Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
3596 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
Jom kipur, judovski praznik sprave z Bogom in med ljudmi, ima osnovo v 3 Mz, ki opisuje dva starodavna obreda: očiščevanje templja in izganjanje grešnega kozla, na katerega je veliki duhovnik preložil »vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe«. V sodobnem judovstvu pripada prazniku najodličnejše mesto, in sicer zaradi zavesti, da živi človek smiselno le v urejenih medsebojnih odnosih, z Bogom in s soljudmi. Judje tradicionalno spoštujejo ta praznik s približno 25 urnim postom in intenzivno molitvijo, ko večino časa preživijo v sinagogi. To je dan, ko naj bi bili najbližji Bogu in bistvu naših duš. Srž Jom Kipurja je: dan pokore in enosti. Modreci so že zdavnaj dojeli, da Tora govori o Jom Kipurju kot o dnevu, ki pride enkrat na leto. To bi seveda lahko pomenilo le, da gre za edinstven dan, drugačen od vseh ostalih v vseh pogledih. A v globljem pomenu, v jedru Jom Kipurja, leži enost in naša bit v tej enosti. Vem, rekli boste, da se motim. Da je pokora le prevod hebrejske besede Kapparah, ki pomeni vsakršno dejanje, ki vodi v odpuščanje, ki očisti naše duše madežev, ki so se nabrali med letom, in ki nam omogoči, da se pobotamo z Bogom in nadaljujemo z življenjem. Kaj ima to veze z enostjo? Vse. Kot prvo, s pokoro (atonement) dosežemo enost (at‑onement). Ko si duša človeka spodaj in Bistvo Biti zgoraj odpustita in se pobotata, sta ponovno eno. In ker enost vodi v pokoro. Da bi naredili pokoro, moramo najprej doseči enost. Sicer pa med letom nismo v stanju enosti. Zakaj? Zaradi načina, kako gledamo na stvari. Videz vara. S svojimi zemeljskimi očmi sami sebe dojemamo kot tujce v strahovito hladnem vesolju, neobčutljivem do vrtinca čustev in želja, agonije in zanosa, prizadevanj, neuspehov in dosežkov, zaradi katerih smo ljudje. A poglobljen razmislek nam nasprotno razkrije, da je znotraj te resničnosti in povsem transcendentno od nje bistvo, ki rezonira z nemirom v naših srcih. Mar se ne pojavimo tudi zunaj tega vesolja? Če imamo srce, um, dušo, ali jih nima tudi vesolje? »Tisti, ki je ustvaril srce, ali On ne sliši?« Temu pravimo Bistvo: »Bog.« Vse leto živimo izven tega Bistva. Imamo seveda vest, ki poskrbi, da ohranimo ravnovesje z njim. Gre za ravnovesje tistega, kar naj bi naredili: Radi bi naredili »to«, a nam nekaj pravi, naj raje naredimo »tisto.« In da. Včasih pa ne. Vsaj ne tako, kot naj bi. Pridemo v neravnovesje. Ni plesa, ni dueta, samo trenje dveh različnih popotnikov, od katerih delata vsak po svoje. Na Jom Kipur pa svoje bistvo zedinimo z Bistvom Znotraj in Onkraj. Drug drugemu rečemo: »Ples je mogoče pomanjkljiv, a naša srca so eno.« Ni več »naj bi«. Je le »je«. Vse je odpuščeno. Dragi poslušalci, želim vam sladko in uspešno novo leto, shana tova umetuka.
Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas – kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ”teme” predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Kdaj ste nazadnje v bloku ali stolpnici, kjer je sicer dvigalo, šli peš po stopnicah? Ali pa, kdaj ste nazadnje prehodili 10 kilometrov peš? Vsekakor ne gre za neke športne ali rekreativne izzive. Danes, ko obhajamo nedeljo slovenskih svetniških kandidatov, je prva misel namenjena enemu slovenskih velikanov – Frideriku Ireneju Baragu, ki je pred 150 leti zaključil svojo zemeljsko pot kot misijonar in škof med severnoameriškimi Indijanci. Njemu ni bilo težko napraviti 100 kilometrov peš, pa ne samo peš, ampak celo v zasneženih razmerah na krpljah. In kaj je gnalo tega Kranjca, tega vsestransko talentiranega Slovenca, da ni ostal na domačih tleh, ampak se je podal v severnoameriške divjine? Prav gotovo želja, da bi oznanjeval vero v Jezusa Kristusa. Še bolj kot to pa, da bi to vero živel na zelo konkreten način, v zelo konkretnih okoliščinah, ki so mnogokrat od njega terjale nadčloveške napore in odpovedi, predvsem pa, da bi to vero živel med ljudmi, ki so bili takrat v očeh Evropejcev zaničevani in preganjani. Z vsemi legitimnimi sredstvi se je skušal postaviti po robu genocidni politiki ameriškega predsednika Andrewa Jacksona in njegove administracije, predvsem s tem, da bi karseda zaščitil Indijance in jih usposobil za nov način bivanja ob soočenju s prodirajočo in dominantno kulturo Evropejcev. Sebe in svoje življenje je podaril Indijancem, pa tudi priseljencem, saj vere ni samo oznanjeval, ampak jo je v vseh razsežnostih želel predvsem živeti. Prav v tej luči lahko še kako razumemo Pismo apostola Jakoba, ki ga beremo pri današnjem nedeljskem bogoslužju, ko pravi, da je vera brez del mrtva. Da je sicer lepo razmišljati in razglabljati o veri, da je lepo govoriti in pridigati o veri, a da je vse to brez smisla, če se ta vera ne izrazi v konkretnih dejanjih. Prav to je temeljni izziv za vse nas. Ne zato, da bi skušali dosegati herojsko držo misijonarja Baraga, čeprav nam je lahko v spodbudo, ampak da vsak s svojimi talenti in darovi skuša svojo vero živeti v konkretnostih vsakodnevnega življenja. Brez velike filozofije, zelo konkretno in neposredno. Tudi z zavestjo, da pri tem nismo sami in ne živimo izključno iz lastnih moči, ampak da naša temeljna moč izvira iz odnosa z Bogom. Hkrati pa je izjemno pomembna tudi zavest, da po tej poti ne hodim sam, ampak da jo hodimo skupaj kot občestvo, kot skupnost, ki se pri tem podpira, opogumlja, predvsem pa ustvarja edinost in povezanost v Bogu. Brez tega je vera v resnici lahko precej, če ne celo popolnoma mrtva. Kaj je torej v moji moči, da moja vera ne bo mrtva, ampak da bo rodovitna?
Spoštovani, če se nevidni Bog ne bi razodel v človeku Jezusu Kristusu na viden in otipljiv način, vanj ne bi veroval. Zame bi bil neobstoječ in neuporaben in bi zaradi trpljenja nedolžnih obvisel na vrvici ateizma, pohujšan nad Bogom. Manjkali bi mu bistveni lastnosti – dobrota in mogočnost. Kajti če Bog zlo more preprečiti, a ga ne, ni dober; če pa zla ne more preprečiti, ni vsemogočen. Če ga izključim, mi v iskanju rešitve ugovarjanja zlu ostanejo le vratolomne akrobacije, podobne ostalim religijam in mitologijam. Priznam, da imajo celo boljše rešitve kot jih ima moje spotakljivo krščanstvo, a kaj ko jim zmanjka nedolžni trpin Jezus Kristus, nag in pribit na križ. Kaj pa, če gre le za teološko zvijačo, saj težko sprejmem dejstvo, da Jezus resnično ne more storiti ničesar drugega razen rešiti duše. Kdo se bo pravdal z Bogom, ki naj bi kraljeval v svojem milnem mehurčku, ne da bi iz njega izstopil? Ne čudijo me kletve mnogih, ki ga hočejo strmoglaviti s