Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov.
Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene.
Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov.
Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene.
Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
Danes filozofa Pitagoro poznamo predvsem kot matematika in utemeljitelja izreka o izračunu stranic v pravokotnem trikotniku. A zanj število in geometrija nista predstavljala zgolj matematičnih pojmov. Iz njih je izpeljal pomembno filozofsko sporočilo, ki bi mu morali prisluhniti še danes. Mislec, ki se je ok. 570 pr. Kr. rodil na grškem otoku Samosu, je kasneje deloval v južni Italiji in tam ustanovil tudi pomembno filozofsko šolo pitagorejcev. O njej je kasneje Aristotel zapisal, da so za počelo, torej začetek vsega postavili število. Taka trditev se zdi danes nenavadna in nerazumljiva – kako naj bi, na primer, trojka ali šestica predstavljali nastanek, izhodišče vsega, kar biva? A enako, kot je dolžino stranic v trikotniku Pitagora izračunal iz razmerja med njimi, je tudi vse bivajoče razumel kot določeno razmerje oziroma odnos. Človeka je dojemal v njegovi majhnosti v razmerju do kozmosa, ki nas obdaja. A to razmerje nikakor ni naključno, mera mora biti prava in pravilno izračunana, da vse deluje brez napak in harmonično. Prav pojem harmonije, torej pravilnega sorazmerja med toni, je bil za stare Grke ključna prispodoba za ponazoritev človekovega bivanja. Zato ni naključje, da so tako izrazito poudarjali pomen in lepoto glasbe v vzgoji otrok, na katero smo v sodobnih trendih disharmonije povsem pozabili. Enako pravilo harmonije oziroma pravilnega razmerjanja med našimi čustvi, užitki, razumom je po pitagorejcih veljalo za človekovo notranje delovanje, tudi za njegovo zdravje, pa za njegov odnos do drugega in do stvari, ki ga obdajajo. Tako je pravzaprav Pitagora sledil prvim grškim mislecem, ki so dejali: »Najboljša je mera.« ali »Ničesar preveč.« Samo v nenehnem iskanju, izračunavanju prave mere človeka do drugega bitja, stvari in narave, ki nas obdaja, lahko torej najde človek resnični duševni mir.
Zadnji sončni žarki bledijo na pobočju gore v osrčju Nepala. Avtobus pripelje v vas, kjer življenje živi na ulici. Tam so otroci vseh starosti, mladi ljudje in starejši. Praznik, podoben našemu Božiču, privabi na ulice vse. Doma so, pred svojo hišo, kjer veselje do življenja kipi v vsaki besedi in pogledu. Praznično so napravljeni, v najboljših oblačilih. Ne razumem besed, ki jih izgovarjajo, razumem pa čustva, ki jih ob tem izražajo. Radost in spoštovanje do življenja izžareva iz temnih obrazov. V ozadju teh temnih obrazov slutim ljubezen. Oči se brez zadrege srečajo z mojimi in v njih iščejo odmev moje ljubezni. Zadnji sončni žarki ugasnejo. Pobočje se zavije v temo. Posamezni odsevi sveče plapolajo v skromnih domovih. Kako lepa noč! Kako čudoviti glasovi narave grejejo moje srce. Vem, Gospod, gledam v tvoje oči, polne hudournikov in snežnih gora, pritajenih glasov v zavetju noči, kjer ni elektrike, je le procesija zvezd v Rimski cesti. Iščem ljubezen svojega Boga, svojega Očeta in jo prepoznavam. Prekrije me s toploto, izvabi solze v oči in privabi besede zahvale na ustnice. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da me ljubiš. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da ljubiš vsakega človeka in razumem, da hrepeniš po tem, da to ljubezen spoznamo. Najprej v lepoti stvarstva, potem pa v odmevu te lepote, v sprejemanju svojega bližnjega.
V mesecu novembru se zaradi praznika Vseh svetih in dneva Spomina vseh rajnih pogosto spomnimo teh, ki smo jih imeli radi, pa so nas že zapustili. Toda spomin naših rajnih ni samo lepo pietetno dejanje, ampak pravzaprav temelj naše človeške civilizacije. Ta trenutek se lahko vprašamo, kdaj je človek postal človek? Takrat ko je hotel biti več kot človek, ko je želel prebivati med Bogovi. Toda nobena lestev ga ni popeljala k soncu, nobeno drevo ali gora nista bila tako visoka, da bi se lahko z njihovih vrhov dotaknil zvezd. In tudi nobena palica ni bila dovolj dolga, da bi z njo sklatil z neba luno, s katero bi rad razveselil svojega sinka. Najhuje pa je bilo, ko mu je umrla ljubljena oseba. Videl je, da v njej ni več diha in da je njen duh nekje drugje. Kako bi lahko stekel za njim? Kako bi lahko ohranil svojo ljubljeno pri sebi? Takrat je dvignil roke k nebu in kričal od bolečine, zapel je o bol svojega srca, takrat je zdihoval, naj se njen duh vendarle kdaj skloni tudi k njemu. Toda nekaj od nje je vendarle ostalo, pred seboj je še vedno imel njeno telo. Morda pa se bo nje duh znova naselil v telesu njegove drage. Skrbno ga mora pokopati in hoditi na njen grob ter se pogovarjati z njo, ali je duh znova v njej, ali pa se morda sprehaja okoli ostankov njenega telesa. Tam, na grobu ga bo odslej njen duh tolažil in mu lajšal gorje ter mu dajal novih moči. Tako si zamišljamo začetke naše civilizacije, saj nam tudi antropologi pravijo, da se je človeštvo začelo s pokopavanjem naših dragih. Človek je postal človek, ko je postal duhovno in simbolno bitje, takrat ko je prerasel zgolj biološko naravo. Človeško telo, ki postane truplo, bo slej ko prej biološko razpadlo in se prešlo v prah, od koder je prišlo. Toda človek bo živel še naprej, saj je tudi duh in ta suh bi kljuboval biološki danostim, prihajal bo nazaj