Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv, pretrgani s temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsakdo bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja s čustvi, ki vedno, vsako sekundo, spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha? Da, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci. Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici, šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi preostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku. Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebne za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene izmed dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi. Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga. DUH, jedro duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito. Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav. Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, kar je potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno dan teče po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kakovosti življenja, ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega, ali drugega, ali tretjega. ,
Današnja nedelja je veselo pustna. Svetopisemski odlomki o gobavcih nam dajo sprva občutek, da nimajo nič skupnega z razposajenostjo današnjega igrivega dne. Vabijo nas, da se zavemo resnosti življenja, se spreobrnemo in vstopimo v spokorni čas. A poglobljen uvid v liturgično besedilo nas globoko nagovarja prav za ta trenutek. Mojzes namreč ve, da ljudje kakšno stvar radi skrivajo, posebno še ko gre za takrat zelo sramotno bolezen, za gobavost, ki v njegovem času ni bila ozdravljiva. Zato prerok zahteva, naj se oboleli ljudje oblačijo in češejo tako, da bodo vsi ljudje videli že na daleč, da gre za bolnike, ki se jim je bolje izogniti. Ob naši epidemiji s koronavirusom si nadevamo maske in se podobno vedemo. Res je, še preden si bomo danes nadeli pustne maske, da bi z njimi razveselili in malce zabavali prijatelje in znance, ali pa samo mimoidoče meščane, smo si vsi že nadevali zaščitne maske. S temi maskami smo nehote pred javnostjo razkrili svojo notranjo nemoč, da smo tudi mi krhki in ranljivi. Hkrati pa smo izrazili svojo skrb za zdravje drugih, teh, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in jih ne maramo prizadeti in okužiti. Nošenje mask je razkrilo ne samo naše strahove pred boleznijo, ampak tudi našo ljubezen do drugih ljudi. Podobno bodo pustne maske razkrile našo notranjost. Po večini niso hudobne, samo malce nagajive in razigrane. Gre za našo notranjo potrebo, da bi bili veseli in da bi si enkrat na leto priznali, kakšne želje nosimo v sebi: da bi postali nekdo drug in v družbi igrali kašno drugo vlogo, se znova vrnili v igrivo otroštvo, si nadeli značaj prikupnih živali, ali pa morda postali nekdo, kar sicer v resničnem življenju nikoli ne bomo. Morda general z oblastjo, spogledljivo mlado dekle, hišni ljubljenec, čarovnica z magično močjo, ali pa celo sveta oseba. Evangelij pa nam pravi, da pred Božjo dobroto ni treba igrati te ali one vloge s katero koli masko. Ob ljubečem Božjem pogledu lahko pridejo na dan brez strahu naša notranjost, naše slabosti in tudi bolezni. Pred Bogom se razkrijemo in povemo tisto, kar bi sicer lahko nakazala samo kakšna maska. In dobri Bog nas sprejema, nam odpušča in nas resnično ozdravlja. Nemški filozof Friderik Nietzsche pravi, da je vsaka beseda maska. Se pravi, da ko nekomu razkrijemo svoja čustva, jih z besedo tudi zakrijemo. Danes je tudi god sv. Valentina, zavetnika zaljubljencev. Ko si izražamo veselje, prijateljstvo in ljubezen, bo beseda vedno tudi nemočna in skrivnostna, a vendarle bo razkrila tudi našo željo, da bi drug drugega osrečili.
Vsem nam primanjkuje časa. Največ ga seveda pokurimo v službi … in zato nimamo časa ne za družino, ne za prijatelje, ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, pravilneje bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te »zveze« bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi »zvez«), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z »bivšo« zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno! Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za »zavetnika zaljubljencev«), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa.
Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki vsak dan živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo … Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh drugih ljudi, dokler kot človek ne umre. Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Čeprav me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.
