Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov.
Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene.
Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov.
Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene.
Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti dan s pozivom k zmernosti ni ravno nekaj priljubljenega. Še posebej danes, ko nas dan za dnem učijo, kako pomembno je, da trošimo čim več. Večja potrošnja naj bi omogočala večjo gospodarsko rast. Od te je odvisno blagostanje naše države; vsaj tako nam odgovorni svetujejo. Na kratko: Bolj ko zapravljamo, višje bodo plače in pokojnine. Pred kratkim sem se udeležil znanstvenega posveta. Univerza v Žili je organizirala srečanje med raziskovalci v naravoslovju in nami, humanisti. Priznan profesor s področja elektrotehnike je govoril o toplogrednem plinu, žveplovem heksafluoridu, ki velja za najboljšega izolatorja pri prenosu električne energije in ima hkrati najmočnejši toplogredni učinek. Govoril je, kako se je težko odpovedati uporabi tega plina pri prenosu električne energije, saj so vsi drugi nadomestki bistveno slabši. Pri trenutni porabi električne energije si skoraj ne moremo privoščiti kaj drugega. Pokazal je, kako se znanost trudi, da bi iznašla tudi kaj manj nevarnega za naš planet, a za enkrat ustreznega nadomestka še ni na vidiku. Da je znanost etična, je utemeljeval prav s tem prizadevanjem raziskovalcev iznajti nekaj, kar bi manj ogrožalo naš planet. Ko smo v strogem akademskem pogovoru izpostavili, kako težko je postaviti jasna stališča o etičnosti, smo v veliki meri pozabili na preprosto, a zelo staro držo, ki je človeku omogočala preživetje v hudih časih. Pozneje v pogovoru sem vprašal tega profesorja, če bi ob manjši potrošnji električne energije še potrebovali toliko tega toplogrednega plina. Odgovoril je, da seveda ne. Visokim znanstvenikom se gotovo ni treba ukvarjati s pozivanjem k manjši potrošnji. Sem pa mu zastavil vprašanje, čigav poziv k zmerni potrošnji elektrike bi bil učinkovitejši: moj, ki se poklicno ukvarjam z vzgojo, izobraževanjem, etiko; ali njegov, ko bi uporabil vso svojo znanstveno avtoriteto. Ob vseh nesrečah, ki jih povzročamo našemu planetu, je gotovo razveseljivo, da se znanstveniki trudijo odkriti kaj, kar bo hkrati ohranjalo pridobljeno udobje in naš planet. Pri tem ne bi nič škodilo, če nas, navadne ljudi, pozovejo k zmernosti, saj k bolj zeleni Zemlji lahko največ in najhitreje doprinesemo s skromnim življenjem. Naj bo naš današnji dan zaznamovan z zmernostjo trošenja električne in vsake druge energije kot znak našega skromnega prispevka k ohranjanju skupnega doma – planeta Zemlje.
Hiše so žive. Hiše in hišice, okna in okenca. Za njimi živijo ljudje. Tudi stolpnice imajo dušo, dihajo pa drugače od hiš. Tud šotor je bivališče. Kdaj že so Izraelci na poti v obljubljeno deželo prestavljali šotore po puščavi. Moderni nomadi jih prevažajo s seboj na avtomobilih, namenjeni na oddih. Ko se sprehajamo po deželi sem in tja, ali opazimo hiše in hišice. Predvsem te. V cvetju, negovane, stare, ampak lepe. Tudi stoletne. S skladovnico drv in pušpanom na gredi in na novo postavljena lesa. Mnoge služijo bolj kot počitniški domek, toda obljudene so! Ko začne umirati zadnji stanovalec, z njim žaluje tudi hiša in za njim počasi razpade tudi ta. Po-ča-si, a zagotovo. Ko umirajo hiše, je enako hudo kot takrat, ko je ljudem usojeno izgnanstvo ali pa smrt. Dogaja se, da se na leta vozimo mimo razpadajoče domačije. Vsak dan je je manj, pa vseeno še stoji. Tudi v bližini mesta, tudi v njem. Potem se kdo zgane in začne klicati občino na pomoč, češ nekdo jo bo skupil, ko se bo streha zrušila nanj. Tudi to se zgodi, da na tistem mestu zraste na hitro kot iz vode povsem nova zgradba. Velika, moderna, na pol steklena. Na zidu raztegnjen napis: naprodaj. Čas teče, kupca pa ni. In je kje na pol dokončana hiša, še neometana, a že razpadajoča. Zaradi prepira. Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno sonce sije. Ti nagelji, ta rožmarin, ti kmetje v luči sonca … V pesem ga je ujela Vida Jerajeva, ko je poučevala v bližini Bleda in so jo hodili obiskovat ljubljanski prijatelji, ji hudomušno zmetali na tla svoje jopiče, da je s šolskega praga stopila nanje. Hozana, hozana pesniški princesi in hiškam z dehtečo resedo in nagelji! Njihova in njena usoda pa kasneje podobna umirajočim hišam. Opuščene hiše vzbujajo žalost. Opuščene hiše so tudi sporočilo: da se vse nekoč konča, da nobene tvarne stvari ni mogoče ukrasti minevanju, četudi piramide in sfinge kljubujejo že tisočletja. Menda le na planetih odložene naprave ostajajo tam nestrohljive. A to je treba zgolj verjeti, saj dokazov še ni. Tako rekoč po Prešernovo: nejeveren, pa vendar veren.
