Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
3605 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na takšno pot ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj neželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično dobrobit drugih. Če hočemo to vprašanje gledati z vidika lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Denimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komurkoli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi… Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega. Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic s katerimi smo obkroženi in od katerih se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem takšen, kakršen sem – dobra novica samamu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti.
Eden največjih starih filozofov, Grk Platon, je v svojem spisu Fajdros zapisal mit o bogu Tevtu, ki je poleg številnih ved (računanja, geometrije, astronomije…) egipčanskemu kralju Tamuntu predstavil tudi svojo iznajdbo črk. Ta bo po Tevtovih besedah naredila Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše. A kralj Tamunt mu je rekel, da oče neke iznajdbe zaradi ljubezni težko presoja delež koristi in škode, ki jo bo ta imela. Tako bo zapisovanje besed v dušah tistih, ki se bodo črk naučili, zaradi zanemarjanja spomina povzročilo pozabo, saj se bodo stvari zaradi tujih znakov spominjali od zunaj in ne od znotraj, sami od sebe. Imeli bodo zgolj spominjanje, videz modrosti, ne pa spomin, resnico samo. Zakaj zdelo se jim bo, da poznajo mnogo stvari, a prave modrosti ne bodo imeli. Črke lahko samo spominjajo na stvari tistega, ki že ve. Enako je s slikarstvom – naslikane stvari se zdijo žive, a ko jih nekaj vprašamo, vzvišeno molčijo. Govor, ki je enkrat zapisan, se kotali povsod, tako pri poznavalcih kot pri tistih, za katere ni primeren. Zato vselej kot pomočnika potrebuje svojega očeta. Danes, ko častimo svetovni dan knjige, smo ponosni, da se vsako leto na svetu natisne več kot dva milijona novih naslovov knjig. Toda v Platonovem slogu se je treba vprašati, ali je svet zaradi kopičenja zapisanih besed postal modrejši. Po Platonu namreč ni pomembno število besed, s katerimi prepričujemo drugo dušo, niti njihova moč prepričevanja, ampak kakšen vtis pusti beseda v človeški duši, ko jo bere. Pomembno je, kot pravi znameniti filozof, kaj se zapisuje »v dušo o pravičnem, lepem in dobrem«. Zato je ključno, katere knjige izbiramo, kako jih prebiramo in kaj te knjige vzdramijo v nas samih. Če nabiramo in kopičimo zapisane besede, da bi v javnosti ustvarjali videz razgledanosti, so nevarne, kajti v nas ustvarjajo videz lažne modrosti. Samo če nas vodijo k odkrivanju meja vsega, česar še ne vemo, in k iskanju resnice o dobrem kot najvišje vrednote človeškega bivanja, bomo postali lepi v tem, kar imamo od znotraj.
Pred enim tednom smo praznovali velikonočne praznike, v svojih mislih smo bili pri trpljenju Jezusa Kristusa in zatem se veselili oznanilu o njegovem vstajenju. - Toda v zadnjih dneh pa je vse to bilo nekako potisnjeno v ozadje. Vsakdanje življenje mimo cerkve, delovni dnevi pa tudi mnoge skrbi so se ponovno vrinile v naše življenje; ponovno so navzoča različna življenjska vprašanja, dvomi, problemi, tudi skušnjave. Ob tem se ob robu pojavlja vprašanje: kaj imam od tega, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih pred skoraj 2.000 leti; kaj mi koristi ta - če se tako izrazim - prastara zgodba v našem modernem svetu? Za mnoge so bili velikonočni prazniki samo navada, mnogi si s tem praznikom ne vedo kaj začeti, mnogim se zdi, kot da bi se Bog že zdavnaj umaknil v ozadje, kakor da bi bil popolnoma zakriti. V vsakem primeru pa lahko opazimo veliko oddaljenost Boga, imamo občutek, mnogi so celo prepričani, da se Bog nezadostno ali pa sploh več ne skrbi za ta naš svet. Pogosto zgleda, kot da bi nam vladali tuji bogovi: strah, bojazen, dvom, negotovost, brezupnost, kot da bi te moči sveta odločale o tem, kaj se dogaja v svetu. Za mnoge osnova upanja ni Jezus Kristus, ta vstali Gospod, temveč druge moči sveta. In ravno v takšno razmišljanje nam Nova zaveza govori o tem, da ta Bog, ki je ustvaril svet, se ni umaknil v daljavo, temveč se vsakodnevno skrbi za nas, je torej pri nas, da je po Jezusovi daritvi na križu in njegovem vstajenju Bog ustvaril novo stvarstvo: v tem ko je obudil Jezusa Kristusa se je začelo novo stvarstvo brez bolezni, strahu in obupa; to novo stvarstvo je napolnjeno z ljubeznijo in Božjo naklonjenostjo. In ravno to je pomen Velike noči - da Bog ni zapustil svojega stvarstva. Bog daje utrujenim moč, krepča nemočne - je že nekoč zapisal Starozavezni verni človek; zato tudi vsak človek, ki gradi na Gospodu svoje življenje, dobiva novo moč. Ta Bog ni nobena veličina preteklosti, na katerega bi naj gledali z otožnostjo in se ga spominjali, temveč je pri nas, pa čeprav nam je zakriti. Dnevno nam podarja moči in napolnjuje naše prazne roke s svojimi darovi. In s tem dobivamo nove moči, novo zaupanje in upanje. Pred enim tednom smo praznovali Veliko noč. Ponovno smo poslušali o Božji brezmejni stvariteljski moči. Kajti križanega in kakor se je zdelo od Boga zapuščenega Kristusa je Bog obudil k novemu življenju. Zato je Kristus pri nas vse dni do konca sveta, kakor tudi sam Bog. Zaupanje v njegovo nevidno navzočnost bo tudi nam dajalo moč za življenje. Bog je Kristusa tudi nam obudil za upanje. Zato tudi sedaj več ne živimo samo zato, da bi enkrat umrli, temveč ima naše življenje svoj cilj: to je večna skupnost z Bogom. Potem ne bomo kakor omenja apostol Pavel "neverujoči", potem bodo naše življenje spremljajoči dvomi in skušnjave imeli svoj konec. Kajti na koncu bo Bog poklical v življenje novo stvarstvo, v katerem bomo smeli gledati iz obličja v obličje to, kar zdaj verujemo. Zato Bog krepča naše zaupanje, ki daje krila našemu upanju, da se lahko dvignemo nad vse stiske sedanjosti, da ne opešamo in se ne utrudimo, k velikemu cilju, ki ga je Bog določil za nas: direktna skupnost z njim v večnosti.
