Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
Spoštovani, živeti brez Boga je težko, živeti z njim pa še težje. Iskreni vedo, o čem govorim, in jim ni v pohujšanje. Kot teologa me veliko ljudi vpraša, kdo bo sodil Bogu, saj v njem vidijo glavnega krivca za zlo. Potem jim povem zgodbo, ki sem jo prebral, in govori o nebeški planjavi, na kateri je iz množice skočila Judinja, odvihala rokav in pokazala vtetovirano številko iz nacističnega taborišča, ter vpila: »Ali Bog sploh ve, kaj je trpljenje?« Iz neke druge skupine je vpila zlorabljena šolarka: »Nisem bila kriva za posilstvo! Zakaj so me tako ponižali?« Pojavila se je tudi neka žrtev iz Hirošime in iznakažen bolnik z artritisom ter človek, ki se je spominjal strašnih bolečin zaradi bolezni raka. Odločili so se, da bodo Bogu sodili, preden bi on sodil njim. Rekli so: »Naj živi na zemlji kot človek, pa bo videl, kako je bilo nam. Naj se rodi kot zaničevan Jud, naj se dvomi o njegovem rojstvu glede starševstva, naj ga izdajo njegovi najbližji prijatelji, naj mu sodi krivična porota, na koncu pa naj čuti strašno agonijo bolečin in osamljenosti ter najkrutejše smrti. In potem naj umre.« Medtem ko so to naštevali, je zavladala tišina. Nihče se ni več ganil, kajti v tistem hipu so spoznali, da je Bog že odslužil vse, na kar so ga obsodili. Proti Bogu, ki sam trpi, ne moremo protestirati. V svoje roke je vzel najhujšo stvar, ki se je zgodila v zgodovini vesolja; umor Boga na križu je spremenil v najboljšo stvar v zgodovini vesolja, v odrešenje prestopnika. Bog se zateka celo h kaznovanju sebe, samo da ne bi prizadel bližnjega. Edino v krščanstvu je Bog s človekom tudi v trpljenju. Kajti ko me življenje utesnjuje, ne potrebujem razlogov, ampak tolažbo. Ne potrebujem odgovorov, ampak nekoga. Ne potrebujem paragrafov, ampak razumevanje. Ker vprašanje trpljenja ostaja odprto, končujem z Viktorjem Franklom, ki govori o opici, zaprti v kletki bolniškega oddelka. K njej prihaja zdravnik in ji daje v žilo po injekciji majhne količine strupa. Kasneje se bo iz tega, zahvaljujoč se njenemu trpljenju, razvil protistrup, ki bo mnogim rešil življenje. Opica tega zdravnika doživlja kot mučitelja, a mu iz kletke ne more pobegniti. V svoji razumski omejenosti ne more doumeti, da bo njeno trpljenje rešilo življenja mnogih. Tako tudi jaz ne morem razumeti učinkov trpljenja in najti smisla v njem. Zakaj trpljenje, mi bo jasno šele v večnosti. Za zdaj vem, da Bog ne nalaga na moja pleča bremen zato, da bi mi zlomil tilnik, ampak da bi mi utrdil mišice.
Žalostno je videti zanemarjene otroke. Ena najbolj resnih oblik zanemarjenosti je takrat, ko starši ne vzgajajo več svojih otrok: ne postavljajo jim več pravil, zahtev in mej ter jim ne posredujejo več vrednost. Starši skrbijo za svoje otroke, ko postavijo pravila in sicer pametna pravila, ki jim jih razložijo. Namen pravil je, da bodo pomagala otrokom polneje živeti, ne pa da jih zagrenijo. Podobno je z Božjo postavo in Božjimi zapovedmi. Njen namen ni nadzirati otrok ali jim omejevati svobode. Njen namen je lepo izrazil Mojzes: »da bi imeli življenje«. Njihov namen je ljudem pokazati najboljšo pot v življenju. Dejstvo, da je Bog dal postavo svojemu ljudstvu, je bilo znamenje njegove ljubezni do njih. Če bi jih ne ljubil, bi jih ne vključil v svoj načrt. Z druge strani pa bo Božje ljudstvo pokazalo, kaj jim pomeni Bog in koliko so modri, prav z izpolnjevanjem njegovih zapovedi. Božje zapovedi bodo Božjemu ljudstvu postale vodilo ter pomoč, da bi živeli v sožitju drug z drugim. Zelo pomembno je, kako gledamo na Božje zapovedi. Če nanje gledamo kot na nekakšno kontroliranje, se bomo nad njimi pritoževali. Če pa gledamo nanje kot na znamenje njegove skrbi in ljubezni do nas, jih bomo izpolnjevali. Božje zapovedi ne zmanjšujejo naše svobode, ampak nam pomagajo, da jo bolj modro uporabljamo. Niso breme, ki ga moramo nositi, ampak vir življenja in modrosti. Tisti, ki so poslušni božjim zapovedim, gredo mirno skozi življenje. Tisti, ki jih ne poslušajo, pa se spotikajo in padajo. Kakor za zapovedmi in navodili staršev vidimo njihovo skrb in ljubezen do otrok, podobno glejmo tudi v zapovedih, ki nam jih je dal Bog, njegovo skrb in ljubezen do nas. V zapovedih glejmo Božje sporočilo, ki nam ga posreduje, ker nam hoče dobro, ker skrbi za nas, skratka ker nas ljubi! Bog hoče, da bi imeli življenje sedaj in v večnosti. Učiti otroke o Bogu in njegovih zakonih je znamenje ljubezni do njih. Če tega ne naredimo, kaj smo jih naučili? Smisel življenja je odvisen od tega!
