Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Spominjam se, kako so v mojem otroštvu pri porokah metali posebne bombone, ki smo jih na Primorskem imenovali konfeti. Za otroke je bilo to zelo privlačno. Bomboni padajo »z neba«. Toda niso padali kar tako. Treba se je bilo potruditi in se postaviti ob cesto, kjer je šel poročni sprevod. Bombone je bilo treba ujeti … Skratka, treba se je bilo potruditi. Nekaj podobnega je z darom odrešenja. Nebesa so zastonj in si jih ne zaslužimo, toda vsakdo se mora odreči stvarem, ki mu preprečujejo, da bi prejel ta čudoviti dar. To pomeni, da moramo zapustiti samozadostnost, stare grehe, da bi lahko stopil skozi ozka nebeška vrata. Pri nekaterih oglasih boste slišali sporočilo: »ponudba velja do tega datuma«. Nekaj podobnega nam Jezus naroča. Moramo se odločiti in hitro odgovoriti na njegovo vabilo, kajti ko se nebeška vrata zapro, bo prepozno. »Akcije« bo že konec! Lahko bomo trkali na vrata in vpili, a bo prepozno. Vrata so sedaj odprta in sedaj je priložnost. Evangelij pravi, da so vrata ozka in da so samo ena vrata. Ozkost vrat nam govori, da bodo skoznje lahko šlo malo ljudi, saj bodo morali vstopati posamično, po eden. Kdor danes potuje, ima izkušnjo pregledov na letališčih, kjer moramo čakati v vrsti in posamično vstopati skozi kontrolo. Gre za ozka vrata, skoznje ne smeš nesti nobene prtljage, nobene torbe. Nič! Še žepe moraš izprazniti. »Ozka vrata«, o katerih govori evangelij, so nekaj podobnega. Skoznje bomo morali brez prtljage in bomo deležni pregleda našega življenja. Lisica se je hvalila pred mačko, da ima veliko načinov, kako pobegniti sovražniku. »Poznam veliko zvijač,« je dejala. »Jaz pa poznam samo enega,« je dejala mačka, »a običajno se rešim na ta način.« Komaj je mačka to izrekla, sta zaslišali lajež lovskih psov. Mačka je v trenutku splezala na drevo in se skrila med vejami. »To je moja rešitev,« je dejala. »Kaj boš pa ti storila?« je vprašala zvitorepko. Lisica je najprej pomislila na en izhod, nato na drugega. Medtem ko je razmišljala, katero pot naj izbere, je bilo že prepozno. Psi so jo dohiteli in pokončali. Mačka, ki je to videla, je dejala: »Bolje je ena, varna in gotova rešitev, kakor sto, na katere ne moreš računati.« Tudi danes nam svet ponuja sto in sto različnih načinov rešitve, toda obstaja samo ena gotova pot, da dosežemo odrešenje – po edinem Odrešeniku Jezusu Kristusu.
Danes maturantke in maturanti v jesenskem roku pišejo esej. O ocenjevalnih kriterijih razmišlja filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kaj bolj učinkuje, pogled ali beseda? Pravimo, da beseda zdravi, pa tudi ubija. Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša je rečeno v molitvenem obrazcu. Gregorčič pa: semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. \tNeprijetno postane ob človeku, ki umika pogled. Kako neosebno delujejo govorniki, ki občinstvu ne privoščijo pogleda. Kak vzneseni pridigar nadvse ognjevito razlaga razne pomene, z očmi pa bega po stropu. Ob podoživljanju kakega dogodka kdaj kar zamižimo. Kadar zremo v daljavo, segamo z mislijo preko obzorja. \tOči da so zrcalo duše. Torej pogledi. Prijazno te gleda, oči se mu svetijo, kakšen srep pogled in podobne pripombe so posebne vrste osebna izkaznica. Starih šolskih matičnih listov se spominjam. V njihove rubrike smo učitelji zapisovali značilnosti učencev. Razgrnjeno platno njihovih šolarskih časov. Bolj ali manj nadrobno opisano; odvisno od učitelja, kakopak. Z mislimi pogosto odsoten, nekam zagledan. To je veljalo za učenčka v nižjem razredu, za istega malo pred koncem njegove šolske obveznosti pa: razmišlja stvarno, pogumno gleda v oči. Velik lok, pomemben razpon, in lahko si samo predstavljamo, kaj vse piše v kakih naših karakteristikah. \tTak je tvoj pogled na življenje, pravimo, moj je drugačen. Pogled na stvari in dogajanja nas usmerja, pomaga nam rasti, zoreti, razumevati. Lahko