prestola. Kateri odvetnik bo zagovarjal tako muhastega Boga? Zgodba pravi, da so vsi odstopili, preutrujeni od iskanja argumentov, in se je zanj zavzel le zlodej, ker se mu je obsojeni Bog zasmilil. Kateri religiolog bo dal odvezo Bogu, da ga ne bi pekla vest, ker dopušča zadušljivo trpljenje? Kateri filozof me bo prepričal, medtem ko kolovratim med knjižnimi policami, iščoč logični odgovor? Kateri sodni tolmač bo znal prevesti njegovo pisano besedo Svetega pisma v nam dojemljivi jezik? Kateri doktor teologije bo kot kirurg odstranil črni melanom zla na koži obraza Božjega stvarstva? Kaj pa, če je prav stvarstvo smrtni greh takega Stvarnika? (Vittorio Messori) Parola pariških komunárdov je bila, da bi bilo treba Boga, če res obstaja, ustreliti, da se ne bi poceni izmuznil. Kako naj imam spoštovanje do velecenjenega Genija takrat, ko nedolžni otroci na onkologiji stokajo v bolečinah? Na vprašanje trpljenja ni boljšega odgovora kakor Jezusov križ, na katerem je nedolžni Bog pretrpel največje zlo. Kajti Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabotnostjo. V tem je odločilna razlika z ostalimi religijami in mitologijami (D. Bonhoeffer). Edino krščanstvo se zlu ni izmaknilo, ampak ga postavlja celo v središče svojega oznanjevanja. Kristus se trpljenju ni izognil, ga odpravil ali ga obrazložil, ampak je v njem navzoč. Vzel ga je nase, kar je dovolj, da razumem, kako dragoceno je. Križa ni odstranil; raje se je na njem zleknil. Jezus Kristus je odgovor na vprašanje trpljenja. Zato trpljenje ni nezgoda, spodrsljaj ali sramotna nemoč ponižane narave Boga, ni Božja kazen in zapustitev nas, saj nam je ravno trpeči Bog najbližji. »Samo Bog, ki trpi, ima dovolj moči, da pride na pomoč.« (D. Bonhoeffer)
Ljudje, ki vedo, s čim sem se ukvarjala, o čem že mnogo let razmišljam, pišem in govorim, mi zelo radi pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja. Občutek imam, da so naravnost olajšani, ker lahko nekomu pripovedujejo, kaj jih tako zelo zaposluje in ker vedo, da jih rada poslušam. Tako mi je pripovedovala znanka o sedemindevetdesetletni babici svojega moža. Čutila je, da se ji življenje izteka, čeprav ni imela kakšne posebne bolezni. Bila je pač že zelo stara. Zgodilo se je, da so se neke nedelje vsi zbrali pri njej, ne da bi se posebej o tem dogovarjali. Prišli so otroci, tudi že precej stari, pa vnuki s svojimi družinami in mama, babica in prababica je bila kar živahna med njimi. Ko so bili vsi skupaj, je starka nekajkrat zelo na glas, tako da so jo res vsi lahko slišali, ponovila stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« Vsi se še sedaj tega stavka zelo dobro spominjajo. Dva dni pozneje je umrla. Za vse, ki so bili tam zbrani, je njen stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« kot oporoka neprecenljive vrednosti. Morda jim bo prav ta stavek pomagal takrat, ko bo nastopila nevarnost, da bi se začeli prepirati zaradi kakšne čisto nepomembne stvari, kar se tako pogosto dogaja. Ko poslušam takšne zgodbe, se mi zdi, da se stvari v našem življenju tako čudovito urejujejo, samo oči in ušesa moramo imeti odprta za vse, kar se dogaja okrog nas. Verjetno res ni bilo naključje, da so se prav na ta dan vsi zbrali ob mami, babici in prababici. Res ni bilo nobenega zunanjega povoda za to, toda če znamo poslušati svoj notranji glas in mu slediti, se pogosto dogajajo stvari, ob katerih lahko samo strmimo. Babica se je zares lepo poslovila od vseh in jim zapustila najpomembnejšo oporoko. Za vso družino je to ostal nepozaben trenutek, ki jim je pomagal, da jih babičina smrt ni navdajala toliko z žalostjo, ampak bolj s hvaležnostjo, da so jo lahko imeli toliko časa. Ne vem, ali so po njej dedovali še kaj drugega, ampak to sploh ni pomembno.
