nenadno slovo ženske še večkrat pretihotapilo v moje misli. Bolezen, duševna in telesna, so ji vzele moč in pogum. Vzela so ji vzhajajoča jutra, moč pisane besede, vzela so ji brezskrben nasmeh na ustnicah. Zame bo za vedno ostala bojevnica, brez obtoževanja in modrovanja. Le s sklonjeno glavo in zaprtimi ustnicami sem se lahko poslovila od nje ter spomnila v žlobudrajoči molitvi.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V septembru 2015 je minilo petindvajset let od smrti enega največjih slovenskih esejistov, pisatelja Marjana Rožanca. S svojimi literarnimi besedami je bil prerok naše prihodnosti, saj je na pragu razpada Jugoslavije in osamosvajanja Slovenije zapisal: »Demokracija je pravzaprav nasilje večine nad manjšino… tudi nasilje plebsa nad elito, moči nad resnico. To se pravi, da najboljša opcija nima nobene šanse… Demokracija namreč nastopi in se uveljavi v času, ko je človek že nič. Zaupanje v človeka in spoštovanje človeka prihajata do nas iz nekega drugega obdobja, iz obdobja živega Boga in žive avtoritete, demokracija pa vnaša le nezaupanje.« Danes uživamo grenke sadove tega spoznanja. Človek ni vreden nič – tisti, ki imajo oblast in kapital, se svobodno poigravajo z njegovim življenjem – odločajo, kaj in kako bodo v šolah učili njegove otroke, koliko bo moral delati, da bo lahko pokril vse dajatve, katerim izbranim skupinam bodo podelili nekaj privilegijev, da bodo njihovi zvesti volilci. Cicero je zapisal, da je »zgodovina učiteljica življenja«, a vsaj v primeru demokracije to nikakor ne drži. Svet se ni ničesar naučil iz napak antične demokracije, na katere je pred skoraj 2.500 leti opozarjal filozof Platon. Pred sabo je razočaran zrl propad nekoč trdne, patriotske in močne atenske mestne države in demokracijo doživljal kot negativno obliko vladavine. Hkrati je s svojim dialogom Država postavil spomenik takemu državnemu vodstvu, ki bo preudarno in modro. To je vodstvo, ki je obenem tudi samo vodeno, ker ga vodi edina prava ideja – ideja dobrega, h kateri mora težiti sleherni posameznik. Če Platonovo spoznanje prenesemo v naš čas, lahko demokracija kot pozitivna oblika vladanja zaživi šele tedaj, ko zaradi takih ali drugačnih posameznih idej ne bomo več volili levih ali desnih, ampak tiste, ki težijo k eni sami pravi ideji – k dobremu kot našemu skupnemu najvišjemu cilju.
Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.« Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in seveda: vsem ženam iskrene čestitke ob prazniku: dnevu žena. Veste na koga pomislim, ko razmišljam o poslanstvu žena? Vedno znova na odličnega, a preveč spregledanega slovenskega pisatelja Stanka Majcna. Redki so zmogli tako izjemno kot oni izraziti misli o poslanstvu žensk v današnjem času. Predvsem v dramah je Majcen ustvarjal situacije, v katerih je z izjemno pronicljivostjo razbiral moč in nemoč ženske in moškega v njunem medsebojnem dopolnjevanju. Za Stanka Majcna je ženska tista, ki zazna božji klic v trpečih, in s svojo ljubeznijo privabi moškega v reševanje stisk. Ženska je »poklicana«, da prerašča sebično hinavščino družbe; je tista, ki spelje moškega na romanje do tja, kjer ječijo nemočni. Ženskost zapeljuje moškost in v ljubezni krepi voljo do njegove moči, ki je potrebna za reševanje bolečih stanj sveta. V Majcnovih dramah ženske zapeljujejo. Le tako so za moške možnost preraščanja. Moški želi namreč obstati v znanem in ugodnem. Le ljubezen ga lahko toliko obnori, da preseže ustaljenost, gotovost in v moči ljubezni naredi korak k reševanju stisk svojega doma in širše družbe. Moški in ženska sta drug drugemu dopolnjujoča nuja. Kasija (v istoimenski Majcnovi drami) je tista, ki sanja o novem življenju, ki pa ga lahko uresniči le v povezanosti z močjo moškega, zato ga mora v novost pritegniti. V Kasiji je zbrana bolečina sveta, v njej kliče po ljubezenskem vstopu moškega k reševanju le te. »Zagabilo se mi je življenje,« pravi Kasija. »Takrat si prišel ti. Kakor sonce si prišel, iztegnila sem roke k tebi… Ne pahni me od sebe v noč!