in človeka peljal tja, kjer še nikoli ni bil. Preko duha svojih rajnih bo človek segal še v nek drug sveti, svet duhovnosti in večnosti. Naši brati so odšli, da nam pripravijo to pot. Toda naši predniki so se vpraševali, kaj lahko narede za svoje pokojne? Morda pa bodo njihovi dragi v večnosti potrebovali kakšen dragocen predmet, da bi preveslali neko reko Had, šli preko prepada ali premagali ovire. In ko bodo v družbi bogov, ali ne bo prišlo prav kaj dragocenega, da jih bodo obdarili? Ali ne bi prišel prav tudi kos nakita, s katerim bi izvabili nasmeh boginji? Tako če zgodaj najdemo v grobovih dragocene predmete od orodja do nakita. Ko gremo k ljudstvom z močno staro tradicijo, vidimo, da je spomin na rajne, tudi obredje pokopa in obiskovanje grobov zelo živo. Res je, kadar človek pomisli na rajne, se hkrati spomni tudi na svojo smrt, podobno kot piše ob vstopu na naša pokopališča: »Kar ste vi, smo bili mi, kar smo mi, boste tudi vi.«
Prodirati v skrivnost življenja in smrti, izkušati trajni mir in srečo, najti smisel obstoja so vprašanja, ki zanimajo človeka že zelo dolgo. Skozi zgodovino so se izoblikovali najrazličnejši načini, oblike in metode iskanja odgovorov in rešitev. Nastajale so ideje o večnosti, o enosti vsega, ideje o nečem višjem in mogočnejšem od človeka, nastajale so religije, mistične tradicije in podobno. Kaj pa je rdeča nit, kaj je podlaga, osnova navedenega? Kaj ločuje človeka od vsega preostalega? Njegov um. Je nekaj, kar je izvor vprašanj in zanimanj, je ”sredstvo” odgovarjanj in je tudi odgovor sam. Zapleteno? Morda pa tudi ne. Omenili smo tri (izvor vprašanj, sredstvo odgovarjanj in odgovor sam), zagotovo pa je še veliko ”odsevov” človekovega uma. Človekov jaz, človekova identiteta ”sem učitelj, sem Dušan, sem moški, sem žalosten ali sem vesel’’…) je le eden izmed njih. Prav ta odsev uma (človekov jaz s svojimi mnenji, koncepti, navadami in prepričanji) je hkrati vzrok njegove nemirnosti in zmedenosti. Zato pri iskanju notranjega miru in ravnovesja um kmalu postane osrednja ovira, ki jo je potrebno ”premagati” – ga umiriti, potihniti. Načinov in metod, kako to storiti, je zelo veliko. Meditacija, kjer je pomembna vzpostavitev notranje tihote, je eden izmed načinov. Tudi predana molitev katerekoli veroizpovedi je način, je metoda, kako potihniti um. Ali pa kontemplacija bogate krščanske tradicije, ki prav tako umiri um oziroma ga transformira, ga prenese. Prenese v kaj, kam? Kaj se zgodi, ko je um potihnjen, ko ni več nemirnega miselnega toka? Zgodi se lahko to, čemur pravimo Srce, lahko se ustvari prostor za to, čemur pravimo Božje. Tisti, ki so kdajkoli, četudi le za utrinke trenutkov bivali tam vedo, da je to prostor, kjer ni običajnega človekovega jaza, kjer ni mnenj in prepričanj. To je neskončno odprta širjava, v kateri je prostora za vse, kar biva, za vse, kar Je. O tem prostoru je težko govoriti ali ga opisovati. Zakaj? Ker v tem prostoru ni nikogar, ki bi govoril. Božje, Ljubezen in Sočutje ne govorijo. Preprosto so - vseobsegajoči. ‘’Da bi bil dan, ki je pred nami prijazen in umirjen, ter da bi bila noč ki prihaja, čimbolj spokojna, drage poslušalke in dragi poslušalci’’
Stoiški filozof Seneka je v nekem pismu Lucilija, ki je ravno žaloval za nekim priznanim modrecem, poskušal vsaj nekoliko potolažiti s premislekom o tem, kaj je potrebno za dobro življenje. Pri tem je izhajal iz našega običajnega odziva na smrt bližnjega, ko tarnamo, zakaj nam je bil odvzet prav ta človek in še to veliko prekmalu. Toda Seneka pravi, da je tako pritoževanje nad usodo nesmiselno. »Kaj pa je na tem, kako hitro odideš odtod, od koder boš tako ali tako moral nekoč oditi?« sprašuje naslovnika. Smrti se namreč ne more nihče izogniti, zato tudi tarnanje nima pomena. Ob tem sicer priznava, da je za dolgo življenje potrebna nekakšna naklonjenost usode, vendar pa je kakovost preživetega življenja povsem odvisna od nas, od naše volje oziroma načina, kako to življenje preživimo. »Kaj komu koristi njegovih osemdeset let, ki jih je preživel v brezdelju?« se sprašuje filozof in nadaljuje, da tak človek ni resnično živel, »ampak se je samo mudil v življenju, ni pozno umrl, marveč počasi umiral.« Ni živel, pač pa je bil samo toliko let na svetu. Velja pa tudi nasprotno: če je nekdo živel pošteno in izpolnil svoje dolžnosti dobrega državljana, dobrega prijatelja in dobrega sina, ni kljub kratkemu življenju ničesar zamudil. »Četudi je ostala njegova življenjska doba nedopolnjena, je njegovo življenje dovršeno,« je prepričan filozof in na tem mestu primerja življenje s človekovo postavo: kakor je namreč lahko nekdo kljub manjši postavi pošten in v vseh pogledih popoln človek, tako je lahko popolno tudi krajše življenje. V tem primeru je podobno »knjigi, ki ima le malo vrstic, pa je vendar hvalevredna in koristna.« Seneka Luciliju zato naroča, naj si vsako življenje predstavlja »kakor dragocenost, ki ne zavzema veliko prostora, ampak veliko tehta. Po njegovih dejanjih ga moramo meriti, ne pa po času.« Prav v tem se nekdo, ki je opravil vse dolžnosti življenja, razlikuje od nekoga drugega, ki je samo preživel mnogo let: medtem ko bo prvi obstajal še po smrti, saj se bo zapisal v večni spomin, pa je drugi umrl še pred dejansko smrtjo. Zato moramo hvaliti in imeti za srečne samo tiste, ki so dobro izkoristili svoj čas, pa naj je bil še tako kratek.
