Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
3605 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V tem jutru bi rad skupaj z vami obudil spomin na eno izmed veroučnih srečanj. Sedel sem sredi otrok, potem ko sem jim razdelil papirje s snovjo, ki jo je potrebno osvojiti. Ne vem od kod je v učilnico priletela vešča in se spustila na kup papirjev na mizi – na vprašanja in odgovore: tiste, ki so potrebni … – saj veste, za raznolika področja življenja … »Pater, poglejte, metuljček!« so se prebudili otroci iz otopelosti v navdušenje. Medtem, ko sem jim težil s celim kupom vprašanj in odgovorov, so oni opazili življenje: jaz veščo, oni metuljčka in so zažareli. In potem smo skupaj zrli v tistega prvega pomladanskega metulja. Življenje mi res zastavlja toliko vprašanj. Pogosto bi rad odgovore na največja, medtem pa spregledujem pozornosti, ki so mi dane, da bi mi olajšale težo v življenju. Premajhen sem, da bi vse razumel! Ni modrost vse razumeti, doumeti … modrost, je s pozornostjo opazovati, opaziti in se čuditi. Med celim kupom vprašanj, obveznosti, problemov … opaziti metuljčka, ki gotovo je, ker Bog, ko je najtežje, pomežikne k mojemu – k našemu življenju s pozornostjo – z ljubečo bližino: ptic, cvetlic … – pač z nečim kar utripa z nami v sožitju, da nas poživlja, krepi, nam daje moči. Zjutraj, ko se v nepočitniškem času zbudim, običajno pomislim na kup obveznosti, ki so v tistem dnevu pred mano. Zakaj med obremenjujoče ne vstavim tudi misel na metulje, ki jih bom lahko občudoval v njihovi krasoti? Zakaj ne pomislim na tisto svetlo in lepo, ki bo za gotovo tudi v dnevu, ki je pred mano; na toliko srečanj in v njih svetlih odsevov – tistih drobnih sreč v katerih se prebuja zadovoljstvo življenju? Morda zato, ker sem v sebi premalo otrok, ker sem v službi tolikim obveznostim in ob tem spregledujem, da ob meni toliko tega ‘služi’ temu, da bi lahko bil jaz ob naporih vendarle bolj zadovoljen. Otroci so bili in so še vedno zelo pomembni učitelji v mojem življenju. »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3), pravi Jezus. Pri tem ne gre le za tisto presežno nebeško, pač pa, da se že tukaj in sedaj počutimo ‘kraljevsko’ – predvsem zato, ker ob vsem obremenjujočem opazimo tudi tisto lepo in dobro. Zase upam, da bom danes sredi kupa vprašanj, ki se mi zastavljajo in številnih obveznosti, ki so pred mano, opazil tudi veščo in v njej prepoznal metulja. Pozornost na dobro in lepo želim tudi vam.