Že pred časom sem napisal zgodbo, ki govori o družinski sreči. Takole pripoveduje: Podarjena mi je bila družinska sreča. Ne mislim na družinsko srečo, ki jo doživljam v svojem domu. Mislim na preprosto rastlinico z imenom družinska sreča. Polna drobnih lističev se je razraščala in polnila v lončku vse kotičke svojega domovanja. V preobilju je kipela celo čez robove, ko mi je bila podarjena. Razveselil sem se je in jo postavil v sredino mize v dnevni sobi. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa … Saj veste, za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja … daleč od skupne mize in sobe in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege, brez pozornosti, brez ljubezni. Nekega dne sem vstopil v dnevno dobo in pogled se mi je ustavil na družinski sreči – umirala je. Prej kipeče preobilje življenja je venelo in prebudilo je očitek: »Zakaj si me zapustil? Kje si bil? Vse ti je pomembnejše od mene!« Grešnik sem stal pred krhko stvarco in vedel sem, da se moja krivda imenuje nepozornost, brezbrižnost, zanemarjanje … Bilo me je sram. Ali ni zapisal pesnik: »Če pozabiš na cvet, boš pozabil človeka; če spregledaš rožo, boš spregledal brata …« Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni – bilo je prepozno! Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče. Nekega dne sem vstopil v cvetličarno. »Družinsko srečo bi rad!« Cvetličarka mi je izbrala najlepšo. »Koliko stane?« sem hotel vedeti. Žena živahnih oči se je nasmehnila: »Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je!« Presenečen sem se ji zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je rekla v naročilo: »Družinsko srečo morate zalivati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov!« »Vem,« sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje. Ob tej zgodbi želim sebi in vam, da ob vseh obveznostih ne bi pozabili, da nas v življenju zavezuje tudi skrb za družinsko srečo. Tako krhka in občutljiva stvarčica je. Od nje je odvisna sreča našega življenja. V globini srca prebuja spokojnost in prijetna čutenja. Naj nas, spoštovani poslušalci, srčne in duhovne bližine notranje krepijo tudi v dnevu, ki je pred nami.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštvanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morare spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Na enem od spletnih forumov sem zasledil preprosto, a filozofsko zagonetno misel: »Smisla ni, vendar brez smisla človek ne more živeti.« Res, najbrž drži, da je življenje brez smisla prazno. Da je v prostem teku. A tu se na neki način srečujemo s paradoksom. Kako živeti, če ni smisla, ki bi to življenje poganjalo naprej? Kaj pravzaprav torej živimo, ko živimo? Če se ozremo okoli, ugotovimo, da je velik del naših dejanj usmerjen prav v iskanje in proizvodnjo takšnih ali drugačnih smislov. Pa naj si bodo to produkti religije, zgodovinopisja, umetnosti, filozofije, znanosti ali tehnološkega razvoja. Sčasoma se je v človeški zgodovini napolnil zajeten zalogovnik raznobarvnih smislov. Tako težava današnjega časa ni v tem, da ni enega samega velikega smisla (kot ga, recimo, ponujajo velike religije ali ideologije), ampak v preobilju, v razdrobljenosti smisla. Smisel je kot ponorela inflacija – leži za vsakim vogalom in na dosegu roke. Nove vsebine, nove oblike, novi načini, novi pristopi. Naša lakota po smislu ni tako nikoli potešena: pametne naprave, blogi in vlogi, e-prijateljstva, skrb za svoja telesa, resničnostna televizija in še in še bi lahko naštevali. Nekje na poti iskanja smisla smo pomešali smoter s ciljem. Če je hiša končna točka mojega stremljenja, točka, kamor so