Draga mama, že nekaj dni lahko sedim na postelji samo pol ure, preostali del dneva sem negiben. Srce ne more več biti. Profesor je danes zjutraj rekel nekaj kakor: »treba je biti pripravljen«. Na kaj? Seveda je težko umreti, ko si mlad. Računati moram s tem, da bom v začetku prihodnjega tedna umrl, a jaz nisem pripravljen. Imam skoraj neznosne bolečine, a huje je, da nisem pripravljen. Najtežje od vsega je gledati nebo ponoči. Vse je temno in nad mano ni nobene zvezde, h kateri bi lahko usmeril svoj pogled. Mama, nikoli nisem mislil na Boga, sedaj pa slutim, da obstaja nekaj, česar ne poznamo, nekaj skrivnostnega, pred katerim bomo stali in dali odgovor. Težko mi je, ker ne vem, kdo je to. Ko bi ga le mogel spoznati! Mama, a se spominjaš, kako si nas kot otroke pozno zvečer vodila skozi gozd naproti očetu, ki se je vračal z dela? Včasih smo tekli pred teboj in naenkrat smo opazili, da smo sami. Iz teme smo slišali korake nekoga. Kako smo se bali teh neznanih korakov in kako smo bili srečni, ko smo spoznali, da so to koraki našega očeta. Tudi sedaj v samoti slišim korake nekoga. Zakaj jih ne prepoznam? Učila si me, kako se moram obleči in kako se moram lepo obnašati za mizo ter kako se znajti v življenju. Zelo si se trudila z mano. Spominjam se, kako si nekoč šla z nami k polnočnici. Prav tako se spominjam tudi molitev, ki si jih včasih molila z mano. Učila si nas, naj bomo pošteni. Toda vse to se sedaj pred mano topi kot sneg na soncu. Zakaj si nam govorila o toliko stvareh, nisi pa nam govorila o Jezusu? Zakaj me nisi spoznala z njim? Zakaj me nisi naučila prepoznavati njegovih korakov, da bi jih slišal poslednjo noč, da bi pred smrtjo prepoznal te korake v upanju, da bo prišel in me odvedel k očetu? Moja smrt bi bila nekaj povsem drugega! »Moja smrt bi bila povsem nekaj drugega,« je sklenil svoje pismo ta mlad fant. Smrt vsakega, ki mu uspe prepoznati korake bližajočega se Boga, je lažja. Za številne je to prepoznavanje vzrok neuničljivega upanja. Upam, da tudi za nas.
Pogosto premišljujem, zakaj imamo dva tako različna imena istega praznika. Ko pa sem letos v Fatimi ostala brez besed pred veličastnim mozaikom p. Marka Ivana Rupnika, katerega vodilni motiv je odlomek iz Svetega pisma iz knjige Razodetja, poglavje 22, sem naenkrat razumela. Dve različni podobi prekrasnega mozaika sta mi povedali zakaj. Ko vstopiš v moderno cerkev, te oblije svetloba zlata, ki se v petih odtenkih preliva po celi ogromni prednji steni, posebej, ko na njega posije sonce portugalskega neba. P. Marko pravi, da je tako obilno razlil zlato po svojem umetniškem delu ker je zlato že od prve patristične dobe simbol Božje svetosti in zvestobe, ki nikdar ne zataji, kakor vedno prižgana luč, ki nikdar ne zatone. Zato gledalec, prevzet od sijoče lepote nehote zahrepeni z vsem srcem po tistem, kar je o večnem mestu odrešenih napisal apostol Janez: Glej, vse delam novo…In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več in ne žalovanja, vpitja in bolečin ne bo več…Nobenega prekletstva ne bo več. V njem – v mestu odrešenih – bo prestol Boga in Jagnjeta… To verujejo tisti, ki pravijo, da je prvi november dan Vseh svetnikov. Ne samo tistih velikih, ki jih častimo na oltarjih in jim gradimo spomenike. Vsi sveti so tudi mali vsakdanji svetniki, kot so tudi mali zlati kamenčki del velikega mozaika, ki bi brez teh ne mogel biti popoln. Podlaga za zlati mozaik p. Marja Ivana Rupnika v Fatimi pa je glina, terakota. Ki je simbol naše krhkosti, minljivosti našega človeškega življenja. Res smo kot glina v lončarjevi roki, ki jo oblikuje v takšen ali drugačen predmet, a enkrat se zlomi, uniči, postane prah in pepel… Glina je v mozaiku p. Marka Rupnika prekrita z zlatom. Kot pravi umetnik – teološko gledano, lepota pomeni uresničenje ljubezni. Vsi številni svetniški liki v mozaiku, nekateri odkriti, drugi še v megli, so odraz večnega boja človeka z njegovo končnostjo, a zlato je kot trajno hrepenenje po polnosti življenja, po dnevu, ko ne bo več ne smrti ne žalosti ne bolečin. Dan mrtvih ali Vsi svetniki – dva imena za isti praznik. Za praznik spomina, hrepenenja in vere, da nekaj je tudi tam izza zavese smrti. Svetniki v Fatimi so mi to drugo obalo, naredili nekako domačo, resnično. In ker tistim, ki jih v življenju najbolj ljubimo, kot simbol svoje ljubezni podarjamo zlati nakit, se mi zdi, da tudi v zlatu, ki pokriva glino, odseva ljubezen našega Stvarnika… Naredil nas je krhke in uboge, a nas je prelil z zlatom svoje milosti in pokazal, da zlata vrata večnosti odpira najmočnejša sila na svetu. A to je - ljubezen in samo ljubezen.