Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
3596 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med leti 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.«, Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Ko človek na vse zgodaj uzre ravno prebujenega otroka, ki s svojim drobnim pogledom boječe gleda v nov dan, se nehote postavimo v pokroviteljsko držo. Poznana nam je igra skrivanja; in to ne tista, ko se otroci igrajo sami, ampak tista resna, ko se komaj stoječi malček spoznava s svetom okrog sebe. Izza matere ali očeta otrok počasi gleda v neznano, tuje. Nobena druga stvar ga ne bo spravila iz varnega starševskega zavetja, kakor le lastno prepričanje, da je to, kar vidi, vredno zaupanja. Če gledamo otroka in se mu nasmehnemo ali kako drugače spremenimo obrazne poteze, bomo opazili, kako poskuša ujeti našo obrazno mimiko in jo posneti. Nehote išče stik s svetom in prepoznava, ali je ta, ki stoji pred njim vreden zaupanja ali ne. Odrasli hitro pretentamo otroka, da nam zaupa, in pri tem si mislimo, da ga bo že življenje izučilo, kako je treba biti veliko bolj previden. Če smo pošteni, vemo, da otrok spet ni tako nepremišljen v svojem zaupanju. Vseskozi ostaja v stiku s svojim starši, s svetom, ki mu daje varnost. K njim se vrača in pri njih najde tudi moč, da se drzne v svet tujcev. Samo iz tega varnega zavetja svojih staršev bo otrok počasi gradil samozavest in se spopadal z neznanim, ki ima pogosto predznak nevarnega in grozečega. Da je šlo v tej dobi kaj narobe, pogosto sklepamo pri ljudeh, ki so preveč zaupljivi ali po drugi strani popolnoma prestrašeni. Sprašujemo se, kako to, da se naivnež ne nauči, da ne smeš vsem zaupati. Po drugi strani pa želimo komu dopovedati, da niso vsi tujci sami po sebi nevarni in nevredni zaupanja. Prav v teh dneh, ko se radi podajamo na tuje, se lahko vprašamo, kje sem sam. Bi bil rad kot otrok skrit za varno zavetje matere, ali pa sem naiven, kot tisti, ki ne ve, da so tudi taki ljudje, ki radi živijo na račun drugih. S pisateljem Hebbelom se moramo zavedati, da je zaupanje največje žrtvovanje samega sebe. Če otrok ne bi nikoli zapustil varnega zavetja svojih staršev, ne bi nikoli odrastel. Podobno je z nami: če ostajamo zgolj ujeti v zapeček lastnega doma in se nismo na nek način pripravljeni odpovedati sebi, se ne bomo naučili veliko novega. Zdravo življenje je iskanje ravnotežja med izgubo in ohranitvijo zaupanja. Zato vam vsem želim, da bi kakor otrok z radostjo spoznavali vse novo današnjega dne in ob tem ohranili previdnost, da se bomo jutri znova prebudili z obilo radovednosti in zaupanja.
Neki človek, ki je zapustil Cerkev, je dejal svojemu škofu: »Bil bi hinavec, če bi sedaj začel hoditi v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.« Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju, a človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj gosi, ki letijo. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Tisočletja nazaj so se naučile, da težko letijo dolge razdalje. Te razdalje lažje premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Iz gosjega letenja se lahko naučimo tudi kaj koristnega o vodenju. Ko se vodja gosje jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne nazaj. Takoj druga gos stopi na mesto prve in vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo naše župnije in sploh vse skupnosti, če bi vsakdo od nas sprejel lastno odgovornost. Ne kažimo na druge, kaj bi morali storiti, ampak prevzemimo mi svoj del odgovornosti. Mi prevzemimo določene zadolžitve v župniji, ko kodo omaguje. Kristus nas potrebuje in Kristus si želi naše pomoči. Gosi nas lahko naučijo še ene stvari. Med seboj se podpirajo in spodbujajo. Ko letijo v jatah, gagajo. To je še posebej pomembno, če letijo v nevihtah. Gaganje ohranja jato v pravi obliki in služi kot nekakšen svetilnik za izgubljene race. To naj spodbudi tudi nas, da bomo podpirali in spodbujali drug drugega. Še posebej izgubljene in oddaljene. Mark Twain nas opominja: »Spodbujanje je kisik za dušo.« V Twainovem slogu zato predlagam, da pomislimo, koga bomo danes pohvalili in koga spodbudili? Znameniti pisatelj je dejal, da lahko mesec dni živi od ene same pohvale. Zato se vprašajmo – koliko ljudi bo lahko danes živelo od naše pohvale?
