Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Nemški filozof Friderik Nietzsche je napisal svojo znamenito knjigo »Somrak malikov«, v kateri spregovori o zatonu bogov, ki smo si jih ljudje sami ustvarili. Toda že več kot 3000 let pred njim je Mojzes v Sinajski puščavi spregovoril o veliki nevarnosti, da bi si človek sam izrezljal, izklesal ali pa naslikal podobe svojega boga ter jih potem častil z nasiljem in z nestrpnostjo ter jih naredil za služabnike svoje sebičnosti. Kako prisluhniti resničnemu Bogu, tistemu, ki zahteva pravičnost v družbi in ki hkrati preseneča s svojo dobroto ter usmiljenjem, ki preraščata našo domišljijo, o tem govori njegovih deset Božjih zapovedi. Ko prerok Mojzes v 20. poglavju svoje Druge knjige našteva svoj Dekalog, ki je postal temelj naše zahodne civilizacije, preseneča, da se pri tretji zapovedi: »Posvečuj Gospod dan!« toliko ustavi ob zahtevi sobotnega počitka. Toda gre za veliko več, kakor za zgolj dober nasvet, kako bom ohranili telesno zdravje in si nabrali moči za teden, ki prihaja. Gre namreč za zahtevo, da v življenju človeka obstajajo tudi sveti trenutki, ki jih človek nameni globini svoje duše, svojim najdražjim in ko je sposoben dati poleta svojim mislim ter zapeti pesem ljubezni. Sveti dnevi ali posvečeni trenutki so tisti, ko se človek zave, da je še več ko človek, da je tudi odsev in sled Božje dobrote in usmiljenja na tem svetu. Zato je prav tako poklican k duhovnim opravilom, k lepi besedi in k tihi ljubeči prisotnosti. Prav postni čas je takšen milostni, sveti čas, ko dopustimo, da večnost vdre v naš vsakdanjik, ko se odločimo tudi za trenutke molitve, duhovno branje in pogovor. V tem času se zavemo, da smo tudi ljudje z duhovno razsežnostjo, s smislom za lepo, tudi za bolečino drugega, predvsem pa za smeli pogled v prihodnost. Evangelij današnje nedelje pa nam polega Mojzesovih besed razkrije, da obstaja poleg milostnih trenutkov prav tako tudi sveti prostor. Danes takšen sveti tempelj predstavlja notranjščina cerkve. Ko jo obiščemo v tihoti, lahko v njej prisluškujemo sporočilu večnostne besede ljubezni. A prav je, da tudi po naših hišah obstaja delček svetega prostora. Včasih je to bil »Bohkov kot«, danes je to razpelo, ali pa pogled svetnika, ki zre v nas preko sten našega stanovanja. Pomembno je, da tudi naš družinski prostor postane svet kraj, kjer si izrekamo iskreno besedo, besedo prijateljstva in odpuščanja. Jutri pa je tudi mednarodni dan žensk. Pozorni smo na njihove socialne pravice. Prav je tako, toda Mojzes in Evangelij nam pravita, da je veličina ženske v njeni svečeniški vlogi, ko iz svoje hiše naredi tempelj ljubeče besede in ustvari trenutke globoke radosti in novega upanja.