… Groza me bo pred samo seboj, če me zapustiš.« Tako kot ozdravlja ljubezen ženske moškega, tako tudi on z vstopom v ljubezenski odnos zdravi njo. Moški lahko žensko obudi ali zamori in enako lahko naredi tudi ženska. Ženskost je za moškega drugi pol, po katerem vstopa v presežnost, mističnost. Je tista drugost, ki je njegova vstopna točka osebne potešitve – uresničitve. Še malce za šalo: Pravimo, da je Bog ustvaril najprej moža – iz njega pa je, kot nadgradnjo, ustvaril še ženo. Ob prazniku vam želim, da bi s svojo žlahtno srčnostjo in intuicijo znale v sodelovanju z moškimi uresničiti družbeno spremembo – tisto nadgradnjo, ki jo naša tavajoča civilizacija tako močno potrebuje. Če je mož glava – pamet je žena uvid, ki usmerja pametovanje k ciljem za dobrobit vseh. Spoštovane žene, prek radijskih sprejemnikov vam pač ne morem izročiti cvet pozornosti. Lahko pa vam izrazim svoj hvaležni poklon.
Srečanje z njo je kot sončni žarek, ki ga čakate cel teden . Kar naenkrat je svet lepši, prijaznejši! Ona je mati petih otrok, vesela sodelavka in odlična kuharica, organizatorka, pomočnica, prostovoljka, vedno pripravljena narediti kaj dobrega, za kar nihče nič ne plača. Zadnjič pa sem na njenem obrazu opazila senco bridkosti. Povedala mi je, da jo je pred nekaj dnevi nekdo izza hrbta ogovarjal, kot – glej, hodi delat kot čistilka, vihti metlo! Saj to vendar delajo žene z juga, ne pa naše! Nikoli se ni branila nobenega dela, delala je tudi kot natakarica – kelnarca. Pet otrok ni malo, saj želi svojim otrokom omogočiti kar najboljše šolanje! In če imaš dva študenta, dva srednješolca in enega osnovnošolca, vsak evro pride prav! Ni ji izpod časti delati navadna dela, nima občutka manjvrednosti, a vseeno boli, da je nekateri dobri ljudje primerjajo z onimi iz juga! Nekaj grenkega še mene stisne v grlu. Moja prijateljica,mati, katehistinja, prostovoljka … a zaradi tega, ker dela kot čistilka, je nekateri gledajo kot nižjo vrsto. Pove mi še, da rada čisti in da se rada druži z ljudmi in je nikoli ne moti, če ji takoj po opravljenem delu spet umažejo hodnik, ki ga je skrbno obrisala. Kaj je to v nas, ljudeh, da se cenimo po visokih izobrazbah, umetni lepoti in kupčkih denarja? Kaj nas žene, da vidimo le cenjene ljudi in tiste, ki se nakopičijo bogastvo tako ali drugače? Zato pa tebi, moja prijateljica, iskrene čestitke! Za tvoje zlato srce, ki kljub vsemu ne izgublja svojega sijaja, in tvoje roke, ki pozlatijo čiščenje, da ni samo nižje plačano delo ljudi iz juga, ampak poštena, spoštovanja vredna služba slovenske žene. Tvoja metla je simbol čistega srca in duše, ki nosi v sebi sliko svoje družine – moža in petih otrok in tašče in tasta. Zato je tvoje delo visoko cenjeno tam, kjer se ne gleda na plačo, ampak na srce! Kmalu bo osmi marec in potem še materinski dan. Rada bi v teh dnevih napolnila internet, medije in srca ljudi s slikami mater, o katerih ne pišemo in ne govorimo. One so med nami kot srčna, topla prisotnost, brez katere bi svet postal mrzel in krut. Rada bi, da bi prišle skupaj ženske z metlami v rokah, matere iz juga, pa tudi tiste iz parlamenta in bogatih pisarn in naredile nekaj lepega in dobrega za svoje otroke in s tem za celi svet. Da ne bi nikoli nihče več poniževal mater in žena, ki v rokah držijo metlo in čistijo naše hodnike, sobe, stranišča, a tudi naše umazane duše in trda srca. Da bi jim za njihovo življenje znali dati rožo priznanja in darilo ljubezni. Darilo iz srca, ne iz trgovine.