Tale misel je za tiste, ki so »obremenjeni s svetom«, morda tudi naveličani sveta. Ne mislim na one nesrečnice ali nesrečnike, ki so doživeli kako težko izgubo, razočaranja v najbližje, razne neuspehe ipd. Takšna občutja običajno izgubijo svojo bolečo ost, ko mine šok zaradi izgube, razočaranj ali nespehov. Ne gre mi tudi za občasne občutke negativnosti sveta, npr. za občutke zgrešenosti, iluzornosti, puhlosti ti. človeškega sveta. Mislim namreč na globlje uvide v način, kako se dogaja svet okrog nas, kot je npr. vtis o svetu kot neke vrste varovalnem ovoju, ki sicer omogoča naše življenje, vendar nas hkrati ločuje od tega, kar oz. kakor v resnici smo. Kdor želi vendar enkrat »biti to, kar je«, občuti zato pogosto svet kot breme, ki bi se ga radi nekako otresel, ali ga ta začne dolgočasiti. Ta občutek in misli, ki ga spremljajo, so seveda globoko paradoksalni, kajti k temu svetu, ki nas bremeni, sodimo tudi mi sami, naš občutek osebne identitete, naša osebna zgodovina, naš značaj. Torej smo tudi breme samemu sebi. Na prvi pogled bi lahko dejali, da gre preprosto za nesmiselne občutke in uvide, ki se jih je najbolje čim prej otresti, npr. s kakim kozarčkom rujnega, dobro kavo ali cigareto. A to ne gre, kar mi bodo potrdili vsi, ki so kdaj zares in globoko prišli do uvida o svetu kot bremenu. Ne pomaga tudi nenehno jamranje nad svetom in samim seboj, kajti to le perpetuira naš občutek obremenjenosti s svetom in samim seboj. Prav tako ne pomaga zatekanje v okvire kakih napotkov za ločevanje svoje duše od sveta, kajti domnevno ločena duša bi si brž poiskala kak drug, prav tako obremenilni »ovoj«, kot je to aktualni svet. Ne pomagajo niti socio-politični napotki za spremembo odtujenega sveta in človeštva, kajti ti napotki bodo morda obrodili plod v kaki prihodnji, srečnejši generaciji, vendar žal ne dosežejo nas samih tu in zdaj. Kaj tedaj? Nič drugega, kot to, da paradoksalni občutek obremenjenosti s svetom in s samim seboj sprejmemo kot kazalec na naše izvornejše možnosti bivanja, ki presegajo vsa fiksna stanja stvari zunaj nas ali v nas in nam odpirajo dostop do odnosov, v katere sicer smo vpleteni, v njih živimo, vendar pa v njih nismo dokončno zajeti, z njimi nismo dokončno določeni. Tedaj bomo morda spoznali, da svet sicer je, vendar to ni zgolj dejstvo, ki ga moramo priznati in nas obremenjuje in prav tako tudi mi sicer smo, vendar to ni zgolj dejstvo, s katerim bi se morali sprijazniti. Gre za uvid v neoprijemljivo presežnost sveta in nas samih, ta nam pomaga prenašati obremenjenost s svetom in samim seboj.
Lep pozdrav vsem. Smo v izrednem letu usmiljenja, zato je tudi moto letošnjega praznovanja Slomškove nedelje:«V nebesa skozi vrata usmiljenja!« Današnja nedelja zato želi podčrtati nekatere vidike usmiljenja, ki so prisotni pri bl. A.M.Slomšku. Prva stvar, ki jo opazimo ob prebiranju Slomškovih misli je to, da imata s sedanjim papežem Frančiškom mnogo skupnega: Mislim predvsem na preprosto in učinkovito izražanje o usmiljenem in ljubeznivem Očetu, ki človeka išče in čaka. Vsak človek hrepeni po toplini doma. Evangelij, veselo oznanilo, je vabilo v Očetovo hišo, kjer domuje usmiljenje in se vsi čutimo sprejete, kot bratje in sestre. Pot v Očetovo hišo je Slomšek videl »skozi vrata usmiljenja«. V njegovem času so si mnogi Boga predstavljali, kot Vsevidnega in Sodnika, človeka pa kot grešnika. Slomšek pa je v Bogu videl Usmiljenega in kot tistega, ki vabi in človeku ponuja spravo, podobno, kot pravi papež Frančišek, da je zakrament sprave roka s katero se nas Bog želi dotakniti in pokazati svoje usmiljenje. Slomškova želja je bila, da ljudje ne bi spregledali tega zastonjskega Božjega daru, ampak, da bi po tem daru tudi sami postajali usmiljeni, pa naj si bo to majhno ali veliko delo telesnega ali duhovnega usmiljenja, kot je na primer nameniti dobrohoten in razumevajoč pogled, pogled poln solidarnosti, ali pa pripravljenost deliti z drugim preizkušnjo, bolečino in trpljenje. Slomškova veličina je bila ravno v tem, da je bil ves predan evangeliju in službi ljudem. V svojem dušno-pastirskem delu se je posvečal vsem področjem. Še zlasti so mu bili blizu otroci in mladina. Na preprost in zanimiv način jih je znal nagovoriti, jim približati vrednote ob katerih lahko človek raste, ne samo duhovno, ampak tudi kot človek. Za Slomška je vernik tisti, ki se veseli in zaveda tega, da je Božji otrok, ki mu vera pomeni luč in moč, da lahko to vero tudi živi v vseh situacijah vsakdanjega življenja. Človeka pa je tudi želel vzgojiti v dobrega človeka, dobrega državljana, ki je pripravljen sprejeti odgovornosti tako v družini, na delovnem mestu in v javnem življenju. Zato si je prizadeval za kulturni in narodnostni dvig slovenskega človeka, ki ga je imel neizmerno rad. Kako je znal na človeka gledati celostno nam govori njegov moto:« Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne in narodne omike!« Slomšek ostaja velik in posnemanja vreden, tudi v današnjem času, ko je naša lastna identiteta pomembna, ko se vključujemo v širše evropske povezave, saj vedno bolj čutimo, da ne zadostujejo samo gospodarske povezave, ki jih raznovrstne krize lahko hitro postavijo pod vprašaj, če ni med nami globl je duhovne povezanosti. Slomšek pravi, »da so časi takšni, kakršni so ljudje«. Začeti je potrebno pri osebnem in narodnem spreobrnjenju. Vera, tista osebna in živa, ne samo neka tradicija, je tista luč, ki nas vodi na pot »skozi vrata usmiljenja«, to pa pomeni tudi več odprtosti, razumevanja in sprave med nami.