Moj sosed zna vse in tudi prijazen je. Odličen risar, sicer pa električar. V dar mi je prinesel še po barvi dišečo panjsko končnico. Dobila je prostor na vidnem mestu. Prikazuje sedanji čas; koronovirusnega. Sonce črno, na sivomodrikastem nebu trije rdeči okodrani virusi, na tleh nekaj človeških kosti, iz kalnega potoka zajema vodo zamaskirana, tista znana in pridna čebelica Maja. Ni Maja, mi je rekel sosed, Ana je. Tako je ime njegovi mami. Vidim ga vsak dan, ko jo gre že zjutraj pozdravit dol v vas. Vse to mi pa daje misliti. Spomin me prestavi v otroška leta, ko še ni bilo nikjer nobenega virusa; bogve ali so zdravniki vedeli zanje ali še ne. Kar me pa hkrati spomni na radijsko oddajo izpred najmanj tridesetih let. V njej je novinar prosil znanega zdravnika – Ježkovega, torej humoristovega rodnega brata dr. Janeza Milčinskega –, naj opiše razliko med nekdanjim in takrat sedanjim časom. Rekel je, da brez težav. Nekdaj da je nad secirnico pisalo Tukaj mrtvi učijo žive, zdaj pa piše: za garderobo ne odgovarjamo. Če to ni sporočilno! In takó je, da živimo v sporočilnih časih. Le da so sporočila zelo različna. Ko sem bila otročaj, smo otroci na vprašanje odraslih, češ da čigav pa si, odgovorili: atov pa mamov pa bohkov pa kruhkov. Ko sem tako zelo zrasla, da sem že sama poučevala, je neka učenka nepozabno! izjavila, da oče v družini sploh ni potreben. Ko se mi z leti vse več izgubi iz spomina in se mi ponuja vse več v premislek, imam občutek, da padam v črno luknjo. V táko iz vesolja, o kateri je kdaj govor in česar sploh ne razumem. Približno tako se mi dogaja ob tem okronanem virusu. Natikam si masko, kjer je to ukazano, in mislim na sosedovega Kastorja. To je bil pes čuvaj, in če so ga spustili z verige, to vedno le z nagobčnikom. Rečem si: Kastor, zdaj pa v trgovino; Kastor, zdaj pa k maši. Za vsem tem pač tiči koronavirus. A tudi Šembilja; ona Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti … Ki je, Šembilja, prerokovala, da bodo prišli taki časi, ko si bosta dva preživela klicala vsak z druge visoke gore: Kje si pa ti bil, da si obstal? Upam, da to ni naš čas.
Naše ravnanje v raznih življenjskih situacijah običajno teče precej spontano in nam ga ni treba še posebej razlagati in utemeljevati, niti drugim niti samemu sebi. Kadar pa se moramo premišljeno odločati, kaj nam je storiti, pa se pojavijo dileme o razlogih naših odločitev ali dejanj. V iskanju razlogov za odločitve in dejanja smo običajno najpozornejši na tiste značilnosti in okoliščine dejanj, ki dajejo videz dokončne razlage. Vendar je zanimivo, da noben razlog ne more dokončno opravičiti kakega dejanja. Še najbolje je, da dejanje samo govori o svojih razlogih in da so ti razvidni že iz same okoliščine dejanja. Nudenje pomoči človeku v stiski npr. jasno kaže na altruistično namero, ki nam praviloma ne vzbuja nobenih dvomov. Včasih pa so okoliščine takšne, da moramo pokazati določeno mero poguma in osebnega izpostavljanja, ko skušamo ravnati tako, kot se nam zdi, da je primerno in prav. Tako je npr. tedaj, ko se odločamo o kakih bolj tveganih dejanjih, npr. o tem, ali bomo pomagali osebi, ki je ne poznamo, ki ne vemo, zakaj se je znašla v nesrečnem položaju, za katero ni jasno, ali nam bo pomoč lahko vrnila Zelo mogoče je, da se sami v sebi ali z drugimi bijemo z očitki o svoji nespameti in o raznih nevarnostih ipd. Zavedamo se, da s tovrstnimi dejanji močno izzivamo splošno sprejeto mantro: »najprej se pobrigaj zase in potem za druge«. Pa vendar nas nekaj izziva, da se ne vdamo tej mantri in pomislekom, ki se opirajo nanjo. Grize nas misel, da z ostajanjem v domnevno varnih območjih ugodja, skrbi zase in z zapiranjem oči pred težavami drugih izgubljamo svojo temeljno etično držo, saj je bistvo človeka v sobivanju, sočutenju in sodelovanju. Pravzaprav se vse bistveno v človekovem življenju zgodi tako, da prepoznamo to misel kot resnico in začnemo tudi živeti v skladu z njo. Potem bomo morda spoznali, da sta altruistično življenje in delovanje nekaj najbolj naravnega in svobodnega. Ni nobenih posebnih nagrad ali koristi za takšno življenje in delovanje. Razumnemu človeku povsem zadošča, če živi tako, da se lahko vsako jutro odkrito pogleda v ogledalo in si brez sprenevedanja reče: »Nisem sicer popoln, vendar sem ostal človek«.
Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutkov, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je postalo vprašljivo v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vesola; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalen nagon se je sprožila nujnost, da vzamem življenje v svoje roke, razkrijem mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti imajo danes brezštevilne obraze. V obdobju velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogovska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, uči, da je naša blaginja popolnoma v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj dokončno izmed vseh napak: smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na obzorju te misli je naš korak čvrst, in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo.
Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se ponovno poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.