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje ‘olje’? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu človeku ve, da je to res. Toda na žalost niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi, pomeni to izgubiti. Vsak človek ima eno od dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali miselnost obilice. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin – naj gre za denar, priložnosti ali katero drugo stvar. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov. Zato se borijo, da bi prišli do svojega kosa, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zaščititi in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilice pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi borijo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo oblice ta, da spečejo drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; ker so prepričani, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo; ker vedno ga lahko še kaj zaslužijo. Vedo da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci – ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo to malo, kar imamo in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obliljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če svoje moči združimo, če velikodušno dajemo, bomo na ta ali oni način dobili veliko več kot pa smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Negujmo miselnost obilja. Bodimo dajalci in ne jemalci; sodelujmo in ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli to, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
Spoštovani, od vedno me je zanimal Bog, ki je skrivnost; strahovita in privlačna (tremendum et alliciens). In zlo, ki je prav tako skrivnost; strahovita in privlačna. Vmes sem jaz, človek kot uganka; strahovita in privlačna, ustvarjen po Božji podobi (imago Dei), oseba, ki žal postaja le še človeško telo, vitka postava. Svetopisemski pisec Pridigar je to izkusil in v veliki knjigi o trpljenju, Bibliji, zapisal: »Vse besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.« (Prd 1,8) Najstarejše vprašanje, zakaj trpljenje, sploh če zanj nisem osebno odgovoren, postavljam sebi in Bogu, a presega sposobnost mojega doumevanja. Glede trpljenja nisem ravnodušen: ali ga potrpežljivo prenašam ali pa ga sovražim. Ker mi Bog ne daje odprtih odgovorov, iz omare mojega razglabljanja padajo okostnjaki. Verski čistuni me opozarjajo, naj ne sklepam zaletavih in grešnih zaključkov, a me njihove floskule, da Bog sredi trpljenja poskrbi za tolažbo, ne potešijo. Prenapeteži me razdražijo in me od Boga celo oddaljijo, misleč: »Kaj sploh vi, zagrizeni natolcevalci, veste o Bogu in mojem trpljenju!« Njihovo nerazumevanje me bolj boli kot trpljenje sámo. Težki časi so zato, da odkrijejo resnične prijatelje, ne pa izdajalcev, a žal velja boleča ugotovitev: »O, moji prijatelji, vedite, da ni prijateljev.« Ko mi v zadrgnjenem grlu zastane pritajeni krik duše, ki je svojevrstna molitev, moledujem v Božjem imenu, ker težko verjamem, da njegovo ime vsebuje vse. Ko zgrbljeno klečim pred svojim bodičastim grmom sredi puščave, kot je klečal vedoželjni Mojzes pred gorečim trnovim grmom, imam mnogo vprašanj za večno bivajočega Boga. Raje bi pokleknil pred kakim visokim, plemenitim drevesom z dišečim lesom, ker menim, da bi dobil prepričljivejše odgovore. A kaj, ko bi iz takega lesa takoj izdelal malika, božanstvo po svojih predstavah in potrebah, da bi lahko z njim manipuliral in si tešil razgrapano vest, medtem ko ga iz vejevja bodičastega grmičevja ne morem. Poznam svojo domiselnost, kako mikavno in zabavno je izrezljavati lastna božanstva po svoji meri in se jim klanjati. Človekovo srce je neizčrpna delavnica mitov in idolov. A ker pravi Bog, ki se edini razodeva iz trnjevega grma, ne ustreza mojim konceptom, pričakujem, da bo položil na mizo svoje račune, zakaj se objavlja ravno v trnju trpljenja in dračju bolečine, a je kot kak navihanec modro tiho. Kaj pa, če je prav trpljenje njegov najbolj prodorni govor, da ne ostanem nedorasli otrok kot Peter Pan, večni deček iz pravljične dežele Nije. Če ne razumem Božje tišine, kako bom razumel njegov govor? Bog je res skrivnost, strahovita in privlačna.