V teh dneh se spominjamo našega blaženega Antona Martina Slomška. Njegov lik in poslanstvo razodevata pogum in vizionarstvo škofa pred več kot 150 leti. Pred nekaj leti, je o njem spregovoril takratni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jože Trontelj in nam osvetlil tudi današnje prizadevanje za vzgojo in napredek. Navajam njegove misli. Slomšek je izjemno svetla osebnost v naši zgodovini. Med najodličnejšimi dobrinami njegove zapuščine je vzgajanje rodov Slovencev v spoštovanju večnih vrednot, ki veljajo celo širše kot vrednote krščanstva, saj so bolj ali manj univerzalne. Slomšek je bolj kot današnji Slovenci razumel pomen moralnih vrednot za blaginjo naroda. Razumel ga je več kot sto let pred škodljivo teorijo o prednostih permisivne vzgoje. Zmotni nauk se je prijel in ostaja med nami. Mnogi pa so se na podlagi bolečih izkušenj že zavedeli: otroci morajo spoznati, do kod segajo meje dopustnega. Poleg pravic imajo tudi otroci določene dolžnosti. Permisivna vzgoja že sama po sebi napeljuje k večji sebičnosti in šibkejšemu čutu odgovornosti, k brezobzirnemu širjenju osebnih svoboščin na škodo drugih. Kako naj, npr. zaživita zakonsko življenje fant in dekle, ki imata samo pravice. Morda še veliko večja škoda kot s permisivno vzgojo je bila storjena pri nas z uveljavitvijo koncepta, da pouk o etičnih vrednotah ne sodi v šole, ker morajo šole ostati vrednotno nevtralne. Vrednotna nevtralnost pa je nesmiselna puhlica. V resnici je prišlo do izrinjenja vzgojnih vsebin iz šol. Ni treba razlagati, kaj je to pomenilo za generacije naših otrok in mladostnikov. Dobri zgledi, podprti s pravo besedo, so nujni, ob njih se oblikuje osebnost mladostnika. Če tega ni, če vzgojne spodbude ne pridejo ob pravem času, se zrela, odgovorna osebnost ne bo nikoli razvila. Škode ne trpi samo prizadeti, ampak še bolj ljudje okrog njega. Tudi to škodo bi bilo mogoče preprečiti, če ne bi zavrgli modrosti starega učitelja. Slovenija ni edina država z usodnimi posledicami napačno pojmovane ideološke nevtralnosti šole. Blaženi Anton Martin Slomšek bi z vsemi podrobnostmi današnjega sistema vrednot morda ne bil zadovoljen. Svet je danes res precej drugačen. Tako so tudi pritiski na tradicionalne vrednote drugačni, predvsem so mnogo močnejši. Ko bi bil Slomšek danes med nami, bi ga hudo skrbeli. Tem bolj pa bi bil vesel vse večjega splošnega priznavanja nujnosti, da se etične vrednote uveljavijo bolj kot kadar koli v preteklosti in da se uveljavijo globalno. V tem bi skupaj z nami videl upanje, da jih bomo v večji meri sprejeli tudi Slovenci.
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.« Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto. Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
Mark Avrelij, rimski cesar in filozof iz 2. stoletja, je v svojih razmišljanjih pogosto ponavljal in izpostavljal dve vodili za dobro življenje: po eni strani je poudarjal, da zunanje stvari same po sebi ne vplivajo na nas, pač pa to počnemo sami s svojim mišljenjem. Po drugi strani pa moramo imeti vselej pred očmi, da »živi človek le kratek, pravkar tekoči trenutek.« Vse, kar sedaj vidimo, se hitro spreminja in kmalu ne bo pustilo nobenih sledov za sabo. Čas je namreč kakor »reka iz dogajanj, kakor deroč hudournik: komaj se kaj pojavi, že je odplavljeno; nanese val drugo: kot bi trenil, je proč.« Avrelij nas dalje poziva, naj si za vajo v spomin prikličemo pretekle čase in hitro bomo ugotovili, da je bilo vse kakor danes, za ljudmi pa ni ostala niti sled, saj se vse slej ko prej nujno pogrezne v pozabljenje. Tako ni nobene razlike med nekom, ki je živel tri dni, in drugim, ki je preživel tri rodove. »Svet je odtujevanje, življenje je privid,« pravi, zato nas spodbuja, da v sedanjem trenutku, ki nam je edini zares dan, živimo po preudarku in pravičnosti. Vsako uro bi morali misliti na to, da bomo svoje vsakdanje delo opravljali »z vestno, neprisiljeno dostojnostjo, s človekoljubjem, svobodo in pravičnostjo.« V vsakdanjem življenju se ne smemo obnašati, kot da bomo živeli večno, pač pa moramo živeti dobro, dokler nam je dano živeti. Pri tem pa se ne smemo ozirati na to, kaj počnejo ostali. Po njegovih opažanjih ima namreč veliko več miru v srcu tisti, »ki mu ni mar, kaj njegov bližnji dela ali govori ali misli; ki pazi samo na to, kako sam ravna, da je njegovo delo pravično in pristojno.« Da pa bi lažje težili k pravičnosti in bolje izkoristili kratek čas, ki nam je dan, nam Avrelij svetuje, naj se vsak dan opominjamo, kako minljivo je človeško življenje. Pravi, naj večkrat mislimo na to, »kako hitro vse odplavlja in odnaša, karkoli na svetu je in nastaja! /… / Skoraj nič ni stalnega, okoli nas pa temna neskončnost preteklosti in prihodnosti, brezno, ki vse požira.« Če bomo imeli to pred očmi, se bodo le nespametni ubadali z ničevostmi in tarnali nad nesrečami, modri pa bodo preživeli svoj kratek trenutek v skladu z naravo in odšli z vedrim srcem.
Trkanje po prsih je obredno dejanje kesanja med mašnim obredom. Pravijo, da se trkamo na prsi tudi zato, da bi pretresli naš notranjost, da bi jo zbudili iz otopelosti. Je znamenje naše spokorjenosti in pripravljenosti, da se poboljšamo. Trkanje ima lahko še en drug pomen. Neki razbojnik je prišel pred nebeška vrata in začel trkati: »Odprite, odprite!« Apostol Peter, ki je imel ključe od vrat, je zaslišal trkanje in glasno vprašal: »Kdo je?« »Jaz sem.« »In kdo si ti?« »Razbojnik. Odpri mi vendar vrata.« »Še v sanjah mi ne pade na pamet. Tukaj ni nobenega prostora za razbojnike.« »In kdo si ti, da mi braniš vstopiti?« »Jaz sem apostol Peter.« »Aha, ti si tisti, ki je iz strahu zatajil Jezusa. Dobro poznam tvoj primer.« Peter je ves rdeč od sramu stekel stran, da bi poiskal svetega Pavla. Ko ga je našel, ga je prosil: »Pavel, pojdi in se ti pogovori s tem človekom, ki je pred vrati.« Pavel je pomolil glavo skozi lino in glasno vprašal: »Kdo je pred vrati?« »Jaz sem, razbojnik. Odpri mi vrata nebes.« »Tukaj ni prostora za razbojnike!« »In kdo si ti, da mi braniš vstopiti?« »Jaz sem apostol Pavel.« »Ti si torej tisti, ki je potoval v Damask, da bi pobil kristjane. In sedaj si v nebesih?!« Tudi Pavel se je umaknil od vrat in razmišljal: »Najbolje bo, da k vratom pošljemo evangelista Janeza. On se ni nikoli odrekel Jezusu, on se bo lahko pogovoril.« Janez je stopil k vratom in postopek se je ponovil. Ko je razbojnik dobil odgovor na to, kdo mu brani vstopiti v nebesa, je odgovoril: »A, ti si – evangelist. Zakaj vendar varaš ljudi? Ali ne piše v tvojem evangeliju: 'Trkajte in se vam bo odprlo. Prosite in boste prejeli.'? Že skoraj dve uri trkam na vaša vrata, pa mi jih nihče ne odpre. Če mi takoj ne najdeš prostora v raju, se bom vrnil nazaj na zemljo in vsem povedal, kakšne laži širiš z evangelijem,« je zapretil razbojnik. Janez se je prestrašil, odprl vrata in razbojnika spustil v nebesa. Nekdo je nekoč dejal, da je svetnik pravzaprav grešnik, ki pa ne obupa nad Božjim usmiljenjem in lastnim spreobrnjenjem. S trkanjem na prsi priznavamo svojo grešnost, slabost, v kateri smo vsi enaki. A če vztrajamo na poti spreobrnjenja, se nam bo odprlo.