Evangelij današnje nedelje nam prinaša eno najlepših svetopisemskih podob, ki govori o usmiljenju in ljubezni, ki ju ima Bog do vsakega od nas. Gre za sina, ki z očetovim imetjem odide v svet, si ga privošči do konca in nazadnje zavozi tako globoko, da pristane nižje od prašičev. In vendarle slednjič zmore toliko poguma, da se dvigne in vrne k očetu, ki ga sprejme z milino in ljubeznijo. Ob njem pa srečamo še starejšega brata, ki ob vsem tem doživlja veliko zavist. Ta zgodba pooseblja mnoge naše življenjske situacije in izkušnje. Kdo od nas še ni kdaj prav svinjsko zaril v blato in to čisto po svoji neumnosti ali trmoglavosti? Pri tem ni toliko bistvenega pomena, kako in kaj sem ga polomil, ampak predvsem, da si priznam, da sem ga polomil, da sem zavozil, da sem naredil napako. Bistveni problem je, da si navadno to zanikam, oziroma tudi če si slednjič vendarle moram priznati napako, pogosto lahko pri tem zakrknem, iz strahu, sramu, ali čiste trmoglavosti. In potem ne morem naprej. Zakrknjenost mi onemogoča, da bi se dvignil iz blata in se prav zaradi zakrknjenega vztrajanja samo še bolj in bolj pogrezam. Naj smo ga še tako polomili, je vendarle v vsakem izmed nas močno in globoko hrepenenje, neprodirna želja, da bi se kljub vsemu našel nekdo, ki bi mi rekel: »Res je, polomil si ga. Zdaj pa se dvigni. Pojdi naprej in živi na polno. Sem s tabo in te imam rad.« To je vse. To je verjetno eno najglobljih hrepenenj, ki vedno znova preveva globine naših src, ko se znajdemo na dnu. Korak iz tega dna v prvi vrsti predstavlja priznanje samemu sebi, da sem ga resnično polomil, nato pa pogum, da se dvignem in se vrnem v očetovo hišo, tja kamor pripadam, tam, kjer sem cenjen, spoštovan in ljubljen, preprosto samo zato, ker sem. Med najlepša in notranje najmočnejša doživetja duhovniške službe spadajo trenutki, ko pri spovedovanju doživiš, da nekdo morda po več letih ali celo po več desetletjih uspe zbrati pogum in se vrniti v očetovo hišo: ko v ponižnosti poklekne pred Boga, ga prosi odpuščanja in je slednjič deležen Božjega odpuščanja, sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Zavesti, da ni zanič in nevreden, ampak, da ga, kljub vsem napakam, Bog ima rad. Slednjič lahko to vedno doživi vsak od nas, takrat, ko pristopim k spovedi: kljub temu, da se izpovem svojih grehov, napak in slabosti, to ne pomeni, da se do konca razmrcvarim. Spoved ni priložnost za ponižanje samega sebe. Nasprotno: vsaka spoved je priložnost, da znova najdem svoje dostojanstvo. Dostojanstvo, ki mi ga vrne Bog. Predvsem pa zavest, da sem mu pomemben in me ima zares rad.