Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Vsak od nas nosi v sebi spomin na različne dogodke, ki so v določenem življenjskem obdobju pretresli in spremenili naš življenjski potek. Značilnost vseh pomembnih življenjskih dogodkov; naj bodo pričakovani ali nepričakovani, srečni ali nesrečni, je, da so obremenilni, da so povezani z negotovostmi, in da spremenijo tok našega vsakdanjega življenja. Pomembno vprašanje pa je, kako se odzivamo na krizne dogodke v življenju, kako obvladamo situacije, ki nastanejo s temi dogodki? Dobro vemo, da so nekateri ljudje ze¬lo ranljivi in jih globoko prizadene že relativno majhen pretres. Drugi pa prenesejo celo zelo travmatične do¬godke? Vse je odvisno od tega, čemur psihologi pravijo »obvladovalne strategije«. Poznamo konstruktivne in nekonstruktivne obvladovalne strategije. Ena od konstruktivnih strategij je npr. odkrito soočenje s problemi, refleksija le teh in pozitivno pretolmačenje kriznih dogodkov. Posebna oblika pozitivnega mišljenja pri reševanju kriznih življenjskih dogodkov je upanje. Upanje je, po mnenju nemškega filozofa Ernsta Blocha, najbolj človeški čustven vzgib, je nasprotje emociji strahu. Sposobnost za ob¬vladovanje problemov je močno odvisna od družbenih razmer, v katerih se znajdemo. Raziskave kažejo, da imajo ljudje s slabšimi družbenoekonomskimi pogoji slabše razvite obvladovalne strategije kot ljudje z boljšimi družbenoekonomskimi pogoji. Bolj so izpostavljeni čustvenim stresom in vtisom o neobvladovanju svojega življenja, psihološkimi oporami in tehnikami obvladanja čustvenega stresa. Pri tolmačenju teh ugotovitev pa moramo paziti na neupravičena posploševanja, kot je na primer sklepanje, da ljudje padajo v nižji socialni sloj, ker ne obvladajo ustreznih obvladovalnih strategij. Takšno sklepanje je le še ena verzija opravičevanja socialne neenakosti z različnimi sposobnostmi ljudi. Tisti, ki nam gre bolje, smo zato toliko bolj odgovorni za skupnostno skrb za ranljive in nemočne in za ohranjanje njihovega dostojanstva. Tako si bomo v svojih očeh utrdili občutek človeškega dostojanstva. To pa nas bo vse okrepilo pri soočanju z obremenilnimi in kriznimi dogodki sveta v katerem živimo.
Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je ponovno uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa, in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas večinoma najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
Informacije o dogodkih po svetu redko dosežejo vse ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So pa tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči pravilno uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanju beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo storil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najpretresljivejše so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajo njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Skušamo jo doseči ob pomoči oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot do nje. In mi jim verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče začnemo propadati. Nikakor ne moremo občutiti obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče ne govori o tem? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer? NAPAKA! Veliko ljudi pripoveduje o svoji poti, o svojem zgrešenem pogledu na življenje in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni poslovnež Jean-Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40-ih letih imel vse, kar si človek želi: dobro službo, dovolj denarja, ugled v družbi – privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je spoznal, da mu zavidanja vredni uspeh ni potešil globlje želje: želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel dovolj poguma, da je zapustil lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je: ali jih vidimo? Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, temveč v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato potrebujemo ljudi, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled drugim. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
O ljubezni in soncu bo razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik.