V preteklosti sem pogosto razmišljala o določenosti življenja posameznika. Rojstvo,čas mladosti, zrelosti in starosti , pa zaključek s smrtjo. Je vse že določeno? So vsi lasje na glavi prešteti, v smislu izvedbe drame z igralci, ki izpilijo svoj tekst in ga zaigrajo na svoj ,najbolj izviren način? Kje je tukaj svobodna volja? Take in podobne misli so me spet obšle med sestopom z Mojstrovke. Pobočje pod Hudičevim stebrom v Prisojniku je nekaj let nazaj predstavljalo prizorišče drame, iz katere sva z Andrejem izšla kot zmagovalca. A rodilo se je stotine novih vprašanj. Že imena sama so polna simbolike, ki misli usmerjajo v določeno smer. Kot kapelica ali svetišče na vrhu gričev. Nekaterim predstavljajo potratno porabo električne energije, drugim čudovito nočno panoramo, tako zelo značilno le za Slovenijo, nekaterim pa olajšanje življenjskih strahov in skrbi. Tem zadnjim, so kapelice, svetišča in zvonjenje prevodniki za preklop na Boga, ki v svojih številnih obljubah zagotavlja mir in dobro vsem, ki vanj verujejo. Prvo ime. Hudičev steber. Steber, ki izgleda hudo, na videz grozeč in strm. A ko si v njem, je vse laže, prehodi si sledijo eden za drugim. Od plezalca zahteva veliko znanja in spretnosti, na vrhu pa veselje, ki zapolni in obogati prihajajoče dneve. Mar ne kažejo vsakdanji problemi in zagate obraz Hudičevega stebra? Pa vendar izgubijo svojo ost in brezizhodnost v Njem, ki man daje moč. Drugo ime:Prisojnik, Prisank in še kakšno bi se našlo. Gora, kjer se dogaja ena od Kekčevih zgodb. Kekec, Mojca , Tinkara, dobra vila na eni strani in strašni mož Prisank na drugi strani. Boj dobrega in zla, ki traja in traja. V vznožju te gore naju je odnesel plaz. V vlogi igralca sva spregledala grozečo popoldansko otoplitev v steni Prisojnika. Snežna zavesa se je spustila in naju zavila v gibljivo gmoto. Nekaj časa v globini, kasneje zgoraj in spet na sredini valečega vala, sem dojela resničnost trenutka, ki se je raztegnil v celo večnost. Vprašala sem Gospoda, zakaj se mi to dogaja, zakaj ne prepreči strašnega plazu. Ustavila sva se na površini. V globini sta ostala le cepina in smučka. Odgovor sem dobila nekoliko kasneje, v knjigi Koliba, v zanimivem dialogu glavne osebe Macka in Boga. Mack Bogu očita, da v življenju, kjer Bog točno ve, kaj se bo zgodilo, ni prostora za svobodno voljo. Odgovor je na videz zelo preprost. Bog vpraša Macka, ali ve, da lahko ta trenutek zapusti kolibo, prostor, kjer sta se pogovarjala. Mack odgovori pritrdilno, vendar doda, da bo ostal. Sledil je odgovor Boga: Si kaj manj svoboden v svoji odločitvi, če jaz vem, kako se boš odločil? Res, snemanje pod Prisojnikom je bila odločitev moje svobodne volje.