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Jutro na obrežju Turkanskega jezera na severozahodu Kenije, v neposredni bližini meje s Sudanom in Etiopijo. Jezero je rahlo valovalo in gluha pokrajina peska in kamenja me je vsrkala vase. Misli so odplavale v jasno julijsko modrino jutra. Nič jih ni moglo ustaviti. Kot čreda neukročenih konj so se podile po mehkih skorjah pašnikov, kjer tavajo duše umrlih pastirjev. V odmevu jutra sem postajal vse bolj le še trenutek zaprt sam vase. Vse bolj sem čutil, kako se zlivam s čudovito pokrajino. Čutil sem, da mi sreča obliva celo telo. Vse je bilo tako preprosto. Samo sedel sem in se čudil lepoti okrog sebe. Ničesar nisem pogrešal. Popolnoma sem se prepuščal, čeprav sem vedel, da sem ujet na nikogaršnji zemlji, kjer divjajo plemenski boji. Vse bolj sem čutil, zakaj sem tukaj. Prav je imel vaški župnik, ki mi je na sprehodu dejal: »Vsi imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabil si, kako se to počne. Zato si tukaj, da se ponovno naučiš, da se vrneš k svojemu izvoru, da se rešiš strahu in blokad, ki so ti jih privzgojili v tvojem svetu.“ Nekje globoko v meni so odmevale njegove besede, ko sem vse bolj čutil, da izginjam kot dim v nebo. Roditi se, dihati, plesati, opazovati let ptice nad jezerom Turkano, ljubiti, se čuditi rojstvu dneva, sijaju zvezd, se predati otroškemu objemu in okusu prvega poljuba, vse to je nesmrtnost. Šele takrat, ko si sposoben se potopiti pod gladino začutiš najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni.
Trije stari možje, od katerih je bil eden na slabem glasu, so nekega dne prišli do puščavnika Akila. Prvi ga je zaprosil: »Oče, spleti mi ribiško mrežo.« »Ne bom je naredil,« je odvrnil puščavnik. Drugi je rekel: »V svoji dobroti spleti mrežo, da bomo imeli v samostanu spomin nate.« Menih je samo kratko odvrnil: »Nimam časa.« Tretji, ki je bil na slabem glasu, je dejal: »Spleti mi ribiško mrežo, oče.« Puščavnik Akil mu je brez pomisleka odvrnil: »Tebi jo bom naredil.« Druga dva sta ga tedaj vprašala: »Zakaj najini prošnji nisi ustregel, njemu pa si takoj obljubil, kar te je prosil?« Oče Akil jima je odgovoril: »Rekel sem vama, da ne bom spletel mreže. Vidva zaradi tega nista bila razočarana, ker sta mislila, da res nimam časa. Če pa bi odbil njegovo prošnjo, bi si mislil: 'Stari pater je slišal za moj greh, zato mi noče splesti mreže,' in bi bil zelo razočaran. Tako pa sem poživil njegovo dušo, da je ne premaga žalost zaradi greha.« Usmiljenje je nad pravičnostjo Privošči si ga lahko tisti, ki izredno dobro pozna človeka, zlasti njegovo srce. Ko trdimo, da je Bog usmiljen, trdimo tudi, da je zato tak, ker on najbolje pozna, kaj je v človekovem srcu. Z nami je usmiljen, ker nas vidi v najgloblje globine in nas želi povzdigniti v najvišje višine. Usmiljenje ni proti pravičnosti, ampak jo dopolnjuje in nadgrajuje. V svetem letu Usmiljenja večkrat premišljujmo, kako je Bog usmiljen z nami tudi zato, da bi bili potem mi usmiljeni z ljudmi. Usmiljeni pa zato, da bi jim omogočili novo rast, da bi jih s svojo držo usmiljenja dvignili in jim dali novo dostojanstvo.