umerjene vse moje moči in kamor vlagam vsa svoja sredstva, hiša oziroma posest te hiše lahko kaj hitro postane moj končni cilj. Lahko pa je hiša moj dom – moje bivanje v njej, prostor, ki ga napolnjujem s svojo prisotnostjo in prisotnostjo mojih bližnjih. Hiša tako ni več zgolj objekt, ampak sredstvo za nekaj drugega, nekaj, kar je onkraj zgolj materialne posesti. In moje življenje v njej ni le ciljno, ampak tudi smotrno. Življenje, ki nastaja sproti, iz dneva v dan, je kot delo v večnem nastajanju. In le življenje, ki se živi, samo sebe iz sebe naseljuje s smislom. Z zunanjimi smisli prenapolnjeno življenje pa je, paradoksalno, nesmiselno življenje. Zato bi bilo dobro, da bi odvrgli večino tega balasta, večino od zunaj vsiljenih ciljev in se prepustili praznemu teku. Recimo sprehodu ali prepevanju pod tušem ali zlaganju legokock. Otroci to znajo, kar tako, brez velikega filozofiranja.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pravoveren Jud je še danes dolžan poročiti se in imeti otroke. Toda ni dovolj, da bi imel le sina, ki bi ponesel naprej njegove ime, mora imeti tudi hči. Deklica je namreč za izvoljeno ljudstvo vedno pomenila veselje nad življenjem in upanje, da bo z njo prišel na svet tudi mesijanski čas, ko bosta zavladala mir, pravičnosti in veselje, in ko ne bo več reveža med njimi. O Marijinem rojstvu in o njenem otroštvu iz evangelijev ne zvemo nobene podrobnosti. Pomagamo si lahko le s poznavanjem krščanskega izročila, ki pa je bilo zapisano šele kasneje. Ti kasnejši apokrifni evangeliji nam pravijo, da njena starša sprva nista mogla imeti otrok. To pomeni, da je bila Marija ali po hebrejsko Mirjam, zelo željeno dete. Dali so ji ime kraljevskih hčera, ime zvezde danice ali tudi ljubljenega dekleta. V njej so sorodnice, ki naj bi njeni mami Ani pomagale pri porodu, videle čudežno deklico, ki se od rojstva naprej pripravlja, da bo tudi sama mati, tokrat mesije, ki ga željno vsi pričakujejo. Tako naj bi jo tudi mama Ana že zgodaj vzgajala za materinstvo. Zato ju tradicija upodablja, kako skupaj bereta sveto knjigo. Zgodovinsko ta podoba na drži, toda alegorično je v njej globoka resnica. Marijino srce je zgodaj zaslutilo, kaj naroča Bog, ki je ljubezen. Njeno srce je od rosnih let znalo ljubiti, zato je tudi zaznala, kaj pravi Božja beseda. Kot bo kasneje o njej poročal Lukov Evangelij: »Marija pa je vse te besede poslušala in jih ohranila v srcu.« Toda katoliška tradicija je šla še dlje in je to njeno slutnjo, da bo tudi sama postala mati, začela upodabljati s kipi tako imenovane »Ane samo tretje«, ko v Aninem naročju ni samo mala Marija, ampak tudi Jezus. Seveda ta podoba ni historična, a vendar zelo jasno pokaže na globoko željo vseh judovskih deklic, da bi tudi same postale mame. Da je judovska deklica prinesla veselje na svet in pomenila ponos tudi očetu, je zelo dobro zaznala naša ljudska vernost, saj gotske in baročne freske slikajo Marijino rojstvo, kako se odvija med judovskimi ženami in kako jo dajejo v porodniško kopel. Ta je bila pri Judih hkrati obredno umivanje, zato so jo cerkveni očetje razumeli kot podobo krsta, ki ga sicer deklica Marija ni potrebovala, toda bila je potrebna drugim, da so lahko zazrli deklico v njeni lepoti. In končno je na freskah naslikan tudi njen oče Joahim, ki nestrpno čaka zunaj hiše, kdaj bo lahko vzel svojega otroka v naročje in svoji ljubljeni deklici zapel pozdravno pesem. Ob Marijinem rojstvu se tudi mi razveseljujemo rojstva vsake deklice, saj ob njej začutimo, da je prišlo na svet človeško bitje, ki bo znalo resnično ljubiti in ki nam bo s svojim smehom in solzami usmerjalo pot našega življenje.