Diogen, filozof iz 5. stol. pr. Kr., je zagovarjal preprost način življenja brez nepotrebnih dobrin in udobja, kar je ponazarjal s svojim zgledom, saj se je odločil živeti kar v sodu. Zelo je cenil ljudi, ki niso bili sužnji materialnim stvarem in so se zadovoljili le s tistim, kar je bilo nujno potrebno za življenje. Še zlasti pa je poudarjal, da je za dobro življenje potreben zlasti stanoviten človek, ki bo skrbel za dušne vrednote in jih udejanjal v svetu. Za dobro življenje je po njegovem mnenju treba uriti tako telo kot dušo. Zaradi tega se je Diogen čudil posameznikom, ki so se ukvarjali s tegobami drugim, za svoje težave pa se niso zmenili – »in čudil se je glasbenikom, da imajo strune na liri dobro uglašene, medtem ko so v svojih dušah tako razglašeni; /…/ govorniki se, kakor pravijo, zavzemajo za pravičnost, v njihovih dejanjih je pa ni nikjer; še celo pohlepneži imajo kaj povedati proti denarju, nasititi se ga pa kar ne morejo. /…/ Tudi to ga je spravljajo v jezo, da ljudje bogovom darujejo s prošnjami za zdravje, pa se že med samo daritvijo gostijo zdravju na škodo.« Diogen je torej opozarjal na razhajanje med tem, kaj ljudje govorijo in kaj dejansko počnejo, in stalno razkrival njihovo dvoličnost. To ponazarja tudi anekdota, ko čuvaji templja, ki so pri kraji zasačili enega od oskrbnikov, tega vlekli stran, Diogen pa je ob tem pripomnil: »Malega tatu so zgrabili veliki tatovi.« S takimi pripombami je želel ljudem pokazati, da nimajo vrednot, za katere si na videz prizadevajo in jih hvalijo. Zelo znana je tudi prigoda, ko je hodil po trgu s svetilko v rokah in govoril, da išče človeka. In druga anekdota, ko se je nekoč vrnil v mesto in ga je nekdo vprašal, kolikšna množica se je zbrala v Olimpiji, Diogen pa je odgovoril: »Množica je ogromna, ljudi pa ni prav veliko.« Ker je imel sam v nasprotju z ostalimi someščani zelo visoke moralne standarde, velika večina pa ni spoštovala nobenih vrednot, je menil, da si ne zaslužijo poimenovanja človek. S tem je povezana tudi naslednja prigoda: ko je nekoč zajtrkoval na trgu, ga je zbrana množica ozmerjala, da je kot potepuški pes, on pa jim je zabrusil nazaj: »Vi ste psi, ker ste se zbrali okrog mene, ko zajtrkujem.« Ob takih in podobnih priložnostih je torej Diogen razkrival pokvarjenost in dvoličnost svojih someščanov, medtem ko si je sam prizadeval, da bi vselej tudi z dejanji ponazarjal vrednote, ki jih je zagovarjal.
Ste se kdaj ujeli, kako ste se povsem naravno počutili ob ljudeh, ki so vam bili enaki, ko pa je v vašo bližino pristopil kdo izmed znanih politikov, športnikov, estradnikov, gospodarstvenikov ali kulturnikov, ste drgetali po telesu in zrli vanj s spoštovanjem, čeprav še sami niste vedeli zakaj? Enako so ugotavljali že antični modreci, ki pa so obenem sporočali, da v človeškem rodu ni prav nobenega razloga za delitev na plemenite in neplemenite, slavne in nepomembne, vredne čaščenja in nečaščene. Takole pravi govornik Antifont, ki je živel sredi 5. stoletja pr. Kr.: »Tiste, ki (izvirajo) od plemenitih očetov, spoštujemo in slavimo, tistih, ki niso iz plemenite hiše, pa niti ne spoštujemo niti ne častimo. V tem se drug do drugega obnašamo kot barbari, čeprav smo se po naravi rodili vsi v vseh stvareh enaki, tako barbari kot Grki. To je možno preiskovati na osnovi tega, kar je vsem ljudem po naravi nujno. To lahko vsi pridobijo na isti način in v vsem tem se ne razlikuje nihče izmed nas, niti barbar, niti Grk. Vsi namreč vdihujemo zrak skozi usta in skozi nosnice in se smejimo, kadar se v umu veselimo, ali jočemo, kadar smo žalostni. S sluhom sprejemamo glasove in na svetlobi vidimo s pomočjo oči ter jemo z rokami…« Antični filozofi so bili torej prvi, ki so sporočali, da je sleherni človek človek, ne glede na njegov družbeni status in rod, ne glede na bogastvo in obleko, ne glede na spol in narodno identiteto. Razlike med ljudmi ne določajo družbeni kriteriji, ampak drža srca, razuma in uma. Določa jih torej vsak človek sam – glede na to, koliko lepote, dobrote in resnice nosi v sebi in koliko teh darov razdaja drugemu, ki prebiva v njegovi bližini. Ko boste torej naslednjič na nekoga zrli s čaščenjem, poglejte najprej njegovo srce in prisluhnite umnosti njegovih besed ter jih primerjajte s svojo lastno človečnostjo.
Ena izmed meni ljubih ljudskih pesmi Tri tičice prihaja iz pokrajine, ki jo zaznamujejo bele breze. O blagi pokrajini govori Zeleni Jurij, po njej pa veselo skače Marko. O lepotah naše dežele in vzcveteli naravi so prepevali tudi drugod po domovini. S prihodom vigredi se v naše kraje vračajo tudi ptice, tudi tiste tri tičice iz pesmi, ki so obletele morje in se vrnile domov. Prva je s seboj prinesla klasek od pšenice, druga jagodo od grozdja in tretja zdravja in veselja. Preprost človek pa se je obrnil s prošnjo, dab ga, Bog daj, dab ga, Bog daj, v naše polje dela, klasek od pšenice, da bi naše polje, naše gore, jako obrodile. In da bi bilo njihovo selo zdravo in veselo. Koliko življenjske modrosti prinašajo tri tičice, tudi danes. Z dolge poti so domov prinesle vse tisto, kar je nekdaj človek potreboval: hrano in pijačo, zdravje in veselje. Letošnja pomlad je že dodobra vzbrstela, čebele so vzletale na bogato pašo. A kaj, ko ena lastovka še ne prinese pomladi. Kako bogato bodo obrodila polja in kako sladko ali kislo bo vince, bomo izvedeli šele jeseni, tako kot bodo do jeseni, upajoč na svojo sladko mano, čakale tudi marljive čebele. Ne samo polja in vinogradi, tudi mi smo tisti, ki lahko obrodimo, prinašamo sadove, uživamo in žanjemo sadove svojega dela. A pred žetvijo je potrebna setev. In kar bomo sejali, to bomo tudi želi. Če bo to samo veter, bomo želi vihar. Pomladna polja naše očetnjave so v današnjem jutru že zorana in zrahljana. Ponekod so semena že vzklila, drugod žito že valuje. Kako blagodejen je pogled na obdelana polja in vinograde po gričih, na delo pridnih rok. Kako pomirjujoče brenčanje čebel in njihova odlična organizacija, ki vsakemu članu množice odreja natančno določena pravila. Čeprav je pesnik slovenske zemlje nekje zapisal, da so naše pomladne sanje podorane, skrite pod zemljo, vseeno verjamem, da lahko kašče naših življenj napolnimo z zdravimi zrni. Kajti le zdrava bodo kalila in tudi zorela v novo življenje. Tako kot je potrebno polja vsako pomlad pripraviti na novo žetev, je potrebno očistiti tudi naše kašče. Odstraniti duh po gnilobi, ki se prenaša z enega sadeža na drugega, z enega zrna na drugega. Že res, da je nebeško kraljestvo podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. A kaj, ko imamo tudi sovražnike, ki lahko zasejejo ljuljko med pšenico, rastoči plevel s strupenimi plodovi. Zato moramo znati ločiti plevel od zrna. Bog daj, Bog daj, da bi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tičica v vašo kaščo dela samo zdrava zrna, brez plevela.