Francoski pisatelj je napisal duhovite Vaje v slogu. Z njimi je dokazal, da se dogodek dá izraziti in razumeti na več načinov. Slog in vaje so sestavni del življenja. Šolske, domače, življenjske vaje. Pa še one slovnične pa matematične. Ni jih bilo konca! Izkušnja, da vaja dela mojstra, in dodatek: če mojster dela vajo. In otroška igrarija: vija vaja ven; le da je ta vaja samo prijeten glasovni učinek. V temle postu kaže omeniti postne vaje. Neznansko dolgo časa je bil post povezan zgolj z verskim področjem. Zdaj, se mi zdi, je še mnogo bolj z zdravstvenim. Nemara nič manj s trgovskim. Kupiti moram kar drage reči v lični embalaži, vsebina pa ne zadošča za predpisano postno kuro. Torej: kupi še dvakrat toliko. In začni zgodaj, da se do poletne plaže znebiš pomarančastih oblin. A ne gre samo za lepotni učinek. Zdravstveni je pomembnejši in tudi zanj je izbire dovolj. Sploh nisem proti. Prenajedanje zagotovo škoduje. Se še iz otroštva spominjam, da je bilo za koga rečeno: preveč se nažira, ta ne pozna mere, ga bo pobralo. Takrat je bil še v ospredju post po verski šegi. Ded, ki se mu sicer pipa ni odlepila od ust, se v postu ni dotaknil tobaka. Da ne omenjam vsega drugega tja do skoraj nezabeljene hrane. Kajti v stilu Vaj v slogu gre tudi pri postu za to, da ga udejanjimo na različne načine. Ni od muh, da ga poznajo vsa velika verstva in da pri njem ne gre za to, kateri hrani se bomo odrekli zgolj v korist zdravja, ampak za to, da se usposobimo za vsakršno premagovanje stisk in težav v lastnem življenju - saj smo samo tako sposobni v vsakršnih okoliščinah postaviti potrebe sočloveka pred lastno ugodnost. In smo pri pojmu, poznanem s področja športa: trening. Poznan tudi malčkom, ne le vrhunskim asom. V učilnico mi je padel od treninga tako presopljen šolar, da mu je bilo treba malce pomagati. Vendar pa navdušenje za trening današnjemu človeku ne pomaga kaj prida k razumevanju potreb sočloveka. Smo izobraženi, a nimamo dovolj uvida, da bi razumeli pomen samovzgoje za dejavno sočutje z vsakomur in povsod. Post za gibko telo ali post za zdravje duha? Oboje je potrebno in tudi nujno. Dandanes naj bi post razumeli še v tem, da se znebimo norenja in hitenja za vsako ceno, tako pridobljeni čas pa namenimo duhovnemu zorenju, družini, prijateljem, mladim - različnim sopotnikom na isti poti skozi naš čas.