Še živa, a pozabljena; tako je na praznično voščilnico pripisala neka priletna gospa svojemu mladostnemu prijatelju, nekoč zelo znanemu alpinistu. Vendar je bil to samo poredni pripis in ga ni spremljal noben očitek. Vredno se je pa ob njem zamisliti. Kako je s pozabami, kako s pozabljivostjo? Slednja da narašča s starostjo, anekdotsko se pa drži učiteljev. A tudi kdo drug je že iskal ključ, imel ga je pa pri sebi v žepu. Ko postane pozabljivost bolezen, je težko. Da se ne moreš in ne moreš spomniti, da preprosto ne veš več. Pa si bil zraven in zadeva tebe, toda spomin je omrtvel. In zagotovljenega zdravila ni. Podlaga pozabe ima pa drugačno dno kot pozabljanje. Pozaba je lahko sinonim za odpuščanje. Te vrste pozabe nam celo primanjkuje. Odpuščati je treba na relaciji odnosov. V družini, sorodstvu, med prijatelji, na družbeni ravni, na mednarodni. Odpustiti do pozabe je kar herojska stopnja človečnosti. Saj odpustim, pozabiti pa ne morem, dodajamo svojim razlagam. Saj ta trdovratni spomin ne ohranja zamere, pa vendar, pa vendar … »Krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom spominjal,« piše v Svetem pismu. Človeško naravo je težko oblikovati po božje, vseeno pa pozaba v pomenu odpuščanja ni nemogoča. Visoka stopnja človekove odličnosti. Jaz tebe ne bom pozabila, zapisan si sredi srca … Domača in tuja poezija premore za célo vesolje pozab in nepozab. Pozabil je na mojo ozko dlan, zapiše Vida Tauferjeva. Morda te bom pa pozabila, ne molim zate več vsak dan, zapiše Mila Kačičeva. Pa ne gre pri pozabljanju samo za ljubezensko bolečino. Gre za vsak odnos, ki se skrha, ohladi, zamre. Odtujimo se drug drugemu kot kolegi, znanci, sosedje, sorodniki, celo kot prijatelji. Včasih gre to na rovaš daljave po izkušnji daleč od oči, daleč od srca. Ni čudno, da govorimo o oddaljenih bližini in o zbližanih daljavah. Nekje na tej relaciji mora priti do izraza zvestoba. Ta izključuje pozabo. Zvestoba se spominja. In ohranja. Poživlja. Zagotavlja. Čaka. »Zakaj nas hočeš za vedno zapustiti, nas pozabiti za dolžino dni?« Več tisoč let za piscem Žalostink tudi današnji človek ne bi bil rad pozabljen. Vsaj ne, dokler živi.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Večkrat v življenju se vprašamo, kaj je za nas Božja volja. Na to vprašanje je težko enoznačno odgovoriti, ker gre za pot, ki se nam odstira postopoma. Naš namen ni o tem vprašanju filozofirati, temveč v odgovor ponuditi nekaj drobtinic, ki jih je zapisal krščanski mistik in duhovni učitelj, mojster Eckhart. Ko mojster govori o Božji volji, uporabi prispodobo lakote in žeje. Bolj ko pijem, bolj sem žejen. In bolj ko jem, bolj sem lačen. Vsi seveda vemo, da ko gre za telesne stvari, temu ni tako. Pri duhovnih stvareh pa ni nasičenja. Več kot si jih deležen, bolj te mikajo. Tisti, ki so lačni Božje volje, jim ta tako zelo tekne, da jih vse, kar jim Bog prisodi, tako uteši in jim je tako všeč, da ne morejo hoteti nič drugega in po ničemer drugem hrepeneti. Vse, kar jih doleti, najsi bo bolezen ali uboštvo, rade volje sprejmejo. Še več, tudi če bi jim Bog hotel prizanesti – na primer s trpljenjem, ne bi hoteli, da jim prizanese. Seveda pa so tudi drugi ljudje, in takih je po mojstrovem mnenju precej, ki hrepenijo po nečem drugem kakor po Božji volji: stalno tarnajo in so nesrečni; vedno se jim godi krivica in stalno so žalostni. Boga ljubijo zaradi tega, da bi dosegli tisto, kar so si sami vbili v glavo. Ko jim gre dobro, hvalijo Boga in mu zaupajo. Takole pravijo: »Letos imam deset mernikov žita in prav toliko vina; trdno zaupam v Boga«. Čista resnica, odgovarja mojster, da imaš polno zaupanje – v žito in vino! Do Boga ni mogoče priti vihravo, tako da si nekaj vbijemo v glavo in potem hočemo to na vsak način uresničiti. To je uveljavljanje lastnega jaza. Če pa hočemo obiti nekaj, kar nam je mučno in zoprno, je to spet napačno, ker tudi v tem uveljavljamo svoj jaz. Če bi mi bilo kaj zelo zoprno, bi se moral o tem posvetovati z Bogom, se ponižno pred njim prikloniti in zaupljivo sprejeti od Njega vse, kar me doleti: to bi bilo prav, trdi mojster Eckhart. Božjo voljo prepoznamo po tem, kar nas doleti, po tem, kar utrpevamo. Če to ne bi bila Božja volja, se ne bi zgodilo; trajalo ne bi en sam trenutek. Kaj je torej Božja volja? Mojster Eckhart pravi: sprejeti vse, kar mi življenje prinaša, kot najboljše zame, saj je Bogu lastno, da daje samó najboljše.
Na poti v Damask je bil Savel gotov v cilj svojega potovanja. Ubran z ritmom čvrstih korakov je izžareval karizmo in gotovost, ki so jo čutili tudi njegovi spremljevalci. A že naslednji hip beremo, kako ga je obsijala slepeča luč, da je padel z obrazom na tla. Kaj se je zgodilo pod kožo tega učenjaka, da je bil preimenovan v novega človeka, polnega ponižnosti in strahospoštovanja? Sedim v Plečnikovi cerkvi v Šiški. Zunaj je vroče in zatohlo, notri je prijetno hladno. Ni maše, le nekaj starejših gospa nepremično zre proti oltarju. Moj trebuh je zdaj že lepo okrogel, sem v šestem mesecu nosečnosti in zdravnica me svari ped morebitnimi zapleti. Vse bi dala, da bi bila sproščena in mirna, a moje telo je zalila vroča lava najgostejšega strahu. Vsa sem uprta vase, v svojezakrčene ude, kot bi se skušala z obiljem pozornosti zmehčati, odrešiti tesnobe. A bolj kot se usmerjam vase, slabše je. Kot bi se vezala s surovo vrvjo, ki mi le še poglablja rane. In potem se zgodi. Ni luči, ki bi me oslepela, ne glasu, ki bi me pobožal, samo misel je, bi lahko rekla. Misel, kot takrat, ko se rodi pesem. Moja pozornost se razklene, zapustim telo. Kot bi se videla od daleč: vso majhno, krhko, prestrašeno in samo, polno sramu in odpora do nemoči, da bi spremenila okoliščine in sebe. Nekdo nekoč je že občutil nemoč, prišepne misel. Občutil jo je do konca, ker jo je občutil kot človek brez krivde. To misel poskušam zadržati pred seboj, kot bi se zazrla v obraz tega človeka. Obenem hočem tudi svojo nemoč pridržati pred Njim, ki jo je nekoč nekje dal vsem na ogled: v pokroviteljstvo, v ponižanje, v posmeh. Težko je dopustiti, da je kdo priča tvoji ranljivosti. Družba stavi na moč. Morda se zato z leti na to nemoč prilepijo še jeza, obup in strah. A so trenutki, ki »nosijo v sebi modre zvezde«, kot je zapisal pesnik. Takrat se vrata pričakovanj sunkoma odpahnejo, da zasije slepeča svetloba dopuščanja ̶ dopuščanja življenja v vsej svoji lepoti, strašnosti in nezasegljivosti. Morda je Savlu podobna svetloba narekovala do konca izčiščeno misel: »Glej, Gospod, tu sem.« Morda mu je ta misel povrnila vid.