V naši civilizaciji je vse usmerjeno v pričakovanje neke čudežne rešitve, ki bo prišla od zunaj. Prišel bo Mesija in vse bo lažje, boljše in vsi naši problemi bodo kar naenkrat izginili. Potrebujemo vodjo, rešitelja ali modreca s čarobno formulo, ki nam bo razodel smisel življenja. Zatekamo se k najrazličnejšim duhovnim učiteljem, znanstvenim razlagam, obiskujemo duhovne seminarje. Stojimo v mrazu na avtobusni postaji in čakamo na avtobus. Ob tem pa pozabljamo, da imamo lastni avto, le naučiti bi se morali upravljati z njim. V tem začaranem krogu se nič ne zgodi. Postajamo nesrečni, padamo v brezno praznine, brezupa ali pasivnega čakanja na rešitelja. Pričakovati nekaj od drugih je iluzija. Šele, ko znamo stopiti vase, v globoko polje vseobsegajočega Duha, ugotovimo, da so vsi odgovori v nas samih. Vse iluzije tako materialnega kot duhovnega sveta odpadejo, pričnemo se zavedati svoje Božanske Narave. Ali kot pravi pesnik: »Tisti, ki znajo poleteti na krilih metuljev, tisti, ki slišijo smeh v očeh dreves, tisti, ki še znajo z razmršenimi lasmi in s prstom v ustih graditi peščene gradove tam na obalah zimskega morja, ti vedo, da je vse kar potrebujemo v nas. Ti ne lovijo sreče, zadoščenja, smisla zunaj sebe. Ti vedo, da je vse to že v nas«. Z današnjim dnem pogumno stopimo vase in se začnimo zavedati svoje božanske narave. Predajmo se notranji moči in postanimo Bojevnik Luči znotraj sebe. Zaupajmo v tisto kar nam kaže naša globoka intuicija in se na čutenju predajmo svetovom znotraj nas samih. Le tako bomo v popolni predaji lahko videli odsev lastne božanske lepote v vsakemu izmed nas. Z vsakim dnem se bomo tako globlje zavedali svojega božanskega namena in tako uresničevali svoj potencial za skupno dobro.
Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvari, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«, zgolj s tem, da »deleži« v večnosti. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod je. Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije novoplatonik Plotin, filozof in mistik, ki v razpravi O večnosti in času med drugim pravi: »… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.« Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha.
Prav na današnji dan poteka 150 let od rojstva slovenskega pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. Njegova rojstna hiša, kajža, je postala prikupen muzej, ki pa ne skriva, v kakšnih skromnih razmerah je rasel naš veliki pisatelj ne daleč od Prešernove Vrbe. Toda idilična vasica Doslovče v zavetju mogočne gore Stol je zaznamovala mladega Frana podobno, kot je Vrba spremljala njegovega vzornika, največjega slovenskega pesnika, Prešerna. Oba je njun rojstni kraj spominjal na Edenski vrt, se pravi na rajsko deželo, ki jo je Bog posebej obdaril z lepoto. In če je dovolil, da so jo Slovenci tu poselili, je to zato, ker Bog naš narod posebej ljubi. Svojemu ljudstvu se je mladenič Fran zapisal z vsem srcem. Prijatelju Izidorju Cankarju, je ob njegovem obisku zaupal, da je kot dijak neki madžarski grofici razkazoval Bled. Bila je navdušena nad njim ter ga hotela prepričati, naj gre z njeno pomočjo študirat pravo. Toda, kot pravi Finžgar sam, se je trdno odločil, da bo z vsem srcem služil svojemu ljudstvu. Zato bo postal duhovnik. V Finžgarjev predstavi je bilo takratno slovensko duhovništvo narodovo duhovno plemstvo, ki je svojemu ljudstvu dajalo samozavest in ponos nad njegovim izrednim jezikom. Slovenščina je sposobna od Prešerna naprej izraziti najlepše odtenke človeške duše. V tem jeziku je odsev visokih gora. Je ritem žuborenja studencev in rek. Je mir gladine jezer in poskočnost gričev. V njem so sledi bučanja morja. Vsekakor je pisatelj Finžgar kristjan, ki veruje, da je vsa narava Stvarnikov dar. Zato jo obožuje in k njej pristopa kot k razodeti knjigi. Pisatelj kot duhovnik veruje, da se Bog še vedno uteleša prek svoje Besede v preprostosti iskrenega srca. Zato mora prisluhniti govorici ljubeče duše, biti pozoren do malega človeka, do otrok in do trpljenja ubogih. Ve, da je slovenska beseda sveta, saj je beseda klenega značaja, izraz iskrenosti in vselej prebujajočega se upanja. Kristus je najprej deloval med preprostimi galilejskimi ribiči. Njim je pripovedoval čudovite zgodbe in prilike ter jih učil visoke etičnosti. Potem je svoje učence poslal v svet z naročilom, naj tako počno tudi oni. Naš pisatelj Finžgar čuti, da je tudi on poslan k svojemu narodu in da mora tudi sam ustvariti umetniško delo, ki bo vsem ljudem razkrilo lepoto Besede; Besede z veliko začetnico. Bil je med pobudniki in soustanovitelji Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Slovenske matice. Toda poprej je izgovoril svojo znamenito misel: »Sto doktorjem govoriti ni težko; sto kmetom lepo govoriti je vrhunec umetnosti.« V tem duhu želi Finžgar ostati zvest svojemu duhovniškemu poklicu, čeprav je v življenju doživel težke preizkušnje. Tudi kakšen zdrs, ki ga je celo priznal svojim vernikom s prižnice. Rad je imel svoje ljudstvo, zato je pisal samo to, kar je z njim sam doživel. Veroval je namreč: V tem življenju je s svojo dobroto in lepoto Bog na delu.