Ko za nekoga pravimo, da je ovca, s tem mislimo predvsem, da je ta človek pohleven in ubogljiv. Vsaj tako to opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Za kakšnega velja tudi, da je na primer črna ovca v družini zaradi svoje drugačnosti ali celo negativnosti. V zelo slabšalnem pomenu nekdo lahko velja za garjavo ovco. To je namreč tisti, ki zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico. Skupinsko oziroma družbeno gledano pa biti ovca pomeni biti del črede, množice, s katero se zlahka manipulira. Seveda nam je ob tem zelo jasno, da si nihče ne želi, da bi ga imeli za ovco, pa najsibo pohlevno, črno, garjavo ali naivno. Biti ovca definitivno ni nekaj dobrega. Še posebej v sodobnem času, ko očitno delamo na tem, da smo samostojni posamezniki, ki razmišljamo s svojo glavo in ne pustimo, da bi z nami manipulirali in nas zavajali. Torej vsekakor nočemo in ne želimo biti ovce. Pa čeprav smo žal tolikokrat ravno ovce, predvsem, ko pohlevno sledimo ali nasedamo takšnim in drugačnim manipulacijam, informacijam, oglaševanjem, zapeljevanjem in zavajanjem. S tem v zvezi je precej razširjeno prepričanje, da to še posebej velja za kristjane – da smo namreč ovce. Predvsem take, s katerimi se da zlahka manipulirati in jih usmerjati. Zaradi tega so tudi pogosto stigmatizirane kot črne in celo garjave. Kadar to resnično drži in si to zaslužimo, potem to pomeni, da ne živimo po evangeliju in da se moramo nujno obrniti nazaj na pot evangelija. Podoba pastirja in ovc ima v svetopisemski govorici izključno pozitiven značaj. V starodavnem Psalmu 23 beremo: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« To podobo so Izraelci kot od Boga izvoljeno nomadsko ljudstvo vzeli iz svoje vsakdanje prakse pastirovanja in jo združili s konkretnim izkušanjem božje skrbi za njih in vse to slednjič prenesli v molitev in bogoslužje. Bog kot dobri pastir skrbi za svoje ovce, za svojo čredo, za svoje izvoljene, ki so se odločili, da mu sledijo in zaupajo. Ta pastir nikogar ne manipulira, pač za vse ljubeče skrbi in vsakemu daje prav to, kar najbolj potrebuje. Jezus, kot Sin nebeškega Očeta, kot pravi Bog in pravi človek sam prevzame podobo dobrega pastirja in nas v evangeliju današnje nedelje spodbuja in vabi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Čigav glas pa ti poslušaš? Za kom pa ti hodiš?
Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog takšno naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, v katerega je siguren.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi tunel, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga.
Kaj je zmogel 14-letni Cankar? Ne kateri koli, ampak Ivan. Vrhniški. »Največji slovenski pisatelj.« Številnim šolarjem to bore malo pomeni; naučena fraza pač. \tIsti Cankar, 14-letni, je za Brezje namenil posebno risbo. Ne risbe nizke hišce s Klanca siromakov – risbo brezjanske Marije Pomagaj. Ne kot izraz svoje mile prošnje: kot zahvalo, da se je neki vrhniški deklici obrnilo na bolje. Ker njena revščina ni mogla izkazati vidne zahvale, je v njenem imenu narisal votivni dar. Tam v kapeli visi, vsak ga lahko opazi. \tNi treba biti Cankar. Vedno znova se izkaže, kako različno se mladi ljudje odzivajo na okolico. Lahko da na videz brezčutno. Toda ali res do vsega in vsakogar? \tVečkrat je omenjeno tako imenovano prostovoljstvo. V vzgojni vlogi ga spodbujajo tudi šole. Nevladne organizacije poudarjajo njegov pomen. Gre za pomoč soljudem. Ne le ostarelim; kot da stiska ne bi zadela kogar koli. V trenutku lahko ohromimo. V sekundi zletimo s ceste. Na lepem ugotovimo, da stanovanje ni več varno. »Moje tiho tajno delo zdavnaj že se je začelo, skoraj v nič ti zrušim hram,« beremo v Gradnikovi pesmi Črv. Droben tiran, golokožen, gnusen, grd, kakor ga opisuje pesnik iz Medane, ti lahko razje in zdrobi tramovje. \t»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Ta evangeljski nasvet ima trajno veljavo. Res, marsikaj si moramo trdo prislužiti. Kdaj pa kdaj pa stiskaško hranimo zase dobrine, ki so nam padle z neba. Bister um ni prigaran, ampak je dan. Obdarjenec lahko z njim na različne načine pomaga ljudem daleč naokoli. \t"Bolni zdravega nese," pravi neka basen. Zares marsikdo, ki je telesno obnemogel, brez pomišljanja izkaže sočutno pomoč, zdravi hrusti pa ne marajo biti »usmiljeni Samarijan«. So iz tiste "samarije", ki razume le jezik samoljubja. \tAli je vredno na dolgo in široko filozofirati in teologizirati o tem, zakaj je takó, kot je? Na tarnanje, da je na svetu vse narobe, je zgaranec žuljavih rok na kratko zarobil: "Tak je živlene pa tak smo ldjé." Ni rekel SO, ampak SMO. \tZ malo pameti se da ugotoviti, da se lepše in mirneje živi v složnem okolju, saj se samo v takem počutimo varne. Zato je smiselno, da si prizadevamo zanj. Pa tudi kdaj namesto koga kaj narišemo, če sam ne zmore.