Danes bomo spregovorili o dveh stvareh, ki ju vsi počnemo. Moški in ženske, starejši in mlajši, tisti z bolj svetlo in tudi tisti z malo temnejšo poltjo. In kaj sta ti dve stvari? Obrekovanje in opravljanje. Glede na definicijo, ki jo najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, obrekovati pomeni dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se nekomu jemlje ugled, opravljati pa pomeni pripovedovati o kom kaj resničnega, vendar slabega. Na prvi pogled se zdi, da je opravljanje manj škodljivo, saj konec koncev govorimo resnico, čeprav je ta negativna. Vendar to ne drži. Ko gre za naše odnose so posledice tako enega kot drugega uničujoče. “Spletkarski človek povzroča prepir, obrekovalec razdvaja prijatelje,” je zapisano v svetopisemski knjigi Pregovori (16,28). Obrekovanje in opravljanje sta učinkovita načina sejanja nesloge in sporov ter ločevanja prijateljev. Toda tam, kjer se pojavita, prav tako učinkovito tudi uničujeta zaupanje in sodelovanje, povečujeta napetost in zaskrbljenost, povzročata nastajanje zaprtih skupin, ovirata komunikacijo in škodita ugledu posameznikov. Obrekovanje in opravljanje sta pravzaprav agresivni dejanji, saj gre za vrsto osebnega napada. To pa počnemo, ker ukvarjanje s samim seboj boli. Boli priznati lastne napake, boli prevzeti odgovornost za lastne neuspehe, boli, ker si ne upamo biti pristni, boli, ker so drugi uspešnejši lepši, bogatejši … in še bi lahko naštevali. In da bi vsaj malo ublažili to svojo bolečino, se raje ukvarjamo z drugimi. Izkrivljamo njihove spodbude, blatimo njihov ugled in seciramo njihov značaj. Čeprav morda pri obrekovanju in opravljanju ne prevzamemo aktivne, ampak le t.i. pasivno vlogo, vlogo poslušalca, zaradi tega nismo nič boljši. S svojim poslušanjem ne le omogočamo opravljanje in obrekovanje, ampak tudi kažemo, da ne premoremo osebne integritete ter da nas je strah, da bodo zaradi našega stališča “proti” tudi nas izločili in obrekovali ali opravljali. Če želimo obrekovanje in opravljanje ustaviti, pokažimo ničelno toleranco do tega nečednega početja. Kako? Predvsem ne obrekujmo in ne opravljajmo! “Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust,” je nasvet, ki ga najdemo v pismu Kološanom (3,8). Če imate težavo s kom zaradi tega, kar vam je ta oseba rekla ali naredila, pojdite in se pogovorite z njo (glej tudi Matej 18,15-18) in ne govorite o tem tistim, ki niso del težave niti vam pri razreševanju ne morejo pomagati. Drugič, ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Tega, ki nam poskuša pripovedovati o kom drugem, raje vprašajmo, ali se je že pogovoril z osebo, o kateri nam želi spregovoriti. Če se je, vprašajmo, kako smo mu ali ji lahko v pomoč pri razrešitvi težave. Če se ni, jo ali ga spodbudimo, naj to naredi in po potrebi tudi ponudimo pomoč pri tem. V nobenem primeru pa ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Zavedajmo se, da oseba, ki nam pripoveduje o napakah drugih, ko se ponudi prava priložnost, prav tako prostodušno razglaša naše napake. V pismu Filipljanom 4,8 beremo naslednji nasvet: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” In če bodo takšne naše misli, tudi s svojimi besedami ter obrekovanjem in opravljanjem ne bomo imeli težav.
Kdaj si nazadnje opazoval majhne otroke pri njihovi igri? Kako čudovito, sproščujoče in blagodejno je opazovati malčke pri njihovih igrah, v katere so tako zatopijo, da zlahka pozabijo vse okoli sebe. In kako manj blagodejen je pogled na vse številčnejše malo starejše otroke, ki že dajejo vtis nekakšne prekmalu navzete odraslosti. Otroke vseskozi učimo, kako biti pametni, uspešni, morda še kako skrbeti za telo, biti iznajdljivi, tekmovalni ter boljši od drugih in podobno. Zelo malo pa so otroci deležni učenja, kako zadovoljno ali skromno živeti, kako uravnovešati pričakovanja, kako se spopadati z izgubami, z zavrnitvami, z najrazličnejšimi čustvi, tegobami in stanji duha, ki jih kasneje v življenju pogostokrat povsem onesposobijo za trezno razsojo in ravnanje. Ampak ali tisti, ki naj bi otroke tega naučili, vedo, kako to storiti? In kdo so tisti? To smo mi, draga poslušalka, dragi poslušalec, mi odrasli; učitelji, starši, sokrajani, sodelavci, šoferji avtobusov in vlakov, prodajalci, policisti, someščani… Mi odrasli, ki se sami, kolikor pač znamo in zmoremo, prebijamo skozi življenje polno stresa, napetosti, nezadovoljstva in notranjega nemira. Nihče ti ne more pokazati tvoje poti in te odrešiti vseh dvomov ali težav. Nihče ti ne more dati navodil, kako zadovoljno in radostno živeti tam in v okoliščinah, kjer si. Tisti, ki podleže skušnjavi dajanja tovrstnih “receptov’’, ne živi v tvojih razmerah, ne živi tvojega načina življenja. Potrebno je lastno raziskovanje te odprte širjave, ki ji pravimo življenje. Škarje in platno sta vseskozi v tvojih rokah, ne glede na okoliščine, v katerih se nahajaš. Ne zaradi okolice in drugih ljudi, zaradi nenehnega hitenja smo slepi za nešteto čudežev in lepot, ki nam jih na Pot nenehno postavljaja Življenje. Kako spet vse to videti, kako se spet naučiti pozabljene otroške nikoli potešene radovednosti, čudenja in učenja? Da bi ponovno videli, ni potrebno storiti ničesar velikega, le prenehati zanemarjati tisto, čemur pravimo Srce in kar zdaleč prekaša razum. V naravi srca so skromnost, hvaležnost in ljubezen. Vredno je ponovno raziskati te, pogosto spregledane vrline, ki imajo neizmerno moč ozdravljenja. Hvaležnost za dar življenja in za vse darove, ki so mi bili dani ali mi je bilo omogočeno, da so del mojega življenja. Kozarec pitne vode, grižljaj, pogled, postelja, objem, solza, nasmeh, pesem. Preizkusi sam ali lahko na tak način najlažje, najbolj enostavno in poceni v samemu sebi ustvariš zdrave temelje za bolj umirjeno življenje, za preprečevanja stresa in mnogih drugih tegob sodobnega časa. Lahko pričneš takoj zdaj.