Iz neke naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake, se z njimi poistoveti in ob njih krepi svoj ponos in samozavest. Tako je Prešeren za Slovence eden od temeljev narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi ostane. Narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega, nadzgodovinskega, ki kljubuje notranjim trenjem, zunanjim pritiskom ter velikim družbenim in kulturnim spremembam. Nekateri v presežnem, ki označuje narodno bit in njegovo identiteto, ne vidijo upoštevanja vredne substance; imajo jo za prazno in preživeto, zato ji pri Prešernu dajejo povsem drug pomen. V njem hočejo videti predvsem svetovljana in kozmopolita, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne in odprte za multikulturnost. Že Levstikov krog Prešerna postavi na stran razsvetljenskega univerzalizma in abstraktnega individualizma, do česar je bil kritičen tudi nemški filozof Herder. Umetnika, ki temu ne sledi, se že takrat prime oznaka provincializma in domačijskosti. Zaostrovanje med globalnim in lokalnim, naprednim in konservativnim, se torej zaostri že v 19. stoletju. Sto petdeset let pozneje gospodarski in kulturni globalizem povsem razvrednoti lokalna izročila in jih poniža na raven folklore. V resnici je Prešernu tuja poenostavljena delitev na svetovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno. Ker Prešeren najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni dragi vasi, kjer ima ob cerkvi sv. Marka varen dom v hiši svojega očeta. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki mu nalaga družbeni in kulturni angažma. Stičišče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu tega jedra kasneje v življenju ni treba popravljati ali zavreči, temveč obe koordinati z leti, z novimi spoznanji in izkustvi razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida; od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in meščanu, do Rima in Kompostele. V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova, pa tudi Eol, poganski bog vetrov. A te realije Prešerna ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit'; kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti poceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsak, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje.
Čas, v katerem živimo, je čas, ko velikokrat ponavljamo: »Nimam časa!«, »Ne morem!« ali »Ne zmorem!« ali pa »Mogoče jutri, prihodnji teden!« In tako iz dneva v dan. Če bi na smrtni postelji pogledali na svoje življenje, na prehojeno pot, bi verjetno hitro ugotovili, da smo počeli marsikaj potrebnega, pa tudi nepotrebnega. Koliko minut in ur življenja smo »razpršili« v nič! In tako ugotavljamo, kako pomembno je v življenju razločevanje. Znati se odločati. Znati izbirati, se ustaviti in si vzeti čas zase. O tem pripoveduje tudi evangelij današnje nedelje. Celo Jezus Kristus si je vzel čas zase. Ves dan je naporno delal, oznanjal, učil, ozdravljal. Nato pa beremo, da se je umaknil in molil, danes bi rekli, da si je nabiral moči. Pomembno je, da »slišimo«, kako je to storil. Evangelist je zapisal, da se je umaknil in molil. Molil pa je tako, da se je obrnil k svojemu nebeškemu Očetu. Ob tem začutimo dve razsežnosti življenja: horizontalno – Jezusov odnos do ljudi in sveta – ter vertikalno – odnos do nebeškega Očeta. Ob tem mi prihaja na misel dogodek iz življenja sv. matere Terezije. Nekega jutra je k njej prišla ena izmed novink in potarnala ter prosila svetnico: »Sestra Terezija, danes imam toliko dela, toliko opravkov. Ali mi dovolite, da skrajšam jutranjo molitev, ker se bojim, da mi ne bo uspelo vsega opraviti?« Sv. mati Terezija je odgovorila: »Draga sestra, tako ne bo šlo. Če res želiš opraviti vse, potem podvoji molitev. Namesto eno uro ostani v molitvi dve uri!« Mlada sestra jo je začudeno pogledala, si mislila svoje in odšla v kapelo. Namesto eno uro je v njej ostala dve. Potem se je lotila dela. In zvečer je na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ji je uspelo vse postoriti. Molitev ni beg pred svetom in pred ljudmi. Jezus ni zbežal, ampak se je umaknil. Stik z Očetom v molitvi mu je pomagal k pravemu stiku z ljudmi. Kaj je nauk tega? Iščimo harmonijo med svetnim, materialnim, in duhovnim. Iščimo ravnotežje med skrbmi tega sveta in božjim. Če si ogledamo konkretno življenje in ljudi okoli nas, vidimo, da nas ne prepričajo njihove besede, ampak predvsem njihova dela in življenje. Pred nami je nedelja – dokler imamo čas, delajmo dobro!
Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, s pomočjo današnjega depozita. Od tega, kako ga bomo investirali je odvisna kakovost našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ni uspel izdelati letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že zastavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost zastaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa povedati moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju zastavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem bila iz svoje šole navajena, da vprašanja zastavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, še posebno če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo nanje. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa nam tisto vprašanje, ki nas zbode v srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem imela zelo rada skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najneumnejša in najbolj nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so se potem sami dokopali do odgovora. Tudi Jezus je rad zastavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti nanje neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano, ki ga je zastavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli vedeli odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, da ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina … Šele Peter se je opogumil in odgovoril: Ti si Kristus, sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
»Za svobodo nas je oprostil Kristus,« je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Zavedal se je, da imajo njegovi naslovljenci sicer vsak svojo predstavo o svobodi, a osnovno hrepenenje, ne biti nadzorovan in podložen, misliti, hoditi in delati po svoje, je pri vseh ljudeh enako. Takoj potem, ko je Pavel v petem poglavju pisma Galačanom napovedal govor o svobodi, je verjetno že izgubil velik del poslušalcev, omejil se je namreč na notranjo svobodo. Judov v diaspori, v rimski provinci Galaciji, v osrčju današnje Turčije, ki jim je Pavel govor o svobodi namenil, notranja svoboda zelo verjetno ni posebej zanimala. Nič drugače ni danes. Notranja svoboda očitno ni naša prioriteta, toda bolj preseneča, da tudi zunanje svobode ne postavljamo na prvo mesto. V dilemi, ali čast ali svoboda, se človek skoraj vedno odloči za čast; pri izbiri, ali ugodje ali prostost, ima v večini primerov prednost ugodje. Ta ugotovitev nam pojasnjuje, zakaj imajo trdorokci, avtokrati, voditelji najrazličnejših ekstremističnih skupin vedno dovolj privržencev. Ljudje sledijo tistemu, ki jim zagotavlja kakršno koli identiteto in ugodje, čeprav pri tem izgubijo svobodo. Na nov način se ta fenomen manifestira tudi danes. Še pred petnajstimi leti smo bili vsi internetni optimisti. V internetu smo videli alternativo medijem, ki so se nam zdeli manipulativni. Toda interneta s preloma tisočletja, ki naj bi nam zagotovil tako zaželeno svobodo, ni več. »Tehnologije svobode so v samo dobrih desetih letih postale tehnologije množičnega nadzora in cenzure. Medijske, telekomunikacijske in internetne korporacije so pridobile doslej nepredstavljivo informacijsko moč in ideološki vpliv.« Toda ljudje se jim izročajo brez vsakih zavor, pri tem jih vprašanje notranje in zunanje svobode sploh več ne zanima. »Nastaja množica, sestavljena iz neštetih posameznikov, ki so izgubili vse nekdanje družbene in kulturne identitete,« pravi Lenart Kučić, v: Delo – SP, 12. 11. 2016). Za sv. Pavla je bil Kristus prototip svobodne osebe. Odklonil je zapeljevanje, ki mu je ponujalo oblast, čast in ugodje. Zaradi te zavrnitve so se mu maščevali tako, da so ga razgalili, osramotili in pribili na križ, toda notranje svobode mu niso mogli vzeti. Svoje dostojanstvo je ohranil tudi pred tistimi, ki so mu prebodli stran.