Prerok Izaija, ki je živel v 8. stoletju pred Kristusom, je bil aristokratskega stanu. Odlikovala sta ga veliko znanje in razgledanost. To razkrivajo njegov umirjeni nastop, njegova tehtna in lepa beseda, predvsem pa notranja poglobljenost, ki si upa izreči resnico tudi pred kraljem in voditelji Izraela. Poleg tega je ponosen meščan Jeruzalema. Ljubi svoje mesto in ga rad uporabi tudi kot čudovito prispodobo za mesto miru za vse izraelsko ljudstvo in celo za vse narode sveta. Zato mu ni bilo težko biti kritičen do kraljeve politike, ki se je zanašala na povezavo z Egiptom in ni videla asirske nevarnosti, čeprav sta že pred njihovimi očmi padla Damask in Samarija. Preroku pomeni rešitev ponotranjena vera, ki bo duhovno cvetoča in kulturno ustvarjalna. Politične spletke ne bodo prinesle rešitve. Zgodovina mu je dala prav. Kot plemenita osebnost pa ima Izaija tudi smisel za uboge. Zavzema se za siroto, vdovo in tujca, skratka, za brezpravne ljudi. Prava plemenitost ni to, da nekdo pripada nekemu rodu, ampak sta to etična pokončnost in zahteva, da se tudi veličastno bogoslužje uresničuje v skrbi za malega človeka. Že dvesto let pred Kristusom govori modri Sirah, kako je prerok Izaija rešil Izraela. Judje so imeli tega preroka za podobo mesije, ki prihaja. Zato se ne smemo čuditi ugotovitvam raziskave javnega mnenja, ki so jo izvedli Jezusovi učenci, da bi odgovorili na njegovo vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Evangelisti navajajo kar nekaj imen prerokov, toda zagotovo je prejelo največ pozitivnih odgovorov prav Izaijevo ime. Pravzaprav se je Jezus sam na začetku svojega javnega nastopa v Nazaretu razkril kot novi Izaija. Kot rabin odloži zvitek, ki ga je prebral, in pove, da se je začelo uresničevati tisto, kar je napovedal Izaija: da bodo odslej jetniki svobodni, slepi bodo gledali in ubogi bodo živeli v blaginji. Lahko bi rekli, da je Jezus prek besed preroka Izaije sam prihajal do zavesti, da je mesija in kako naj ravna, do bodo tudi ljudje razumeli mesijanski trenutek zgodovine, ko začneta ljubezen in usmiljenje zmagovati nad sovraštvom in nasiljem. V Marijinem mesecu maju pa nam je najbližje Izaijevo razkritje znamenja kralju Ahazu, da je Bog z njim: »Glej, deklica bo spočela in rodila sina.« Izaija pove, da je prihodnost človeštva v ženi, kajti vsakokrat, ko dekle z radostjo rodi otroka, prihaja mesijanski čas, čas miru, usmiljenja in radosti.