Sredi decembra, v predprazničnih dneh, sem imel zelo nasičen urnik in vse sem želel opraviti pravočasno, po načrtih. Tako sem moral skočiti tudi do najbližjega bankomata, ki je bil ravno ob glavnem vhodu v stavbo Radia Slovenija. Hitro sem vstavil kartico, vnesel štiri številke,vtipkal želeno vsoto, nestrpno čakal, da bi stroj opravil svoje in bi vzel denar ter odhitel po nakupih. Ko sem v trgovini prišel do blagajne in segel v žep po denar, me je doletelo neprijetno presenečenje. Denarja ni bilo. Hitro sem sprevidel, da sem iz bankomata vzel samo kartico, denar pa pozabil. Stekel sem nazaj v upanju, da me bo denar še čakal. Pri bankomatu je stala starejša gospa, ki sem jo – verjetno naivno – vprašal, če je morda našla denar, ki je molel iz bankomata. Začudena mi je odgovorila, da ne. Svetovala pa, naj vprašam še na recepciji Radia. Res sem šel tja, čeprav nisem imel dosti upanja na dobro novico. Receptor je na moje vprašanje odgovoril, da naj grem po svoj denar v najbližjo banko, kakih 100 metrov od Radia. Duhovit odgovor, vsekakor, a sem ga vzel resno in šel, nevedoč kako se bo razpletla ta moja zgodba. Na banki sem uslužbenki razložil zakaj sem prišel. Prijazna gospa me je prosila za osebno izkaznico,da bi preverila ime in priimek. Nato je posegla po kuverti, iz nje potegnila list z nekim besedilom in točno vsoto denarja, ki sem ga po nerodnosti pustil v bankomatu. Prosila me je za podpis tistega lista, izročila denar in rekla: »To je vse!« Prisrčno sem se ji zahvalil in jo prosil še za nekaj podatkov, ker mi še vedno ni bilo jasno, kako je denar prišel iz bankomata do banke in kako ve, da denar pripada prav meni. Na kratko mi je razložila, da se je malo prej pri njej oglasila mlajša gospa, ki je denar našla v bankomatu. Očitno je sklepala, da denar pripada osebi, ki je pred njo dvigovala denar. Meni se je samo smejalo od veselja in ganjenosti, da so na svetu še ljudje, ki jim je mar za usodo sočloveka. Vprašal sem za ime te gospe. Eva BLUMAUER. Nekje jo bom že našel, sem si mislil, da se ji lepo zahvalim za gesto. Instinktivno sem se vrnil na Radio in vprašal istega receptorja kot prej, če ta gospa morda dela na Radiu. »Ja, pri nas je v službi.« »Ali je morda trenutno v hiši?« Pogledal je v računalnik in rekel, naj jo kar pokličem na interno številko, ker je v svoji pisarni. Poklical sem jo v želji, da bi se ji zahvalil. Gospa je bila zadovoljna, da sem jo poklical, saj je tako izvedela, da je najdeni denar prišel v prave roke. In še dodala: "Pa saj bi vi ravnali enako". Po pravici povedano, sploh ne vem, če bi vedel, kaj storiti v takem primeru. Ponudil sem ji nagrado v zahvalo, pa jo je odločno zavrnila. Ko sem jo vprašal, če ima rada operne predstave, je navdušeno pritrdila. "Torej v naslednjih dneh, ko bo v Ljubljani premiera Mozartove opere Don Giovanni, pri kateri sodelujem, vas čakata na blagajni dve vstopnici," je bil moj predlog. Gospa je ponudbo z veseljem sprejela. Priznam, da se vedno dobro počutim, ko srečam ljudi, ki s svojimi dejanji presegajo našo človeško majhnost. Kako malo je včasih potrebno, da sočloveku polepšaš dan. ALI BOM TUDI SAM, KO BO PRIŠEL TRENUTEK, ZMOŽEN TAKIH PODVIGOV? SE SPRAŠUJEM. BOG DAJ!!!