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetilli besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
Štirideset dni po božiču, prazniku Jezusovega rojstva, praznujemo Jezusovo darovanje. Spominjamo se dogodka, ko sta Marija in Jožef prinesla dete Jezusa v tempelj, da bi zanj darovala dve grlici in dva golobčka. V templju sta dete srečala starček Simeon in prerokinja Ana. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon imenoval »Luč v razsvetljenje poganom« (Lk 2,32). Na te besede se opira starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč. Zato ljudje ta praznik imenujejo svečnica. Sveča ima lepo simboliko: izgoreva, da sveti drugim. Človek, ki »izgoreva«, se daruje in »sveti«, daje življenje drugim. Koliko mater in očetov se daruje in tako vzdržuje družino. V družini in skupnosti, v kateri se ljudje darujejo, je lepo. Gorje družbi, v kateri ni nikogar, ki bi se daroval za druge. Jezusovo darovanje v templju, ki dobro označuje njegovo življenjsko daritev, lepo predstavlja sveča. Zato danes poslušajmo njeno pripoved: Prižgali ste me in gledate mojo svetlobo. Veselite se moje toplote. Vesela sem, da smem goreti za vas, sicer bi ležala v kakšni stari škatli in bi bila popolnoma nekoristna. Svoj pomen dobivam šele s tem, ko gorim. Dobro vem: dlje gorim, manj me je in vse bliže je moj konec. »Dogorela je,« boste rekli, in kar bo ostalo od mene, boste zavrgli. Imam dve možnosti: da ostanem v škatli, v temi, ali da gorim ter dajem vse, kar imam. Da bi svetila, izgorevam. Vendar čutim, da je lepše in bolje, da se darujem, kakor da nerabna ležim v stari škatli.
Kirurg, ki se ukvarja z zapleteno in zahtevno operacijo, mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost, sicer lahko hitro naredi kako usodno napako za svojega pacienta. To lahko doseže le tedaj, če ima razvit čut odgovornosti in se čuti odgovornega za morebitni neuspeh operacije tudi tedaj, če je naredil vse, kar je mogel. Podobno znanstvenik, ki razvija svojo znanstveno domnevo, povsem načrtno opravlja zahtevna opazovanja in poskuse, pri čemer mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost. Tudi on lahko doseže takšno pozornost le tedaj, če se čuti odgovornega za morebitne napake v postopkih, pa čeprav je delal po svojih najboljših močeh. Takih primerov je seveda še več, srečamo jih tako pri velikih, izjemnih delih kot pri povsem vsakdanjih opravilih, kot je npr. čiščenje stanovanja ali vožnja avtomobila. Za vse pa je značilno povezovanje skrajne pazljivosti in pozornosti pri svojem početju ter občutka odgovornosti za morebiten neuspeh, tudi tedaj, če smo ravnali po svojih najboljših močeh in v dobri veri, da delamo prav. Zdi se, da se to dogaja pri opravljanju takšnih opravil, del ali nalog, ki se jim posvečamo z vsem srcem in nas vsaj začasno povsem zaokupirajo. Tedaj se od nas zahteva skrajna pazljivost in pozornost. Vendar takšno pazljivost in pozornost lahko razvijemo in ohranjamo le tedaj, če občutimo neke vrste notranjo zadolženost za uspeh tega početja. Pri tem moramo to zadolženost sprejeti prostovoljno in brez zadržkov. Od tod izhaja tudi na videz nerazumen občutek odgovornosti za morebiten neuspeh svojega početja tudi tedaj, če smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Res je, vsakdo ni sposoben ali voljan sprejeti tovrstne zadolženosti svojemu početju, morda prav zato, ker se boji sprejemati tako obsežne odgovornosti zanj. Vendar pa oni, ki takšno zadolženost zna in zmore sprejeti, globlje dojema svoje delo, recimo da »dojema duha svojega dela« in ne zgolj svoje namene, sredstva in okoliščine. Podobno on globlje dojema tudi samega sebe, recimo da »dojema globino svojega duha« in ne zgolj intenzivnost svojega trenutnega doživljanja, želja in strahov. Velja se potruditi za takšen način notranje zavezanosti temu, kar počnemo, pa čeprav pri morda na videz malenkostnih opravilih, kajti tako ohranjamo svojo pripravljenost, da delujemo zavestno in odgovorno tudi v težavnejših okoliščinah.