Hvaliti Sova pravi: Moji otroci so najlepši. Kar pomeni: vsaka mama rada pohvali svoje otroke. Špančkova Ana je sosedi, ki se je hvalila, da ima njihov poba boljše spričevalo kot njen Tone, odvrnila: »Če je njegovo dobro, pomeni, da je dober! Nikoli ni pozabil, kako odločno ga je pohvalila. In s časom boš še za ministra, ako vedno priden boš, hvali pesem starega kova tedanji mladi rod. Konkordanca Biblije navaja za Novo zavezo 20 besed, nanašajočih se na hvalo. Ljudje se od zdavnaj zavedajo njenega pomena. Pregovorov na njen račun tudi ne manjka. Gotovo še kdo pozna onega, ki trdi: Lastna hvala – cena mala. Ali pa, da prihajata hvala in kletev z istega jezika. Dolgo je veljalo, da te morajo hvaliti in pohvaliti drugi. Naš čas pa gradi na samozavesti, a na tej gredici rada zraste samohvala. Ni pa prav lahko poslušati, če se kdo spozna kar na vsa področja. Jaz sem, jaz bom, jaz bi … jaz znam, jaz hočem. Egocentričen človek je mogočno sonce sam sebi. Toda temna stran človekovega neba je uničujoča. Če nimam zaupanja vase in si dopovedujem, da sem za vse nesposoben, zgubljam bivanjsko orientacijo. Potreben sem enako resne pomoči kot kak telesni bolnik. »Vsak človek potrebuje zvezdico,« je nekje zapisal dolgoletni urednik Cicibana pisatelj Cvetko Zagorski. Tega naj bi se dobro zavedali vsaj vsi vzgojitelji in pravega ob pravem času pohvalili tudi za slabše opravljeno nalogo in dolžnost. Spodbuda ne prinese slabe posledice, graja pa hitro ubije duha. Mar ni rečeno: Duha ne ugašajte! Na pohvalo se kak zgovoren človek odzove, rekoč: Nikar me ne hvali, da se ne bom prevzel. Kar kaže na to, da mu priznanje dobro dé, a se zaveda njegove pasti. Naš prijazen priden, priden kmalu utiša pasjega čuvaja, konj pa surovega gospodarja brcne kar iznenada. Če imajo živali vgrajen senzor za odzivnost, zmore človek svojega zavestno uravnavati v prid sebi in drugim. Tako se menda gradi kultura srca. Če pa nikakor ne gre drugače, kot da se kdaj razgovorimo o zgolj povprečnosti kakega skupnega znanca, je pametno najprej pomisliti na Špančkovo Ano. Dobro je dobro.
Francis Bacon, mislec iz 16. stoletja in začetnik angleške novoveške filozofije, je bil zelo ploden pisec. V Esejih je med drugim zapisal svoja razmišljanja o različnih človekovih vrlinah oziroma hibah – tako se je zaustavil tudi ob dobroti in resnicoljubnosti. Dobroto je razumel kot težnjo po človekovem blagru: grška beseda za to je filantropija, kar dobesedno pomeni ljubezen do sočloveka in zelo dobro ponazarja skrb in ljubeč odnos, ki naj bi ga dobrohotnež imel do drugega človeka. Bacon je imel dobroto za največjo izmed vseh vrlin in plemenitosti duha – brez nje je namreč človek le »nadležna, hudobna in pomilovanja vredna stvar, prav nič boljša od mrčesa.« V nasprotju z drugimi vrlinami oziroma hibami edino dobrota ne pozna pretiravanja: medtem ko dobrodelnosti ne more biti nikdar preveč, pa se nasprotno kaj hitro zgodi, da se dobrohoten človek zmoti. Da bi se izognili izkoriščanju s strani drugih, nam Bacon svetuje, naj sicer težimo k dobrim dejanjem, a naj ne postanemo sužnji drugih. Človek mora biti vselej tudi nekoliko previden, ker nimajo vsi te vrline, sploh pa ne v enaki meri. S tem je povezana tudi resnicoljubnost, ki jo znova gojijo le redki. Bacon v eseju o resnici razmišlja, zakaj je laž tako priljubljena: ugotavlja, da ljudje večinoma lažejo zato, da bi se izognili težavam, da bi se zabavali, da bi dosegli neko korist zase, obstajajo pa tudi nekateri, ki lažejo zgolj zaradi laži same. Meni, da je razlog za laganje v tem, da »primes laži vedno poveča užitek« – ničeva mnenja, laskavi upi, napačne ocene, neobrzdana domišljija in podobno so za človeka zelo mamljivi in se jim težko upre. Pravi, da je primes laži »kot zlitina zlata in srebra v kovancu, zaradi katere je kovina sicer uporabnejša, vendar jo ponižuje.« Bacon se zaveda, da je resnica v primerjavi z lažjo velikokrat borna, nemikavna in brez blišča. Doseže lahko kvečjemu »vrednost bisera, ki se kaže najlepše podnevi, a ne doseže vrednosti diamanta ali rubina, ki se najlepše iskrita v spremenljivi svetlobi.« Pa vendar je prav resnica človekovo najvišje dobro, zato bi se morali vselej izogibati lažem – če bo posameznik usmiljen in resnicoljuben, bo tako že v tuzemskem življenju užival polno srečo.