V našem svetu velja rek: »Če nekaj zveni predobro, da bi bilo res, potem zagotovo tudi je.« Toda pri Bogu je drugače. Namesto praznih obljub nam je Bog z dogodki velike noči dal praznino, ki je polna obljub. 1. Prazen križ Začnimo s praznim križem. V Svetem pismu beremo, da smo vsi ljudje grešniki (Rimljanom 3,10-23). In ker smo grešniki, grešimo; delamo vsa tista majhna in velika dejanja, na katera nismo ponosni in za katera si želimo, da nikoli nihče ne bi izvedel za njih – pa niti sam Bog ne. Toda naj vam povem eno slabo in eno dobro novico. Najprej slabo: Bog že ve. Bog pozna vsa vaša dejanja. Še več, pozna tudi vse vaše misli. Ve, kaj boste rekli še preden to rečete (Psalm 139, 2.4). In zdaj dobra novica: če želite, vam je vse to pripravljen odpustiti. Prazen križ ni le izraz Božje pripravljenosti, da odpusti; je tudi kraj, kjer je Jezus Kristus prevzel nase vse naše grehe in plačal ceno za njih (Rimljanom 6,23). Prazen križ je zagotovilo, da je vsakemu od nas ponujena druga priložnost; možnost, da začnemo znova (Rimljanom 6,4). 2. Prazen grob Neovrgljivo zgodovinsko dejstvo je, da Jezusovega telesa na prvo velikonočno nedeljo ni bilo v grobu. Grob je bil prazen. Jezus je vstal od mrtvih! In čeprav je veliko ljudi v zgodovini poskušalo najti neko drugo razlago za prazen grob, so se vse te domneve izkazale za neresnične. Preprosto preveč vere morate imeti, preveč neverjetnosti je potrebno premagati, da bi jih sprejeli. Kristusovo vstajenje je resnično! In zato nam Kristusov prazen grob daje upanje, še več, zagotovilo, da smrt nima zadnje besede. Jezus, ki je “vstajenje in življenje” (Janez 11,25), je nameč obljubil, da bo znova prišel, obudil vse, ki so umrli z vero vanj, in jih vzel k sebi, ter jim dal večno življenje (Janez 14,1-3; 1. Tesaloničanom 4,13-17; Razodetje 21,1-5). “Za nas bo to komaj začetek prave zgodbe. Vse naše življenje na tem svetu in vse naše pustolovščine so zgolj knjižni ovitek in naslovnica. Takrat bomo naposled začeli pri prvem poglavju Veličastne povesti, ki je ni prebral še nihče na zemlji, povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega.” (C.S. Lewis, Poslednji boj) 3. Prazen mrtvaški prt Zaradi neverjetne novice o praznem grobu, sta apostola Peter in Janez nemudoma stekla h grobu, da bi se sama prepričala. Ko sta prispela tja, sta takoj ugotovila, da je tako, kakor so povedale žene. Toda to ni bilo vse. V grobu je ležal tudi prt v katerega je bil zavit Jezus. To je lahko pomenilo samo eno: Jezus je živ! Če bi kdo ukradel truplo, ne bi odstranil mrtvaškega prta, ga lepo zložil in ga pustil. Res, Jezus je vstal! In kmalu za tem se je prikazal Mariji, apostolom in skupaj več kakor 500 ljudem. Z njimi je sedel, hodil, se pogovarjal in jedel. Znova so lahko imeli občestvo z njim. To je obljuba praznega mrtvaškega prta. Jezus živi in si želi skupnost z vami. Jezus ni neotipljiva sila vesolja. Je živi Odrešenik, ki si želi osebni odnos z vsakim od nas – enako kot si je to želel z učenci pred 2000 leti. Dve tisočletji sta minili od Jezusovega križanja, pogreba in vstajenja. Toda prazen križ, prazen grob in prazen mrtvaški prt govorijo še danes, da lahko tudi vi doživite odpuščanje svojih grehov; da lahko tudi vi doživite izpolnitev obljube o večnem življenju in da lahko tudi vi osebno spoznate Jezusa kot svojega Rešitelja in Gospodarja.
Tudi naša prestolnica jih premore – klošárje namreč. Brezdomce in potepuhe, kakor največkrat poimenujemo ljudi, ki so se znašli na ulici. O njih beseda največkrat teče v zimskih mesecih, takrat jih televizijske kamere poiščejo v redkih zavetiščih in skritih kleteh. Na obrobju mest, razen novodobnih brezdomcev, ki bodo od vas iztisnili pet evrov s pretvezo, da jim je pajk ravnokar odpeljal avto in potrebujejo taksi prevoz do bolnišnice, kjer jih čaka bolna žena, pravih brezdomcev ne boste srečali. Njihov delokrog so strnjena mestna jedra, kjer lažje nažicajo kakšen cent za ceneno vino in tobak. A to je le površno vedenje o ljudeh, katere radi obsojamo z besedami delomrzneži, pijanci in še kaj bi se našlo. Med brezdomci boste redko srečali ženske, saj za njih velja, da so ena izmed najbolj prikritih ranljivih skupin. Svojo bedo in nemoč skrivajo dokler lahko. Ireno srečujem že nekaj let. Njeno zgodbo poznamo skoraj vsi, ki dnevno hodimo mimo nje. Zdi se, da so ji letošnjo zimo službe, ki skrbijo za uglajen videz mesta, nekoliko bolj naklonjene, saj so jo z njenega prepišnega mesta z vso njeno nujno in odvečno kramo, ki je skrbno zložena v nakupovalnih vozičkih, odstranili samo enkrat. Med tistimi, ki jo dnevno srečujemo, je završalo: »Kje je Irena? Je bila zima močnejša od utrujenega telesa?« A vrnila se je nazaj. Dobromisleči ljudje ji dnevno nanosijo hrano in oblačila, a mrzla tla in leta preživeta pod milim nebom neizprosno rišejo posledice na njenem telesu. Ni vsiljiva, le mirno sedi in zre v prazno ali pa v bližnjem parku krmi golobe. Teža njene življenjske zgodbe je presunljiva, težko razumljiva. Njena človeška beda in brezdomstvo, v katero jo je pahnilo življenje pripoveduje težko razumljivo zgodbo. Kaj boste slišali vi, če boste šli mimo nje, ne vem. Lahko, da se boste spotaknili ob njo, a verjemite, Irena ni kamen ob katerega bi se morali spotakniti ali celo brcniti vanj. Včasih se najina pogleda ujameta. Vem, da je moj usmiljeni pogled ali darežljivost ne bosta rešili pekla v katerem se je znašla. Takrat me prevzame silna žalost moje nemoči, nemoči socialnih služb in nenazadnje nemoč njene družine. Ne, Irena se ni znašla na cesti zato, ker je nihče ne bi imel rad ali zato, ker jo nihče ne bi želel stisniti v objem. Lahko bi se ji izognila, a tudi današnje jutro me bo pot vodila v pasažo, kjer na odprtem odru svojo monodramo igra brezdomka. Njeno igro lahko spremljam iz dneva v dan, brez vstopnice. To je edino kar lahko storim, brez obsojanja. Irena, znanka z ulice, lahko bi bila kdorkoli. Lahko bi bila vaš otrok, vaša hčerka, sestra, teta, žena, mati ... Ne spotikajmo se ob njo.
Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.« Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi. Tako vredna je nevrednost.
Prav hitro se zgodi, da začnemo primerjati in presojati. Prejšnji časi da so bili boljši od sedanjih. Izobraženost temeljitejša. Zdravje trdnejše. Plače zagotovljene, pa da ne omenjamo raznih dodatkov. Kar kaže na to, da smo se postarali. Tako gre iz roda v rod. Naš nekdanji maršal je na srečanju z delavnim ljudstvom vprašal starega veterana, kdaj je bilo bolje: pod cesarjem ali pod njegovim vladanjem, pa mu je ta hitro povedal, da pod Francjožefom. Ker takrat je bil - mlad! Vzporejanje pa zajame tudi druga področja. Fizična, duševna, duhovna. Če telesni razvoj prehiteva, razum pa zaostaja, se lahko zgodi kaj močno neprijetnega. Kadar občutja prevladajo nad razumom, tudi. Področje duhovnosti prav tako ni zanemarljivo. Duhovnost nas najbolj očlovečuje. Lahko modrujemo, na podlagi česa smo je deležni. Ne kaže omalovaževati ne filozofskih ne teoloških razlag, kakršne koli že so. Brez duhovne zaznave bi človek/človeštvo gradil(o) kulturo, civilizacijo, razumsko in emocionalno. Ali vemo dovolj zanesljivo, kako in koliko bi presegel svojega živalskega predhodnika? A primerjave/vzporednice med ravnanjem ljudi in primati so nazorne. V posameznih položajih se vedemo enako. Socializacijo gojijo tudi živalske vrste. Šimpanzi še ne hodijo v šolo, učijo se pa že od malega. Učijo jih starši in vse kaže, da namenoma oziroma zavestno. Njihovo učenje dobiva kdaj že kar pridih vzgoje. Ko tak živalski starš, navadno je to mati, zgubi potrpljenje, mladiča prav neljubeznivo kresne. Pri tem mi gre veselo na smeh; pomislim, kako daleč smo ljudje, njihova razvojna veja, prignali svojo psihologijo. Svete knjige tudi še niso za v staro šaro. Evangeljska zgodba o domišljavem farizeju in preprostem cestninarju je dobro umerjena po naši koži: Da le nisem tak kot tisti zoprnež, mene imajo vsi radi. Res, težko se je izogniti primerjavam. Sicer so nas pa že v šoli učili primerjati in sklepati. Oziroma vsaj razmišljati. Na primer ugotavljati stanje kilograma peska in kilograma kurjega perja. Pa še zanimivo je bilo! Saj primerjave so zmeraj zanimive, le da lahko tudi zelo razjezijo. Bognedaj, da te kdo primerja s kom, ki ga ne preneseš. Jaz pa že nisem tak! Zdaj si radi dajemo sebe za zgled. Nekdo je iztuhtal geslo: Bodi tak, kot si. Dodajam: včasih se malo popravi.
Sedel sem k prenosu pogovora, od katerega sem si obetal nova miselna izhodišča. A je bila le ena izmed televizijskih okroglih miz – tistih debat, kjer je okrogla samo miza, sodelujoči pa so med seboj našpičeno razdeljeni na dvoje. Čeprav visoko izobraženi ljudje (ti so pri oddaji sodelovali), niso zmogli premikov iz nasprotujočih se stališč k bolj skupnemu cilju za javno dobro. Vsak je zakoreninjeno vztrajal na svojem in to zelo argumentirano zagovarjal. Pri sogovorniku z drugega pola je bil pozoren le na šibkosti njegovih tez in je te seveda takoj izpostavil. V debati ni bilo upoštevano temeljno načelo konstruktivnega sodelovanja: na eno nestrinjanje, moraš biti sposoben odkriti pet izhodišč za medsebojno sodelovanje. Oddaja je bila vzorčen primer v nesposobnosti slišanja tistega na drugi strani, usklajevanja njegovih argumentov z lastnimi, oplajanja miselnih različnosti, da bi se v povezovanju/dopolnjevanju vrednega v življenju lahko porodilo novo. Kako po otročje se lahko intelektualci neintelektualno obdelujemo med seboj! In rezultat? Vsak ostaja na svojem stališču z upanjem, da je pridobil čim več gledalcev na svojo stran – za svojo zmago. Papež Frančišek poudarja: »Poslušati, ne se bati poslušati! Poslušati s ponižnostjo.« In potem dodaja: Dialog je bistven, je »nekaj, kar naš svet, ranjen zaradi konfliktov in razdeljenosti, vse bolj potrebuje.« Mi znamo misliti boj, vojno; z veliko težavo pa mislimo mir, spravo. Anton Trstenjak nas je označil takole: »Slovenci smo čuden narod. Srb je najprej Srb, potem dolgo nič, na koncu še malo politik, če mu to kaže; Slovenec pa je najprej liberalec, klerikalec, …, potem dolgo nič, na koncu še tudi malo Slovenec; mi nismo narod, vse smo prej kakor Slovenci. /…/ Sprava je med nami tudi danes za nekatere kar protislovna. Pa se, žal, na odločilnih mestih ne zavedamo, da je to za majhen narod pogubno. Majhen narod ni kakor morski ježek, ki ga lahko prepolovite, pa nobena polovica ne shira, marveč se vsaka razvije zopet v celega ježka; ubili smo enega, pa imamo kar dva. Narod pač ni fizično telo majhne živali, marveč je le moralno telo. Tu pa je ta zakonitost nasprotna: razcepljenost in nesložnost sta lahko smrt za majhen narod; velikemu pa to ne škoduje hudo: /…/ Če hoče majhen narod preživeti, mora biti složen, trdne, nerazcepljen, res enoten. Vsi moramo ‘vkup držati’. Tega se mora zavedati vsak njegov član in vsi skupaj. Skupna slovenska narodna zavest je hkrati vprašanje slovenskega narodnega preživetja.« Anton Trstenjak je pogosto poudarjal: »Vküp držmo!«