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Tolikokrat poslušamo, da smo mnogi Slovenci zaprti v podalpsko zatohlost in omejenost. Ta se pogosto pozna tudi med nami, kristjani, predvsem v duhovnem smislu. Prav v tej smeri nas izziva evangelij današnje nedelje, v katerem srečamo višjega cestninarja Zaheja, ki je majhen po postavi, a visok v službi državne uprave. V kontekstu tedanjega judovskega okolja je Zahej s službo cestninarja ne le nekakšen šef pobiralcev davkov, ampak predvsem narodni izdajalec, kvisling, ki od svojih rojakov Judov pobira davke za okupatorske Rimljane. Ker sta bili v tedanjem judovstvu politika in vera praktično eno in isto, je torej Zahej bil, ne samo narodni izdajalec, ampak tudi odpadnik od vere v enega in edinega Boga. Zaradi tega je bil tudi preziran in osovražen od svojih, obenem pa zavit v varnost, ki sta mu jo dajala njegovo premoženje in seveda rimska vojska. A kot kaže mu to ni zadoščalo, saj je iskal nekaj več. Z razliko od svojih rojakov pa Zahej ni bil zaprt v ozkost, saj je, ne glede na svoj družbeni status, želel videti, kdo je Jezus. Zato Zahej še kako spominja na sodobnega človeka, ki mu materialna in socialna varnost ne zadoščata, ampak se v njem prebuja hrepenenje po več, po globlji življenjski izpolnjenosti. Zato išče … Da bi sodobni človek zmogel videti, srečati in spoznati Jezusa, mora, podobno kot Zahej, najprej izstopiti iz svoje komodnosti in navidezne varnosti, obenem pa preseči družbeno ukalupljenost, stereotipe in predsodke. Samo tako si dejansko omogoči, da bi res lahko srečal Jezusa, ga povabil v svoje življenje in ob tem začel doživljati notranjo življenjsko izpolnjenost. Ne živeti v hlastanju po moči in kontroli, ampak v tem, da si v resnici dovolim biti ljubljen. Da me Bog sprejema in ljubi, kljub vsem mojim preteklim zablodam in neumnostim. To ni samo stvar, ki se je zgodila Zaheju, ampak jo je lahko deležen vsak izmed nas. Problem, ki lahko ob tem nastopi pa je ta, da nekdo, ki se podobno kot Zahej odloči, da bo sprejel Jezusa v svoje življenje, sreča z ozkostjo tistih, ki o sebi mislijo, da so boljši. Tudi Jezusovi sodobniki godrnjajo nad Jezusovim njegovim sprejemanjem izdajalca Zaheja s komentarjem: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Če se tudi v sodobnem času zgodi, da določeno krščansko občestvo ali posameznik v svoji ozkosti ne zmore sprejeti nekoga, ki se je spreobrnil in želi zdaj slediti Jezusu, potem tudi za tega človeka ali za to občestvo velja povabilo k spreobrnjenju, k odprtosti, k zavesti, da Bog ljubi vse in želi vsakemu, da bi živel v polnosti. Na vsakem od nas pa je, da se zares odloči: Ali resnično želim živeti v tej odprtosti in ljubljenosti? Si res želim živeti življenje v polnosti?
Kdo še ni občutil stiske, bolečine, trpljenja? Samo pomislimo, koliko zakonov razpade dandanes in koliko srčnih ran se tako odpre. Velika, pravijo, da celo največja bolečina je, če staršem umre otrok. Še bi lahko naštevali, kako in zaradi česa trpimo. Ali v takih situacijah obstaja tolažba? Nas more kaj ali kdo v takih trenutkih potolažiti? Veliki krščanski mistik, mojster Eckhart, pravi, da ni bolečine ali stiske, ki bi nas mogla do konca potreti. Kajti Božja zvestoba in dôbrost nikoli ne dopustita, da bi kakšna stiska ali preizkušnja postali neznosni. Bog v vsakem trpljenju ustvarja nekaj tolažbe, ki lahko trpečemu človeku pomaga. Drugi razlog za našo bolečino je v tem, da se v trenutkih trpljenja osredinimo na tisto, česar nimamo (več), na primer starši nenehno mislijo na svojega otroka, ki je umrl v avtomobilski nesreči, žena na moža, ki jo je zapustil. Ne mislimo pa na tisto dobro, kar v tistem trenutku imamo, na primer streho nad glavo, zdravje, nismo žejni ne lačni. Se pravi, to, kar je tu in je dobro, me lahko potolaži, tisto, česar ni in je zame izgubljeno, pa nujno vodi v bridkost in žalost. Zato so že svetopisemski modreci opozarjali, naj v dneh preizkušnje ne pozábimo na dni, ko nam je šlo dobro. Toda glavni vir naše bolečine in trpljenja vidi mojster Eckhart v tem, da se še nismo odvrnili od ustvarjenih bitij in se popolnoma predali Bogu. Če sem navezan na katero koli ustvarjeno bitje, ki je Božja lastnina, je to samo znak, da še vedno iščem tolažbo v ustvarjenih stvareh, ne pa v Bogu samem. Toda samo v Bogu samem je prava in popolna tolažba, vse pa, kar ni Bog, ima sámo po sebi nekaj naravne grenkobe in bolečine ter ničesar ne doda dôbrosti, ki izvira iz Boga in je Bog sam. Zato je povsem nemogoče najti resnično tolažbo, če jo iščemo v ustvarjenih bitjih. Kdor pa ljubi edinole Boga v ustvarjenem bitju in ustvarjeno bitjo edinole v Bogu, bo našel resnično tolažbo v vsaki situaciji.