Ko je pogledala pred sebe, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur. Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh, in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali. 4. julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške, so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo,naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, da jo potegnejo iz vode. Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala izčrpanost, niti mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja. Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli, z jasno sliko cilja v svojih mislih, vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo, in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord. Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari. Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo kako hitro kaj naredite - toda za zmeraj si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumitelje - Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev narediti najboljše v vsem, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli. Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda, ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost temeljijo na svojih dejanjih; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom - ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počitili zaradi njih - da vas ustavijo na vaši poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite.
Človek si želi biti ustvarjalen. Natančneje in bolj radikalno rečeno, živimo zato, da ustvarjamo. Seveda je ta pot ustvarjanja dolga, zavita in nemalokdaj tudi precej strma ter kamnita. A, ko pridemo na vrh, se ves trud poplača in zasijemo v svetlobi, ki se skriva našemu običajnemu pogledu. Najbrž se spomnite tiste svetopisemske zgodbe, ko Abraham in njegov sin Izak ubereta pot na goro. Morda jo celo poznate tako dobro, da vam uide kakšna pomembna podrobnost. Kot na primer ta, da Abraham s seboj nosi oglje ali iskro za ogenj, Izak pa drva. Kakšen pomen imata ti dve stvari? Ogenj ponazarja božansko silo v človeku, medtem ko drva predstavljajo človeški trud ali celo žrtvovanje. Če zdaj ta dva simbola povežemo z ustvarjalnostjo, potem gre prav za tista dva ključna gradnika uspešnega vzpona na goro. Gora je seveda simbol smisla ali bistva življenja. Ko ustvarjamo, razodevamo svoje najgloblje jedro. To je v nas, a ni od nas. O tem pričujejo vse velike mistične struje v zgodovini religij in filozofij. Gre za Božansko iskro, o kateri govorita tako starogrški filozof Platon kot srednjeveški mistik Mojster Eckhart. V sodobnosti pa o njej govori karmeličanski menih Thomas Merton. A to še ni dovolj za to, da smo ustvarjalni. Potrebno se je ne samo truditi, ampak predvsem žrtvovati. Podati se v neznano, prepustiti se volji drugih. Torej, opustiti svoje lastne zamisli in načrte. V tem je naš največji trud, ki mu lahko posvetimo življenje. Danes pa se ustvarjalnost vse bolj povezuje s človekovo genialnostjo. V resnici pa se tukaj skriva past. Še tako genialna stvaritev brez posega iz nedoumljive skrivnosti in naše popolne predaje njej, ne pomeni veliko. Zadnje čase doživljam pomen povedanega v preprosti in vsakodnevni vlogi domačega kurjača. Tistega, ki pripravi drva, da zgorijo v ognju peči. Iz majhne iskre se rojeva plamen, ki preraste v ogenj in posrka vase materialnost lesa.
Franklin Roosevelt, ki je v Beli hiši večkrat sprejel različne goste, je pogosto tožil, da v resnici ni nihče pozoren na njegove besede. Na nekem sprejemu je naredil poskus. Vsakomur, ki se mu je približal in se rokoval z njim, je zašepetal: »Danes zjutraj sem umoril staro mamo.« Gostje so odgovarjali s frazami, kot so: »Čudovito!« »Nadaljujte svoje delo.« »Ponosni smo na vas.« Šele bolivijski veleposlanik na koncu vrste je pozorno prisluhnil predsednikovim besedam. Ni vedel, kaj naj odgovori. Zato se je nagnil k predsedniku in zašepetal: »Prepričan sem, da bi babica tako ali tako odšla od nas.« Poslušanje je sestavni del pogovora in komunikacijskega procesa. Zdi se nam, da obvladamo poslušanje, a ga očitno ne. Ni pomembno, ali gre za starše, učitelje, vzgojitelje, zakonce, sodelavce … vsi se pritožujejo, da jih ne poslušajo. V današnjem evangeliju srečamo Jezusa na poti v Jeruzalem. Ve, da so mu dnevi šteti, da bo v izraelski prestolnici krivično obsojen in da so vladajoči sloji sklenili, da ga bodo ubili. S tremi apostoli se odpravi na goro, da bi nekaj časa preživel v molitvi in samoti. Njegova oblačila so tedaj »postala bleščeča, nadvse bela« (Mr 9,3), to je svetopisemski znak za mučeništvo. Prikazala sta se Mojzes in Elija in sta ga opogumljala, ker bo moral trpeti. In kako so na to dogajanje odgovorili apostoli? Namesto da bi tolažili Jezusa na njegovi poti, je Peter dejal: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj« (5). Kot da bi hotel reči: »Gospod, pozabi na križ, trpljenje in smrt. Tukaj se ustavimo in postavimo tri šotore. Tu ostanimo, tu si odpočijmo in tu preživimo nekaj dni dopusta. Bodimo daleč od Jeruzalema, kraja trpljenja in nepravične obsodbe.« V trenutku, ko je Peter želel Jezusu preprečiti, da bi šel v Jeruzalem, pa je učencem spregovoril Bog: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (7) Ta glas je lep primer tega, kako Bog naravnost spregovori učencem. Zato je sporočilo najbolj zanemarjene svetopisemske zapovedi izredno jasno: »Ali bi, prosim, lahko utihnili in poslušali, kaj nam želi povedati Jezus?« Očetov glas v današnjem evangeliju govori tudi nam. Tudi mi namreč ne znamo prisluhniti sočloveku. Ne znamo ga poslušati. Ne znamo pa poslušati niti Boga, ker se ne znamo ustaviti in umiriti. Postni čas je še ena priložnost, da začnemo poslušati. In sicer pravilno poslušati. Boga in človeka!