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
Dovolj znani so primeri, da težave, pomanjkanje in stiske laže premaguje, kdor je zadovoljen z malim oziroma ni nikoli imel česar koli prav veliko. Ne hrane ne česa drugega. Nekoč nekdaj: eni sami čevlji za tri otroke. Za pod zob jabolko in kruh. In kosila toliko, da bi še jedel. A je moralo biti dovolj. Pa je marsikje še danes tako. Ne tam, kjer je polna soba igrač in sploh vse po trenutni modi. Bilo mi je dano videti, da so šolarji pri malici skrbno pobrali tudi drobtinice, in koga, ki je kruh frcnil po tleh. A pri meni samo enkrat. Spominjam se deklice, opremljene z opazno lepimi 24-imi barvnimi svinčniki 24-ih odtenkov, a sošolki ni posodila niti enega. Ker da ji je tako naročila mamica. Vzgoja za samoljubje. Ciganka Helena, za katero se je vedelo, da nikjer ničesar ne izmakne, nam je nekoč prinesla kladivce z rdečim ročajem. Rekla je: Tole sem dobila, tole vam dajem. Ostalo je pri hiši kot dragocen spomin. Otroku so mi izstopile oči ob pogledu na električni vlakec v mestni izložbi, a meni ga Miklavž ni prinesel. Brez težav se prevažam z dvajset let starim avtomobilom. Blagajniški pult vleče k sebi goro dobrin, blagajna pokaže zajetno ceno, kupec odtipkava v aparat svojo bančno številko, zunaj trgovine prelaga iz vozička nakupljeno robo v prtljažnik, a dva zavitka čipsa vrže v smetnjak. Prostovoljka Karitas pozna gospo, ki živi skoraj samo ob kruhu in vodi, zato ji kdaj v mraku kaj malega prinese. Pravzaprav z nemirnim srcem, ker gospa od hvaležnosti zmeraj zajoka. Kadar slišim udrihati, kakó slabo da nam gre, mi zavre kri. Vem, da ni vse prav in dobro. A dokler bo pred gostišči komaj najti parkirni prostor, je še zelo dobro. Če bi bile pa v izložbi v piramidico zložene le tri konzerve, kar sem nekoč videla v neki deželi, trgovina pa tako rekoč prazna, kako bi se takrat izkazal naš značaj? Mogoče je pa kdo v filmu videl krvavi boj za skorjo kruha. Preveč niti z maslom ni dobro. Zadnje čase pogosto slišim geslo: manj je več. Kaže razmisliti, kaj to pomeni, in biti zadovoljen.