Nekje sem prebrala Jaspersovo misel, da človeka strahu pred umiranjem in smrtjo ne more odrešiti medicinska terapija, ampak mu lahko pomagata samo filozofija in teologija. To sem pripovedovala prijateljici, ki pa me je takoj dopolnila: »Strahu pred umiranjem in smrtjo sem se otresla takrat, ko sem bila ob umirajoči tašči. Prej sem se tega zelo bala, potem pa sem zbrala pogum in vztrajala ob njej do konca. Sedaj sem za to neizmerno hvaležna.« Strah pred umiranjem in smrtjo je danes veliko večji, kot je bil v prejšnjih časih. Tudi zato, ker smo umirajoče potisnili v bolnišnice in domove za stare. Tako praktično sploh ne prihajamo več v stik z umirajočimi in ima le redkokdo srečo, da je prisoten ob umirajočem človeku. Česar pa ne poznamo, se tudi veliko bolj bojimo. Pogosto se zgodi, da pride žena srednjih let ali pa tudi že starejša in pravi: »Veste, bojim se, da bi mož umrl doma. Še nikoli nisem videla umirati človeka in ne vem, če bom temu lahko kos. Strah me je.« Verjamem ji. Tudi sama sem se pred leti bala, če bo mama umrla doma. Vsa moja medicinska izobrazba mi tega strahu ni mogla odstraniti. Potem pa, ko je mama zares umrla doma, sem spoznala, da je to blagoslov zanjo in za nas, domače. V tistem trenutku nam je bilo težko zaradi izgube, toda smrti nismo več občutili kot neko grozo, ampak kot nekaj, kar je v našem življenju sicer težko, vendar normalno prisotno. Zato vedno opogumljam svojce, da se odločijo in umirajočega obdržijo doma, če imajo le pogoje za to. Celo življenje bodo hvaležni, da so se tako odločili in tudi proces žalovanja bo zanje veliko manj boleč. Nekateri imajo pomisleke, če so v družini otroci, ali morda zanje to ni prevelika duševna obremenitev. Vendar je v resnici tako, da imajo otroci navadno veliko bolj normalen odnos do umiranja in smrti kot odrasli in da je srečanje z umirajočimi tudi zanje velika šola za poznejše življenje. Če so kot otroci spremljali umiranje svojca, dedka, babice, … jih bo pozneje v življenju veliko manj strah.
Sneg v gorah v oktobru ni nič posebnega. Tudi letos je belina v tem času prekrila glavo našega očaka . Snežna pajčevina se je končala malo pod Kredarico, ko sem skupaj s svojimi sodelavci in prijatelji še zadnjič stala na vrhu Triglava. Morda so sledi vrvi na zadnji plati še vedno vidne tistim, ki so prvič stali na njem. Prav gotovo pa so in bodo spomini ponosa ostali za vedno. Letos mi je bil Triglav poseben izziv in blagoslov. V treh navezah v poletnih mesecih smo po Slovenski smeri dosegli rob stene. Ljudje, ki so bili z mano, so prvič prijeli za skalo v plezalni smeri. Slovenska smer je idealna za tako preizkušnjo. Vsakič je bilo drugače. Prvič je bilo oblačno, megleno in zaprto. Skale so bile vlažne, rastlinje in prst pa drseče. A sredi stene, na Zlatorogovih policah, so se megle za kratek čas razkadile. Prej varna globina, zapolnjena z meglo, je naježila kocine mojih varovancev. Pogled se je namreč ustavil šele nekaj sto metrov pod nami na čudovitih gozdnih preprogah okrog Aljaževega doma. Razgled je bil fantastičen, lepota nepopisna. Utihnili smo in vsak zase je občudoval Stvarnika te lepote. Spoznanje, da Stena ni čisto taka, kot so pričakovali, je vlilo veselje v moje soplezalce. Dovolj je bilo oprimkov, stopov in snežnih stopinj, da so se počutili varne. Pet ur je minilo kot bi mignil. Izstop iz stene je bil vrhunec, sreča je bila nepopisna. Preobrazba ljudi, ki vstopajo v svet vertikale prvič, me spominja na pot duhovne rasti človeka. Začetno nezaupanje, strah in pogosto tudi odpor do vstopa v življenje v veri, je najtežji del poti. A rast poteka v navezi z Gospodom, s katerim smo povezani z nevidno vrvjo. On ve za pot, pozna resnico in daje življenje. Vzpon vsakega od nas je edinstven, posut s stopi in oprimki talentov,ki jih prepozna vsak za sebe in uporablja iz dneva v dan. Omogočajo napredovanje v duhovni smeri , v steni našega življenja. Če smo v navezi z Bogom, se nam sicer lahko zgodi, da zgrešimo smer in se znajdemo pod neprehodnim previsom ,vendar nas Gospod vedno varuje in nas usmerja. Pomaga nam iz brezizhodnih situacij. Če pa smo sami, begamo in zaidemo v strmine, ki se končajo z neprehodnimi previsi od koder brez Njegove pomoči ni rešitve. Želim si, da bo zaključek našega duhovnega vzpona soočenje z našim Stvarnikom in verjamem, da je sreča mojih soplezalcev v Triglavu le bled odsev lepote, ki jo lahko pričakujem.
Danes še posebno dobro jutro vsem, ki težko vstanete. Ne zaradi takih ali drugačnih težav telesa ali bolezni, ampak težko vstajate, ker vas nič ne vleče v nov dan. Kako lahko je premagati bolečine, če vstanemo v dan, ki smo ga že dolgo pričakovali in se ga veselimo. Noben glavobol, bolečine v križu ali kje drugje nas ne morejo ustaviti. Jutro v takih dneh komaj dočakamo in smo zgodaj na nogah. In kako se vleče jutranje prepričevanje, da je že končno čas, da vstanemo, če nam je tisti dan popolnoma odveč in bo spet eden izmed tistih, kjer bo edini smisel vsega dnevnega napora, da odtrgamo še en listek na koledarju. Veliko govorimo o mladih, ki nimajo prihodnosti. Vse več je takih, ki se nagibajo k spoznanju, kako je bilo včasih bolje, saj je vsakdo lahko dobil delo in od tega tudi živel. Ne bi se rad izgubil v razpravljanju o tem, če to drži ali ne. Bolj kot vprašanje o tem, če so bili stari časi res zlati časi, bi se to jutro rad z vso odgovornostjo do naših otrok vprašal o smiselnosti takega vedno bolj javnega vzdihovanja. Danes doštudirati še ne pomeni, da boš lahko od tega živel. Včasih je pomenilo, da si z delom na področju, kjer si se izobraževal, zaslužil svojo pokojnino. Sedaj niti ne vemo, če bomo pokojnino sploh še imeli. V tej globalni negotovosti nič več ni trdnega in samoumevnega in je težko verjeti, da bo jutri kaj bolje. Prijetno se je vračati k spominom o dobrih starih časih. Naj bo ta lepa preteklost blizu ali daleč resnice, s staranjem smo v njej vedno bolj doma. Pri tem pozabljamo na naš mladi rod. Ti ne morejo živeti od spominov, saj jih morajo najprej ustvariti. Če jim stalno mi, ki imamo z življenjem izkušnje in končno v družbi tudi moč, stalno ponavljamo, da je danes vse slabše, kot je bilo nekoč, se bojim, da jih bomo še težje spravili v šolo in bodo vedno bolj podobni tem, ki zjutraj zaradi brezvoljnosti težko vstanejo. Nekje sem prebral, da je tolažba sestra dvojčka upanju. Mladega človeka, ki se spopada z negotovo prihodnostjo in je spet dobil zavrnjeno prošnjo za zaposlitev, bomo bolj težko tolažili, če mu ne damo vsaj kančka upanja. Premalo bodo le besede, kot so: »saj bo šlo,« ali »prihodnjič bo bolje«. Ustvariti moramo tudi okolje, kjer bodo mladi čutili, da v to mi, ki imamo številne izkušnje, tudi verjamemo. Zato danes zadovoljno pobrskajmo po svojih lepih spominih in vsaj kakšnemu mlademu omogočimo, da bo verjel, kako lahko tudi on jutri, če že ne danes, ustvari zase nekaj lepega.