nas tudi vara in se prepozno zavemo napačnih stališč. Več ko se nam nabere izkušanj, boljši pregled se nam razkrije. Kako usodna utegne biti kaka zagledanost v koga ali pa v kaj! \tPogled se tudi sopomenka za mišljenje. Pogled pomeni presojanje. Kako razumem dogajanja v svetu, kako zgodovinske dogodke. Kaj si mislim o soljudeh. Kaj o besedah in dejanjih osebnosti, s katerimi se srečal ne bom nikoli, pa krojijo usodo sveta. Tu in tam se da prebrati, kako ljubeči so bili do otrok posamezni diktatorji. Ampak samo do svojih. Nekateri pa niti do lastnih ne. \tPogledati skozi prste. Davkarija nerada upošteva ta pomen. Oderuhi tudi ne. Blagajničarka kje za kak cent. Razumni in dobrosrčni učitelji pa zmeraj. Toliko bolj, če gre za prizadevnega učenca. Kak neizprosnež pa mrcvari na čez in čez. Ravnatelj je našemu hladnokrvnežu nekoč rekel: Pomislite vendar, nekoč boste tega fantiča srečali kot odraslega človeka! \tTako je s pogledi. Sežejo daleč, včasih pa niti do konca nosu.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat če je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni od svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan vedem v javnosti in kako med mašo? In spoznavam, da številni ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo. Kajti človek se res obleče drugače, če gre v službo, kot če se odpravi na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali gnoj; hlače za šport niso tako fine kot tiste za v opero; v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen če si češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), vendar to ni obleka, ki jo preoblečeš glede na okoliščine in priložnosti; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš, jo malo pokrpaš, če se strga, ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s tem pa postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar brez čustev in občutkov. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Drži skupaj kosti in mišice … in odvečne kilograme. Čuti. Boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in varuje vse preostale organe v telesu. Skrbi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … « če prepišem z Wikipedije. Bi pa tole, kar zadeva mene, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh kot na podplatih, različno debela vrh glave in na zadnji plati. In včasih rečemo, da je koža razdražena, da peče, da srbi. Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne zamenjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti, kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja!
Moram priznati, da me še vedno vsakič znova preseneti, včasih celo pretrese, ko slišim ali preberem izjavo: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Pretrese zato, ker je to izrekel Jezus. Verjetno marsikaterega kristjana vsaj vznemiri oziroma močno preseneti. Upam si reči, da tudi človeka, ki ni kristjan, vendar vsaj od daleč pozna krščanstvo, ta izjava glede na siceršnji Jezusov nauk in delovanje verjetno preseneti. Nekako ne gre skupaj z vsem, kar je sicer počel in učil. Jezus je vendar tisti, ki je delal dobro, ozdravljal bolnike in govoril o ljubezni. Prav zato nas zadene kot strela z jasnega, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Ne nazadnje je rekel tudi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Prav v teh na videz nasprotnih trditvah pa lahko odkrijemo bistvo. Sistemi, režimi in ideologije, ki so v zgodovini obljubljali mir, pravičnost, enakost, skratka – raj na zemlji, so to vedno počeli na račun nekoga drugega. Za ohranjanje nebes na zemlji so nekateri morali plačati visoko ceno. Jezus pa ne govori o tem, da bi si na zemlji ustvarili nebesa. Vabi nas, da mu sledimo. Vabi nas, da svoje življenje zaživimo polno, kot tisti, ki so ljubljeni in odrešeni. Če se zares zavedam, da sem ljubljen, je moje življenje kljub stiskam in preizkušnjam lepo, polno