Verjetno je ena prvih asociacij ob besedi eksorcizem prav spomin na kultno grozljivko Eksorcist, v kateri je kot izganjalec hudiča nastopil nedavno preminuli Max von Sydow. Ali pa spomin na katerega od podobnih filmov iz tega žanra, kot na primer Obred z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Ti prikazi so vedno povezani z duhovniki, ki so eksorcisti – torej izganjalci hudiča. Tema je vedno malce srhljivo privlačna, a je hkrati to za marsikoga izključno bolezensko stanje, ki naj bi ga obravnavala psihiatrija, za nekatere pa čista izmišljotina ali pravljica z grozljivo vsebino. Vsekakor pa je izganjanje hudega duha temeljno in zelo očitno za Jezusovo javno delovanje. Evangelist Marko nam predstavi prvi Jezusov čudež, ki ni nič drugega kot eksorcizem, ki ga izvede nad obsedencem v lokalni sinagogi. Marko zapiše, da so vsi »ostrmeli, tako da so se med seboj povpraševali: »'Kaj je to? Nov nauk z oblastjo. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!'« Nov nauk z oblastjo! Seveda se ob tem lahko vprašamo, na kakšne načine se dejansko kažeta Jezusova oblast in moč. V evangelijskih poročilih je očitno, da Jezus svojo Božjo moč uporablja v primerih izganjanja hudiča in ozdravljanja telesnih bolezni, ki so jih Judje imeli tudi za posledico delovanja hudega. Jezus svojo moč izkazuje tudi ob sočutju do ubogih, ko na primer ob pomnožitvi kruha in rib pokaže na Božjo neskončno dobroto. In, kar je najpomembneje, slednjič izkaže svojo moč nad smrtjo, ko vstane od mrtvih. Iz evangelijev dobro poznamo, da se ob vse več Jezusovih čudežih veča tudi opozicija. Začenši s farizeji, ki se jim sčasoma pridružujejo še drugi, vse do velikega zbora na čelu z velikim duhovnikom Kajfom. Toda nad nikomer od teh Jezus ne zlorabi svoje Božje moči. Jih ne potolče in jih ne spremni v prah. Prav tako pa se jim po vstajenju tudi ne prikaže, da bi jim pokazal, kakšni tepci so bili. Ne. Edina moč, edina sila, ki zares spreobrača, je ljubezen. Imejmo to pred očmi, ko nas bo preplavila skušnjava, da bi nad drugim izkazovali svojo moč, prevlado ali ga skušali nadvladati; da bi se drugemu maščevali ali da bi usekali nazaj. Jezus s svojo močjo nad svoje nasprotnike in oblastnike ne kliče strele, da bi jih udarila v glavo. Jezus ob njih vztraja v drži odprte ljubezni, ki zmore vztrajati tudi v bolečini. Kajti samo takšna drža lahko privede drugega k razmisleku, se ga dotakne in lahko povzroči spremembo v njegovem srcu.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Naša razčlovečena industrijska civilizacija nas je povsem odtujila. Nobene modrosti, nobene duhovne zrelosti. Sploh se ne pogledamo, se ne dotikamo, smo neopazni. V Afriki ali Aziji se ljudje rokujejo ob vsaki priložnosti, se objemajo, poljubljajo. Ti ljudje razmišljajo drugače, čutijo drugače, razumejo drugače. Veliko se naučiš o sebi in o človeku, če izstopiš iz našega zahodnega okolja. Narava bi morala biti naša največja učiteljica. Narava nas uči, da se edina stvar, ki jo resnično imamo, razteza od temena naše glave do podplatov nog. To smo mi sami, ne stvari. Vprašajmo se: Kaj je tisto, kar je zares pomembno? In ne pozabimo, ta čudoviti svet bo živel naprej, z nami ali brez nas. Skratka: največja vrednota smo mi sami. Naredimo iz sebe nekaj najboljšega, nežnega, čudovitega ... Ko znova odkrijemo svojo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas, se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo lahko ljubili tudi druge. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti. Velikokrat pozabljamo, da se začetek spreminjanja družbe začne pri posamezniku. Spoznavanje samega sebe z ugotavljanjem, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo. Zavedanje, da so naši skriti potenciali brezmejni. Živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor v miru. Imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabili smo, kako se to počne. Tako smo odtujeni, da ne vidimo drugih ljudi, tudi lepote okrog sebe ne vidimo. Pa saj je tudi nemogoče. Vedno bolj se nam namreč mudi. Le kam? Vse preveč smo površinski, vse preveč usmerjeni v hlastanje za trenutnimi užitki. Brez globine. Brez iskanja bistva. Pozabljamo, da je življenje proces – korak po koraku. Če je vsak posamezen korak pravljičen, čaroben, potem bo tako tudi naše življenje. Če bomo tako živeli, ne bomo podobni ljudem, ki so vedno nezadovoljni, ki jih motita tako sonce kot dež. Ne pozabimo, največja vrednota smo mi sami. Vsak dan znova se zavedajmo lepih stvari, ki nas obdajajo, enkratnih srečanj z ljudmi, skrivnosti bivanja.