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja k neposredni dejavnosti smisla človeškega življenja, podobno, kakor beseda hrana spodbuja k neposredni dejavnosti zaužitja hrane. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti Ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te dejavnosti, ki jih izvajamo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjeno v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Govorim iz izkustva: Med vsemi obveznostmi je obvezno tudi to, da si vzamemo čas v katerem okrepimo moči svojega življenja. Ker tega nisem upošteval, so me ustavili naravni zakoni sami. Zbolel sem. Ko so potrdile preiskave, da imam poškodovano srce, me je poklicala na pogovor zdravnica. Resno se je zazrla vame. ‘Očitno gre zares!’, sem pomislil. »Vaše srce je poškodovano,« je rekla, »preveč težkih zgodb zadržujete v njem.« S pogledom me je merila v mojo notranjost. »Dovolite, da vas vprašam, zakaj jih ne zaupate in izročite Bogu? Zakaj nosite vse v sebi? Veste, tudi če ste pater, se sprašujem o vaši veri.« Zdrznil sem se, ona pa je nadaljevala: »Kako pa spoštujete božjo zapoved tedenskega počitka?« »Veste, nedelje so zame …« sem se skušal opravičevati. »Vem, ob nedeljah imate obveznosti,« me je prekinila. »S katerim dnem pa nadomestite nedeljski počitek? Kateri dan je za vas tisti, ko izklopite mobitel, odložite obveznosti …, dan ki ga preživite v miru?« Čakala je na odgovor, jaz pa sem spoznal, da grešim. »Kaj za vas ne veljajo božje zapovedi?« je rekla z zavzeto odločnostjo. »En dan v tednu je čas, ko je tudi lenoba sveta! In vsaj teden dni v letu prav tako. Če boste hoteli pomagati svojemu srcu, bo potrebno upoštevati tudi to!« Potem je nadaljevala: »Kdaj ste se zadnjič od srca nasmejali?« »Nasmejal?« sem se začudil. »Tri minute smeha na dan in to iz srca je nuja za zdravje srca,« je dejala kakor pribito. »Veste,« mi je potem razlagala, »mali otročiček se nasmehne iz srca približno štiristokrat na dan, odrasel človek pa v povprečju samo šestnajstkrat – pa še to je vprašanje, če se nasmeje iz srca.« In ko sem odhajal od moje zdravnice, mi je rekla za popotnico: »Ko boste odmerili čas tudi za smeh in prijateljevanje, se bodo same po sebi okrepile moči vašega življenja!« Spoštovani poslušalci, sebi in vam želim, da bi si med vsem kar je obveza, vzeli čas tudi za počitek in želim nam, da bi vedno znova odkrivali, kar prebuja radost in zadovoljstvo življenja. Pravijo, da se nem dogodi v življenju v povprečju 80% dobrih stvari; pa četudi manj, ima vsak izmed nas gotovo vsaj nekaj razlogov, da se nasmehne v dan, ki je pred nami.
Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz. In vendar, katera lepota je tista, ki bo rešila svet? Po mojem je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite svete Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice… a toliko lepote v njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zaradi lepote, ki prihajala iz njene duše, katero je vsako jutro urejala, ko klečala v meditaciji. Za mene je ena največji lepot, svečanost prevga svetega obhajila v mesecu maju. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil… Koliko spominov se nam ob tem zbudi! Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno belo, a na njej moja sestra in jaz v belih prvoobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah… Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala preko noči na travo, da jih rosa orosi i ne ovenijo. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala… Začudena sem jo opazovala in si nisem upala vprašati, zakaj vendar joka, ko pa je vse tako lepo. Ko sem odrasla, sem spoznala, da se lahko jokaš tudi ob neizmerni sreči.. Verjamem, da tudi starši letošnjih prvoobhajancev doživljajo nekaj podobnega… Srečo in hrepenenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca… Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privlekli na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika… Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak navadno ga se citira samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Drugi veliki oče vere kardinal Špidlik pa pravi: „ Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta«.