in izpolnjeno. Če se zavedam, da sem odrešen, pa to lahko pomeni moj najgloblji bivanjski mir. Seveda me lahko še vedno vznemirjajo in težijo skrbi, preizkušnje in bolečine vsakdanjega življenja. Toda če živim kot odrešen, pomeni, da nisem kot ujetnik svoje končnosti, da ne živim v strahu pred smrtjo, s katero naj bi se vse končalo. Živeti kot odrešen pomeni, da se zavedam, da verujem, da s smrtjo ni vsega konec. Da v moči Jezusovega vstajenja od mrtvih pričakujem tudi svoje vstajenje in večno življenje. To je tisti najgloblji bivanjski mir, ki ostaja ne glede na trenutne okoliščine. Ko torej Jezus govori o nemiru in razdeljenosti, je to vezano predvsem na odločitev zanj. Če se odločim zanj, če želim živeti v ljubezni in živeti kot odrešen, bo to v moji okolici morda začelo povzročati nemir in tudi razcepljenost. Tudi zato, ker kdo ob meni zaradi svoje nemoči ne more sprejeti tega, da je lahko ljubljen in odrešen. Da smrt pač nima zadnje besede. Prav zato so še kako spodbudne in tolažilne Jezusove besede, ko pravi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; vendar ne tako, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.«
Mi Slovenci živimo v Panoniji ob Blatnem jezeru v Panoniji že skoraj 1.200 let. Takrat je prvi knez slovenskega rodu – Pribina – ustanovil kneževino, kmalu za njim pa je knez Kocelj z odprtimi rokami pozdravil brata Cirila in Metoda, ki sta posejala seme krščanstva med naše prednike. Zgodovinski dogodek pred sto leti, ko so veliki zmagovalci risali zemljevide in premikali meje, je prelomen; kot tisti z Danielom v levjem brlogu, ko so lačni levi – Madžari, Nemci, Hrvati, Italijani – krvoločno in nenasitno trgali slovensko narodno in kulturno telo. Zato je priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljiv zgodovinski dogodek, ki ga moramo odgovorno ozaveščati v samorefleksijo –tako Prekmurci kot vsi preostali v Sloveniji. Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so si pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja prizadevali za priključitev Prekmurja k matici. Medtem ko našo mladež v šolah vsak dan faktografsko obremenjujejo z nepomembnimi podatki in številkami, se šolska politika do lastne slovenske in prekmurske zgodovine vede absurdno ignorantsko. Vendar naši šolarji niso krivi, če poznajo veliko ameriških in drugih tujih pevskih in filmskih »zvezd«, ne vedo pa nič o naših intelektualcih in domoljubih, kulturnikih in duhovnikih – od Klekla do Slaviča, Jeriča, Kovačiča, Korošca in še toliko drugih, ki so prepričevali takratne nevedne in nedosledne »velike« svetovne državnike in komisije na pariški konferenci. 17. méšnjeka (avgusta) 1919 je narodni buditelj duhovnik Jožef Klekl na slovesnosti pred cerkvijo v Beltincih ob koncu nagovora zbrane dvajsettisočglave množice vzneseno zakričal: »V naši domovini lahko narod govori slovensko; prva dolžnost vseh, ki smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklenjuje v verige, je to, da povsod pokažemo, da smo Slovenci. Naj Bog živi ta verni slovenski narod!« Resnici na ljubo je treba priznati, da so bili med najzaslužnejšimi za združitev Prekmurja s Slovenijo slovenski katoliški duhovniki, ki so kot ljudski tribuni in čedermaci v cerkvi in pri kulturnem delovanju med ljudstvom stoletja ohranjali slovensko prekmursko kulturo in besedo in odločilno pripomogli k temu, da je Prekmurje danes del slovenskega narodovega političnega in kulturnega telesa. Domoljubje in ljubezen do svete materine besede sta naloga in dolžnost vsakega etičnega državljana, ki pa mora spoštovati tudi druge kulture in jezike. Dragi Prekmurke in Prekmurci, spoštovane državljanke in državljani domovine Slovenije; bodimo in ostanimo ponosni domoljubi in državljani širokih obzorij in odprtih src, podajmo roko sodelovanja in spoštovanja vsem, ki v srcu dobro mislijo, tako doma kot v sosedstvu družine evropskih narodov in širnega sveta.