Poslušalke in poslušalci, dobro jutro Vam želim. Slovenski evangeličani se bomo danes ob 10.00 uri, srečali v kraju Hodoš, na skrajnem vzhodu naše domovine, na že na 50. shodu Evangeličanske humanitarne organizacije Podpornica. Evangeličanska humanitarna organizacija (EHO) - Podpornica je evangeličanska dobrodelna organizacija, ki nudi pomoč posameznikom in družinam pri premagovanju socialnih in drugih stisk ter jim na ta način omogoča kakovostnejši način življenja. Pri tem zahtevnem in odgovornem delu nas vodijo vrednote solidarnosti, socialne pravičnosti ter krščanskega etičnega prepričanja, da sta vera in ljubezen do sočloveka neločljivo povezani. Evangeličanska humanitarna organizacija deluje v javnem interesu, kar pomeni, da deluje v dobrobit uporabnikov, in to ne glede na veroizpovedno ali nazorsko opredelitev. Vabim vas, da ste danes z nami ob 10.00 uri na prvem programu Televizije Slovenija, kjer bo direkten prenos našega humanitarnega srečanja. Vabljeni k spremljanju tega humanitarnega dogodka in seveda ravno tako prijazno vabljeni, da podprete delovanje naše organizacije danes in tudi sicer. Tako bomo namreč močnejši pri premagovanju stiske sočloveka in tako bomo prav gotovo lahko razveselili več žalostnih obrazov. K odprtemu srcu in k dobrim delom v korist sočloveka, ki nas potrebuje, pa naj nas spodbudi tudi naslednja zgodba z duhovnim ozadjem, ki takole pravi: Nekoč se je nek star nevernik odločil, da bo šel na pogovor o verskih težavah k znanemu duhovniku. Ko je prišel do njega, je bil že nekdo drug pri njemu na pogovoru. Duhovnik je zagledal starčka na hodniku in pohitel ter mu z nasmehom prinesel stol. Obiskovalec je vstopil, ko je bil na vrsti. Po daljšem pogovoru je nevernik dejal, da bi spet rad veroval. Duhovnik je bil zadovoljen, zato ga je vprašal: »Katera stvar v najinem pogovoru vas je prepričala, da ste se tako odločili?« Starec je odgovoril: »To, da ste mi prinesli stol, da se ne bi preveč utrudil med čakanjem.« Poslušalke in poslušalci, naša prijazna dejanja so močnejša od mnogih vzvišenih besed. Tudi Jezus nas spodbuja, naj ga oznanjamo ne samo z besedami, ampak predvsem z dobrimi in plemenitimi dejanji, ko pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih«. Bodimo torej skupaj luč, da bo med vsemi nami v prihodnje morda še kaj bolj svetlo. Želim Vam mirno nedeljo in obilo vsega dobrega in lepega.
Polmrak. Nekdo zvoni pri vežnih vratih. Pogledam, nikjer nikogar; o pač: dve majhni glavi. Odprem. Deklica in deček kakih petih šestih let. Ne poznam ju. Pozna sta in kaj želita, vprašam. Darove nabirava, rečeta, bajram praznujemo. Baaajram, se začudim, kaj pa je to? Praznik, pohiti deklica. Mi ne praznujemo pusta, ampak bajram. Aha, rečem, kot da že nekaj razumem - in ravno te dni omenjajo poročila Meko in Ararat – potem sta muslimana? Stisneta ustnice in nerodno jima je. Prešine me misel: zatajila sta svojo vero. Ja, rada bi vedela, rečem prijazno. Saj jaz sem pa kristjanka, dodam. Deklica hitro vpraša: Kaj pa je to? Deček reče: saj je vseeno, saj je vse enako. Ampak kaj bi pravzaprav rada, vprašam in namenoma prezrem vrečko, ki jo vsak drži v roki. Dar, rečeta v en glas, bajram praznujemo. Kaj sladkega. Potem se gremo kakor majhno igrico: vsakemu posebej v vrečko po en piškot enake oblike. Smejita se. Sodega števila sladke dobrote hitro zmanjka. Zdaj naj bo pa dovolj, rečem, ne morem vama več pravično deliti. Saj ni treba, reče deček. Nič drugega mi ne pride na misel, kot da ju opozorim: saj je že skoraj temno; otroka, ni pametno, da hodita sama naokoli. Od kod pa sta? Hitro se obrneta in deček se ozre, rekoč: hvala, vi ste dobri. No, pa imam. Takole na vse pozno na jesenski večer. Dovolj za premislek. Ali je bil tole tih medverski dialog? Ali je bilo mogoče pričevanje? Ali se je nemara pokazalo oboje hkrati: navezanost na nekaj in utaja istega? Kdo od nas treh je bil bolj pristen? Zelo ljubek prizor, pravzaprav, pa mu ni bila priča nobena kamera. V tv Dnevniku bo videti vse kaj drugega. A že tale majhen pripetljaj kaže, da moramo živeti v sožitju. Večkulturnost, večjezičnost, večnarodnost, večverskost … Kdo bo več prejel, kdo manj izgubil? Nekaj mi še ni dalo miru tisti večer: kako da jaz ne grem zvonit na tuja vrata, ko praznujem kak »naš« pomemben praznik? Eno je gotovo: pripadnost ideji, idealu, idolu, Bogu, maliku … ni šala. Predložil sem ti življenje in smrt, je rečeno v Svetem pismu (5Mz 30,19), izberi življenje.