Vzajemna delitev V soboto, 22. oktobra smo imeli v Mariboru mednarodni znanstveni posvet na temo Vzajemne delitve v zdravstvu. Zanimivo je, da so Francozi, ki so se udeležili srečanja, želeli najprej razmišljati o človeškem in Božjem temelju same medsebojne delitve. Bili smo presenečeni, kako je prav pojem delitve spremenil grški glagol biti, saj odkar imamo Sveto pismo v grščini, ta glagol ne izraža zgolj nekega osamljenega bivanja, ne govori več samo o nepredstavljivosti Boga v njegovi zvišenosti in polnosti, ampak izraža tudi naše življenje, ki pomeni biti ali živeti še za nekoga drugega, ne samo zase. Toda prvi, ki je, ki biva za druge, je po Bibliji Bog sam. Gotovo je najlepše, če lahko živimo drug za drugega, če je ljubezen tako močna, da je tudi naše bitje srca hkrati bitje za srce našega bližnjega. Toda ali res lahko delimo prav vse z našim najdražjim? Ali smemo z njim deliti tudi svoja stranpota, slaba dejanja, ali celo samo zlo? Vidimo, da vzajemna delitev z drugim pomeni hkrati našo lastno presojo, kaj je dobrega v nas in kaj smemo drugemu podariti in kaj od njega sprejeti. Najlepše, kar lahko drugemu damo, je naša iskrena beseda, tista beseda, ki drugega razume, ga spodbudi in daje novega upanja. Toda mi smo tudi telesna bitja, zato med seboj delimo hrano, obleko, delovni in prosti čas. Toda v ljubezni smo sposobni deliti med seboj ne samo, kar imamo, ampak tudi najglobje, tudi samega sebe. Danes smo zahvaljujoč medicini prišli do tega, da je v darovanje samega sebe vključeno tudi naše telo. Medicina nam omogoča presaditev organov, zato se pred nas postavljajo tudi nova etična vprašanja in ne samo zahteve po vrhunskih medicinski tehniki. Vsekakor je mogoče presaditi organe, kadar bi darovalec sam rad rešil življenje svojega dragega sorodnika. Takrat je tudi presaditev najbolj uspešna. Toda kaj storiti, ko nekdo umira zaradi nesreče, a je še mlad in bi njegovi organi lahko reševali življenje neznanca? Če sorodniki soglašajo, ali vsaj ne nasprotujejo, je tudi to mogoče. Toda žal se najlepše, se pravi darovanje samega sebe, lahko tudi zlorabi. Zato danes poznamo prodajo in celo krajo organov. Pred zdravniki stoje hude etične dileme, ali lahko s temi organi, ki jih je nekdo pridobil na nepošten način, rešujejo življenja? Teh hudih odločitve ne bo več, če za nas vse postane samo po sebi umevno, da takrat ko umiramo, lahko rešimo življenje nekoga drugega. V tistem trenutku bo znova pred nas stopil evangeljski stavek: »Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« Kadar gre za podaritev telesa, ki sicer usiha, a še vedno ljubi, lahko zahvaljujoč moderni medicini živimo na čudežen način tudi v drugem.
Kirurg, ki se ukvarja z zapleteno in zahtevno operacijo, mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost, sicer lahko hitro naredi kako usodno napako za svojega pacienta. To lahko doseže le tedaj, če ima razvit čut odgovornosti in se čuti odgovornega za morebitni neuspeh operacije tudi tedaj, če je naredil vse, kar je mogel. Podobno znanstvenik, ki razvija svojo znanstveno domnevo, povsem načrtno opravlja zahtevna opazovanja in poskuse, pri čemer mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost. Tudi on lahko doseže takšno pozornost le tedaj, če se čuti odgovornega za morebitne napake v postopkih, pa čeprav je delal po svojih najboljših močeh. Takih primerov je seveda še več, srečamo jih tako pri velikih, izjemnih delih kot pri povsem vsakdanjih opravilih, kot je npr. čiščenje stanovanja ali vožnja avtomobila. Za vse pa je značilno povezovanje skrajne pazljivosti in pozornosti pri svojem početju ter občutka odgovornosti za morebiten neuspeh, tudi tedaj, če smo ravnali po svojih najboljših močeh in v dobri veri, da delamo prav. Zdi se, da se to dogaja pri opravljanju takšnih opravil, del ali nalog, ki se jim posvečamo z vsem srcem in nas vsaj začasno povsem zaokupirajo. Tedaj se od nas zahteva skrajna pazljivost in pozornost. Vendar takšno pazljivost in pozornost lahko razvijemo in ohranjamo le tedaj, če občutimo neke vrste notranjo zadolženost za uspeh tega početja. Pri tem moramo to zadolženost sprejeti prostovoljno in brez zadržkov. Od tod izhaja tudi na videz nerazumen občutek odgovornosti za morebiten neuspeh svojega početja tudi tedaj, če smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Res je, vsakdo ni sposoben ali voljan sprejeti tovrstne zadolženosti svojemu početju, morda prav zato, ker se boji sprejemati tako obsežne odgovornosti zanj. Vendar pa oni, ki takšno zadolženost zna in zmore sprejeti, globlje dojema svoje delo, recimo da »dojema duha svojega dela« in ne zgolj svoje namene, sredstva in okoliščine. Podobno on globlje dojema tudi samega sebe, recimo da »dojema globino svojega duha« in ne zgolj intenzivnost svojega trenutnega doživljanja, želja in strahov. Velja se potruditi za takšen način notranje zavezanosti temu, kar počnemo, pa čeprav pri morda na videz malenkostnih opravilih, kajti tako ohranjamo svojo pripravljenost, da delujemo zavestno in odgovorno tudi v težavnejših okoliščinah.