Kot otrok sem rad igral tetris. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
V naši župniji imamo veliko srečo, da je naš župnik mlad in ima rad mlade ljudi. Tudi starih ne zanemarja, a v mladih najde zmeraj nove izzive in navdih za svoje delo duhovnika, prijatelja, skavta in oznanjevalca evangelija veselja. Posebnost naše župnije so tudi majske šmarnice. Vsi otroci, posebej majhni, predšolski in prvošolčki, velikokrat sprašujejo, kdaj bo maj in kdaj bodo spet šmarnice. In mladi starši že določajo urnike prevažanja otrok od obšolskih dejavnosti do športnih in vseh drugih dodatnih dejavnosti, da najdejo med njimi še eno luknjo – da bodo peljali otroke k večerni maši, k večernim šmarnicam. Te šmarnične otroške maše so spet nekaj posebnega. Otroci niso v visokih klopeh, oddaljeni od župnika in oltarja, ampak se zberejo okrog nizkega oltarja, tako blizu dogajanja med mašo, da lahko otipajo beli prt na oltarju in prižgejo ali upihnejo svečke. In predvsem sodelujejo pri vseh odgovorih, pojejo vse pesmi in seveda pri podelitvi miru, hitijo od oltarja do svojih staršev in spet nazaj do župnika. Neverjetno živahna maša, ki ni za tiste s slabimi živci, saj je to otroški živžav, ki veseli našega župnika in Jezusa. Otroške šmarnice nam prinašajo toliko veselja, toliko razigranosti, čudovito odigranih prizorov iz šmarničnih zgodb, da ni nič narobe, če zjutraj pri Duhovni misli vznemirijo vse nas, urejene in pobožne. Lepoto življenja doživimo prav pri otrocih in mislim, da prav otroci svoje starše najlažje pripeljejo k Bogu. Na našem oltarju se zdi, da se še Marija nasmeje ob takšnih mašah in malega Jezuščka v svojem naročju dvigne še bolj visoko, da lahko s svojimi rokami blagoslovi vse otroke, pa tudi vse animatorje, starše in stare starše ter vse, ki si upajo priti v razigrano cerkev in doživeti lepoto vere.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčati pomeni preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora«, je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija, preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk pomeni naslednje štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. »Molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pa prenehanje transcendence mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Na tretjo velikonočno nedeljo, s katero se začenja teden molitve za duhovne poklice, bo o duhovnem klicu in poklicanosti razmišljal teolog in duhovnik dr. Jože Plut.
Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti … In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni, kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem, kar nujno mine, kot o nečem, kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem, kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen … Pa je to res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo, razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote, zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim … Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves … Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim … O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.
S prijateljico mojih let si piševa vsak dan po elektronski pošti. Nikoli nama ne zmanjka snovi za pisanje, vedno znova opozoriva druga drugo na kaj zanimivega, kar je vredno razmisleka. Tako mi je pred kratkim napisala, kako se je ustavila pri tem, kako gledamo na življenje. Življenje kot skica ali kot dokončana slika? \tO tem sem že veliko pisala, na številne različne načine. Nikoli pa s takšnim poimenovanjem: življenje kot skica ali kot dokončana slika. Bilo bi prav zanimivo, če bi vsak zase povedal, kako občuti svoje življenje. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti poslušala znanca, ki je citiral sv. Pavla in pri svojih štiridesetih letih ali še manj o sebi govoril, kako je »svoj boj dokončal, vero ohranil …« itd. Takrat je bil še zelo mlad in se mu je potem dogajalo še marsikaj. Zanima me, če bi zdaj, po več kot tridesetih letih še tako govoril. Jaz pa se zelo pogosto spomnim na tiste njegove besede in se sprašujem, ali bi si zase kdaj upala reči tako. \tSvoje življenje doživljam kot skico, ki jo ves čas dopolnjujem, popravljam in dopuščam, da se na njej pozna tudi marsikaj tega, kar se sproti pojavlja v življenju. Vem, da bo ostalo vedno pri skici, do zadnjega trenutka. Potem, ob koncu, po prestopu v večnost, pa bo iz te skice morda nastala enkratna umetnina. Upam in verujem v to in prav to mi daje vedno znova pogum, da znam živeti z nepopolnostjo in sem pripravljena to skico vedno znova dopolnjevati. \tAli si lahko zamislite, kako bi bilo, če bi bilo človekovo življenje od prvega trenutka dalje dokončana slika, ki ne potrebuje nobenega popravljanja, izboljšanja? Pravi dolgčas bi bil. To potem ne bi bili več živi ljudje, ampak lutke, brez veselja in ljubezni, pa seveda tudi brez jeze in sovraštva, brez vseh čustev. Zato je kar prav, da se doživljamo kot skice, da ostajamo neprestano na preži, da se znamo veseliti in jeziti, ljubiti in sovražiti. Pa da si prizadevamo, da bi bilo jeze in sovraštva čim manj.