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za čez kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni/ustrdjeni/ tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako spihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame razne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama, ali pa mi jih drugi grmadijo na glavo. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je gotovo v tem že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Opazujoč zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi moji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kako življenjsko klofuto z drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zazreti. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči drobnjave čez ramo in se osrediniti na jedro. O seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvalabogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali zgolj navrgel.To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besede, ki veljajo le od torka do srede.
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki kadar se ne pasejo, rigajo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega riganja boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmavost, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
»Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Izjava, za katero se zdi, da ne prihaja iz popolnoma treznega razmisleka. Prej kakšno filozofsko ali kvazi umsko prekopicevanje. Tako, da ustvari vtis nečesa globokega in modrega, v bistvu pa je popolna nelogičnost: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Nihče si ne želi biti slaboten. Že to gre na živce, da človeka malo popraska po grlu, kaj šele, da ga bolj zavratna bolezen za dalj časa položi v posteljo. Biti slaboten v socialnem in družbenem smislu, pa je sploh nekaj, česar se skušamo otresti kot podrepne muhe. Pomeni, da sem nesposoben, nemočen, da ne znam in ne zmorem … Če torej potegnemo črto – da sem nepomemben in v bistvu nevreden. Prav zato se lahko tako močno v človeku neti hrepenenje in potreba po moči, kontroli in oblasti. Ko sem močan, sem nekdo, ko sem slaboten, šibak, sem nihče. In vsakdo si želi biti nekdo, pa četudi je to biti prvi na vasi. Vsekakor je to bolje kot pa zadnji v mestu. »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« To je pred slabimi 2000 leti zapisal Savel iz Tarza, ki je imel kar nekaj moči in oblasti, še posebej, med prvimi preganjanji Cerkve, ko je ta bila še čisto v povojih. Savel, ki je okušal moč in oblast, je po svojem spreobrnjenju, ko je postal apostol Pavel, prišel do spoznanja, da se moč krepi v slabotnosti. Da dejanska moč ne izvira iz človeka samega, čeprav je še tako in drugače obdarjen in talentiran. Predvsem pa, da bistvo ni v moči, kontroli, obvladovanju in oblasti. Da je lahko pričel to dejansko razumevati in sprejemati v življenju, je moral stopiti po poti, ki je lastna mnogim – da je precej na trdo pristal na tleh – sesut, šibak, nemočen. Šele potem, oropan moči in kontrole, se je lahko prepustil Jezusu. Nenazadnje – On, ki je pravi Bog in pravi človek, ni vstopil v svet z močjo Boga, ampak s slabotnostjo človeka. Pavlovo izkušnjo moramo v življenju verjetno večkrat podoživeti na lastni koži. Bolj, ko se namreč oklepamo moči in kontrole, bolj se umikamo pred Bogom. Ko pa nas takšne ali drugačne življenjske okoliščine vržejo ob tla, ko ostanemo brez moči in kontrole, ko postanemo slabotni, šele takrat smo, v svoji slabotnosti sposobni in zmožni, da se počasi začnemo odpirati in predajati se Bogu, mu zaupati in se mu prepuščati. Seveda pri tem ne gre brezbrižnost, ampak za mojo utemeljenost. Stavim vse svoje moči nase? Ali vsa moja moč, moje upanje in zaupanje temeljijo v Bogu? Prav zato so lahko težke življenjske preizkušnje tiste, v katerih vsa moja slabotnost dejansko postane moč. Ko se v prevzetnosti ne morem več zanašati nase in svoje moči, ampak se predano prepuščam Gospodu. Pa mora priti res do bolečih skrajnosti ali lahko to zmorem tudi v preprosti vsakdanjosti – biti močan, ko sem slaboten?