Živimo v družbi, ki nikdar doslej ni tako odločilno kot danes za svojo edino vrednoto postavljala denar in bogastvo. Vsa evropska zgodovina je sicer izpisana kot boj za moč in premoženje, a še nikdar doslej ni Evropa v svoji duhovni drži tako izrazito zavrgla vseh drugih vrednot, kot so iskanje dobrega, poštenost, delavnost, ne nazadnje tudi narodna zavest in pogum, ki jih je izpostavljala od svojih grških začetkov in z razcvetom krščanstva. Že starogrški govorec Antisten pa je v enem svojih govorov povedal tudi anekdoto, ki bi ji morali pri vzpostavljanju svojega lastnega sistema vrednot danes znova prisluhniti. Takole pravi: »Govori se, kako je neki moški takoj, ko je videl drugega moškega, kako je vzel veliko denarja, prosil, naj mu (ga) posodi za obresti. Ta pa ni hotel, temveč je bil tak, da ni zaupal in ni pomagal nikomur, ampak (ga) je vzel in nekje shranil. Nekdo pa je izvedel, da je to storil, in (ga) je izmaknil. Ko je tisti, ki (ga) je odložil, prišel čez nekaj časa, denarja ni našel. Žaloval je zaradi nesreče, posebej zato, ker (denarja) ni posodil tistemu, ki ga je prosil, saj bi mu ga rešil, prav tako pa bi mu prinesel še obresti. Ko je srečal moškega, ki je takrat prosil za posojilo, je začel stokati zaradi nesreče, češ da se je zmotil in da obžaluje, ker mu ni naredil usluge, ampak ga je zavrnil, tako da je denar v celoti izgubil. Ta pa ga je pozival, naj ne skrbi, temveč razmišlja, da je njegov in da ni izgubljen, tako da na isto mesto položi kamen. »Ko si ga imel, ga namreč popolnoma nič nisi rabil, zato niti zdaj ne misli, da si česar koli oropan.« (Glede tistega), česar nekdo ni rabil niti ne bo rabil, ne bo imel niti večje niti manjše škode, najsi to ima ali nima. Tistemu človeku, ki mu namreč bog noče dati čisto vseh dobrin, izroča obilico denarja, osiromaši pa ga plemenitega razmišljanja. Če (mu) potem odvzame eno, bo oropan obojega.«
Pred kratkim je izšla knjiga enega izmed meni ljubših slovenskih, nekoliko samosvojih, popotnikov. Ne samo po domovini, tudi izven domačih meja poganja pedala svojega kolesa, z natančnostjo univerzitetnega profesorja, katerega veda je v svetovni vrh popeljala slovenskega mojstra Plečnika, pogosto sam, a tudi v družbi. Kolikor ga poznam in lahko razumem, si postavi cilj, a se, če ne najde idealne poti, ne pritožuje. Blizu so mu prostorske razsežnosti, njegovi zapisi pa bistroumni in pronicljivi, mestoma upravičeno kritični, tudi do domovine. Ni kaj, ko človek takole kolobrca, osvobojen vseh spon, se mu razbistrita um in srce. Pogled na svet, domovino, domače mesto … Možakar, nerazburljive in prijazne narave, je tako prikolesaril tudi v moj domači kraj. Gledano s strani lahkotnosti, udobnosti in varnosti, si je izbral najbolj nemogočo pot. Premagal je strah in prevladal je pogum, potem ko so ga naključni sogovorniki opozarjali na nevarnost ene izmed najbolj karizmatičnih zveri, ki hlača po snežniških gozdovih. Ko se je na poti večkrat ustavljal in se iskal na zemljevidih ter ugotavljal, kako in kam mora iti, se mu je moj domač kraj zdel kot Obljubljena dežela. Ob koncu, sicer duhovitega, zapisa zapiše: »Naselje ni kaj posebnega, nekaj hiš s cerkvijo in komaj še kaj drugega.« Seveda stavku ne velja preresno nasprotovati, a rada bi dodala nekaj besed. Ne nazadnje je avtor dregnil v mojo domovinsko-krajevno zavest. Trenutek ali dva, ki jih mimoidoči preživi v drugem kraju, sta mogoče premalo, da bi vsakdo lahko začutil in odgrnil tančico pokrajine ter njenih ljudi. Kdo drug bo znal reči: »Kako lepo je pri vas, a tu ne bi mogel živeti.« Verjamem, saj tu ni stekla zibelka njihovega življenja. Moja Obljubljena dežela je moja domača vasica, mogoče za koga neznatna. Je moja domovina, tu je moj dom. Kamnita, dve stoletji stara hiša, prepojena z življenjskimi usodami, z neskobljanimi hrastovimi deskami na tleh, čudovitimi oboki ter majhnimi okni, to je moj dom, moj prvi košček domovine. Nasproti nje stoji cerkev s pokopališčem. »Naj jim bo lahka domača zemlja oziroma rodna gruda,« so včasih znali reči, ko so pokojne polagali k večnemu počitku. Tako poseben je moj kraj, poseben zaradi kraške planote, visoke nadmorske višine, zaradi hudih pa tudi milih zim. Poseben zaradi ljudi, in poseben zaradi tistih, ki so si ustvarili dom v novi domovini, a stare nikoli ne mogli pozabiti. In nenazadnje, poseben zato, ker sem v njem doma jaz.