Dragi prijatelji, Pred kratkim sem obiskal misijonarje na Madagaskarju. Zamislil sem se, ko smo na avtomobil naložili ranjenega človeka. Ranjen je bil zaradi tatov, ki kradejo, velikokrat ranijo, včasih tudi ubijejo. Tam sredi Madagaskarja mi je prišlo na misel kako pomembno je, da vedno znova podpremo naše misijonarje pri njihovem delu. Za vasi sredi gozdov in hribov na Madagaskarju ne ve noben politik ali mednarodne organizacije. Kaj storiti, da bodo ljudje živeli svoje življenje v miru in dostojanstvu? Nehote mi je eden od misijonarjev dal odgovor. Ljudi je treba vzgajati in jim dati prave vrednote, kreposti, ki jih daje samo krščanstvo. Papež dodaja: »Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, človekoljubnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev.« Ob vsem delu za dobro ljudi, ob vseh lepih vizijah ter programih mednarodnih organizacij, ne pozabimo na ljudi tam na koncu uničenih cest, sredi malgaških gozdov in hribov. Vzgoja za prave vrednote gre počasi. Vključiti je treba ljudi, ki živijo daleč stran od velikih središč in mest. V vasi ANTANINARENINA sredi malgaških hribov sem se pogovarjal z domačini. Med pogovorom sem jim povedal, da gotovo nihče, razen redkih izjem, v tujini ne pozna njihove vasi. Kot vsi ljudje imajo željo, da bi se kaj spremenilo. Zato so povabili misijonarja, da bi skupaj molili, drug drugega podpirali in skupaj kaj dobrega naredili za skupnost v tej vasi. Ko sem opazoval te ljudi mi je prišlo na misel, da lahko tudi sami nekaj naredijo zase in svojo vas. Predlagal sem jim (vas je namreč na hribu, dostopna po strmi poti, ki je zaradi zemlje v času dežja neprevozna) da bi se vključilo vseh 500 ljudi ki tam živijo. Če bi vsak prebivalec vasi vsak mesec prinesel tri kamne, bi lahko sami uredili pot do vasi. Zamisel so sprejeli in upam, da jo bodo tudi uresničili. In te vasi so na področju, kjer je nasilje, kjer ubijajo. Tudi tja je potrebno prinašati upanje. Malgaški duhovnik Arsen mi je rekel: »Saj dobro veš, da je to področje, ki ni varno, pa vendar si prišel k nam. Tega sem vesel! Veliko nam pomeni, da veste za nas in da nam pomagate!« To je le ena od tisočih vasi po vsem svetu. Vsak dar za ljudi po vsem svetu, za tiste pozabljene ljudi in nikomur znane vasi, pomeni upanje. in vsakdo lahko nekaj naredi. Vsak lahko dodati kamen na tej poti k bolj človeka vrednemu življenju. Stvari se ne bodo spremenili naenkrat. Potrebno se je vedno znova podajati na pot in korak za korak spreminjati sebe in svet okoli sebe. Ne postanimo brezbrižni, postanimo žarek upanje za druge ljudi.
Tudi danes se dogaja veliko lepega, samo opaziti moramo. Naslednja zgodba nam pokaže, kako iznajdljiva je lahko ljubezen. Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu in gledati v strop. Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se osvojih družinah, svojih domovih, službah, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za ta enourna obdobja, v katerih je njegov prijatelj razširil svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal slikovite prizore. Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi, z veliko težavo, se je mož dvignil na komolce, da bi prvič sam ugledal zunanji svet. Končno bo imel možnost sam užiti lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Mož je povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: Morda je hotel le osrečiti vas. Neizmerna sreča leži v osrečevanju drugih, ne glede na naše lastne razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo srečo, se ta podvoji. Če bi se rad počutil bogatega, samo preštej stvari, ki ti jih denar ne more dati. Danes je dan, ki ga dal je Gospod, radujmo se, veselimo se ga! Podari ta dar tudi drugim, morda jutri ne bo več mogoče?
Sintagmo panta rhei, vse teče, pripisujemo Heraklitu, predsokratiku, ki je umrl leta 480 pred Kristusom. Temu izvirnemu uvidu v bistvo stvarnosti je težko oporekati. Toda človeka ne zanima samo temeljno spoznanje, da vse teče, ampak še bolj, kam in zakaj teče. Znotraj naravoslovnega razmisleka si Heraklit teh dveh vprašanj ni zastavil. Za preučevanja žive in nežive narave je namreč dovolj neko drugo vprašanje, kako stvari tečejo. Odgovora na vprašanje, kam in zakaj stvari tečejo, Heraklit ni iskal znotraj tedanje naravoslovne znanosti, temveč v grški mitologiji. Ta osnovni vzorec mišljenja se do danes ni spremenil. Zato je lahko človek naravoslovec in vernik obenem. Nekaterim zadostuje golo naravoslovje, preučevanje, kako stvari tečejo, in shajajo, ne da bi enako zavzeto iskali razlago, kam in zakaj tečejo. A kdor si najprej postavi vprašanji kam in zakaj, ga zanima tudi to, kako stvarnost teče. Kakovostno nov uvid povezanosti vseh treh vprašanj se je posrečil sv. Pavlu, izobraženemu Judu, ki pa se je odlično znašel tudi v Grčiji, matici filozofije. V pismu Korinčanom je svojo inovacijo imenoval prehajanje, nenehen zakramentalen proces, prehajanje vidne stvarnosti v presežno, v Božjo stvarnost. Navajam: »Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti« (1 Kor 15,42). Kruh, ki ga pri sv. maši prinesemo na oltar, postaja po Svetem Duhu evharistični kruh, prvine zemlje se transformirajo v Božjo resničnost, Jezusovo poveličano telo. Heraklit je horizontalno pretočnost narave, ko minerali prehajajo v žive strukture, v telesa rastlin, živali in človeka, in po umiranju nazaj v minerale, videl ločeno od vertikalne pretočnosti. Pavel pa je bil obdarjen z izjemnim razodetjem, ki ga je preobrazilo do temeljev. Pred Damaskom ga je poklical Kristus, za katerega je bil Pavel prepričan, da je na Križu umrl, in s tem izstopil iz zgodovine. V trenutku je uvidel, da je Kristus sinteza vertikalnega in horizontalnega prehajanja. V pismu Efežanom (Ef 2,14) je Pavel to pojasnil z besedami, da je Kristus ločilno steno, ki je prej razdvajala vertikalno in horizontalno pretočnost, v sebi, v svoji osebi, premagal. Kajti Kristus je bil sam, v svoji biti, uresničenje obeh prehajanj, Boga, večne Besede, v materijo, v človeško telo, torej v tisto, kar se vrača v minerale, in obenem prehajanje osnovnih delcev stvarnosti v neminljivo. Takole pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega«. Kristus ni bil filozof, njegov cilj ni bil, da bi ljudem podal filozofsko razlago povezanosti treh vprašanj –, kako, kam in zakaj –, temveč je sintezo teh vprašanj spremenil v živo duhovno in materialno resničnost, v neprekinjen zakramentalni proces. V njem, prvorojencu vsega stvarstva, sedaj vse teče, iz prvin v sestavljene strukture in nazaj, iz prvin v neminljivo, iz presežnega nazaj v sestavljene strukture.