Ne mine dan, da se ne bi spraševali, zlasti ko pogovor nanese na globoko državo, ali je to, kar se nam dogaja, še demokracija ali ne. Nezadovoljstvo s sedanjim stanjem demokracije, ki je seveda upravičeno, je pogosto tudi pretirano in preračunljivo. Tisti, katerih gnev nad razmerami izhaja predvsem iz osebnih travm, oznanjajo vero v trdo roko, ki bo brez odlašanja vzpostavila red, presekala s korupcijo in zaprla vse, ki so se pregrešili zoper zakon in skupnost. Vnaprej je jasno, da vseh anomalij ne more odpraviti nobena družbena ureditev. To je uvidel že Platon, veliko manj pa so bili nepopolnost družbe pripravljeni prenašati njegovi učenci. Od Platona so zahtevali, naj od razprav končno preide k realizaciji vladavine filozofov, naj oblast brez oklevanja prevzamejo v vseh pogledih neoporečni čuvarjih polisa. Njegov odgovor je učence razočaral. Mukoma jim je dopovedoval, da je bil njihov dolgotrajnih razmislek o pravični, urejeni in varni državi namenjen samo prebujanju hrepenenja po resničnosti, ki svet presega, saj biva v območju idej. Idealni polis je stvar transcendentne prihodnosti, do katere pa ni mogoče priti s političnimi sredstvi, temveč z askezo, z odmikom od sveta senc in prilagajanjem na gledanje sonca samega na sebi, takšnega, kakršno je. Platon je podobno kot Kristus razočaral tiste od svojih učencev, po katerih se je prelivala zelotska kri, ki se je bolj zanašala na meč in surovo silo, kot na notranje spreobrnjenje. Platon in Kristus sta zavrnila ponujeno oblast, kajti teh, ki jo hočejo, je vedno dovolj, manjka pa tistih, ki lahko drugim posredujejo prehod iz območja senc do polnega smisla. Nemara je najvišji domet tosvetnih ureditev to, kar najdemo v drugi Samuelovi knjigi, ki opisuje Davidovo zgodbo. Največji izraelski kralj ni bil etična veličina, a je kljub temu veljal za prototip dobrega vladarja. Svoj velik greh je namreč David ne le priznal, ampak je bil pripravljen brez sprenevedanja vzeti nase tudi vse posledice: javno sramotenje in izgubo vladarskega žezla. Ljudem in Bogu je priznal, da ni več vreden zaupanja. Sestopil je v kenozo, sprejel je izničenje vladarske časti in moči. Postal je nihče. Na nek način se je povrnil na pašnik, med anonimne pastirje, med zadnje na družbeni lestvici časti. In tako kot ga je Bog poklical s pašnika, da je postal kralj njegovemu ljudstvu, ga je po padcu na dno zopet vrnil na prestol. Davidova veličina ni izhajala iz njegove nadarjenosti in junaštva, temveč iz priznanja svoje ranljivosti. Enako kot je nemočen stal pred Goljatom, da je lahko Bog po njem razodel svojo skrb za ljudstvo, je bil nemočen tudi po storjenem grehu. Kot pozneje sv. Pavel, je ponavljal, da dobro ne prebiva v njem, zato mu lahko dostojanstvo vrne samo Bog in njegova odpuščajoča ljubezen.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr. je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal praktično nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje lastne hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Večkrat se moram spomniti na pripoved znanke, ki kot turistična vodnica srečuje veliko ljudi in doživlja vedno kaj zanimivega. Tako je na primer pred leti vodila avtobus s skupino turistov na Dunaj. Več kot petnajst jih je prihajalo iz neke vasice na Primorskem in so bili med seboj sorodniki. Po sebi nič posebnega, saj se sorodniki ali prijatelji večkrat takole odpravijo na izlete. Ti pa so vendarle bili nekaj posebnega. Med svojimi sorodniki so imeli nekoga, ki je bil vojak na soški fronti med prvo svetovno vojno. Tam je bil ranjen in so ga prepeljali v lazaret na Dunaju. Potem je družina izgubila sled za njim. Veliko let pozneje, že po drugi svetovni vojni, pa so se v njihovi vasi pojavili turisti iz Avstrije, ki so potem prihajali vsako leto. Spoprijateljili so se in si vedno več povedali o sebi. Naenkrat se je začel razreševati tudi klopčič ugibanj o njihovem starem očetu. Ne samo to. Naenkrat je imel ta stari oče svoj grob na vojaškem pokopališču na Dunaju. In sedaj je skupina potomcev prišla na grob starega očeta prižgat svečko. Čutili so potrebo, da to storijo. Tako pomembno je bilo zanje, da vedo, da ima grob in