Smehljajo se in pravijo, da so nova rasa; da ne delajo zato, ker je škoda zapravljati čas. Hočejo od znotraj preobrniti svet, in to z ljubeznijo. In delajo, kar si mnogi želijo: tisto, kar se jim ljubi. To so hipiji. Hipije se vidi povsod, tudi pri nas. Hodijo po svetu, od Amsterdama tja do Afganistana. Redkokdaj so politično dejavni, želijo postati umetniki, vedno so na tesnem z denarjem in odkritosrčno proti vsaki drugi obliki kulture, ki ni podobna njihovi. Čeprav jih je malo, imajo po vsem svetu razpleteno mrežo somišljenikov. A nikjer ne živijo bolje in popolneje kot v San Franciscu. V Haight-Ashbury so se preselili leta 1966 in imajo zdaj že celo lastno podjetje, s trgovinami, v katerih dobiš vse od Sartra do bušmanskih amuletov. Mirni in srečni se sprehajajo po ulicah. Če se jim zahoče spremembe, se usedejo na vrh svetilke – vse spominja na miren, počasen cirkus, poln kavbojev, ljudi v škornjih ali brez njih, z indijanskimi ponči in mehiškimi preprogami na sebi, z vsem, kar je nenavadnega, in vendar lepega. Bolj navznoter obrnjeni hipiji so pristaši vere. Zanje je, čeprav negotova, vera vedno zelo blizu, ker po njihovem sloni na spoznanju s pomočjo LSD. Pravzaprav je vsak hipi že vzel LSD in imel vizijo. Vsekakor je dvomljivo, če ta vizija odkrije resnico in če ne pomeni le nove oblike srednjeveškega čarovništva, pri čemer fantazirajoči uživalec tvega težko psihozo. A za hipija je potovanje z LSD mistično doživetje in ravno v tem se tudi ta družba loči od prejšnjih boemov. Beatniki petdesetih let iz njujorškega Green Villagea so bili svetovljani in odprti ljudje. Hipiji iz Haight-Ashburyja so verni in eterični. Hipijevo življenje je v resnici popolnoma brez naporov ali otipljivih ciljev, da pogosto tvega zelo dolgočasno življenje. Iz tega se potem rešuje z mamili in lahko se zgodi, da se bodo mlajši izmed njih naveličali takšnega življenja in se bodo priključili tako imenovanim »resnim ljudem«. In če ne bodo, jim svetujem, da vzamejo s seboj tisto, kar je vredno občudovanja v življenju hipijev: spontanost, pravičnost in občutek za lepoto življenja.
Na največji Marijin praznik beremo evangelijski odlomek, kako je Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto in pripoveduje o njunem srečanju in o njunem pogovoru. Ko gremo k nekomu na obisk, mu običajno prinesemo darilo. Kakšno darilo je Marija prinesla Elizabeti? Nič ni rečeno, da ji je sploh kaj prinesla, obenem pa vidimo, da je Elizabeti prinesla svojo navzočnost in prinesla je samo sebe. To pa je najboljši in velikokrat najdragocenejši dar. Lahko je prinesti rože ali čokolado, toda podariti samega sebe, pokloniti nekomu svoj čas, to je težje. Po tem daru mnogi hrepenijo, a ga niso deležni. Po Marijinem vzoru tudi mi namesto rož, čokolade ali steklenice podarimo sami sebe in svoj čas. Nekaj velikega je najti čas za obisk ljudi in biti z njimi. Marija svoji sorodnici ni prinesla tega, kar je ona hotela, ampak tisto, kar je sorodnica resnično potrebovala. Za Marijo ni bilo prijetno potovati iz Galileje, kjer je bivala, v hribe v Judeji, kjer je živela teta Elizabeta. Za nosečo ženo je bil to kar napor. Elizabeta je bila že v šestem mesecu nosečnosti in ni mogla več nositi vode iz vaškega vodnjaka, ni mogla več delati na vrtu niti skrbeti za živali. Ni mogla več opravljati težjih gospodinjskih del ter drugih stvari. Ko je Marija zvedela, da je njena teta Elizabeta noseča, je pohitela in ostala pri njej tri mesece, dokler Elizabeta ni rodila. Marija je Elizabeti podarila tisto, kar je potrebovala in kadar je potrebovala. Marijina drža ob obisku tete Elizabete je lahko tudi za nas navdih, kaj naj darujemo našim sodobnikom. Kaj pravzaprav potrebuje današnji človek? Potrebuje upanje in spodbudne besede, potrebuje notranji mir in veselje, ki izhaja iz Svetega Duha. Marija je ob obisku Elizabete izrekla svojo hvalnico Bogu, ki je zapisana ob koncu današnjega evangeljskega odlomka. V njem Marija pravi, da ji je velike reči storil Vsemogočni. Sebi ne pripisuje nobenih zaslug. Vso svojo veličino pripiše Bogu. Zaradi te skromne Marijine drže je bil njen obisk navdih za Elizabeto. Marija je prinesla Elizabeti spodbudo in veselje. Ko mi obiskujemo ljudi, se potrudimo, da jim bomo prinesli kakšen navdih ali spodbudo in da jim bomo z obiskom podelili Božjega duha, duha tolažbe in spodbude, duha poguma, miru in veselja, tako kakor je to storila Marija.