Primerjati se z drugimi ljudmi je vedno nevarno. Spravi me v slabo voljo. Vedno jih je veliko, ki imajo več in so boljši, uspešnejši od mene. Črni oblaki nezadovoljstva nad samo seboj in huda ura, ki jo uprizarjam v svoji okolici, da bi utišala svoje zoprno razpoloženje, zameglijo zdravo pamet. Tudi druga skrajnost ni nič boljša. Kadar sem ravno prave volje in se počutim uspešno, je četica ljudi, ki so slabši in manj uspešni od mene, vedno daljša. Napuh dobi krila in dokazuje imenitnost svoje žrtve, torej mene, z opozarjanjem na napake drugih in obsojanjem. Hitro pozabim, da je obsojanje pravzaprav izražanje mnenja o sočloveku, ki je storil napako, z avtoriteto in vzvišenostjo, vendar brez ljubezni. Tudi rešitve, kako bi morali ravnati v določenih okoliščinah, so na dlani. A ti neumni ljudje jih ne vidijo, ker so slepi. Toda slepa sem tudi jaz. Zaprla sem pot ljubezni, torej Bogu, kot ga evangelist Janez imenuje v Svetem pismu. Utišam glas vesti, ki pravi, da bi v enakih okoliščinah ravnala enako ali celo slabše. Gospod pa je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in velik v dobroti. Vedno znova trka in me vabi v svoj vinograd. Na pot mi pošilja ljudi, ki so s svojo iskrenostjo in dobroto ogledalo moji slepoti, in postane me sram. Sram pred sabo, drugimi in Njim, ki je moj napuh že nesel na križ. In kot bolečini zaradi mraza, ko se mi zanohta v prstih rok ali nog, sledi blagodejna toplota, tako tudi sram zamenja hvaležnost Gospodu, da je blizu vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Hvaležna sem, ker mi da vedno znova spoznati, da je smisel življenja doseči nebeško kraljestvo v večnosti. Pa ne samo meni. Vsakemu človeku Bog trka na srce in ga vabi v svoj vinograd. Prihod v ta vinograd pa je odločitev za Jezusa, priznati ga moramo za svojega Odrešenika. To pomeni v vsakem trenutku in v vsaki okoliščini svojega življenja naravnati odločitve v smer večnosti, četudi to povzroči začudenje ali celo posmehovanje okolice, včasih tudi kakšno gmotno dobrino manj. Rezultati so takojšnji, mir in življenje brez strahov, v veri, da vse premorem v Njem, ki mi daje moč. V različnih obdobjih svojega življenja Lahko človek odgovori na Božje vabilo. V mladosti, v zreli dobi, v starosti ali v zadnjem dihu svojega življenja. Plačilo je vedno enako, neskončno in nedeljivo. Zrenje Boga v vsem njegovem veličastvu, pa kakor koli si to že predstavljamo. Bog je ves čas na Skypu, le priključiti se moramo. Takoj zdaj, dokler smo materialna bitja. Verjamem namreč, da smo ljudje duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo. Zato ne obsojajmo in ne obupujmo nad ljudmi. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so Gospodove poti nad našimi potmi in Gospodove misli nad našimi mislimi.