Rojeni smo v svet, ki je pač tak, kakršen je. Z našim rojstvom se ni veliko spremenil. Preprosto nas je sprejel vase, takšne, kot pač smo. Zdi se, da se tudi z našo smrtjo ne bo veliko spremenil, preprosto bo trajal dalje brez nas. Le v vmesnem obdobju, tj. v času našega življenja se nam zdi, da je neznansko veliko stvari v svetu odvisno od nas. Nenehno nekaj počnemo ali smo na preži, kaj počno drugi okrog nas. Ali pa pazimo na to, kako se počutimo, ali smo zdravi, ali ustrezamo svojim predstavam o sebi ipd. A če smo realistični, lahko ugotovimo, da pogosto nismo zadovoljni niti z rezultati svojih početij niti s samim seboj. Predvsem pa slepo sledimo nezavednim vzorcem obnašanja, doživljanja in razmišljanja. Tako si verjetno mnogi zastavljamo vprašanje, zakaj se tako zelo trudimo s svetom okrog nas in s samim seboj, če smo vedno znova nesrečni ali nezadovoljni. Morda se sprašujemo, ali je mogoč kak drugačen tok stvari, ali lahko živimo drugače, kot po prevzetih nezavednih vzorcih uspeha ali neuspeha. Za začetek si poskusimo zgolj zamisliti možnost, da na to, kar se dogaja okrog nas, ne reagiramo tako slepo. Prav tako si zamislimo, da tudi na to, kar se dogaja z nami in v nas ne reagiramo s priučenimi vzorci tega, kaj je treba storiti in čemu se izgoniti., ipd. Raje si vzemimo čas za par vdihov in izdihov in se skušajmo zavedati samih sebe tu in zdaj. Tedaj se nam bo morda posrečilo, da za hip zastanemo v svojih mislih, čustvih in odzivih, preusmerimo svoj pogled na svoje sizifovsko početje in se morda celo uspemo zasmejati nad njim. Tako pridobimo neko minimalno distanco do običajnega sveta in do svoje običajne samopodobe. To je zelo važen korak v duhovnem osamosvajanju in globljem razumevanju samega sebe in sveta. Naslednji korak v tem duhovnem procesu je, da pridobimo novo bližino s samim seboj, vendar onkraj utečenih samopodob. Morda začutimo tudi novo bližino do drugih oseb in živih bitij okrog sebe. Začutimo jih kot bitja, v katerih se pretaka eno življenje, kjer je vsak dogodek globoko povezan z drugimi dogodki, tako da je vsakdo odsev vseh drugih živih bitij okrog njega. Večina nas bo verjetno zastala nekje med prvim in drugim korakom, ampak važno je, da storimo prvega in vsaj zaslutimo drugega.