Verujem v sonce, tudi ko ne sije, verujem v ljubezen, tudi ko je ne čutim, verujem v Boga, tudi ko molči. Ste slišali za tole pesem? Se vam ne zdi nič kaj posebna? Verjetno ne. Tudi meni se ni, dokler nisem izvedel zgodbe za tem zelo preprostim – in ravno zaradi nje tako močnim besedilom. Besede naj bi našli vrezane na zidu celice nekega koncentracijskega taborišča. Morda je res, morda ni. Toda nekaj težkega je moralo roditi te verze, tudi če jih niso našli v Auschwitzu ali Kölnu, nekaj resničnega kot je življenje, za njimi je vera, izluščena v trdih urah bojev in obupa, resnica, za katero smo se ljudje odločili v neki temni uri na mrzlem dnu svojega obstoja. In če to veste, je besedilo drugačno, kajne? Ta zgodba lahko gre mimo vseh nas, kot jih gre nešteto. Prehitro hodimo, to življenje ni kakor Camino, kjer so me žulji in boleče mišice upočasnili. Ne, v tem svetu se teče naprej, čeprav si sam, čeprav si prekleto sam in te boli srce. Samo cilji so pomembni. Samo da napišem članek, samo da dokončam pridigo, da opravim z veroukom, da plačam račune, da uredim arhiv … Zato je vse okoli mene površno, ker sem površen sam. In ne vidim, ne razumem stvari, ki se skrivajo pod površjem sosedskih zamer in nemirnih najstnikov. Samo gola dejstva, samo razburkano gladino. Od razočaranja nad svetom, ki ga ne poznamo, od tega je vsa ta tema pred našimi očmi. Pa bi bilo treba samo poslušati. Sonce niso samo pozitivne misli. Sonce so besede, rojene v življenju, kakršno pač je. Iskrene, čiste in dragocene besede, ki jih slišijo samo tisti, ki se zmorejo ustaviti. Ki tako dopustijo, da jih življenje rani z vso svojo krutostjo, namesto da bi mu poskušali ubežati. Ker lahko samo tisti, ki pozna življenje do obisti, ki se zaradi njega smeje in joče, izvleče nožič iz žepa in vreže na zid svoje celice: Verujem v sonce, tudi ko ne sije.