Šolska vrata so se ponovno odprla. Skozi vstopajo učenci, dijaki, učitelji, vzgojitelji, starši. Marsikdo se sprašuje, kaj bo prineslo novo šolsko leto. Zakaj je šola potrebna, zakaj hoditi v šolo, zakaj se učiti? Izkušnja mnogih otrok in odraslih je, da je šola potrebna, saj pridobimo mnogo novih izkušenj, ki pomagajo v življenju. Pobrskajmo po svojem spominu in pomislimo, kakšen pečat je pustila šola v našem življenju. Lahko se spomnimo na dobre učitelje in vzgojitelje, ki so nam predajali znanje, ki so z nami delili svoje življenje. Osebno se v tem trenutku spomnim mnogih učiteljev, ki so svojo širino znanja, s svojo ljubeznijo do predmeta in s pozornostjo do vsakega učenca zaznamovali moje življenje. Ob tem se kar sama od sebe prebuja hvaležnost za vse lepo, kar daje šola. Mlad človek lahko raste tudi preko preizkušenj, morda slabših ocen, ali nerazumevanja. Poslanstvo šole se skozi stoletja ne spreminja bistveno. Na prvem mestu je prebuditi ljubezen do učenja. Ne le učenja posameznih predmetov, temveč učenja raziskovanja sveta. Človek je poklican k temu, da odkriva svet, v katerem živi, da ga razume in da ga lahko preoblikuje. Samo sposobnost učenja – v pomenu »učiti se učenja« omogoči, da se ne ustavimo v miselnosti »saj že vse vem«, temveč da sem vsak dan znova hvaležen za to, kar sem novega spoznal, za osebe, ki sem jih srečal, za spremembe v mojem življenju. To je danes poseben izziv, ko se nam zdi, da imamo s pomočjo modernih tehnologij ves svet in vse znanje v svojih rokah. Vendar so neizmerna obzorja skrivnosti, ki jih lahko še odkrivamo. Druga naloga šole je graditi medosebne odnose in učiti se življenja v skupnosti. V šoli smo skupaj različnih starosti, prepričanj in izkušenj. Biti skupaj predstavlja priložnost za praznovanje, za veselje, a hkrati marsikdaj pomeni tudi napor. Pozabljati na svoje lastne želje in načrte ter se učiti poslušati drug drugega, sprejemati drugačno mnenje, a se pri tem ne odpovedati samemu sebi. Dialog je zahtevna in potrebna veščina v našem času, ko se pogosto zdi, da si šibek, če ne prevlada tvoja beseda. Šola nas uči »stopiti v čevlje drugega«, kot je enkrat dejal papež Frančišek. V šoli se vzgaja za resnično, dobro in lepo. To troje je med seboj tesno povezano. In celostno oblikuje človeka. Njegovo telesno, umsko, čustveno in duhovno razsežnost. Priložnost za to bo vsak dan.
Šolski angel je kljukec zbornice in razredov. Pozna učenčeve muke, ve za učitelja bedo. V šoli skrivaj opravlja majceno opravilo: uro zvonjenja popravlja tako, da je šolarjem milo. Daljša odmore, krajša mučni čas spraševanja, da komu zvonec olajša zadrego neznanja. Tudi nasploh je koristen: plonka, pomaga, suflira in v šolski kroniki liste, če so slabi, zradira. A šoli je zvest prijatelj. Dan in noč pazi, da kdo, recimo ravnatelj, kje kaj ne zamrazi. Z njim šola je šala. Z njim se pouk omili. Naj bo graja ali pa hvala, on vse s krili nadkrili.
Rada obiščem mogočne cerkve – katedrale, sredi poletne vročine. Ena najdražjih mi je katedrala v Zagrebu, ki je podnevi zmeraj odprta in ni nikoli prazna. Letos imam srečo, da v vročih poletnih dneh, nedaleč od doma obiskujem drugo, posebno katedralo – »zeleno« katedralo! Ko zjutraj hitim po kratki poti do majhnega gozdička nedaleč od našega mesta in se spuščam proti livadi, kjer diši pokošena trava, me objame narava s svojimi mehkimi rokami in me odmakne od vsakdanjega hitenja in stresa. Ta naša zelena katedrala nima vrat niti vratarjev, vsak lahko vstopi in vsak je dobrodošel, vsakemu nudi enake dobrine – ponosna drevesa, dišeča trava, bele poti, šumenje potoka, leseni mostiček in obilje prijaznih pozdravov, ki vam jih podelijo obiskovalci, ali pa mahanje psičkov in psov z njihovimi repki. V tej katedrali ni potrebno znati na pamet molitve iz mašne knjige, tu moliš že z dihanjem in strmenjem, molijo tvoje noge z vsakim korakom, ki ga naredijo. Tu lahko poješ svojo najdražjo pesem, pa četudi nimaš posluha, lahko ponavljaš molitve iz otroštva, ali najlepše stavke, ki ti jih je podaril ljubljena oseba. Tu se lahko sam spremeniš v molitev, s tem, da se usedeš, in strmiš nad lepoto, ki te obkroža. Najlepša pa je v tej katedrali – tišina. Nedaleč od tega mesta je avtocesta, železnica, hrumijo tovarne, tukaj pa lahko poslušaš tišino. Mali skavti kot eno najlepših izkušenj doživijo prav izkušnjo tišine: ko so prvič sami v gozdu – seveda jih nekje opazujejo in varujejo skriti animatorji! – in ne delaj ničesar, samo stojijo v tišini in poslušajo! Odrasli pa moramo najti blagoslovljena mesta, da prisluhnemo tišini narave – saj drevesa rastejo v tišini, rože cvetijo v tišini…Ogrnjeni v ta plašč tišine, spoznamo kako veliko hrupa delamo za prazen nič! V katedrali nikoli ne morem ostati kolikor bi hotela, saj se moram vrniti v vsakdanjost – na delo, med ljudi, med hitenje in vrvenje. A v srce vsako jutro položim eno dozo tišine in lepote jutranjega sprehoda v upanju, da mi bo ohranila odprte oči in srce za ljudi poleg mene in me naredila ponižno pred lepoto in močjo narave.