Ob koncu življenja se je znana pevka Marilyn Monroe takole pogovarjala s svojo služkinjo Leno. »Sedaj me nihče več ne ljubi, Lena. In nikomur tega ne zamerim. Za kakšno rabo pa sploh še sem? Ne morem imeti otrok. Ne morem kuhati. Trikrat sem se ločila. Kdo bi se menil zame?« »O, mnogo moških bi si vas želelo,« je odgovorila Lena. »Seveda,« je odgovorila Marilyn, »da, mnogo moških bi se me želelo, toda kdo pa bi me ljubil?« Na žalost bi najbrž bil odgovor, da nobeden. Slavna pevka je imela veliko privržencev in veliko moških, ki bi jo »uporabljali«, toda ni imela nikogar, ki bi jo ljubil. Ljubezen je osrednje sporočilo Svetega pisma. V Stari zavezi vidimo, kako Bog ljubi svoje ljudstvo in v tej ljubezni skrbi zanj, še bolj je Božja ljubezen poudarjena v Novi zavezi. Tudi Jezus v evangeliju velikokrat govori o ljubezni. Tudi o zapovedi ljubezni: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12, 28-34). Obe zapovedi sta povezani z ljubeznijo. Mnogi ljudje naredijo podobno napako kot Marilyn Monroe: radi bi bili ljubljeni, malo ali nič pa ne naredijo, da bi bili ljubeči. Zato vlagajo vse svoje napore, da bi postali uspešni, močni, bogati, vplivni … in bi jih ljudje ljubili ali vsaj spoštovali ali se jih celo bali. Končajo pa brez ljubezni, saj jih ljudje ne ljubijo zaradi njih samih, ampak zaradi tistega, kar imajo. Nasprotno pa, če bodo postali ljubeči ljudje, jih bodo drugi ljubili zaradi njih samih. Končno si vsakdo izmed nas želi biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen, strpen, nadarjen ali bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog svoje ljudstvo in tako ljubi vsakega izmed nas in tako želi, da ljubimo drug drugega. In v tem je tudi rešitev: najprej moramo mi okušati neskončno božjo ljubezen do nas in šele potem bomo lahko v moči te ljubezni mi ljubili druge. Neizpodbitno namreč velja, da samo ljubljen človek lahko ljubi, kakor tudi neizpodbitno velja, da ranjeni človek rani. Jezus nas vabi, da odpremo svoje srce za Boga in za svojega bližnjega. Predvsem pa odprimo svoje srce za neskončno Božjo ljubezen, da bomo v moči te ljubezni ljubili druge ljudi.
ŽIveti v Sloveniji je res lepo. Nimamo velemest, manj kot ura je dovolj, da iz urbanega okolja pridemo v naravo. Skoraj vsako mesto ima svojo hišno goro. Nad Kranjem se dviguje Sv. Jošt, željen cilj za številne ljudi, ki živijo v okolici ali v blokovskih mestnih naseljih. Poti nanj vodijo z različnih strani. Želje pohodnikov so različne. Eni se vzpenjajo zato, da izboljšujejo svojo fizično pripravljenost, drugi iščejo v tem odmaknjenem delu samoto in kraj za razmišljanje, tretji uživajo lepoto v opazovanju narave, ki nikoli ne razočara. Pomladno zelenje poboža dušo potem, ko pokrajino zapusti zima. V poletnem času to nežno zelenje postane središče življenja, ko v njih zorijo prihodnji plodovi in semena. Ne vidimo jih še, a vemo da bodo. Verujemo, da se bodo jesenske tržnice šibile pod težo jabolk, hrušk in raznovrstne zelanjave . Zanimivo kajne, ni veliko nevernikov med nami. Niti ni pomembno, kaj nas sili ven v naravo, da zadihamo s polnimi pluči. Mislim, da so to dobrine, ki vstopajo v naše duše in duha nezavedno. Vemo le, da nam po taki obliki preživljanja prostega časa svet postane lepši. Problemi so manjši, ali pa se spremenijo v izziv. To je okolje, po katerem zavedno ali nezavedno hrepeni vsak človek. Tu prihaja v neposreden stik s svojim Stvarnikom. Ves čas se na pot postavljajo ovire, že odločitev vstati s kavča in obuti športne čevlje, je problem. Velemesta z dvigajočimi se stolpnicami postajajo dodatna ovira. Struktura življenja v njih se razvija v smer poudarjanja materialnega in zanikanje duhovnega. Še nikoli ni toliko ljudi živelo tako blizu drug drugemu, a še nikoli ni bilo toliko meja v sprejemanju eden drugega. Ograje in ograjice v glavah omejujejo, predvsem pa spreminjajo pogled na bližnjega. Nižje ograjice, grajene v različnih odtenkih egoizma hitro popačijo perspektivo zaznavanja okolice. Ne vidimo več sočloveka, vidimo sovražnika, lažnivca, prevaranta, ubijalca, pa še kaj bi se našlo. Taka percepcija ljudi zahteva še višje ograje, dovolj visoke, da ljudi sploh ne vidimo več. Zadnjič, ko sem razbijala svoje ograje in ograjice med tekom na hišno goro, me je ustavila ograja, postavljena v gozdu tik pod potjo, kjer smo leta in leta gazili odpadlo listje. Torej so miselne ovire meso postale. Ne, nisem obupana. Zmaga nad zlom je že davno pridobljena na križu. In križu je sledilo vstajenje. Dovolj velik razlog za res veliko upanje in veliko veselje.