Dragi prijatelji in ljudje dobre volje, na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Podobno, kot dva učenca, ki sta bila namenjena v svojo domačo vas, Emavs. Izgubila sta upanje, saj je Kristus, v katerega sta položila ves smisel svojega življenja, umrl. Vstali Jezus se jima pridruži, ne da bi ga onadva prepoznala. Govorita mu o tem, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tisti petek popoldne, o smrti Jezusa iz Nazareta. Izražata svojo neskončno žalost, obup in izgubljenost. Kristus, ki ga na začetku nista prepoznala, a sta sprejela njegovo družbo in pogovor, jima tiste dogodke razlaga v luči Svetega pisma. Potrpežljivo jima vrača vero in zaupanje. Potovanje učencev iz Jeruzalema v Emavs in spet nazaj v Jeruzalem je podoba našega izkustva vere. S svojo Besedo nas Vstali Gospod nagovarja in hrabri. Srečanje z Njim nam vrača zaupanje in daje pogum. Njegova bližina je za nas dokaz, da se to kar je govoril, uresničuje: da bo z nami ostal vse dni do konca sveta. V našem okolju je še veliko razočaranosti in teme. To lahko odpravljamo samo skupaj z Njim. Zato je naša molitev: »Ostani z nami, kajti proti večeru gre!« Ostani z nami, kajti brez tebe živimo v temi in naše življenje je brez smisla. Brez tebe smo zmedeni in izgubljeni. S teboj pa ima vse nov smisel. Kakšna škoda bi bila, če ne bi znali »zadržati« Gospoda, ki se nam želi pridružiti na poti našega vsakdanjega romanja! Samo tako lahko živimo veliko noč v vsakdanjem življenju, tako, da se spominjamo in živimo zmago življenja, zmago ljubezni in resnice. Tradicionalno so na velikonočni ponedeljek na vrsti obiski in voščila, vse to pa je dobra priložnost za oseben stik in sporočilo upanja, ki ga lahko posredujemo drug drugemu. Naj bo teh obiskov in srečanj na velikonočni ponedeljek čim več in naj obrodijo bogate sadove!
Ena od žena, ki so stale pod Jezusovim križem, Marija Magdelana, je prvi dan v tednu navsezgodaj šla h grobu. Zakaj je šla h grobu? Se je morda spomnila Jezusove obljube, da bo tretji dan vstal od mrtvih? Kje so bili apostoli? Zakaj oni niso šli h grobu (prim. Jn 20, 1)? Marija Magdalena ni bila razočarana žena, čeprav je bila spričo Jezusove smrti na križu nadvse žalostna. Očitno jo je gnala ljubezen do Jezusa, da je v temi zgodnjega jutra šla do njegovega groba. Pod Jezusovim križem ni izgubila upanja. Doživela je Jezusovo smrt na križu, vendar je verovala, da je Jezus močnejši od smrti. Mnogi izgubijo vero zaradi zgrešenih pričakovanj. Načrti se niso izšli po njihovih predvidevanjih. Pozabili so ali pa spregledali, da ima pot vere samo en cilj: naše večno življenje v nebesih. Vse, kar ne vodi do te Božje dobrine, ne more imeti svojega mesta v veri. Vse, kar vodi do nebes, ima svoje mesto v veri. Marija Magdalena je šla do apostolov in jim prinesla novico, da so Jezusa vzeli iz groba in se ne ve, kam so ga položili (prim. Jn 20,2). Marija Magdalena je torej obvestila prve pastirje Cerkve, kaj je videla. Ni šla o tem govorit Pilatu, velikim duhovnikom, niti svojim prijateljicam. Marija Magdalena je vedela, da gre za preveč resne reči, ki ne morejo biti predmet tračev in špekulacij. Gre za vero v vstajenje od mrtvih. Sedaj so na vrsti apostoli, da se znebijo strahu in zapustijo skrita zavetja ter raziščejo, kaj se je v resnici zgodilo. Zato sta apostola Peter in Janez pohitela h grobu. V grobu ni bilo Jezusovega telesa. Apostol Janez je videl in veroval, čeprav še ni vsega doumel, kar je o teh dogodkih napovedovalo Sveto pismo (prim. 20, 3-9). Jezus ob vstajenju ni pustil nobenih sledov. Njegovo poveličano telo nima nič skupnega z grobom. Jezusovo od mrtvih vstalo telo pušča svoje sledi samo v človeškem srcu. In to zaznamo z vero, ki ne potrebuje nobenih dokazil o tem, kako je Jezus vstal od mrtvih. O teh dogodkih govorijo evangeliji, da bi mi verovali. Kristus je vstal! Aleluja! V Kristusu bomo vstali tudi mi! Aleluja! Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike želim! Vstali Gospod naj bo vedno z vami!