Počasi, a zagotovo se približuje začetek novega šolskega leta. Koliko korakov, opravkov, nakupov, priprav, pri redoljubnih celo zavijanja učbenikov, zvezkov. Navdušeno pričakovanje pri nekaterih prvošolcih, pri nekaterih strah pred neznanim. Velikokrat je vključen tudi strah pred nasiljem v šoli, kakorkoli ga že kdo dojema. Največji strah je običajno pri starših skrajno obvarovanih otrok. Velikokrat slišimo, kaj vse se dogaja v šolskih prostorih, ko se nekateri šolarji, mlajši in kasneje najstniki spravijo na »moteče« sošolce in jih kaznujejo za njihove kreposti – ustvarjalnost, bistrost, občutljivost, pa tudi za dober učni uspeh. Ne morejo se upreti nekakšni zameri, ki jo kuhajo v sebi zaradi svojega slabšega uspeha, premaga jih zavist, da sami iz raznih razlogov nimajo dovolj spodbud, notranjih ali zunanjih, za boljši uspeh. Nekateri imajo slabe izkušnje v svoji družini. Iz zavisti, ali pa pač kar tako, »enostavno« se maščujejo nad nedolžnimi sošolci. Včasih je njihova krutost skoraj neverjetna, prav strateška in lahko traja, če tega nihče od odgovornih ne opazi. Danes radi razmišljamo predvsem kako je treba nasilnega otroka razumeti, kako ga zaščititi, potrpeti z njim. Potrpeti, a ne dopustiti zla. Kako naj otrok neha z nasiljem, če ga opravičujemo? Zgledi vlečejo. Nas samih. Mirna, pokončna, pravična drža, brez nasilja. Na nasilje odgovoriti z nasiljem, ni pravo sporočilo. Zgled so nam primeri ljudi, ki so se iz preteklosti, polne krivic, izvili, dvignili, se odprli in delajo dobro. Namesto da bi mrzili vse okrog sebe, so temu naredili konec. Odločili so se, da bodo dobra oseba in marsikdo je potem v življenju ustvaril velike, neverjetne stvari, odgovorno, samostojno deloval tudi za druge, jim odpiral oči, jih učil. Velik zgled je Edith Stein, zavetnica Evrope, pa veliki pisatelj Solženicin, ali nedavno preminul duhovnik Stanko Sivec, ki je svojo veličastno zgodbo opisal v knjigi Skozi ogenj. Človek odpuščanja. Koliko dobrote tudi okrog nas, kljub preživetim krivicam. Pričevanja, ki vključujejo globoko vero v Ljubezen, govorijo o veri v Boga. Negujmo skromno, a marljivo, iščočo držo. Govorimo otrokom o vztrajnem učenju, ne o brezobzirnem premagovanju sošolcev. Naj se razmere in vzdušje spreminjajo na bolje, rešujmo, počistimo zlo. Naj se vsak odločno, jasno odloči, da z nasiljem prekine. Preprosto neham!
Neveljaven email naslov