Življenje nas včasih preizkuša tudi tako, da se znajdemo v navidezno brezizhodnem položaju. V taki situaciji spoznaš, da ti ne preostane drugega kot neizmerno zaupati. Se popolnoma predati. Moliti. Ob tej predaji občutiš svojo majhnost in nepomembnost. Postaneš ponižen. Neskončno ponižen. Poklekneš in se povsem predaš. Vetru. Soncu. Vseeno komu ali čemu. Ob tem spet potrdiš tisto končno resnico do katere prideš v takih trenutkih, da je večino stvari v tvojem življenju vnaprej določenih. Tvoja svobodna volja pa je v glavnem le navidezna. In, ko si na tleh, ko si povsem ponižen zmagaš. Takrat se zgodi čudež. Šele, ko si ponižen spoštuješ Življenje, takrat vse ljubiš, vse razumeš in vsemu služiš. Šele takrat lahko spoštuješ drugega. To pa je temelj medčloveških odnosov in sploh odnosov z živo in neživo naravo. V najglobljem zavedanju, da smo vsi ENO, se mi nehote vsiljuje razmišljanje o znanstvenem pristopu k reševanju medčloveških odnosov. Ali je um tisti, ki nam lahko poda rešitev iz teme, v katero je zašla zahodna industrijska civilizacija? Ali nas bo etična odgovornost spet vrnila k samemu sebi? Človekova energija, moč, ki nam je sprva omogočala preživetje, se je skozi stoletja spremenila v silo, ki se je na mnogih področjih obrnila proti človeštvu. Ta sila velikokrat ruši naravno ravnovesje, nas vodi proč od etične odgovornosti in onemogoča medkulturno harmonijo. Danes se sprašujemo ali lahko naše preživetje temelji na takšni sili. Je ta energija tista, ki nam bo zagotovila prihodnost, temelječo na humanih vrednotah povezovanja in spoštovanja? Odgovor se ponuja v naši želji po večji etični odgovornosti in tudi po novih konceptih, ki bi bili dostopni vsem. Sprostiti bo potrebno novo energijo, ki bo dajala moč šibkim, ki bo zadostila radovednim, ki bo spoštovala odstopanja od splošno sprejetih norm, ki bo dajala možnost sodelovanju, ne nadvladi. To je čista energija, katere sadove bo človeštvo želo še v daljni prihodnosti. To bo omogočalo posamezniku in družbi razvoj vsega potenciala s katerim je povezano celotno človeštvo. Le tako bomo lahko zadihali kot civilizacija brez ločenosti med črne in bele, revne in bogate. Navidezna ločenost je namreč samo tančica, ki prekriva dejansko stanje naše družbene razslojenosti, neenotnosti in propadajočih struktur in narave, ki nas opominja, da nismo sami.
Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega od mojih učiteljev, Ringuja Tulkuja Rinpočeja. Nekoč je živel modri pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so sprti med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav takšni. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav takšni. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne položaje in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami bolj srečni, dobro bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.«
Zakaj je Bachova glasba sublimna, božansko vzvišena, popolna in večna? Zakaj s svojo sublimno lepoto »dokazuje« smisel sveta, vesolja? V njeni matematični lepoti, ki zveni iz harmoničnih razmerij med toni, glasovi in glasbenimi frazami, v tisti »dobri uglašenosti klavirja«, ki zveni v kristalno jasnih, »geometrijsko« popolnih razmerjih – prav v njej, v tej večni, nikoli popolnoma slišani in vselej znova poslušani harmoniji je tista skrivnostna globina, ki nas spominja na zvezdno nebo in v nas prebuja žlahtni pathos, nostalgijo po »izgubljenem raju« – ki pa, kot občutimo in vemo ob Bachovi glasbi, sploh ni izgubljen, ampak je prav tu, vseskozi je tu, v tej očitni in hkrati skrivni globini te glasbe, le slišati ga moramo! Ko poslušam, na primer, fugo v es-molu, osmo fugo prve knjige Dobro uglašenega klavirja, slišim v njej trepetajočo »glasbo zvezd«. V njihovem plesu, v glasovih, ki prihajajo nekje od daleč in so hkrati tako blizu moji duši, saj se kakor moje misli »lovijo« v praznini, v teh glasovih ni nič mogočno strašljivega, nasprotno, ti »zvezdni« glasovi so v svoji subtilni harmoniji nežni, šibki, kakor mladi lističi poganjajo na plan, potem rastejo, se prepletajo ter na koncu svojega kratkega in obenem večnega življenja izzvenijo v tišino. Tu ne gre za vzvišenost velikosti in moči, temveč za sublimnost bežnega trajanja, ki sega v brezdanjo, skrivnostno globino. In tudi pri orgelskih fugah je tako; seveda orgle bučijo, glasovi njihovih globokih piščali so mogočni, da v njih »zavibriraš« s celotnim telesom, toda mogočnost teh glasov je le del njihove sublimne lepote, kajti brez vznesenosti duše, ki v njih prepoznava véliko polifonijo vseh naših bivanj, tako zemeljskih kot nebeških, bi bil ves njihov fortissimo le oglušujoč hrup. Najlepše pa se mi zdijo Bachove fuge prav na začetku, ko so še mlade, kot lističi spomladi, v katerih pa že slutimo poletje, jesen in tudi zimo, čeprav so prihodnji časi, ki jih že nosijo v sebi, še neznani – takrat, ko je vse še možnost, četudi v tej možnosti vlada skrita nujnost.
Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati, kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na tako pot, ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno, je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj nezaželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično blaginjo drugih. Če si hočemo to vprašanje ogledati z vidika svojega lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Recimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komur koli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi … Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega. Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic, s katerimi smo obkroženi in s katerimi se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica, da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem tak, kakršen sem – dobra novica samemu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti.
»Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« – 1 Jn 3,18. Zapisane besede je lažje prebrati kot uresničiti. Še posebno takrat, ko sami doživljamo stisko, smo v stresu ali nas prežema katero izmed močnih čustev, kot sta jeza in bolečina. Večjo osebno stisko imamo, težje vidimo sočloveka pred seboj. To ne pomeni, da ljudi okoli sebe ne opazimo. Pomeni, da drugi niso središče našega odločanja. A ljubezen je prav to: da vidimo drugega in se znanj odločimo v dejanju in resnici. Vsak dan. Vsak teden znova. Ljubezen je odločitev, da drugega sprejmemo vase, ga postavimo sebi ob bok. Naša življenja so nasičena s tekmovanjem, pritiski, pretresi in negotovostmi. Še bolj nas hromijo tehnološka mašila, kot so videoigrice, družbeni mediji, neskončni TV-programi, 24-urne novice in delo na računalniku ali delo od doma, pri katerem ni razmejitve med zasebnim in službenim časom. Vse to poriva človeka na rob in ga spravlja v stisko. Ko so časi težki in zapademo v obup ali se nas polasti strah, ohromimo. Pozabimo na zdrav razum in nismo več v središču svoje osebnosti – našega čistega, iskrenega jaza, ki je nosilec ljubezni. Ustrezna posledica tega je, da tako kot ne vidimo sebe in se ne ljubimo, ne ljubimo drugih v dejanju in resnici. Uvodne besede ljubezni nas nagovarjajo osebno in kot človeka v odnosu. Janez nas nagovarja, naj ljubimo sebe v dejanju in resnici. Naj bomo iskreni do sebe in si izkazujemo ljubezen v čisti samopodobi. Janez nas kliče, da se sprejmemo in se kot bitje ljubezni izkažemo v dejanju in resnici. Prav tako pa nas poziva, da ljubimo soljudi take, kot so. Da jih sprejemamo v njihovi drugačnosti in enkratnosti, četudi je ta daleč od naše resnice. Janez nam pravi, naj bomo praktični in aktivni. Vsak dan. Vsak teden. Z velikimi in majhnimi dejanji. Veliko je poti izkazovanja ljubezni. Zato ni vprašanje, katera je prava. Katero koli že uberemo, pomembno je, da po njej stopamo pogumno. Zato ljubimo sebe vsak dan v dejanju in resnici, ne glede na to, kaj nam življenje prinaša. Prav tako ljubimo druge vsak dan, ne glede na to, kakšni so, saj je naša naloga, da dajemo ljubezen.