Pozdravljeni! Binkoštni praznik je slavje Svetega Duha. Razodel se je v Cerkvi, ki danes obhaja svoj rojstni dan. Duh je sicer neviden. Veje, kjer hoče, ne veš odkod prihaja in kam gre, vidni pa so njegovi sadovi: v negativni ali pozitivni obliki. Babilonski stolp je podoba odsotnosti Duha. Ljudje so želeli zgraditi stolp do neba. Sami so hoteli doseči Boga, ga oblikovati po svoji zamisli in ga uporabiti po svojih željah. Gradili so učinkovito, z najboljšim materialom. Toda, ker so pozabili na Boga, so vedno bolj pozabili na človeka; niso se več videli, ne poznali, ne razumeli. Razkropili so se po svetu in si postali tujci. Tudi danes gradimo najbolj izpopolnjeno materialno civilizacijo, vendar življenje postaja vedno bolj zapleteno in težko. Georg Carlin karikira to stanje takole: «Paradoks našega časa je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce; širše ceste, pa ožje poglede. Potrošimo več, a imamo manj. Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali vrednost človeka. Naučili smo se, kako preživeti, ne pa kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda.« To je sodobni Babilon. Bog pa je v Jezusu iz Nazareta vstopil v človeško zgodovino in jo odrešuje. Prvotno babilonsko stanje se je obrnilo: zmedo je zamenjala skupnost Božjih otrok. Le v moči Svetega Duha vsi ljudje iščejo resnično edinost med seboj in postanejo ena družina. Tako Cerkev, ki je še v izgnanstvu in trpi porodne bolečine, prosi za dar Svetega Duha, ki je bil prisoten ob stvarjenju sveta in bo ob koncu časov dozorel v polnost življenje. Tudi zdaj, tukaj, dih Božjega življenja veje v naša srca, da bi dvignil naše občestvo v novo življenje. Velika obljuba daru Svetega Duha se je na Binkošti izpolnila. Apostoli, ki so prejeli dar Svetega Duha in so postali pogumni pričevalci. Morali so prej doživeti polom svojih človeških načrtov, da so se zares odprli Duhu. Binkoštni dogodek ne spada v preteklost, temveč nas znova vključuje v našo sedanjost, da bi nas vodil do polne zrelosti. Ta pot, ki jo moramo prehoditi, nas ne pušča žalostnih in zaskrbljenih, saj nas Sveti Duh sam oživlja in vodi k vedno globljemu iskanju večne ljubezni.
Med odlomke evangelija, ki nam še danes, v postmoderni dobi in po vsej »demokratizaciji družbe« izgledajo revolucionarni in subverzivni, vsekakor spada tisti, ki govori o povzpetništvu apostolov, med njimi, presenetljivo, prav Apostola ljubezni Janeza in njegovega brata Jakoba. Najprej njuna mati, potem pa še ona dva, prosijo Kristusa, naj jima zaupa najvišje položaje v nebeškem kraljestvu. Kristus odgovori ironično: Gospoda Zabedejevi, pojma nimata, kaj prosita! In ju vpraša, če lahko pijeta iz čaše, iz katere bo on pil. Seveda lahko, sta odgovorila. No, bosta pa pila iz čaše trpljenja in mučeništva, ampak zato še ne bosta dobila vodilna položaja v kraljestvu. Za to je potrebno nekaj drugega: da spoštujeta duh kraljestva, da ga ponotranjita in živita v njem. To pa ni mučeništvo (če si dovolim parafrazo nekega drugega odlomka iz evangelija po Mateju: na mučeništvo so pripravljeni tudi verski in ideološki fanatiki, tudi teroristi, ki pa s tem, da so trpeli ali celo umrli za idejo še niso izpričali, da imajo pravega duha). Duh kraljestva je, torej, predvsem, ali izključno, v ljubezni do drugih, v pripravljenosti vsem služiti. »Kdor hoče biti najvišji med vami, naj vsem služi.« Kdor pa hoče gospodovati je s tem izpričal, da v krščanstvu ni razumel nič. Za apostola, sinova Zabedejeva, se je zadeva dobro končala. To, kar ob Gospodovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem še nista razumela, sta potem, po njegovem odrešilnem trpljenju in smrti, še kako dobro dojela. Janez je postal avtor najboj poglobljenjega od štirih evangelijev, Jakob pa enega izmed temeljnih apostolskih del, tedaj vplivnega, sedaj pa skoraj pozabljenjega, čeprav še kako aktualnega pisma, ki ga je prav v današnjih družbenih okoliščinah vredno citirati: »Bogati naj se ponaša s svojim ponižanjem (in ne z bogastvom), saj bo minil kakor cvet na travniku… Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a so bogati v veri in dediči kraljestva? … No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas… V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte plačilo, ki ste ga utajili delavcem … kriči in klici so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Glejte, sodnik stoji pred vrati.« Pohlep, stremuštvo in povzpetništvo nikomur ne bodo odprli vrat nebeškega kraljestva. No, seveda, so ljudje, ki jih nebeško kraljestvo ne zanima. A naj taki ne govorijo, da so kristjani. Mi drugi pa še imamo možnost, kot sta jo imela, in izkoristila, Zabedejeva sinova. Možnost da služenje drugim sprejmemo ko cilj in smisel.