Ko vam na vse zgodaj voščim dobro jutro, vam obenem želim, da ne bi danes morali kje v kakšni pretesni čakalnici sedeti ure in ure. Pred kratkim sem bil v eni taki. Nič kaj prijetno ni, četudi se ti ne mudi. Ko že moraš biti tam in veš, da se tako in tako ne da nič ukreniti, saj je mehanizem, ki te pokliče samosvoj in nikoli ne ugotoviš, kaj ga vodi pri izbiranju vrstnega reda ljudi, sem si vzel čas za opazovanje. Nekateri se brž spravijo na vrata in trkajo vsakih nekaj minut in ko se ta odprejo s povišanim glasom razlagajo, da bi morali biti že zdavnaj na vrsti. Ker je bila ta čakalnica v ambulanti, bodo ti ljudje gotovo šli domov z diagnozo povišanega krvnega tlaka in receptom za tablete proti stresu in za umiritev. Drugi se spravijo v kakšen kot in brezčutno gledajo proti vratom. Njihov pogled je prazen in brez vsake energije. Spet ti bodo šli domov z receptom za kakšna poživila in dvig pritiska. Kar nekaj jih je v čakalnici, ki so s sabo prinesli svoje pametne telefone in neumorno brskajo po medmrežju. Eni telefonarijo in na ves glas rešujejo probleme, ki jih prej niso uspeli rešiti doma. Tem ni pomoči. Zdravnik jim preprosto ne more dati prostega časa na recept. Dobili bodo sicer kaj za pomiritev, kar tako in tako ne bo pomagalo, saj bodo ob pomisleku, kaj vse bi z boleznijo zamudili, dejansko tudi zboleli. Eni smo taki, da opazujemo. Čas nam hitro teče in ko bomo na vrsti, bomo dobili, po kar smo prišli in kmalu pozabili, kar smo videli. So pa me v dobrem smislu presenetili tisti, ki se jim je videlo, da res potrebujejo zdravnika, a so že ob svojem prihodu veselo pozdravili. Hitro so našli koga, ki je bil potreben pogovora, se zapletli z njim v živo debato, a ob tem niso težili s svojimi bolečinami in boleznijo. Ko jih je sestra poklicala, so se s težavo odtrgali od sogovornika in dolgo ostali v ambulanti. Ko so dobre volje prihajali z nje, se je videla ta dobra volj tudi na obrazu medicinske sestre. Tisti, ki je šel za njim k zdravniku, je bil deležen posebne prijaznosti in temeljite zdravniške obravnave. Ko sem opazoval te družabne bolnike, mi je bilo čakanje lažje in prijetnejše, čas je tekel hitreje in zrak je postal znosnejši. Še tisti nergači, ki hočejo na vsako silo priti na vrsto takoj, so se potuhnili. Sam pri sebi sem zavzdihnil, kako bi bilo dobro, če bi imeli v takih natrpanih čakalnicah več teh dobrodušno družabnih ljudi. Pa tudi v življenju bi bilo veliko lažje. Saj ni treba veliko, le malo dobre volje in pozornosti do drugih in ne le bolezen, celo slabo voljo tako lahko preženemo. Naj ob povabilu, kako naj nosimo križ drug drugemu, ne čakamo na velike in pomembne probleme. Ko smo drug do drugega pozorni in širimo dobro voljo, ne le lajšamo križe, ampak dobesedno ozdravljamo duše. Želim vam, da bi bili danes pravi dušni zdravilci z dobro voljo in prijaznostjo.
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da je zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni, pa celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti »razumni egoizem«, torej, da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov. Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanja zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na tovrstnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo tovrstnih zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene. Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer je sodelovanje in sočutje pomemben del osebne samopodob in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdorkoli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, kjer bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
Slovenci veljamo za pridne in delovne ljudi. Da so Slovenci hudo delavni, so govorili že vsi drugi narodi v bivši skupni državi. Pozneje so pa tako v oklepajih dodali – le uživati sadove svojega dela ne znajo… In res. Slovenci najpogosteje ocenjujemo ljudi po delu. Koliko dela, kaj dela, koliko z delom zasluži. Toda – ali je delo res najpomembnejša star v življenju? Na prvi strani Svetega pisma beremo, da je tudi Bog delal in to 6 dni, a sedmi dan je počival. Torej smo tudi po delu podobni Bogu Stvarniku. Ali je torej delo tisto, kar nas naredi božanske – podobne božjemu bitju, neumrljivemu, večnemu? Vsak dan govorimo o delu. Ali ga nimamo, ali ga iščemo, ali ga imamo preveč ali premalo. Mislim pa, da je zelo pomembno ne, kaj delamo, ampak kako delamo. Spomnim se starejšega vinogradnika, ki je pripovedoval o delu v svojem vinogradu in o pridobivanju vina. Nič nisem razumela, a se nisem mogla nagledati in naposlušati njegovega glasu, polnega navdušenja, iskric v njegovih očeh, ko je pripovedoval svojo zgodbo. Želela sem si piti vino iz takšnega vinograda – saj je v tem vinu gotovo tudi njegovo navdušenje, življenjsko veselje in upanje. Poznam mlado mamico, lepo in vitko kot manekenko, ki se je pred rojstvom otroka urejala od glave do pete in prihajala na navadne obiske kot na modne piste. Potem pa je postala mamica in vse se je spremenilo. Skuštrana in neurejena je prišla prosit za pomoč. Ali – njene oči so bleščale, upadli obrazi so sijali, ko je razlagala, da že tri noči ne spi, ker je ta mali imel vročino… Rada sem opazoval pri delu eno od naših starejših sester. Bila je šivilja. Ali ona je šivala kot bi delala umetnino! Vsaka enostavna stvar, ki jo je zašila, je imela posebno lepoto. Niso bile to dragocene obleke, ali nekaj je bilo v njih, kar je vsako, ki jih je nosila, naredilo lepšo, bolj posvečeno… Ta sestra je vsak vbod igle spremljala s svojo molitvijo… Mene je pri moje delu s težko bolnimi in umirajočimi, zmeraj opogumljala latinska izreka dolorem sedare opus divinum est – lajšati bolečine je božansko delo. Res, kdor dela v poklicu negovalke, zdravilca, zdravnika, medicinske sestre, se mora zavedati, da dela božansko delo…Dotika se človeka, ki ga je naredil Stvarnik na svojo sliko. In da bi pomagal temu edinstvenemu bitju na zemlji, dostikrat potrebuje ne samo svoje človeške omejene sposobnosti, ampak božansko pomoč od zgoraj. Kajti bolečin je tolik vrst in so tako različne, da jih vsa medicina sveta ne more ublažiti, če ni zraven človeškega usmiljenega srca in božajoče roke! Z delom lahko služimo denar, lahko preživimo, lahko smo sužnji, z delom lahko zaslužimo toliko, da nam potem ni potrebno več delati, lahko pa propademo. Z delom pa se lahko tudi dvignemo iz naše majhnosti v obzorja duha in posvetimo vsako stvar in vsako delo, ki ga opravljamo. Z delom lahko blagoslavljamo – zemljo, stvari, predvsem pa ljudi.