Brezdelja sploh ne poznam, rada imam pa ničpočetje. V čem je razlika? Brezdelje enačim z lenúharstvom, z odporom do dela. Ničpočetje je zame sladek odpočitek od prav vsega, preklop na neizrazljivo občutje občutja. Ne traja dolgo; ujet je v pesnikov verz: za hip ti večnost dam v posest in v Goethejev namig: Postoj, trenutek, kako si lep. Nenadna sprostitev in obnovljena moč za dnevno brkljarijo. Te čase je precej govora o tako imenovanem odmiku. Da je treba izpreči in se prepustiti sebi, spremeniti okolje, dinamiko, vsebino dni. Dvomim, da to ne velja to že od vekomaj. Zdaj znamo vse na dolgo in široko pojasnjevati z različnih vidikov; iz vsakodnevnih potreb delamo znanost. V tem, čemur pravimo, da je mitološko, pa tiči skrajno stvarna ugotovitev: nujno se je treba odpočiti – sedmi dan stvarjenja si je to privoščil sam Bog. Počitek. Strokovnjaki svetujejo aktivni počitek, ne popolnega brezdelja. Ne vem, kako bi oporekali ali pa potrdili moje ničpočetje. Če se malo zazrem v davnino, lahko trdim, da je to občutje ugodnega občutja občutila tudi moja stara mati, ki bi zdaj štela 175 let, pa je priletna rada »stegnila vse štiri od sebe«. Tako se je včasih reklo ničpočetju, kratkemu oddihu z neverjetno osvežitvijo moči za nadaljnja opravila. V slogu strokovnosti in rekreacije je bilo pred leti svetovano učiteljem, naj med učno uro učenci kdaj vstanejo in si pretegnejo ude. Pričakovanega učinka žal ni bilo. Jaz sem se odločila za korak dlje: po Tolstojevem vzoru za literarno uro v naravi. Adijo, zbranost. To mi je dalo misliti, da se tudi na izobraževalnem področju ne primejo prav vsi cepiči na prav vsako podlago. Kljub vsemu zagovarjam ničpočetje. Zelo nasprotujem brezdelju. Geslo delu čast in oblast me ni nikoli nagovorilo, zvenelo je preveč bombastično in za njim se vedno zna skriti vse polno lenuhov. Arbeit mach frei , napis nad koncentracijskim taboriščem, zveni kot prvovrstni cinizem. Benediktov moli in delaj je v duhovni kondiciji stoletja vzdrževal pol Evrope; pri čemer moli ni pomenil kaj dosti več kot vdanost v božjo voljo - danes se pa opiramo na pozitivno naravnanost. Sicer pa: vsak se zna in zmore po svoje odpočiti. Če le ne misli, da smo delo krepi človeka.
Smo v tednu po beli nedelji, ki jo v slovenskem izročilu imenujemo tudi »mala velika noč«. Tako smo še vedno polni velikonočnega veselja, s katerim bomo jutri stopili v pomladni majnik. Velikonočna radost, ki se v nas vedno znova prebuja, pa nam pravi, da v nas klije novo pomladno življenje. Kristjani smo veseli ljubezni, ki se ni ustrašila ne trpljenja ne smrti. Visoka pesem namreč poje, da je ljubezen močnejša od smrti. Zato so tudi velikonočne pesmi polne radostnega zanosa in prevzete himničnosti. Novo življenje ljubezni je neustavljivo in nam kljub trpljenju prinaša novo upanje. Ob veliki noči smo si ob pogrnjeni mizi povedali kaj lepega. Iskali smo besed, s katerimi bi se dotaknili src svojih dragih, izrazili prekipevajoče občutke, da je življenje čudovito, kadar so prijateljska srca skupaj, kadar je človekova iznajdljivost v službi drugih in kadar smo tako pogumni, da si znamo celo odpustiti napake in pomanjkljivosti. V globini svojih duš bi se najraje znova objeli in si izpovedali večno prijateljstvo in zvestobo. Toda potem lahko iz nas privreta domiselnost in šaljivost, saj vsaka beseda izraža zadovoljstvo in srečo. V nas so pognale kali večnega življenja. Tudi evangeliji niso brez božjega humorja, samo opaziti ga ne znamo. Če pogledamo Lukovo poročilo o dveh učencih na poti v Emavs, vidimo, da ima Tujec kar nekaj smisla za dovtipnost, saj učenca nagovarja kot »neumneža«. Gotovo ju Vstali, ki se jima pridruži, z nasmeškom naslovi s »trapcema«. Tako Kristus želi, da bi se tudi mi kdaj nasmehnili svojim težavam, saj nas spremlja moč njegove ljubezni. In potem opazimo, da se z učencema prav šali, saj besedilo poroča, »da se je delal, da gre naprej«. Božji humor se kdaj pošali tudi z nami, da bi iz nas privrela prošnja za ljubezen. Ta božji humor začutijo verni kristjani. Tak je bil pokojni pisatelj Alojz Rebula, ki je ob koncu življenja pisal nove apokrifne zgodbe. V eni izmed njih opisuje, kako se je Vstali prikazal svoji Materi in ta mu je kot prava mama očitala: »Zakaj pa nisi najprej prišel k meni!« Kadar smo iskreni v molitvi in prijateljskem pogovoru, je naša šaljivost na mestu in lahko celo obogati tako prijateljstvo kot tudi pot k ljubečemu Bogu.