Postni čas je za nas, kristjane, posebno obdobje. Nekomu lahko predstavlja nekakšno malce bolj spokorniško zamorjeno brezmesno obdobje; za drugega je post predvsem priložnost, da se znebi kakšnega odvečnega kilograma; spet tretji bo videl predvsem izziv za vnovično preverjanje trdnosti svoje volje tako, da se bo nečemu odpovedal. Toda, če se ukvarjam samo z nekakšnim spokorniško zamorjenim izpolnjevanjem postnih pravil, sem ostal predvsem na zunanji formi posta; enako smo zgrešili bistveno, če je post samo nekakšna shujševalna ali prečiščevalna kura ali pa odpoved nečemu le nekakšna tekma s samim seboj, namenjena samodokazovanju, ki že močno vleče na samoodrešenje. Toda temeljni namen postnega časa je, da se jaz vnovič zbližam s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. Spokornost in odpoved predstavljata le pot, katere cilj pa je vstajenje, večja živost našega življenja. Nenazadnje postni čas sklenemo s praznovanjem velike noči, s praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih. S tega vidika nas božja beseda današnje nedelje izziva, ko apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše o Jezusu, da je »bil po telesu umorjen, a je bil po Duhu ožívljen«. Izziva, kaj meni pomeni vstajenje od mrtvih? Verujem, da je bil Jezus resnično obujen od mrtvih? Verjamem, da bomo mi, tudi jaz, nekoč obujeni od mrtvih? To je tudi ključno vprašanje naše vere, kot ga močno naglasi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pravi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in … smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« Dojeti in sprejeti obujenje od mrtvih je resnično nekaj nedoumljivega in dejansko lahko predstavlja veliko osebno stisko, povezano z močno preizkušnjo moje vere. Da bi dejansko zmogli postopno vstopati v to skrivnost, moramo vstajenje začeti doživljati v vsakdanu – in prav v tem ponuja postni čas najboljšo priložnost za to. Pomembnejša kot odpoved mesu je odpoved alkoholu, če imam z njim težave in sem ujet v spone odvisnosti; prav tako odpoved jezičnim grehom, če sem ujet v neprestano nerganje, kritiziranje, še posebej pa obrekovanje; odpoved sebičnosti in zagledanosti vase, predvsem z namenom, da zmorem svojemu zakoncu, svojim otrokom dati najboljši del sebe. Vse te odpovedi pa pomenijo to, da moram premisliti o sebi, se odpovedati svojim razvadam ali celo odvisnostim in povabiti v ta boj Boga, da mi da moč, s katero bom lahko vstal iz takšne ali drugačne mrtvine mojega življenja in zaživel življenje v večji polnosti. Samo prek takšnih, majhnih osebnih vstajenj lahko počasi vstopamo v vse globlje sprejemanje in dojemanje tudi skrivnosti našega vstajenja od mrtvih.
Pred petimi leti sem se preslila v stanovanje, v katerem danes živim z družino, in tista selitev je bila deseta zapovrstjo. Desetkrat sem torej praznila sobe, ovijala krhke predmete v papir, polagala knjige v zaboje in obleke v vreče. Čeprav niso bile vse selitve lahke, sem vsako občutila kot možnost, da vse tisto, kar je moj vsakdanjik okupiralo s svojimi zahtevami ali že samo s svojo prisotnostjo, pogledam od daleč. Življenje kot potovanje je ena bolj obrabljenih prispodob, a ne nujno najprimernejša. Bolj kot gladkemu, enostranskemu gibanju skozi prostor in čas se naše bivanje zdi podobno prav nenehnim selitvam. Prehajamo iz kraja v kraj, iz odnosa v odnos, iz vloge v vlogo, iz spoznanja v spoznanje in vsakič se vsaj za hip udomačimo: se torej privadimo, navežemo, osmislimo, ubesedimo in včasih obtičimo. Ko storimo korak naprej, včasih pri polni zavesti, drugič impulzivno, spet tretjič iz nuje, gremo v nekaj čisto drugega. V nekaj, kar bo iz nas naredilo tujca. Zapuščamo, izgubljamo, pozabljamo, da bi našli, spoznali, se spominjali. Selimo se, da uvidimo, kako se bomo nekoč odselili za zmeraj. Postni čas vidim kot eno od možnosti, da to našo resničnost vsaj za hip uzremo in se v njej naselimo. Zato se v tem času odrekamo. Prevetrujemo sobe našega vsakdanjika. Vse, kar imamo, pridržimo pred očmi duše, kakor ko v rokah potežkamo predmet, da vidimo, ali še ima za nas vrednost in pomen. Upočasnimo korak kot v protest paničnemu občutku pomanjkanja časa, da bi zaslutili, kako je časa v resnici ravno prav. V svetu, kjer velja zakon glasnejšega, hitrejšega in močnejšega, ali je sploh smiselno potišati glas in le motriti? Namesto nalaganja novega in novega, odrekati se, prazniti? Treba je. Treba je za hip stopiti na krov čezoceanke, ki nas vodi v smer kolektivne objestnosti in nasilja, in vdihniti svež zrak. Potrebno je, da vsaj kdo ostane zunaj in cel. Treba je potežkati vsebino naših življenj in razumeti, da to, kar ostane, ne sme biti plod naključja, ampak uvida.