HRISTOS VOSKRESE – KRISTUS JE VSTAL! Dragi bratje in sestre! V teh dneh največjega krščanskega praznika razmišljamo, kaj je bil razlog drame velikega petka, zakaj je Bog dopustil, da njegovega ljubljenega Sina, Stvarnika neba in zemlje, ubijejo na najhujši možni način. Kaj je to na zemlji Bogu toliko vredno, da je tako visoko ceno plačal njegov Sin, naš Gospod Jezus Kristus? Odgovor je, to je človek. V drami velikega petka vidimo boj Božjega Sina za svobodo človeka, krone Božjega stvarjenja, ki je bil vsuženjstvu Satane in greha. Človek je Bogu vreden več kot vsa zemeljska dobra in lepote, ki jih je raztrosil po zemlji. Edini Božji biser na zemlji je človek. Ko je Bog ustvaril človeka, na nebu se je zgodila revolucija: eden izmed angelov, Lucifer (nosilec svetlobe), ni prenesel, da je Bog ustvaril nekaj večjega, kot je sam, in da temu mora služiti. Vse na zemlji je ustvarjeno, nastalo je po Božji besedi »naj bo«, in je bilo, človek pa je plod Božje ljubezni in je edini »bogonosec« na zemlji, s podobo svojega Stvarnika. To bogonosno v človeku, ki človeka dela veličastnega in ga vzdiguje do neba, moti Satana, to on napada in ruši. To božansko luč v človeku bi rad ugasnil. Ko se je zdelo da bo ta božanska luč ugasnila, da bo božanski stolp – to je človek – padel v popolno suženjstvo, je prišel Božji Sin, zgodila se je drama velikega petka in veličastna zmaga vstajenja ter porajanja novega človeka, sposobnega, da zmeraj z Bogom premaga Satana in greh. Prvi ustvarjeni človek Adam je dobil le eno zapoved – naj ne je sadežev z drevesa spoznanja dobrega in zla, na novo ustvarjeni človek pa je s Kristusovim vstajenjem dobil novo in največjo zapoved – naj ljubi. Zapoved ljubezni. Da bi ljubili drug drugega, kot Bog ljubi nas, da bi delali drug drugemu, kakor dela Bog nam, da ne bi izbirali, koga bomo imeli radi, saj vsi nosimo isto podobo svojega Stvarnika in dušo, njegov božanski dar. Če v teh dneh praznovanja želimo vedeti, kolika je naša cena pred vstalim Gospodom, lahko to preverimo na vsakem koraku. Poglejmo v oči pregnanca in vidimo, kaj smo pripravljeni zanj storiti. Ali čutimo vsaj malce sramu zaradi lačnih in žejnih, ki umirajo po svetu, dokler mi mečemo hrano v smeti ter onesnažujemo okolje. Preverimo ali res sledimo našemu Gospodu.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, dobro jutro! Danes kristjani obhajamo Veliki petek. Martin Luther je ta dan poimenoval kot dober petek. V svetu se neprestano menjavata dan in noč, svetloba in tema, dobro in hudo. Višek te dvojnosti sta življenje in smrt. Človek išče odgovor na zapleteno vprašanje: »Zakaj smrt, ko pa vse hrepeni po življenju?!« Morda je prav v tem vprašanju že odgovor: »Smrt je potrebna za novo življenje.« – To ne velja le za naravne pojave, ampak tudi za človeka in njegov smisel. Življenje, ki ga živimo, neprestano »odteka«. V sebi nosi želje, neprenehoma kuje načrte, hrepeni po ljubezni, po svobodi, po radosti, po lepoti. Uresničenje vseh teh želja pa se mu stalno izmika, še več, njegova pot je zaznamovana s porazi, neuspehi, razočaranji. Na Veliki petek se morda sprašujemo, zakaj Bog dopušča smrt, trpljenje in vsa ponižanja. Odgovor na to vprašanje najdemo na Velikonočno jutro, ko nam je Jezus pokazal, da je Bog vedno zmagovalec v vseh bitkah trpečega človeka. On ima vedno zadnjo besedo, ki je zmaga življenja nad smrtjo, zmaga ljubezni nad hudobijo, resnice nad lažjo, duha nad materijo. Jezus je kot Božje seme moral biti vržen v zemljo človeškega greha, hudobije in trpljenja. Že v smrti tega semena je zagotovilo novega upanja in novega življenja. Veliki petek je korak naprej, je prvi dan do novega stvarstva, ko je bilo vse novo, odrešeno, zaznamovano z zmago ljubezni nad hudobijo in zlom, z zmago življenja nad smrtjo.
Današnji dan ima posebno mesto v koledarju krščanskega življenja. Veliki četrtek, ko se je Jezus s svojimi učenci usedel za mizo, jim umil noge in jih povabil, da skupaj lomijo kruh in pijejo iz keliha. V tej zadnji večerji je druščina Jezusovih učencev dobila moč za svoje življenje in sporočilo svojega ravnanja. Jezus je bil zelo jasen in nedvoumen. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali.« V pontifikatu papeža Frančiška skoraj redno na veliki četrtek prejemamo zgled, ko se papež odpravi prav na ta dan v enega od ne preveč čislanih centrov za azilante ali pa še večkrat v zapor, in tamkajšnjim prebivalcem umije noge, kot znamenje služenja in ljubezni. Tudi danes bo to storil v enem od italijanskih zaporov. Čeprav se sam redno srečujem z zaprtimi osebami, me ta papeževa drža presune. Kaj pomeni ljubiti in služiti in kako drugačna je ta drža od iskanja pozornosti, gospodovalnosti in vzvišenosti? Jezus se je s svojimi prijatelji usedel za mizo. Element, ki združuje in nas med seboj povezuje. Miza kot tisti vsakdanji kos pohištva, ki se najde v vsaki družini in skupnosti, nam olajša možnost, da se pogovorimo, da se slišimo in da si razkrivamo svoje poti, da se okrepčamo. Na tihem si sam pri sebi želim, da bi ohranjali mizo kot del našega življenja in ne bi bežali vsak v svojo sobo, kjer bi svoj obrok zaužili v svojem naročju – pred še enim ekranom. V današnjem dnevu sta pred nas postavljena hrana in pijača, ki nas krepita. Potrebno se je učiti, da poleg telesne hrane, ki jo potrebuje telo, potrebujemo tudi hrano za naše notranje življenje. Življenjski ritem in obveznosti nas hitro izpraznijo, izžemajo, naredijo lačne. Ob vsem dogajanju se morda sploh ne zavemo, kako nas marsikakšen odnos preprosto izčrpa, kako nas trenutki, v katere smo ujeti, praznijo. Po drugi strani lahko vsak sam pri sebi prepoznava, kako na različnih mestih in z različnimi pripomočki išče načine, da bi si olajšal situacijo, v katero ga je pripeljalo življenje, in si blažil sušo. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,« so bile Jezusove besede pri zadnji večerji. Današnji dan je ogledalo mojega življenja kot kristjana. Ne gre za to, da bi se samo enkrat v letu pogledal v to ogledalo in po njem naravnal svoja ravnanja, ampak je to priporočilo, da veliki četrtek in vso vsebino, ki jo ta dan nosi v sebi, odkrivam vsak dan znova. Gre za prebujanje spomina. Današnji dan je poseben dan tudi za to, ker je prijatelj izdal prijatelja za trideset srebrnikov. Mnogo je plehkih odnosov v današnjem svetu, premnogokrat boli, ker si prizadet tudi od najbližjih. Marsikomu se poruši svet, ko prepoznava, da so pri sočloveku v ospredju razne materialne dobrine in interesi. Tudi ob tem zadnjem, mi še toliko bolj ostajajo Jezusove besede: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Spoštovani, ljudje provenience zla ne bomo nikoli povsem razumeli, ker nismo Bog. Veliki pesnik P. Petrović Njegoš je zapisal, da tisti, ki stoji na vrhu hriba, vidi več kot nekdo, ki je pod hribom. Vendar če Bog vse vidi in vse sliši, zakaj ne ukrepa? Zakaj ne zadosti pravici? Ali se morda, medtem ko stoji na vrhu hriba, z nami poigrava? Strinjam se z genijem Albertom Einsteinom, ki temu oporeka in pravi: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki zlo počenjajo, temveč tisti, ki zlo gledajo, ne da bi ukrepali.« To pomeni, da nas je Bog povabil za svoje sodelavce, kar je privilegij, ne pa kazen. Kajti ob trpljenju še najbolj trpi Božje očetovsko srce. Bolj kot zakaj zlo, bi se morali spraševati, kaj naredimo mi, da bi bilo v svetu manj zla. Sveto pismo pravi, naj slabo premagujemo z dobrim. Filozof Peter Kreeft je glede vprašanja zla uporabil primer medveda, ki se ujame v železno past in trpi strašne bolečine. Če bi hotel dobrohotni človek medvedu pomagati in ga iz pasti rešiti, bi ga medved verjetno ubil, ker ni zmožen razumeti, da mu želi dober človek pomagati in ga osvoboditi. Ker je problem razrešitve zla tako zapleten, se je Bog odločil za potezo, ki ga je stala življenja. Kristus je Božje učlovečenje. Čeprav je živel popolno skladnost z Božjo voljo, je prostovoljno sprejel kazen zla vseh ljudi in ni bil izvzet iz trpljenja. Rešila nas je Božja ljubezen. Ne le na velikonočni veliki petek, ampak se je to darovanje zgodilo v večnem Božjem srcu že pred ustanovitvijo sveta. Preden je namreč imel Bog človeka, je imel že pripravljeno Jagnje za odkupitev človeka. Križ na Golgoti je najboljši odgovor za rešitev zla. Ali to pomeni, da je bil Bog nemočen prekiniti Kristusovo trpljenje na križu? Ne, ampak je izbral ta način zato, ker je bil to najboljši način, da nam pomaga, a nas pri tem fizično ne uniči, niti nam ne odvzame podarjene svobodne volje. Tako je Bog ostal dosleden sebi in svoji Besedi, ne pa lažnivec. Zlo je odstranjeno, posledice napačne izbire pa so ostale, kajti Bog nas je opozoril, da kar sejemo, to tudi žanjemo. Če ljubeči starši otroka opozorijo, da vroča peč peče, otrok pa se kljub temu peči dotakne, ne pomeni, da so starši hudobni in nesposobni ali pa da jim je spodletelo in da otroka ne ljubijo ter da z zadovoljstvom gledajo, kako njihov otrok trpi. Posledice so vedno vzgojna kazen. Po drugi strani pa je trpljenje maskirani blagoslov. Ko so francoski kraljici Mariji Antoaneti rekli, da se kmetje pritožujejo, ker nimajo kruha, je odgovorila: »Če nimajo kruha, naj jedo pecivo!«
Po petnajstih letih življenja v hrupu sem se odpravila na duhovni umik. Moja edina želja je bila, potopiti se v tišino in si odpočiti od vsega glasnega, odvečnega in zlaganega, kar se neizogibno poraja v sobivanju z drugimi. Poznala sem strahove, ki ob takih umikih privrejo na plano, a ob tem nisem občutila posebne tesnobe; nelagodje me je oplazilo le ob misli, da tudi tu ne bom povsem sama. Kar čim prej sem zato želela opraviti s protokolom uvodnih predstavitev in oditi stran, v zgolj svoj tihi svet. Kako se je torej zgodilo, da se je to, kar je v mojih mislih predstavljajo neizogibno oviro, spremenilo v nenadejani cilj? Prostor, kjer smo se zbrali, so zalili zvoki petih psalmov. Čeznje so zdrsele besede sestre uršulinke, besede o tem, kako je vse, kar je lepega in težkega, že v nas samih, v naši človeški naravi, ujeti v nenehno dviganje in padanje. Tok mojih, še do pred kratkim premočrtnih misli je začel krožiti okoli glinene figure ženske, ki je stala sredi mize. Upodabljala je držo čaščenja in obenem krčevitega oklepanja svoje bolečine. Ubrana samopredstavitev, kot sem si jo zamislila pred srečanjem, se je sesedla vase in besede, ko sem prišla na vrsto, so ubrale svojo pot: pot fragmentarnega in jecljajočega, a globoko iskrenega izrekanja. Učinek ostalih predstavitev ni izostal, besede so prihajale vame nepotvorjene in čutila sem, da so tudi moje prihajale prav takšne do njih. Vse se je odvilo tako hitro in nepričakovano, da sem se šele za nazaj v polnosti zavedela, kako se je lupina videza tisti dan, tisto uro milostno razplastila. Zasijalo je jedro. Znotraj zidov opreznosti in strahu smo občutili dejanskost naših bivanjskih položajev in resničnost naše človeške stvarnosti. Potrebo po tišini je povsem nenadejano potešila bližina, njeno navidezno nasprotje in njen pravi obraz. Ko se srečamo s svojo ranljivostjo, smo najprej prav tam − v tišini, iz katere smo zgrajeni in ki nas zato celi, krepi in hrani. V stiku z njo naša samota postane razpoložljiva za srečanje z drugo samoto. Ko se najdeta, se zgodi bližina, od katere nam ni več potrebno bežati, da bi našli svoj mir.