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da po navadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja. Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim. Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blaginji in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
Znameniti sufi iz 11. stoletja, Al-Hudžviri, je že za svoj čas ugotavljal, da je sufizem »ime brez resničnosti«, v preteklosti – pri tem je mislil na zgodnje obdobje islama – pa je bil »resničnost brez imena«. Mojster Al-Kušajri k temu dodaja, da na vprašanje, »kaj je sufizem« in »kdo je sufi«, vsakdo odgovarja glede na svojo lastno izkušnjo. Kajti raznolikost sufizma temelji na raznolikosti duhovnih izkušenj. Neenotnost sufijev glede bistva sufizma tako ni izraz spoznavne pomanjkljivosti, temveč posledica mnogoterosti izkustvene razsežnosti. Sufizem se običajno interpretira kot »islamska mistika«. Čeprav oznaka »mistika« morda ne zajame vseh vidikov sufizma, pa vsekakor ustreza njegovim glavnim vsebinam. Sufizem je »iniciacijska pot« (tariqa) in hkrati »duhovna znanost« ('ilm), ki o tej poti reflektira. As-Sarradž, avtor prvega sistematičnega dela o sufizmu, označi sufizem za »znanost o skritem« ('ilm al-batin) oziroma za »znanost o dejanjih srca« ('ilm al-qalb). To definicijo prevzame pozneje znameniti al-Kalabadhi in jo nekoliko dopolni. Zanj je sufizem »znanost o duhovnih stanjih« ('ilm al-ahval), ki jih sufi doživlja, medtem ko napreduje v svojem »iniciacijskem vzponu«. »Duhovna stanja« (ahval) in »duhovna postajališča« (maqamat) so sestavni del sufijske poti, katere cilj so izpopolnitev osebnega značaja, okrepitev religiozne zavesti in pridobitev mističnih uvidov v resnice Razodetja. Mnenje o tem, koliko postajališč in stanj obstaja, se med sufiji razlikuje. As-Sarradž jih našteje sedem, Al-Qušajri kar enainpetdeset, Al-Ansari pa jih prepozna nič manj kot sto. Kljub temu se večina sufijev strinja glede teh postajališč: »kesanje«, »potrpljenje«, »askeza«, »samopremagovanje«, »čuječnost«, »introspekcija« in »kontemplacija«. Glede stanj pa: »upanje«, »strahospoštovanje«, »tesnoba«, »vedrina«, »ljubezen«, »hrepenenje«, »sočutje«, »ekstaza« in »mistična izkušnja«. Mnogi danes na Zahodu verjamejo, da je sufizem kot duhovnost mogoče ločiti od islama. A pri tem ne uvidijo, da je to enako, kakor da bi hoteli globino oceana ločiti od njegovega površja. Sufizem je notranja, mistična stran islamske religije, saj se je razvil ob poglobljeni kontemplaciji o koranskih resnicah in prerokovi suni. Sufiji tako pravijo: »Ni Resnice (haqiqa) brez Poti (tariqa), ni Poti (tariqa) brez Zakona (šarija).«
Neveljaven email naslov