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, bral sem o človeku, kateremu so dali svetilko s prižgano svečo. Slepec pa je rekel, da si z njo ne more pomagati, ker da tako in tako ne vidi. Toda modri možje so rekli, da jo mora imeti v temi zato, da ga bodo drugi videli in opazili. Med potjo pa se je kljub temu nekdo zaletel vanj. Slepi mož pa je jezno zavpil: »Hej, ali ne vidiš moje svetilke?« Popotnik pa mu je odvrnil: »Prijatelj, sveča v tvoji svetilki je ugasnila!« V tej zgodbi sem prepoznal sebe. Kot kristjanu mi velikokrat ugasne plamen žive vere. Mislim, da gori, a če duhovno oslepim, ne vidim in sem slaba propaganda za Boga. Sem blamaža za Boga. Večkrat odpovem in zatajim. Mislim, da moja krščanska svetilka gori, v resnici pa sem izkrivljena reklama za Boga. Krščanstvu smo namreč največji sovražniki kristjani sami. Odvzeli smo mu moč verodostojnosti, zato mnogim ni do Boga. Kot Jezusov sledilec mnogokrat ne predstavljam lepot mikavnega in vabljivega Evangelija, ker moje pričevanje vere ni privlačno. Moj največji greh je ta, da nočem biti grešnik. Da nočem spoznati svojih zablod ter jih priznati. Moral bi živeti v skladu z zaupanim poslanstvom, ki ga predstavljam, ne pa se prilagajati navadam moralnega relativizma tega sveta. Sem kot kameleon, ko zaradi koristi prilagajam svoje prepričanje trenutnim razmeram. Kakšna hinavščina in puhlo leporečje! Takšna vera mrtve religioznosti pa ne more oživiti današnje kulture smrti. Ne smem se sramovati biti resnični kristjan. Kajti gre za pozitivni fundamentalizem; negativni je, če je izključujoč do drugih. A kot dosledni kristjan sem zavezan dvema načeloma prepoznavnosti: »Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe!« Vendar moje poslanstvo ne smejo biti samo besede, ampak dejanja. Moja misija mora biti ljubezen. Krščanska ljubezen pa se razlikuje od humanosti, ker krščanstvo ljubi Boga v človeku, ne pa človeka zaradi človeka samega. Teolog Kierkegaard se je lepo izrazil: »Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta dve strani istih vrat, ki se zgolj skupaj odpirajo in zapirajo.« Ni dovolj, da to samo vem, ampak moram glede tega tudi nekaj ukreniti, in to hitro in že danes. Na to, da sem pravi kristjan, pa moram biti ponosen. Kot je zapisal apostol Pavel: »Tisti, ki se ponaša, naj se ponaša z Gospodom.« (1 Kor 1,31)
Če bi morali v tem trenutku reči, kdaj je bil za nas najlepši čas v življenju, bi bili morda v zadregi. Včasih je težko reči, kateri čas je bil najlepši. Življenjska obdobja so tudi zelo različna in pojem, kaj je lepo, dobiva v različnih obdobjih različno vsebino. So pa obdobja in dogodki v življenju, ki za vedno obdržijo svojo absolutno vrednost. To mi je nekako prihajalo na misel, ko mi je dobra znanka pripovedovala, kako je pred petimi leti doživljala hudo bolezen svojega moža. Bolezen je trajala nekaj let in se je končala z moževo smrtjo. Imela sta majhnega sina, ki je bil ob očetovi smrti star šest let. Kot strela z jasnega jih je zadela njegova bolezen, ki se je nenadoma pojavila in ki ni obetala ozdravitve. Mož se je zares boril za vsak dan življenja. Imel je ženo in otroka in to, da so bili skupaj, je vsem veliko pomenilo. Zdaj, po petih letih, se žena takole spominja tega obdobja. »Ne boš verjela, ampak za nas je bil to zares najlepši čas v življenju. Bili smo skupaj, bilo nam je težko, pa tudi neizmerno lepo. Osredotočili smo se samo na bistveno. Odpadlo je vse, kar ni pomembno. Spominjam se, kako sem enkrat v tem času karambolirala avto in prišla vsa žalostna domov s to novico. Mož je to sicer poslušal, se pa ni prav nič vznemiril in mi ni delal pridige. Rekel je samo: 'Pustimo sedaj to, pojdimo ven na kosilo.' Šli smo, bili smo skupaj in imeli smo se lepo. Kljub karamboliranemu avtu. V tem času sem se ogromno naučila, tudi za sedaj in za pozneje. Učila sem se razlikovati bistveno od nebistvenega. To mi pomaga živeti tudi sedaj, ko moža ni več. Seveda ga zelo, zelo pogrešam, sem pa neizmerno hvaležna za čas, ki smo ga tako intenzivno preživeli skupaj.« Ko poslušam takšne zgodbe, bi si želela, da bi čim več ljudi tako zavestno preživljalo čas z nekom, ki ga imajo radi. Da ne bi izgubljali časa s povsem obrobnimi stvarmi, da bi se osredotočili na graditev odnosa, ki je od vsega najpomembnejši. In da bi potem ostalo najbolj prevladujoče čustvo hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj.