Spoštovani, človeštvo je premagalo lastne meje. Pred nami je kibernetiziranje, simulirana spojitev človeka s strojem in z računalnikom. Na pohodu je nova vrsta humanoidnih robotov, strojev z možgani, ki naj bi imeli celo svoja »čustva in zavest«. Singularnost kot nova tehnološka stvaritev izdeluje umetno inteligenco, ki je lahko pametnejša od človeka. Gre za tehnološko abiogenezo superinteligence, ki lahko vzpostavi na Zemlji nov red življenja, raj elite. Ta razvoj je tako hiter, da ga ljudje več ne dohitevamo. Zaradi naše biološke omejenosti nas lahko naš lastni laboratorijski izdelek premaga in uniči, ker ga ne bi zmogli nadzorovati. Tragična groteska izumrtja, kajne? Nonsens je, da s tem, ko proizvajamo nove dvonožce, sami iz sebe brijemo norce. Kajti človek že zna prokreirati stvarstvo v epruveti, kar je več kot sanjska kolonizacija vesolja. Ali bo čipirana vrsta novih nadzorovanih Zemljanov brez identitete ostala tudi brez duše? Po kom bomo normirali svoj moralni zakon vesti, če ne bo norme? Možganski implantat bo v hipu postregel z vsemi odgovori, kar pomeni, da bo postal človek nezmotljiv Vseved. O taki usodi se je že davno pravilno spraševal dramatik T. S. Eliot: »Kje je modrost, ki smo jo izgubili v znanju in kje je znanje, ki smo ga izgubili v informacijah?« Vprašanje je, kako bo tak umetni Vseved reševal moralne dileme in v katerega boga bo verjel, da bo lahko preživel? Na pohodu so namreč mutanti človečnosti, novi Kiklopi, ne z enim očesom na sredi čela, ampak z mikročipom. Ali se bo Bog Stvarnik kot tujec znašel v nekoč svojem svetu? Ponosni smo, da smo dobremu staremu Bogu prometejsko uplenili modri planet in mu rekli zbogom. Zdaj Boga bagatelno razprodajamo, ker ni hotel biti naš kurir, molzna krava ali pa nakupovalni voziček. A smo se spet ušteli, tako kot prejšnje civilizacije, kajti človek lahko ustvari svet brez Boga, a je tak svet vedno proti človeku, saj sta Bog in človek kot siamska dvojčka. To pomeni, tudi če Bog ne bi obstajal, bi si ga morali izmisliti, ker brez njega ne moremo preživeti. To me spominja na Camusovega junaka, ki v delu Tujec pravi: »To malo časa, kar nam je še ostalo, ne želimo potratiti z Bogom!« Tako opeharjeni sami sebe vlečemo za nos, medtem ko je iz Pandorine skrinjice ušlo pritajeno zlo, ker je leščerba razsodnosti ugasnila, pokrov pa se je nepričakovano zaprl. Ni kaj, zmanipulirano človeštvo po diktatorjevem diktatu recitira programsko parolo ideološke kolonizacije sveta – pogubno hvalnico enoumja človeške norosti: »Zbogom, dobri stari Bog!«
Dandanes se veliko govori o ženskah in njihovem mestu v družbi. O enakopravnosti med spoloma in podobno. Papež Frančišek je nekoč dejal, da bi svet brez žensk in mater, brez njihove topline, skrbi in nežnosti v trenutku propadel. Prav to je tisto, kar dela ženske tako lepe. Že nekaj časa me s svojo mislijo o ženski in njeni poklicanosti nagovarja Edith Stein (1891-1942), pomembna judovska filozofinja iz 20. stoletja. Snov za razmislek o ženski zajema iz krščanskega razodetja, ki ji predstavlja vir skrivnosti, kako čudovito je človek ustvarjen. Moški in ženska se dopolnjujeta v svoji različnosti. Steinova izhaja iz naslednjega svetopisemskega stavka: »Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18). Bog da prvemu človeku žensko za družico. Njena posebnost je v tem, da »v zvestobi in pripravljenosti za služenje stoji ob strani drugemu človeku v ljubeči soudeležbi pri njegovem življenju«. Ženska je torej po naravi bolj sposobna vživljanja ali empatije v drugo bitje in njegove potrebe ter sposobna in pripravljena za prilagajanje. Po eni strani smo priča paradoksu: ženske se morajo danes vse bolj dokazovati, se osamosvajati, postajati bolj odločne, s čimer pa izgubljajo tisto, kar jih pravzaprav dela ženske: nežnost in toplino. Po drugi pa moramo priznati, da je bila ženskam v zgodovini marsikdaj kratena pravica do enakopravnosti. In še danes marsikje ni dosti drugače. Pri tem moramo pomembno vlogo odigrati moški in dati ženski prostor za njen celostni razvoj. Ženska pa se celostno ne bo razvijala tako, da bo v boju za enakost prevzemala moške lastnosti, temveč da bo tako kot Kristusova mati Marija šla vase in v odnosu z Bogom iskala pravi vir lastne identitete. Tako bo tudi moškega očarala s tisto prvotno lepoto, ki izvira iz Božje ljubezni in ustvarjalnosti, da bo tako kot Adam vzkliknil: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23).
Pojem »šarije« je zagotovo eden najpogosteje napačno razumljenih ali zavestno izrabljenih pojmov. Danes se šarijo pogosto povezuje s strogimi ali krutimi kazenskimi sankcijami. Neredko slišimo celo, kako šarija predstavlja grožnjo evropskemu načinu življenja in nasprotuje človekovim pravicam. Toda kaj dejansko pomeni in predstavlja šarija? Šarija je arhaična arabska beseda, ki izvorno pomeni »pot k viru«, tudi »pot k izviru«, tj. pot, ki naj bi ji človek sledil, »pot k Bogu«. V 48. verzu 5. sure beremo: »… Za vsakega od vas smo naredili zakon [šarijo!] in pot. Če bi hotel, bi vas Bog naredil za eno samo skupnost, ampak Bog vas hoče postaviti na preizkušnjo s tem, kar vam je dal. Tekmujte v dobrih delih! K Bogu boste vsi skupaj povrnjeni in poučil vas bo v tistem, o čemer ste si bili nesložni.« V tem verzu beseda šarija nastopa kot »zakon« ali »postava«, ki jo je Bog razodel različnim ljudstvom v različnih obdobjih in ima transcendentni ter perenialni značaj. Kajti po Koranu je Bog šarijo razodel tudi Mojzesu, Jezusu in drugim prerokom. Šarija kot religijski zakon oz. Božja postava ni identična z islamskim pravom kot religijsko znanostjo. Kajti islamsko pravo v smislu pravne metodologije (»usul al-fiqh«) je veda, ki se ukvarja z določili šarije. Obstajajo štirje temeljni viri islamskega prava, ali natančneje, štirje viri, iz katerih pravnik črpa napotke za islamsko zakonodajo: Koran, nauki in dejanja preroka Mohameda (»suna«), konsenz religijskih učenjakov (»idžma«) in pa sklepanje po analogiji (»qiyas«). Islamsko pravo je rezultat večstoletnega prizadevanja muslimanskih religijskih učenjakov za oblikovanje islamskih pravnih norm. V tem smislu Thomas Bauer ugotavlja, da velja islamsko pravo za enega najbolj