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« \t»V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \tPrimerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
Pravoslavni kristjani, ki se ravnajo po julijanskem koledarju, danes praznujejo veliko noč. Vstajenjska bogoslužja so se začela že ob polnoči s procesijami okrog cerkva in prižiganjem sveč, verniki pa bodo obredni del praznovanja sklenili z dopoldanskim bogoslužjem, ki je povezano tudi z obdarovanjem otrok s pirhi. O največjem krščanskem prazniku v tokratni Duhovni misli razmišlja mariborski paroh Srbske pravoslavne Cerkve Milan Jovanović.
Nekdo mi je zaupal: »Bog me je izigral. Namesto sanj imam nočne more. V skušnjavi sem, da za avtorja trpljenja osumim Boga.« Stisko obupanega sem razumel. Teolog David R. Blumenthal (1938) se v študiji Facing the Abusing God sooča z zlorabami, ki mečejo sence suma na Boga, in zagovarja teologijo protesta. Pravi, da je takšna teologija že predstavljena v svetopisemski Jobovi knjigi in da trpin Job ni dvomil o obstoju in moči Boga, ampak o njegovi morali in pravičnosti. Videti je, kot da se Bog z nami igra, tako kot se igra mačka z mišmi. O Bogu je nevarno govoriti, pa ne zato, ker bi nas Bog kaznoval, ampak ker o njem tako malo vemo; bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj on je. O Bogu je tudi težko govoriti, pa ne zato, ker o njem kot teolog ne bi znal česa povedati. O Bogu ne morem govoriti, ker si o njem ne upam govoriti, pa ne iz strahu pred njim, ampak iz strahu pred sabo. Eni si pač drznejo o Bogu govoriti in vedo o njem več, kot ve Bog o sebi. O Bogu lahko govori samo Bog. In spregovoril nam je – z Besedo, ki se je učlovečila. Jezus Kristus je najboljši pojasnjevalec Boga. Verski reformator Nicolaus Zinzendor (1700–1760) je zapisal: »Če v Jezusu ne bi našel Boga, bi moral Boga smatrati za hudiča.« Luther pa: »Če imaš nekega drugega Boga razen Jezusa, je tako, kot bi oboževal hudiča.« Znano je načelo teologa Karla Bartha: »Ne morem reči Bog, če prej ne rečem Jezus.« Religije in mitologije trpljenje zavračajo kot nekaj slabega in sramotnega, krščanstvo pa je edinstveno ravno zaradi pohujšljivega in norčljivega križa. Bog je na skrivnostni način solidaren s trpečimi. Tako stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa trpljenje trpi. Križ je konec vsake teologije ali pa začetek specifične krščanske teologije. Prigovor, da Bog, ki ni rešil sebe, ne more reševati, je neutemeljen, kajti Bog je vendar rešil Križanega in ga obudil od mrtvih (J. Moltmann). Bog v svobodnem trpljenju sodeluje v tujem trpljenju, s čimer se je najbolj približal svojemu stvarstvu in izpostavil svoje najosebnejše – odrešujočo ljubezen. Ker trpljenje ostaja skrivnost, me duša, ovita v črnino, priganja, naj grem skupaj s filozofom Nietzschejem na pogreb Boga. No, sreča je, da ima Bog navado vstati od mrtvih, a se sprašujem, koliko jih sploh to ve.
Neveljaven email naslov