Stoični filozof Mark Avrelij v svojem dnevniku pogosto opozarja, naj bomo do drugih ljudi prizanesljivi in naj jim ne zamerimo takoj, če so nam storili kakšno krivico. Bolje bomo storili, če se bomo poskusili postaviti na njihovo mesto in pogledati na dejanje z druge perspektive. Takole razmišlja Avrelij: »Kadar se spotakneš ob tega ali onega nesramnost, se takoj vprašaj: ali je mogoče, da bi ne bilo nesramnih ljudi na svetu? Ni mogoče. Ne zahtevaj torej nemogočih reči!« Podobno bi se morali vprašati glede pretkanega in nezanesljivega človeka, in sploh glede vsakogar, ki se s čim pregreši. Zakaj ko bi se enkrat zavedali, da ni mogoče, da takih ljudi ne bi bilo, bi slehernega od njih sodili veliko blažje. Prav tako bi morali biti odprti do drugih mnenj in ne trmasto vztrajati pri svoji resnici. Takole razmišlja Avrelij o lastnih sodbah: »Če me more kdo s trdnimi dokazi prepričati, da je moja sodba kriva ali da napačno ravnam, bom svoje mišljenje rad spremenil: zakaj resnico iščem in od nje še nikoli nihče ni imel škode. Pač pa trpi škodo vsak, kdor vztraja v svoji zmoti in nevednosti.« Kajti kdor dela krivico, jo dela pravzaprav sebi, saj deluje proti svojemu razumu. Zato takšnega človeka ne bi smeli grajati, pač pa prej ljubeznivo poučiti in mu pokazati, kje se je zmotil, saj bi tako bolj prispevali k skupnemu dobremu. »Ljudje so drug za drugega na svetu,« pravi Avrelij, »torej jih poúči ali prenašaj!« Sam trdno verjame, da ima pravo vrednost v življenju to, da živimo do konca ob resnici in pravičnosti in smo blagi tudi do lažnivcev in krivičnih ljudi. Da bi lahko pravilno presojali, bi se morali zato navaditi vselej spraševati po namerah soljudi, začeti pa bi morali pri samih sebi in paziti na to, kako bomo sami karseda dobri ljudje. Zato Avrelij naroča: »Prizadevaj si samo za eno: da ravnaš in se zadržuješ tako, kakor zahteva skupna korist!« Tudi v primeru, ko bi nas ljudje grajali ali nas zaradi česa sovražili, bi morali po njegovem mnenju ostati dobrohotni do njih in imeti pred očmi višje dobro, ki pa je vselej za skupnost. Tej namreč nikakor ne bomo koristili, če bomo tudi sami postali zlobni, nejevoljni, jezljivi, saj se bomo še sami odmaknili od prave poti. »Če je kdo zagrešil, je to njegova škoda,« pravi Avrelij, »Lahko pa, da niti zagrešil ni. /…/ Jaz pa bom blage volje in do vsakogar ljubezniv in prizanesljiv in pripravljen, da prav njemu pokažem, kaj je zagrešil.«
Če bi hoteli sam začetek monoteistične zavesti določiti s konkretno zgodovinsko osebo, bi v ta namen vsekakor izbrali Abrahama. Kajti praoče vseh treh monoteističnih religij – judovstva, krščanstva in islama – velja za tistega, ki je v zgodovini človeštva, kot prvi nedvoumno prepoznal in priznal enost ter presežnost Božjega. Ravno figura Abrahama je in ostaja za pripadnika monoteistične religije vselej aktualna in hkrati izzivalna. Ne le gotovo spoznanje Božje enosti, temveč tudi brezpogojna predanost Božji volji, odlikuje Abrahamovo religiozno »popolnost« – popolnost, ki pa je iz današnjega čisto etično-moralnega vidika sicer pogosto vprašljiva. A kot vemo na podlagi religijskega izročila, je Bog žrtvovanje preprečil, Abraham pa ohranil svojo zvestobo. To dejanje je zato potrebno razumeti predvsem v religioznem smislu. Abraham tako ne zavzema centralne vloge zgolj v judovstvu in krščanstvu, temveč tudi v islamu, ki v svojem samorazumevanju predstavlja afirmacijo in hkrati reformulacijo abrahamske tradicije. Koran zato na več mestih poudarja moč Abrahamovega verovanja in neomajnost njegove poslušnosti absolutnemu Stvarniku. V 67. verzu 3. sure je Abraham označen celo kot »musliman«, pri čemer moramo besedo »musliman« tu razumeti izključno v njenem izvornem in ne konfesionalnem pomenu, tj. kot »tisti, ki je Bogu predan«. V Koranu torej beremo: »Abraham ni bil ne jud ne kristjan, ampak je bil pravoverni musliman in ni bil od malikovalcev« (3:67). Ali pa: »Abrahamovo vero zavrača le tisti, ki sam sebe zaničuje! Posebej smo ga že izbrali na tem svetu in tudi v onostranstvu bo med krepostnimi« (2:130). Abraham velja zato v islamu poleg preroka Mohameda za vzor iskrenega vernika, tj. tistega, ki daje pozivu numinozne Resničnosti prednost pred svojim lastnim egom in v katerem se zrcalijo najlepše duhovno-religiozne vrline kot so potrpljenje, stanovitnost, požrtvovalnost, pobožnost, skromnost in vztrajnost. Abrahamovo veličino tako ne odlikujejo le njegove življenjske izkušnje in eksistencialne preizkušnje, temveč in predvsem njegove osebne lastnosti, odločitve in načini ravnanja. Še posebej velikodušnost in gostoljubje na eni, ter globoka predanost in neomahljivo zaupanje v Transcendenco na drugi strani, so tiste značilnosti, zaradi katerih islamska tradicija časti Abrahama. Abraham kot oseba je tako preko svoje usode in svoje volje postal osebnost, ja, celo religiozni arhetip par excellence. Abrahamovi predanosti in veri ter hkrati Božji milosti in veličini je posvečen praznik »id-al-adtha« oz. »kurban bajram«. Ta tako imenovan »žrtveni praznik« velja poleg bajrama ob koncu postnega meseca ramadana za največji islamski praznik.