Danes bomo verjetno pokleknili, ko si bomo zavezali vezalke na čevljih. Ko katoličani vstopimo v cerkev, pokleknemo, v znamenje Božje prisotnosti. V cerkvah poznamo tudi posebno 'opremo' za klečanje – klečalnik, prav tako so klopi v cerkvah prilagojene za klečanje. Klečanje predstavlja držo čaščenja, zbranosti in molitve. V prvih stoletjih pa kristjani klečanja niso vključevali v bogoslužje. Ponosni so bili na svoje dostojanstvo in svobodo, saj so se uprli rimskemu čaščenju cesarski oblastnikov, ki je vključevalo tudi klečanje. S poklekom človek namreč priznava slavo in moč tistega, pred katerim pokleka. Poklek se je kasneje uveljavil tudi v srednjeveškem fevdalnem sistemu. Tako je postal tudi del obreda vitezov, ki so pokleknili kot navadni vojaki in po obradu vstali kot ponosni vitezi. Pokleknemo tudi k molitvi, tako kot je k molitvi vsak večer pokleknil pastor neke evangeličanske cerkve v Nemčiji. Odkar se je pastorju rodil tretji otrok, ni imel več nobenega pravega miru za svoje molitve. Nekega večera, ko je spet pokleknil, da bi molil, ga je zmotil hrup, ki sta ga ustvarjala njegova sinova med igranjem v dnevni sobi. »Naj otroka utihneta!« je nejevoljno zaklical ženi. Nekoliko nejevoljna žena je otrokoma naročila, naj se odpravita spat. Od tistega dne sta otroka vsak večer pazila, da ne bi zganjala hrupa. Celo po prstih sta hodila mimo očetove sobe. A njun oče, pastor, je začutil, da Bog ne sliši več njegovih molitev. Nekega večera je med molitvijo spraševal: »Kaj se dogaja, Gospod? Zdaj, ko imam potreben mir, ne morem več moliti.« Dobil je odgovor: »Bog sliši tvoje besede, a nič več ne sliši smeha. Zaznava tvojo pripadnost, a v tvoji molitvi več ne najde veselja.« Pastor je tedaj vstal in ženi zaklical: »Pusti otrokoma, da se igrata! Tudi njuna igra je del molitve.« In Bog je spet slišal njegovo molitev. Kdaj pa kdaj v življenju klecnemo, naredimo telemark, kot ga kdaj naredijo otroci, ki vstopajo v cerkev in jim starši naročijo, naj pokleknejo. Klecnemo, ker se stvari ne odvijajo po naše, ker nas tako kot pastorja nekaj moti in ovira. Ampak poklek je tudi znamenje, da vsega ne zmoremo sami, da nas breme kdaj pritisne k tlom. Morda bomo potrebovali nekaj časa in molitve, da bomo spet nadaljevali pot.