Včasih drobna dela prijaznosti lahko dobijo nov in velik pomen. Angleški krščanski akademik je pripovedoval o dogodku, ki se mu je zgodil na londonskem letališču. Bilo je zgodaj zjutraj in na letališču je bilo malo ljudi. Vračal se je od umirajočega očeta in počutil se je žalostnega in nebogljenega. Zaman se je oziral naokoli, da bi videl, kam mora iti ter počakati svoj let za San Francisco. Čez čas je prišla izza vogala uslužbenka. Približal se ji je in jo vprašal, kam naj gre. »Pojdite z mano,« mu je prijazno dejala. Pripeljala ga je do pravega izhoda, mu zaželela prijeten in varen let ter se od njega poslovila. Šlo je za drobno, majhno dejanje, toda mož je dejal, da je prav to drobno dejanje, zlasti njene prijazne besede in prisrčna pomoč, ogrele njegovo žalostno in obupano srce. Ni nujno, da ljudem naredimo veliko stvar, da jim pomagamo ali jih potolažimo. Ta dejanja pa morajo imeti neko določeno kakovost: to sta toplina in prijaznost. Dejanja, ki prihajajo iz srca, imajo to kakovost. V začetku velikega tedna beremo evangelij, kako je Marija iz Betanije mazilila Jezusa. Kljub temu, da je bilo olje, s katerim je mazilila Jezusa, dragoceno, je šlo za majhno, drobno dejanje. A šlo je za dejanje, ki je prihajalo iz srca. Zato je tudi šlo naravnost do Jezusovega srca. Jezusa so obdajali ljudje, ki so od njega stalno nekaj zahtevali ali pričakovali. Drugi so ga sovražili in načrtovali njegovo smrt. Zato je bilo prijazno, čeprav drobno Marijino dejanje, tako dobrodošlo kot hladna pijača v vročem dnevu. Dejanje pa je dobilo še drugi pomen. Nevede je Marija mazilila Jezusa za njegov pogreb. Malokdo od nas lahko v življenju naredi velika dejanja, vsak dan pa imamo možnost, da naredimo majhna, drobna dejanja. Drobna dejanja niso videti nekaj posebnega, a lahko prinesejo drugim veliko veselja, upanja in miru. Izredno lepo je o enkratnosti človekovega bivanja in delovanja spregovorila Nataša Govekar, direktorica teološko-pastoralega oddelka vatikanskega Tajništva za komunikacijo, ko je za revijo Ognjišče dejala: »Brez ljubezni nobena služba, nobena dejavnost, noben napor nima smisla. V ljubezni pa ni bolj ali manj pomembnih mest: vsak od nas je nadomestljiv v tem, kar dela, ne pa v ljubezni, s katero to dela.«
S praznovanjem cvetne nedelje kristjani začnemo z neposredno pripravo na veliko noč, ki je največji krščanski praznik. Vsebina cvetne nedelje je Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Prišla je njegova ura, zato mora biti v Jeruzalemu, »ker ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema« (Lk 13,33). Ko je sedeč na osličku jezdil v sveto mesto, je »zelo veliko ljudi iz množice razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih stlali po poti. Možice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: 'Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,8-9). Prav ta množica me vznemirja. Postavlja mi vprašanja o človekovem ravnanju in odločanju, o njegovi presoji in zvestobi. Samo nekaj dni pozneje, na veliki petek, je bil Jezus obsojen na smrt na križu. Obsodila ga je množica. Najbrž ista množica, ki je ob njegovem prihodu v mesto predenj polagala oblačila, ga obsipala z zelenjem in cvetjem in mu vzklikala hozana. Ta izraz je bil najprej molitev za pomoč, pozneje pa je dobil pomen vzklika ali pozdrava. Množica so bili romarji, ki so se zbrali za praznovanje Pashe. Kaj se je zgodilo, da so od veselega vzklikanja v pozdrav v samo nekaj dneh prešli k zahtevi po smrti. Veseli hozana je postal preteči smrt zasluži, križaj ga. Nič posebnega se ni zgodilo. Ko je Jezus prihajal v mesto, so ga sprejemali kot obljubljenega maziljenca. V njem so videli uresničene sanje tisočletne zgodovine svojega ljudstva. Pričakovali so maziljenca, ki bo stopil na čelo naroda in ga z mogočnimi dejanji osvobodil izpod vseh jarmov in vseh zavojevalcev. Popeljal jih bo na pota nekdanje slave. Povrnil jim bo sijaj, kakršnega so imeli v času kraljev Davida in Salomona. Slutnja izpolnjenih sanj je iz njihovih grl zvabila vzklike hozana. Hitro pa se je pokazalo, da ne namerava vzeti v roke meča in da se okupatorskim Rimljanom ne bo postavil po robu. Torej ni maziljenec, ni Mesija, ni izpolnitev obljub. Nič ni hujšega kakor porušeno upanje, prevarano pričakovanje. Pepel zgorelih sanj se je zvrtinčil v zahtevo po smrti, po križanju. Ker je prevarant. V teh dnevih pretehtajmo sebe – kako blizu sta v našem življenju hozana in križaj ga; občudovanje in zaničevanje. Ali drugače: so moje odločitve sad tehtnega in kritičnega razmisleka, ali pa dovolim, da drugi odločajo, komu bom sledil: Kristusu ali njegovim nasprotnikom.