Začeti dan z občutkom, da sem že s prvo besedo naredil napako, je slaba popotnica. Ob dobrem jutru si vseeno upam zaželeti tudi dan vsaj s kakšno napako. Če niste med tistimi, ki se pripravljajo na izpite, ali imate moreče spomine na popravce, boste temu lažje prisluhnili. Tisti, ki mora tako ali drugače plačevati za svoje zmote, bo le zamahnil z roko in ugasnil radio z mislijo: »Kaj pa je lahko dobrega, če se človek moti?!« Po drugi strani smo vsi kdaj pa kdaj na popravnem izpitu – še najbolj takrat, ko si tega ne priznamo. »Motiti se je človeško,« pogosto dahnemo v opravičilo. Ko zmoremo to izustiti, je že veliko narejenega. Najtežje si je priznati, da smo ga polomili. Naprej je vse lažje, vsaj tako mislimo. Pri tem pa pozabljamo, da smo se iz stare napake bolj malo naučili. In ne bi tisto: ko bi prej mislil, prej delal, pazil in podobno. Nemški publicist Horst Thoren je zapisal, da kdor si zada nalogo, da ne bo napravil nobene napake, je že naredil svojo prvo napako. Prav to delamo vsi, le da starejši z večjo odgovornostjo. Če bi vstopali v življenje, da smemo kdaj pa kdaj storiti tudi kaj narobe, bi se prebujali bolj naspani, saj nas ne bi morile nočne more stalnega premlevanja vseh mogočih napak prejšnjega dne. Vzemimo za primer šolo. Otrok, ki ne prenese napake, se bo težko učil, še slabše znašel v skupini, da ne govorimo o vse slabši samopodobi. Učitelj, ki ne bi dopuščal otrokom napak in se ob njih na nek način veselil, bo hitro postal namesto voditelja, spremljevalca in človeka, vrednega zaupanja, samo kontrolor, krvnik in zastraševalec. Predvsem se v taki šoli ne more nič novega poroditi, ustvarjalnost pa bo izginila iz take ustanove. Šola bi nas morala pripravljati na življenje. Če gremo v življenje s prepričanjem, da ne smemo storiti nobene napake, bo najbolj varno le posnemati, kar smo se naučili. Gotovo bomo s svojimi trmastimi poizkusi, nasprotovanji staršem in učiteljem napravili kopico napačnih korakov. Če pa bomo vsi, naj bomo tisti, ki se učimo, ali tisti, ki učijo, že vnaprej dopuščali, celo podpirali varne napake, bo to končno odprlo pravo pot ustvarjalnosti in sproščenosti. Če smo že začeli dan z zmoto, vam in sebi želim, da bi se ne tolkli po glavi s tistim: kje sem pa imel pamet, ampak se raje vprašali, če vendarle ni ta ponesrečena rešitev boljša pot, kot pa je tista naučena. Danes vam želim veliko takih nenadnih razkritij.
Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozornih na zlat križ, ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju, da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade … Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ. Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je očiten in težak. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi. Za nobeno zmago ne gre, za poraz gre. Težko si to priznamo, ljudje tudi svoje poraze radi obračamo tako, da so videti kot zmage – in s tem si naredimo najslabšo možno uslugo. A je vendar tako, ker pač nihče noče porazov. Težko je razumeti, še težje sprejeti, da sijaja v naše življenje ne prinašajo zmage, temveč tako zelo nepriljubljeni porazi, nemoč, bolečina. Kajti če se človek kdaj odloči za sveto, za dobro, za humano, za Božje, se za to odloči tam na dnu, na pogorišču svojih načrtov in življenjskih uspehov. Kajti šele kjer utihne človek, začne govoriti Bog. Kjer ni več moči in zato ni več prostora za človekove zasluge, dobi prostor Bog. Kjer pa ima prostor Bog, tudi človek postane bolj človeški. Dragocen, kot zlat križ med zoglenelimi tramovi. Prebiram svoje življenje, preverjam, pretresam to, kar sem povedal s tresočim glasom, in vem, da je res. Da sem najbolj podoben Bogu in najbolj podoben človeku, ko sem najbolj na dnu in brez moči.
Znanka mi je pripovedovala o triindevetdesetletni babici, ki je zaradi nekih težav morala nekaj dni preživeti v bolnišnici. Babica je bila pri svojih številnih letih še zelo sveža in je razmišljala zelo bistro, tako da jih je s svojimi izjavami pogosto naravnost presenetila. Včasih sploh niso računali s tem, da tako budno spremlja vse dogajanje okrog sebe. Ko je bila v bolnišnici, je bila tudi glavna vizita. Za tiste, ki glavne vizite še niso doživeli, je treba povedati, da je glavna vizita navadno enkrat tedensko, da pride nanjo predstojnik klinike ali šef oddelka, da zdravniki takrat poročajo o svojih bolnikih, o poteku bolezni, o preiskavah, ki so jih dotlej opravili in o načrtu za nadaljnje zdravljenje. Na glavno vizito pridejo navadno vsi zdravniki z oddelka, pa še študentje, če so slučajno prisotni. In tako je glavno vizito doživela tudi babica. Ko je njen zdravnik predstojniku odreferiral vse o njej in je predstojnik zadovoljno kimal, se je oglasila babica in glasno rekla: »Ali zdaj lahko tudi jaz kaj vprašam?« Vsi so presenečeni obstali. Ni namreč v navadi, da bi se bolniki ob glavni viziti sploh kaj oglasili, čeprav se zdravniki pogovarjajo o njih, o njihovem zdravju in njihovi bolezni. In zdaj so morali zdravniki odgovarjati na babičina vprašanja. Če česa ni razumela, so ji morali zelo preprosto razložiti, ker je hotela vedeti vse in slišati v jeziku, ki je njej razumljiv. Ta babičina zgodba se mi zdi imenitna in poučna za nas vse. Kolikokrat se zgodi, da na primer ob viziti ali ob kakšnem drugem dogodku ostanemo tiho in si ne upamo vprašati, kar nas zanima, potem pa lovimo informacije vsepovsod naokrog in se pritožujemo, da nam nihče nič ne pove. Babica si je to upala. Nenasilno si je znala izboriti to, kar je njena pravica. Namreč pravica do poštenega informiranja. Nam vsem bi želela, da bi tako kot ta babica znali ohraniti v sebi tisto zdravo življenjsko energijo, ki nam daje pogum, da ne ostanemo tiho, ampak povprašamo o vsem, kar želimo vedeti. Saj gre za naše življenje.