INDIJSKI IZREK Srečal sem sto ljudi na cesti v Delhi – vsi so bili moji bratje. IZREK LJUDSTVA TELUGU Dovolj je prgišče – če je dano z ljubeznijo. KAŠMIRSKI IZREK Svet je oder ljubezni. INDIJSKI IZREK S skrivanjem ne moreš skriti ljubezni. TAMILSKI IZREK Samo ljubezen ti bo ostala zvesta. BUDISTIČNI PREGOVOR Kar koli že je sreča na svetu, izšla je iz želje po blagru drugih. Kar koli že je beda, izšla je iz vdajanja sebičnosti. IZ BUDISTIČNEGA PALI KANONA Naj nihče ne goljufa drugega in naj nikoli nikjer ne prezira nobenega človeka. Naj ne želi nobene škode drugemu zaradi svoje jeze ali slabe volje. Kakor mati za ceno svojega življenja varuje edinega otroka, tako naj vzgaja svoje srce, da bo odprto za vsa bitja. Naj njegove misli v brezmejni ljubezni prežemajo ves svet, navzgor, navzdol in vsevprek brez ovire, brez vsake mržnje, brez vsakega sovraštva.
Pred starko zimo nastopi jesen, meni najljubši letni čas. Njen veličasten prihod temeljito napovedujeta nenadna ohladitev in dež. Zdi se, da vsa živa narava drhti v porodnih krčih, ko želi iz sebe iztisniti še zadnje darove leta. Kmetje lovijo kratke dneve in že ocenjujejo letino. Le v določenih predelih naše domovine, pozno v jesen, do prve slane, vztrajajo ajdova polja. Po Koroškem po Kranjskem že ajda zori … poje ljudska pesem. Medeni rdečkasti ali beli cvetovi so navadno tudi zadnja paša za kranjsko čebelo – majhno med »frlečimi stvarcami, a z bero, ki je prvovrstna slaščica«, tako je v svojo zbirko naukov in izrekov o varljivi zunanjosti čebelo uvrstil tudi modri Sirah. Ajda, nekdaj hrana kmetov in revežev, je v Valvasorjevem času našla pot tudi do meščanske mize, danes pa je obvezna jed slavnostnih pogostitev. Le da starih, zdravilnih in dišečih sort, verjetno ni več. Brezčasnost je ajdi vtisnil tudi Valentin Vodnik, avtor prve natisnjene kuharske knjige v slovenskem jeziku. Še več. Z ljudsko bajko o Kurentu in Vesoljnem potopu, kot kazni za človeško pokvarjenost, pa se je ajda zarezala v zavest slovenskega naroda, skupaj z vinsko trto. Bajka govori o ljudeh, ki so bili sprva dobri, kmalu pa so se pokvarili in postali hudobni. Ti isti ljudje so mislili, da je kruh na drevju rastel in da je bilo pšenično klasje pol sežnja dolgo. Zato so duhovi sklenili, da bodo pokončali svet in nadenj poslali povodenj. Ko je Kurent, slovenski bog veselja, videl moža, kako pleza po vinski trti, ki se je na visokem hribu s svojim vršičem dotikala neba, se je razveselil tega, da človek išče pomoč na trti, ki je bila posvečena njemu in se ga usmilil. Voda je začela odtekati in zemlja se je posušila. Rešeni mož je Kurentu obljubil zase in za svoje potomce, da bodo vedno ljubili in uživali dvoje posvečenih rastlin: ajdo in vinsko trto. Ne samo v bajki, tudi v resničnem življenju je ajda igrala pomembno vlogo na Slovenskem. V času hude lakote, ki je pestila naše kraje, vrh pa dosegla leta 1816, je baron Žiga Zois na Kranjsko s Češke uvozil seme tatarske ajde ali »cojzle«, kot so ji pravili. Siromaki so jedli celo otrobe in si skušali napolniti želodec s kuhanjem hranljivih bilk, ki so jih natrgali v naravi. Danes, dve stoletji po »cojzli«, vsaj na naših tleh naj ne bi jedli otrobe ali rumfordsko juho, juho revežev in trpeli lakote. A slaba letina pomeni vesoljni potop samo še za slovenskega kmeta, ki si prizadeva z žulji svojih rok preživeti sebe in svojo družino. Mi pa smo tisti, ki ne vidimo vinske trte. Iz enega zrna ajde jih ponavadi nastane osem. Kaj pa mi? Kakšna je naša jesenska letina? Upam, da so naša semena padla na dobro zemljo in da bodo dajala dober sad.
Neveljaven email naslov