dinamičnih in prilagodljivih procesov v človeški zgodovini. Islamsko pravo kot znanost raziskuje božanski svetovni red, šarijo. Knjiga, ki bi vsebovala šarijo torej ne obstaja. Šarija ni nikakršen zakonik, temveč skupek Božjih sodb (»ahkam«) o človekovih dejanjih. A kako izslediti te sodbe? Pravni učenjak poskuša te sodbe izslediti tako, da najprej poišče namige (»dalil«) v Koranu in preroškem izročilu. A značilno za te namige je to, da so pogosto dvoumni, zato jih je nujno potrebno interpretirati s pomočjo logičnega mišljenja in jezikovne eksegeze ter se tako vsaj približati najverjetnejši vsebini Božje sodbe. Takšna je osnovna metoda islamske pravne znanosti, pri čemer hipotetična vednost in razhajanje v mnenjih sodita k njenim epistemološkim temeljem. V tej luči, šarija ni nikakršna okostenela zakonodaja, temveč odprt in skrajno kompleksen proces, ki kljub nekaterim jasnim principom pogosto ne ponuja dokončnih rešitev. Osnovni cilji šarije pa so ohranitev vere, življenja, spoznanja, potomstva in imetja.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Pogosto razmišljam o naši slovenski raznolikosti in občutljivosti, ki je že pregovorno izražena v reku: Če se srečata dva Slovenca že štiriglasno pojeta. To pomeni, da že po naravi besedujemo/zvenimo zelo pestro. To potrjuje tudi sledeča primerjava: Celotna velika Rusija premore samo 25 narečij, v majhnem slovenskem prostoru pa jih je prepoznanih in raziskanih preko 50. Čeprav je pri Slovencih pogosta ‘štiriglasnost’ – pestrost glasov in prepričanj –, pa nas rek Če se srečata dva Slovenca že štiriglasno pojeta, opozarja tudi na to, da smo kljub temu sposobni zveneti/besedovati v sozvočju. Seveda se moramo za to potruditi – vložiti trud/napor, da ne zvenimo neharmonično. Predvsem pa potrebujemo dobre zborovodje. Ob naši medsebojni razglašenosti se pogosto sprašujem o naših zborovodjih. Kdo so, ki vodijo naš narod, da se ne zmoremo uskladiti za skupno dobro. Kdor ne zna pestrosti misli in prepričanj prepoznati kot kapital in ga izkoristiti – uskladiti za narodov blagor, pač ne bi smel biti njegov voditelj. Prav tako so za harmonično usklajevanje potrebne vaje. Ali lahko med raznolikimi šolskimi učnimi predmeti, odkrijete kakšnega, ki bi nas usposabljal (ne le teoretično učil) za komunikacijsko spretnost? Raznolikost med nami ne sme biti v razdor, pač pa kapital za medsebojno oplajanje in dopolnjevanje. »Različnost ne spodbija enotnosti!« poudarja Anton Trstenjak. »Je samo posebno bogastvo, obogatitev vsakega naroda; saj različnost daje vendarle več vsebine, kakor če bi bili enolični (monotoni).« Pisatelj Goran Vojnović izraža svojo željo, »da bi nekoč spoznali, da je Slovenijo možno doživljati in tudi imeti rad na dva milijona različnih načinov. Ko rečete Slovenija, Slovenci pomislimo na dva milijona različnih reči. Jaz, recimo,« pravi Vojnović »pomislim ravno na našo raznolikost, ki me še vedno fascinira.« Dalajlama je ob obisku Slovenije izrekel optimistično misel: »Vse probleme smo povzročili sami, kar pomeni, da imamo tudi rešitev zanje.« Le poiskati jih moramo in se učiti probleme reševati; to pa pomeni, da moramo najprej sami sebe izučiti/oblikovati v osebnosti, ki bodo probleme v dialogu z alternativnim/dopolnjujočim razmišljanjem sposobne preraščati – iz problemov v sodelovanju pridelovati osebno, medosebno, družbeno nadgradnjo. »Če želimo resnično pozitivno spremembo, moramo ponižno sprejeti našo medsebojno odvisnost,« poudarja papež Frančišek in opozarja na potrebnost tolerance, usklajevanja in odpuščanja.« Antonu Trstenjak je zapisal: »Duša slehernega občestva je ljubezen. Tu se srečujejo vsi, ki so že od vekomaj sodili skupaj. Ljubezen je pač nadčasovna.«
V vsakem od nas živi duh, večno bitje. Tako smo povezani z Božanskim in celotnim življenjem. In, ko smo sposobni potopiti se pod gladino začutimo najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni. Ko se zavemo te Enosti z vsemi bitji spoštujemo vse ljudi, živali, rastline, tudi neživo naravo. S svojo prisotnostjo jih vedno znova blagoslavljamo. In, ko smo tako povezani v to Enost smo tudi del vse prisotne božje milosti. Ta neskončna milost objema tako pravične kot nepravične. Božji duh namreč ne obiskuje le pravične, božji duh ni ločen od nobenega bitja, ni nekaj kar bi obstajalo le za nekatere. Kdo pa smo, da lahko sodimo in delimo družbo na pravične in nepravične. Morda menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni in da so vsi drugi pokvarjeni? Kdo lahko razsodi kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli storili nič slabega? Ko posameznika zavrnemo in mu tako odrečemo možnost odrešitve, zagrešimo veliko napako. Božji duh ima neomejeno moč, ki se skriva v našem srcu, ko dajemo brezpogojno ljubezen in ko jo znamo sprejemati. Bolj ko smo odprti močneje doživljamo božji duh. Ne moremo ga ločiti ali ga določati, lahko pa ga čutimo v vsakem človeku, v vsakem bitju, živi in neživi naravi. Če bi znali videti duha v vsakem človeku, ne bi nikogar sodili, naš odnos do vsakogar bi bil spoštljiv. Tudi do ljudi, ki so morda zločinci. Zavedali bi se, da je vsak od nas tam, kjer zasluži da je, ko se vzamejo v obzir vse naše odločitve iz preteklosti in naša svobodna volja. V zavedanju božjega duha, ki nas objema s svojo milostjo se vsak dan znova zahvalimo Bogu za nov dan, zase, za najdražje, za ves svet in prosimo, da bi znali občutiti ta čudež življenja, ki nas obdaja.
Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na takšno pot ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj neželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično dobrobit drugih. Če hočemo to vprašanje gledati z vidika lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Denimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komurkoli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi… Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega. Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic s katerimi smo obkroženi in od katerih se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem takšen, kakršen sem – dobra novica samamu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti.
Neveljaven email naslov