Sveto Klaro povezujemo s sv. Frančiškom Asiškim, saj mu je bila ta mladenka iz Assisija navdih in hkrati spodbuda v najtežjih trenutkih. Moramo priznati, da je bil Frančišek razposajen fant. Ime mu je dal oče, ki ga je klical Francozek, najbrž zaradi lepote in miline njegove matere, ki je bila Provansalka, se pravi doma iz Južne Francije. Oče je bil Frančišku zgled, kako je potrebno dekleta in žene spoštovati in jih zato tudi obdarovati. Zaradi tega je kot spreten trgovec nosil iz Francije čudovite mehke in barvite tkanine za gospe, da so tako postale še bolj mikavne. Frančišek pa je iskal, kot bomo videli, prijateljstvo z dekleti, ki bi ga pripeljalo v samo večnost. A njegov prvi odnos do deklet je bil prešeren, takšen, kot so bile takratne mladeniške pesmi. Ta poezija je opevala prebujajočo se dekliško lepoto, ki je potem pri izbranih gospa dosegla nedosegljivo vzvišenost. Razposajeni Frančišek je pripadal takratni zlati mladini, ki se je šla viteško junaštvo, s katerim bi obdarila svoje izbranke. A streznitev je kmalu prišla. Trubadurji so že pregovorno izgubili vse vojne in bitke. Tako se tudi Frančišek znajde v zaporu. In tam v samoti svojega srca išče dekle, ki bi bilo vredno njegovi sanj. Takšen najčistejši ženski lik najde v ideji »uboštva«. A vsaka ideja potrebuje konkretno osebo, ki jo napaja, hrani in ponazarja, sicer ideja sama usahne. Tako tudi Frančišek za svojo idejo lepote čistega uboštva, ki bi zasijala vse tja do večnosti, išče dekliški obraz. In ga najde. Ime mu je Klara, Jasna, ki je v Assisiju prebudila že marsikatero pesniško srce. Ona se navduši nad Frančiškovim smislom za lepoto uboštva in mu hoče pomagati s tem, da mu pokaže, kako je to čudovito idejo mogoče resnično zaživeti. Potem pa pride do romantičnega prizora, vrednega trubadurske ljubezni. Klara ponoči pobegne od doma, bratje jo sprejmejo in Klara podari svoje čudovite lase bratu vetru ter obljubi Frančišku, da bo živela v čistem uboštvu, samo za večno lepoto. Tako je lahko zaradi Klare tudi Frančišek vztrajal na svoji poti. Sestra Klara s svojimi sestrami je bila bratom v navdih in v pogum, da je največjo svobodo, svobodo ljubezni za Boga vendar mogoče živeti. Tako poje tudi francoska pesem: Klara, Jasna po svojem imenu, Jasna po svojem življenju, Jasna po svoji ljubezni. To bi utegnilo biti ime naše sestrice Lune, To je morda ime našega brata ognja, To bi lahko bilo ime naše sestre vode, Klara, Jasna, to bi moralo biti ime vseh deklet in žena.
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek,« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem od počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanja se bolj ali manj vrtijo okrog počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni spremljajoči pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni v letu preživimo ležerno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel osebe, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, in ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj tista od nas, kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja tudi kdo sam pripelje, a je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redkokdo od nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, drage poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil v javnosti prepoznan in viden. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili verovati vanj prisiljeni, kar pa ne bi bilo skladno z naravo Boga. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se toliko skrije, da sem v nevarnosti, da razglasim, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njegovem obrazu in ostati živ, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, za katerega pravimo, da je ljubezen celo bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne naučijo vsaj kakšna je. Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljivi izmislek? Nočem vam Boga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje predajamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek počenja takšno bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse okrivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec in nobelovec za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