kje je pokopan. Nam vsem, ki imamo grobove svojih pokojnih, se verjetno ne zdi nič posebnega, če lahko gremo na grob. Spominjam se ženske, ki je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti rodila mrtvega otroka, ki ji ga niso dali v pokop. Sedaj trpi, ker temu otroku, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in se ga veselila, ne more prižgati svečke na grobu. To bi jo pomirilo. Verjetno je med nami veliko ljudi, ki nimajo groba svojih pokojnih. Vsi ti ljudje živijo z bolečino, ki jih gloda in jim otežuje življenje, pa se morda niti prav ne zavedajo, kaj je tisto, kar jih teži. Mogoče bi morali o takšnih stvareh večkrat razmišljati, da bi znali bolje razumeti drug drugega in da bi se tudi bolj spoštljivo srečevali s stiskami drugih ljudi.
V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo,« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam vseeno, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo, ali če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me kdo lahko obdolžil, da vas usmerjal k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj raznih reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledu na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi se upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno kdo očital. Seveda, kdo bolj potrebuje v teh toplih dneh veselje, kot ti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi. Spet bi lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi nekam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Ti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, zaradi tega ne bodo nič bolj z lahkoto čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega in si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. Ne tega, ker je to vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Želim vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli, kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremlja.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem te, ki jih srečamo. Dovolj je tistih bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo nobenega več v naši bližini, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
V religijah različnih tradicij ima srce osrednje mesto, ko se sprašujemo o tem, kdo je človek in kako naj živi svoje življenje: tako je v indijski kulturi, v muslimanskem in krščanskem religioznem izročilu. Hindujska legenda pravi: v začetku so bili ljudje bogovi, androgini, se pravi, moški-ženska hkrati. Kot taki so imeli veliko moč. Toda Bramán, najvišji od bogov, se je odločil, da jih razdeli na dvoje, da ga ne bi mogli ogroziti v njegovi vsemogočnosti. Kljub tej rešitvi, se je še vedno bal, da človek ne bi znova odkril svojega božanstva, zato se je z bogovi posvetoval, kam bi skril božansko naravo, da je človek ne bi našel. Bogovi so rekli, naj jo skrije na dnò zemlje, tam je gotovo ne bo iskal. Bramán se ni strinjal, saj je človek sposoben dospeti na dno zemlje. Bogovi so predlagali, naj skrije človeško božanskost na dno morja. Tudi ta odgovor Bramana ni zadovoljil, saj je človek sposoben priti tudi v morske globine. Tedaj so mu bogovi odgovorili, da ne vedo več, kam bi še lahko skril človekovo božanskost. Zdaj se je Braman nečesa domislil: skril jo bo na dno človeka samega, tam je zagotovo ne bo iskal. In res, človek je že bil v vesolju, dosegel je tudi dno zemlje in morja, toda samo peščici je prišlo na misel, da bi šli vase, na dno sebe, kjer je skrita božanskost človeka, njegova veličina. To, kar vzhodne religije označujejo kot dno biti, Sveto pismo imenuje srce. Jezus izrecno pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8). Samo v srcu je mogoče videti Boga in ga slišati. Zato je v evangeliju rečeno: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Različna izročila nam kažejo, da je resnična narava človeka skrita v njegovem srcu. Čeprav se zdi, da je v sodobni kulturi naše srce otopelo in otrdelo, se je v prostoru in času zgodilo nekaj, kar je dokončno omehčalo našo otopelost in brezčutnost: »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Človeško srce je ožívil dih živega Boga.
Neveljaven email naslov