Spoštovani, ateist oziroma agnostik Clive S. Lewis, znani profesor književnosti na univerzah v Oxfordu in Cambridgeu, je po spreobrnjenju v krščanstvo postal izjemen krščanski apologet, zagovórnik vere. Velja za človeka briljantnega uma. Navajam odlomek iz njegove knjige Vprašanje bolečine: »Rad bi srečal Boga. Rad bi mu povedal nekaj stvari. Rad bi mu rekel: »Bog, zakaj ustvarjaš ljudi in jim potem nameniš trpljenje in brezupen boj, da živijo kratko in nesrečno življenje kot prašiči in potem nemarno umrejo in strohnijo? Bog, zakaj lepe deklice, ki si jih ustvaril, postajajo vlačuge, se postarajo, izgubijo zobe, umrejo in zgnijejo in potem obupno smrdijo? Bog, zakaj dovoljuješ, da tisoči in milijoni bitij, ki si jih ustvaril po svoji podobi in sličnosti, živijo kot krdela psov v umazanih bajtah in četrtih, medtem ko se nekaj izkoriščevalcev redi od njihovih žuljev in potú in brez dela živi v kraljevskih palačah? Bog, zakaj dovoljuješ, da so ljudje lačni, da stradajo in umirajo od sifilisa, raka, jetike? Bog, zakaj ne zganeš svojega prsta in ljudi ne rešiš vsega trpljenja in nadlog?« Vse to bi rad rekel Bogu, če bi ga lahko našel, a Bog je bister poba. Dobro se je skril!« Sveto pismo razkriva, da je vse to posledica greha, ki je nasprotje Bogu. Vendar Bog greha ni odstranil zaradi neporušljivosti človekove osebne volje in svobode. Tako navajam kot odgovor na vprašanje zla in trpljenja zgodbo o kölnski katedrali, ki jo je napisal znanstvenik Wilder Smith, ko se je po srečanju z istim Clivom Lewisom prav tako kot ateist spreobrnil v krščanstvo. On pravi, da je veljala kölnska katedrala pred 2. svetovno vojno za čudo sveta. Njena lepota in red sta nedvomno govorili o duhu njenega arhitekta in nesmiselno bi bilo verjeti, da je nastala kar sama od sebe, slučajno. Med vojno pa je bila bombardirana in sredi ruševin sta ostala le dva, v zrak štrleča stolpa. Kljub temu, da je bila v tako strašnem stanju, ni nihče pomislil na neobstoj arhitekta. Ostanki lepih gotskih lokov so bili še vedno dovolj velik razlog, da so nakazovali arhitektovo genialno zamisel. In nihče ni obtožil arhitekta, da je on kriv za takšno početje, za kup ruševin. Kaos zla in trpljenja v svetu ni argument za zanikanje Boga Stvarnika kot arhitekta z genialnim načrtom. Celo v takšnem neredu padlega stvarstva je še vedno prepoznavna sled Boga. Zaradi kupa ruševin, ki smo ga v dani nam svobodi povzročili sami, ne moremo zanikati obstoja Boga. Potemtakem bi morali zanikati tudi obstoj kölnske katedrale in njenega arhitekta, pa vemo, da to ni možno. Zato se mi zdi neupravičeno govoriti parole: »Dol s takšnim Bogom! Naj vendar končno sede na zatožno klop!« Kajti krščanski Bog, ki se je učlovečil in na svetu kot človek preživel zlo in trpljenje, je že odslužil vse, za kar bi ga radi mi obsodili.
Molk oziroma tišina ima v liturgiji, pri maši pomembno mesto. Pogosto je molk na določenih delih maše tam z namenom, na primer pred zbirno prošnjo v uvodnem delu ali po evangeliju, po obhajilu … Molk je lahko zgovoren, če smo ga pripravljeni napolniti z vsebino, če se pustimo nagovoriti. Še posebej je tišina lahko pričevalna v našem času, ko nam tehnološke napravice omogočajo, da klepetamo kar mimogrede, na vsakem koraku. Zdi se, da pozabljamo, kakšen smisel imajo naše besede, in res se lahko zgodi, da so naše besede precej poceni. In da nas molk, tišina lahko prične celo motiti, nas začne celo ogrožati. Nek samostan je slovel po deželi kot zelo strog. Ker so se menihi v njem zaobljubili molčečnosti, ni v njem smel nihče spregovoriti niti besede. Obstajala je samo ena izjema temu pravilu. Vsakih deset let je bilo menihom dovoljeno, da so spregovorili dve besedi s predstojnikom samostana. Tako je menih, ki je preživel v samostanu prvih deset let, prišel pred predstojnika, ki mu je po utečenem postopku dejal: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Trda… postelja…« je dejal menih. In kot je bila navada, je predstojnik samostana odgovoril: »Razumem.« Minilo je naslednjih deset let in isti menih je stopil pred predstojnika, ki mu je rekel: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Hrana… zanič…« je povedal menih. »Razumem,« je dobil v odgovor. Še deset let je minilo in menih se je ponovno srečal z predstojnikom, ki ga je vprašal, kateri sta besedi, bi rad spregovoril. Menih je tokrat dejal: »Jaz… grem…« Predstojnik pa mu je odgovoril: »No, saj mi je jasno zakaj. Ves čas si se samo pritoževal.« Menih iz naše zgodbe je dolgih deset let preživel v molku, a ko je imel priliko spregovoriti, je izpovedal pritožbo, kritiko. Pomislite, kateri dve besedi bi vsakih deset let sami spregovorili? Verjetno je to kar velik izziv, ki si ga težko predstavljamo. Vendar ob njem lahko pričnemo ceniti molk in njegovo zgovornost. Molk je lahko rodoviten, lahko rodi besede in dejanja, ki jih ljudje pomnijo tudi po več kot desetih letih.
Večkrat moram misliti na stavek, ki ga je pred leti izrekla ena od udeleženk skupine, v kateri so se srečevali ljudje po izgubi ljubljenega človeka. Takole je rekla: »Življenje je most in na mostu ne zidaj hiše!« Upam, da mi bo ta stavek ostal pred očmi vsakokrat, ko bom v svojem življenju morala izpuščati stvari, na katere sem navezana, ljudi, ki jih imam rada, na svoje sposobnosti … in da mi bo v pomoč. Verjetno je ena najbolj bistvenih stvari v življenju, da znamo izpuščati. Lahko smo veseli in hvaležni za vse, kar je bilo, toda nikoli si na tem ne moremo zgraditi šotorov in na tem obstati. Tudi nam ne more pomeniti garancije za prihodnost, niti imetje, niti položaj, niti prijateljstvo. Življenje je pot in živimo lahko samo toliko časa, dokler smo na poti. Na pot pa lahko človek vzame samo najnujnejše stvari, samo tisto, kar je zares bistveno. Kdor se ne more ločiti od stvari, mora obstati. V življenju se moramo zelo zgodaj učiti izpuščati. Izpustiti moramo zavetje doma in se postaviti na lastne noge. Izpuščati moramo otroke, ko odraščajo. Ko se upokojimo, moramo izpustiti svoje poklicno delo, ki smo ga morda imeli zelo radi. Izpuščati moramo svoje zdravje, svoje sposobnosti. Najbolj boleče pa je gotovo izpuščati ljudi, ki jih imamo radi. Izguba ljubljenega človeka vedno pomeni bolečino, s katero je treba živeti in kljub vsemu iti naprej. Morda nam bo laže izpuščati, če se bomo zavedali že ves čas, da je naše življenje zares most – iz ene stvarnosti na drugo in na mostu ne moremo graditi hiš. To ne pomeni, da ne moremo intenzivno živeti – nasprotno, ravno to, da ne gradimo hiš, omogoča, da lahko vse svoje napore vložimo v intenzivnost naših medsebojnih odnosov, da zelo intenzivno živimo, pri tem pa nikogar ne priklepamo nase, ampak živimo te odnose v vsej ljubezni in svobodi, ki zna tudi izpuščati, ko je treba.
Neveljaven email naslov