Srečujem ljudi, ki željno čakajo na to, da bodo imeli ob sebi razumevajočega, sočutnega človeka. Da bodo skupaj z drugim potovali skozi skrivnostno pokrajino življenja. Ta pot je prava pustolovščina duha, saj se ob spoznavanju drugega dokopljemo tudi do globlje resnice o samem sebi. Moja človečnost se dotakne drugega. Ko se kdo počuti osamljenega, celo zavrženega, največkrat išče razloge pri drugih. Šele zelo pozno lahko spozna, da so temeljno življenjsko poslanstvo odnosi, in pogleda vase, da bi ugotovil, kakšna je njegova drža. Nekoč mi je neka žena potožila, da je čisto sama, da je otroci sploh ne obiščejo. Prav tako drugi, znanci, sosedje in nekdanji prijatelji. Nekateri so odšli, pa vendar je še veliko drugih, ki bi se lahko spomnili nanjo. Toda potem ko so njeni otroci odrasli in odšli na svoje, si je zelo želela, da bi končno živela v miru, brez nepredvidenih obiskov in obveznosti do drugih – da bi uživala v svobodnem, mirnem ozračju. Počasi se je otresla vseh po vrsti. Ljudje so čutili, da pri njej niso dobrodošli, da jo predvsem motijo. Sčasoma pa se je vanjo priplazil občutek, da to njihovo vedenje pomeni brezbrižnost do nje. Razmišljala je, kaj je storila, da je ne marajo ali jo celo sovražijo. V brezbrižnosti do drugih ni medsebojnega zaupanja, ni pristnosti in ni srca. Tiste odnose, ki si jih sam sistematično uničeval z odbijajočo držo, ki je izražala, da ti za druge ljudi ni mar, je zelo težko spet vzpostaviti. Imeti čut za sočloveka, vlagati v odnos pomeni, da prej ali slej tudi dobivaš. S hvaležnostjo, veseljem se oziraš v sočloveka, ki ga z zaupanjem doživljaš kot zatočišče in ga z radostjo povabiš v svoje srce, ko to potrebuje. Nikoli ni prepozno. Z odprtostjo podiram pregrade, ki so nastale. Tudi drobni stiki so lahko veliki. V bistvu gre za naraven način usmeritve iz negativnega v pozitivno razpoloženje in vzpostavljanje pristnejšega odnosa s samim seboj in z drugimi. To se po navadi kot strela z jasnega neba zgodi nekomu, ki se je komaj izvil iz objema smrti. Zdaj »vidi« resnico, lepoto, dobroto, čuti božjo bližino. So ljudje, ki so polni sebičnosti in otrdeli. Toda prav vsi so žejni ljubezni. Človek, ki je v globini duše ranjen, prekrit s sencami, postopoma izgubi delček teme, ko začuti sprejemanje. Grenkoba spolzi stran. Pride spoznanje, da je življenje dar. Moj Gospod in moj Bog, hvala za življenje.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Drevo pomeni trdnost. Biti drevo – višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko. Oton Župančič zaznava v njem nekaj vzvišenosti nad vsem, kar ostaja pri tleh. Posaditi drevo, roditi sina – kakšen ponos v smislu rodovitnosti! Pa želja: da mi je biti drevo! Ali pa po Prešernovo: hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne … ki da ne izgubi kar takoj svoje poprejšnje moči. Potem: koristnost! Drevo, uporabno od korenin do zadnje vejice in tja do oblancev in žaganja. Pa trdne lesene konstrukcije, stoletna lesena ostrešja. Navsezadnje: prastara omara, ki se ji vrata niso povesila in se tudi ključavnica ni izneverila. Ker les ni bil posekan kadar koli in ne na hitro strojno osušen. Drevo je padlo v trdi zimi, deske za obdelavo so se na prostem sušile kar nekaj let. Življenje drevesa po zakonih njegove narave. Gre skozi les, ne vidi dreves. Površinskost dojemanja, ko v množici ljudi ne zaznavamo človeka. Golosek v gozdu vzbuja posebne občutke. Zaraščenost v džungli tudi. Drevesa da so naša pljuča. Kdor je kdaj hlastal za kisikom, dobro razume, kaj je zrak. Ne morem roke ti več dati, ker sem videl rasti drevo. Ta Jarčev stih mi šine v spomin ob pogledu na gospo, ki je v gozdu objemala drevesa. V nobeni oprijemljivi zvezi ni z njo kar prvi hip. Stih iz ljubezenske pesmi pač. Nekatera drevesa v objeme rastó, nekatera samotna rastó … Obzirno ostanem v oddaljenosti. Gospa se s čelom dotika debla. Preobsežno je, da bi ga roki držali v objemu. Kmalu se vse ponovi ob drugem drevesu. Potem še ob enem. Tri. Ali ima tudi število obredno vlogo? Najbrž. Prav tako bližnji kamni, zloženi v piramido s spretno izbranim težiščem, da se skulptura ne sesuje. Vrhnji je tak, da ji daje videz človeške postave. Le kdo se je tu igral in kaj je igralo v njem? Obredje. Simboli. Očitno človek ne more brez njih. Brez templjev, totemov, križa, zvezde, oblaka. Saj kaj pa bi bil, če jim ne bi videl pomena? Na ravni zmuzljive amebe?, kot se je nekoč spraševal slovenski razumnik, sicer ateist. Da mi je biti drevo! S koreninami in krošnjo. Bližnji nebeški ti žar, dalj gre oko.
Neveljaven email naslov