Ljudje pogosto govorimo o vesti, ne da bi natanko vedeli, kaj pomeni. Ali je vest dejansko poslednja instanca, s katero presojamo dobro in zlo? Ali pa je zgolj nekakšen metafizični kompas, ki nam pomaga, da se lahko orientiramo znotraj že danega vrednostnega sistema? Kaka naj torej razumemo človeško vest in kakšo vlogo ima v religiji, še posebej v islamu? V okviru islamske duhovnosti je človeška vest neločljivo povezana z dobrim značajem in iskrenim namenom. V nekem hadisu prerok Mohamed pravi, da je bil navsezadnje poslan samo zato, da izpopolni človekov karakter. Dober značaj (arab. ahlaq) je eden glavnih ciljev religijske vzgoje in duhovnih prizadevanj v islamu. Znameniti mistik al-Džuneid pa je celoten sufizem označil preprosto kot kultiviranje človekovega značaja: izpopolnjevanje v sufizmu tako pomeni izpopolnjevanje lastne osebnosti. Ta izpopolnitev seveda ni mogoča brez (čiste) vesti. Tako se je recimo muhasaba, ki v kontekstu islamske duhovnosti pomeni »preizkušanje lastne vesti«, uveljavila kot eno glavnih načel vzgoje religiozne zavesti in oplemenitenja osebnih lastnosti. Čeprav Koran in prerokova suna v islamu predstavljata najvišji religijski avtoriteti, pa islamsko izročilo vehementno poudarja iskrenost namena (arab. niya) in avtonomnost lastnega mišljenja (arab. aql). Eden največjih muslimanskih mislecev, Abu Hamid al-Ghazali, je odločno nasprotoval slepemu verovanju in učil, da se vrednost dejanja meri glede na namen, s katerim ga posameznik izvršuje. Iskrenost namena pa je vselej povezana s človekovo vestjo. Toda vest v islamu ni razumljena kot dokončna in (samo)zadostna kategorija, temveč kot zmožnost, ki jo je potrebno vzgajati in kultivirati. Islamska duhovnost je v ta namen dejansko razvila različne tehnike kot so čuječnost, prečiščevanje, motrenje lastne duševnosti, molitev in kontemplacija. S temi metodami verujoči mobilizira in senzibilizira svojo vest. Zato poslednja instanca tega, kar je dobro oz. slabo, v islamu ni človeška vest, temveč sveti Zakon ali Postava, ki temelji na razodetem Logosu in prerokovi Suni. Vendar pa Koran človeka na švilnih mestih izziva z vprašanji in ga spodbuja k premišljevanju ter opazovanju. Pristno religiozno – in s tem tudi moralno – življenje v islamu zato ni mogoče, če ne izhaja iz svobode, notranje naravnanosti in iskrenosti. Religijsko izročilo je v tem smislu kažipot človeku, ki pa mora na podlagi svoje vesti in refleksije pravilno razbrati smerokaze in znake (arab. ajat). V Koranu beremo: »Spodbujajte drug drugega k iskrenosti in bogaboječnosti, ne pa h grešnosti in k sovraštvu« (5:2). Prerok Mohamed pa je dejal: »Vsa bitja so odvisna od Boga. A Bogu so najbližji tisti, ki drug drugemu pomagajo«.
Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se ponovno poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.
Neveljaven email naslov