Živimo v družbi blaginje in preobilja. Vsega imamo dovolj, a vendar nismo srečni. Kaj je tisto, kar nam manjka? Medsebojna bližina in ljubezen. Pred kratkim sem si ogledal dokumentarni film Švedska teorija ljubezni. Švedsko postavljamo za vzor socialne države. Toda ali je v tej skandinavski deželi res vse tako rožnato? Raziskave kažejo, da so se ženske v veliki meri osamosvojile. Imajo dobre službe in o vsem bolj ali manj odločajo same. Tudi o svojih potomcih. Za potomstvo ni nujno, da imajo moškega. Preprosto se odločijo za umetno osemenitev. Iz semenske banke prejmejo po pošti semensko tekočino, ki si jo potem same vbrizgajo v telo. Ko so direktorja semenske banke vprašali, kakšna bo v prihodnje vloga moškega, je v zadregi odgovoril: »Ne vem«. Tako se razkrajajo odnosi med spoloma – in to v imenu večje samostojnosti in neodvisnosti. Enako se dogaja med generacijami, med starši in otroki. Mladi ljudje so v središču, življenje morajo čim bolj užiti in kar najbolje izkoristiti. Tako povsem pozabijo na svoje starše. Starši in otroci so vse bolj odtujeni. Dogaja se, da starejši ljudje povsem osamljeni umirajo doma, in dolgo časa traja, preden sploh odkrijejo njihovo truplo. To je dediščina individualizma. Jaz sem središče vesolja, drugi me ne zanimajo. Oziroma me zanimajo samo toliko, kolikor pripomorejo k temu, da se imam lepo in uživam življenje. Ko v odnosih z drugimi nastopijo težave, se je najbolje spet osamosvojiti. Nedavno preminuli poljski sociolog in pronicljiv mislec družbenega dogajanja Zygmunt Bauman (1925-2017) ugotavlja, da blaginja še ne pomeni srečnega življenja. V preobilju človeška sposobnost za premagovanje trpljenja in preizkušenj otopi. Njegova sreča ni v sebičnem uživanju, temveč v tem, da se čuti del skupnosti oseb, ki znajo sobivati in ki so se tega vedno znova pripravljene učiti. Kdor pa gleda samo nase, se ne zna prilagajati. Za sobivanje v skupnosti je prilagajanje nujno. Če bom danes videl, da v odnosih z drugimi ne more biti po moje, se lahko prilagodim in na dolgi rok veliko pridobim.
Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za »prvega učitelja«, Al-Farabi za »drugega učitelja«, Averoes za »velikega komentatorja«, Avicena za »filozofa med zdravniki«, Ar-Razi za »zdravnika med filozofi«, velja Abu Yaqub al-Kindi za »prvega filozofa med Arabci«. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo »Al-Falsafa Al-Ula« (»O Prvi Filozofiji«), predstavlja prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so »prvi vzrok«, »nastanek oz. večnost sveta«, »odnos med enim in mnoštvom«, »vprašanje duše« in »možnost spoznanja«. Povsem v duhu grških mislecev, al-Kindi definira filozofijo kot »vednost o bistvu oz. naravi vseh reči«, in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije, poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oz. poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da temu spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se ostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njenim bistvom in poslednjim vzrokom. Prva filozofija za al-Kindija zato predstavlja najbolj plemenito veščino med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je aktivno deloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito implementacijo grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov, je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovimi in Platonovimi deli. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat »O intelektu« in etično razpravo o »Odpravi tegobe«. Na ta način al-Kindi ni le položil pomembne temelje za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda.
Dobro in prijetno pomladansko jutro vam želim. Ste se že kdaj vprašali, katerim praznikom se bi lažje odpovedali: tem pomladanskim, kot je velika noč, ali onim zimskim, kot je božič. Pred kratkim smo se prav o tem prijateljsko prerekali. Verjetno ne bo težko ugotoviti, kljub zgodnjemu jutru, da bi se večina, če bi že morala izbirati, raje odpovedala veliki noči kot božiču. Ko so utemeljevali svojo izbiro, so naštevali lepe trenutke, ki so jih doživeli ob božičnem praznovanju. Od topline doma, pravljičnosti jaslic, sanjske svetlobe božičnega dreveščka, do veselega oznanila angelov o miru vsem ljudem na zemlji. Ob veliki noči niso našli tako globoko doživetih trenutkov. Saj so znali opisati vsebino velikonočnega praznovanja: od spominjanja Kristusovega trpljenja do njegovega vstajenja. Mnogim je na misel prišla tudi hrana, posebni običaji in obredi. Kljub vsemu so raje ostali pri božičnem praznovanju. Ste to jutro že pogledali skozi okno? Jutranji pogled v svet tam zunaj je spomladi nehote zaznamovan z našim spraševanjem: bom šel lahko ven ali ne; se bo dalo kaj postoriti na vrtu ali ne; bom lahko uredil to ali ono okrog hiše ali ne in še bi lahko naštevali. V vsakem pomladanskem jutranjem pogledu je bolj ali manj skrita želja, da bi pobegnili ven. Pozimi se bolj sprašujemo, če bo treba dvigniti temperaturo na termostatu. Saj se vprašamo, če se bo dalo iti na zrak, a že takrat mislimo, kako se bomo vrnili v toplo sobo. Podobno je s praznovanjem. Res je božično sporočilo topline doma ob skrivnosti odrinjene družine, ki ne najde nikjer zavetja in se ob tem na nek način odpre nebo, pravljično. Vendar je pravljično le toliko, kolikor se zgodi nekaj posebnega, božjega: se odpre nebo in preseže zgolj človeško sebičnost in naravno omejenost. Svoje sogovornike sem vprašal, kje se vendar čutimo najbolj nemočne, kje najbolj doživljamo svoje meje, če ne ravno pri izkustvu smrti. Pomlad na zunaj kaže, kako se življenje vrača, kljub dejstvu zimske zmrzali, da je bolj ali manj vse mrtvo. Zato tudi velikonočno praznovanje sledi tako naravi kot človeškemu hrepenenju. Bo kdo rekel, da je to pa res pravljično. Seveda je in mora biti, drugače nas ne bi dvigalo in hrabrilo. Saj so se moji sogovorniki odločili za božič prav zaradi pravljičnosti. Vam želim, da bi v teh pomladanskih dneh vedno bolj doživljali, kako življenje zmaguje nad smrtjo, in si ob tem drznili upati, da je ta pravljica velike noči še kako lahko resnična pri iskanju odgovora na naše hrepenenje.
Neveljaven email naslov