Tale misel je za tiste, ki so »obremenjeni s svetom«, morda tudi naveličani sveta. Ne mislim na one nesrečnice ali nesrečnike, ki so doživeli kako težko izgubo, razočaranja nad najbližjimi, razne neuspehe ipd. Taka občutja običajno izgubijo svojo bolečo ost, ko mine šok zaradi izgube, razočaranj ali nespehov. Ne gre mi tudi za občasne občutke negativnosti sveta, na primer za občutke zgrešenosti, iluzornosti, puhlosti tako imenovanega človeškega sveta. Mislim namreč na globlje uvide v način, kako se dogaja svet okrog nas, kot je na primer vtis o svetu kot neke vrste varovalnem ovoju, ki sicer omogoča naše življenje, vendar nas hkrati ločuje od tega, kar oziroma kakor v resnici smo. Kdor želi vendar enkrat »biti to, kar je«, občuti zato pogosto svet kot breme, ki bi se ga rad nekako otresel, ali ga ta začne dolgočasiti. Ta občutek in misli, ki ga spremljajo, so seveda globoko paradoksalni, kajti k temu svetu, ki nas bremeni, sodimo tudi mi sami, naš občutek osebne identitete, naša osebna zgodovina, naš značaj. Torej smo tudi breme samemu sebi. Na prvi pogled bi lahko dejali, da gre preprosto za nesmiselne občutke in uvide, ki se jih je najbolje čim prej otresti, na primer s kakim kozarčkom rujnega, dobro kavo ali cigareto. A tako ne gre, to mi bodo potrdili vsi, ki so kdaj zares in globoko prišli do uvida o svetu kot bremenu. Ne pomaga tudi nenehno jamranje nad svetom in samim seboj, kajti to le perpetuira naš občutek obremenjenosti s svetom in samim seboj. Prav tako ne pomaga zatekanje v okvire kakih napotkov za ločevanje svoje duše od sveta, kajti domnevno ločena duša bi si brž poiskala kak drug, prav tako obremenilen »ovoj«, kot je to aktualni svet. Ne pomagajo niti socio-politični napotki za spremembo odtujenega sveta in človeštva, kajti ti napotki bodo morda obrodili plod v kaki prihodnji, srečnejši generaciji, vendar žal ne dosežejo nas samih tu in zdaj. Kaj tedaj? Nič drugega kot to, da paradoksalni občutek obremenjenosti s svetom in s samim seboj sprejmemo kot kazalec na naše izvornejše možnosti bivanja, ki presegajo vsa fiksna stanja stvari zunaj nas ali v nas in nam odpirajo dostop do odnosov, v katere sicer smo vpleteni, v njih živimo, vendar pa v njih nismo dokončno zajeti, z njimi nismo dokončno določeni. Tedaj bomo morda spoznali, da svet sicer je, vendar to ni samo dejstvo, ki ga moramo priznati in nas obremenjuje, in prav tako tudi mi sicer smo, vendar to ni samo dejstvo, s katerim bi se morali sprijazniti. Gre za uvid v neoprijemljivo presežnost sveta in nas samih, ta nam pomaga prenašati obremenjenost s svetom in samim seboj.
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Danes je pepelnična sreda, ko se za kristjanke in kristjane začne postni čas kot priprava na največji praznik, veliko noč. Avtor današnje duhovne misli, katoliški duhovnik, minorit dr. Andrej Šegula, nas vabi, da k postu pristopimo resno in zavzeto, saj ne gre le za nekaj zunanjega, kot sta odpovedovanje hrani ali pijači in dobrodelnost, kar je tudi hvalevredno, ampak predvsem za duhovno prenovo.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko morajo znati hitro reagirati, da tako rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob primerih najrazličnejših naravnih in drugih nesreč. Ob tako stresnem delu lahko pridejo tudi do spoznanj, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Takšne lekcije so bili pred desetletji deležni tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971v Zagrebu, so gasilci v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo voda zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najbolj dragocenih stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo dobili poleg suhe hrane še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki ni mislila le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po komu ali po čemu bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni potrebno, da gremo skozi naravno nesrečo, da bi bili živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da je to nekaj več kot nekaj, kar lahko odplakne že visoka voda.
Neveljaven email naslov