Kako ublažiti svoje duševne bolečine? Zaradi čustvenih pretresov, stresov, ponižanj, dvomov o lastni vrednosti pogosto slabo spimo, težko prenašamo ljudi, tudi najbližje, smo delovno neučinkoviti in anksiozni. Na vsakem koraku nam kdo ponuja svoj recept, podkrepljenega s svojo praktično izkušnjo. Za nasvete počasi otopimo, zlasti zato, ker radi obetajo več, kot dejansko nudijo. Pred nekaj dnevi sem spet vzel v roke pesniško zbirko z naslovom Tvoja imena. Nemara že vnaprej dvomite, da bi nam katera koli pesniška zbirka lahko olajšala življenje, ali nam razjasnila kaj resnično važnega. Avtor pesniške zbirke Tvoja imena je Gorazd Kocijančič, pred tremi leti nagrajenec Prešernovega sklada, esejist, eden največjih slovenskih filozofov, prevajalec celotnega Platona in vrste najzahtevnejših filozofskih, patrističnih in literarnih besedil. Zakaj je njegova pesniška zbirka nekaj docela izjemnega? Ne zato, ker bi bile avtorju tuje naše tipične vsakdanje preizkušnje. Tako kot večino ljudi, tudi njega skrbi vzgoja lastnih otrok, vsakdanje obveznosti v službi ipd. O vsem tem, kar nas prizadene dan za dnem, zna mnogo pesnikov govoriti zelo neposredno, da se brez težav poistovetimo s tem, kar upesnijo. Posebnost Kocijančičevih pesmi pa je, da v nobeni stiski ne zamrzne; ne vrti se v brezizhodni potrtosti, nesmislu in nemoči, da bi razklenil obroč nerazložljive usojenosti. Do življenja, ki mu ne prizanaša, nima cinične distance ali vzvišene ignorance, pač pa ga sprejema takšnega kot je. Obenem pa to, kar ga prizadene in boli, presega tako, da v trenutku preizkušnje kliče katero od Božjih imen, kot denimo, Bivajoči, Vstajenje, Resnični, Kristus, Modrost, Odrešenik, Božji Sin. Pri večletnem prevajanju in druženjem s Platonom je namreč doumel, da je resnično bivajoče tisto, kar pripada večnosti, Bogu, njegovemu usmiljenju in ljubezni. Vse drugo, kar nas uničuje, pa ima le videz resničnosti, je prehodno in minljivo, zato ni potrebno, da nas usodno potegne vase in stre. V spremni besedi je Kocijančič zapisal: »Ko imenujem Boga, stopam v svet izkušnje, ki ni več samo moja. Udeležen sem v skupnosti, v izvornem prijateljstvu z vsemi, ki jim je bila dana milost podobne izkušnje.«
Živimo v času, ko poskušamo sleherni problem rešiti z zakoni in predpisi. Verjamemo v vladavino prava, ki lahko oblikuje pravično, enakopravno družbo. Toda priče smo inflaciji zakonov, ker se vedno najde kdo, ki jih krši, ali pa preprosto nekdo, ki ima politično moč in poskuša pravno uzakoniti svoje lastne interese. Pozabljamo namreč, da je treba predvsem in najprej vzgajati tako tistega, ki jih piše, kot tistega, za katerega so zakoni napisani. Eden prvih zakonodajalcev na tleh današnje Evrope je bil Atenec Solon, ki je s svojo zakonodajo za razbremenitev dolžnikov, novo delitev zemlje in dedovanje premoženja ter pravice svobodnih državljanov osnoval temelje demokratične ureditve. Sam se je še zavedal krhkosti zakonov, zato jih je v eni svojih najlepših podob primerjal s pajčevinami. Če vanje pade kaj lahkega in nemočnega, pravi, vzdržijo, če pa kaj večjega, se potrgajo in razpadejo. V pismu starogrškemu pesniku in filozofu Epimenidu naj bi zapisal, da verstvo in zakonodajalci mestu ne morejo kar sami po sebi koristiti. To lahko le tisti, ki množice vodijo. Zakoni so koristni, če torej ljudje vodijo množice dobro, če pa jih vodijo slabo, ne koristijo prav nič. Tako nas je pred skoraj 2600 leti Solon učil, da zakoni ne morejo kar sami po sebi biti zagotovilo za pravično in pravo delovanje družbe, temveč je bistven živ, dejaven človek, ki zakone uporablja. Solon se je zavedal, da zakoni ne morejo rešiti ljudi pred krivicami, ampak pravi, da bi bilo krivic manj le tako, če bi tisti, ki ne doživljajo nobene krivice, bili enako ogorčeni kot tisti, ki so žrtve neke krivice. Solonov glavni izrek je bil: »Ničesar preveč!« Danes pa poskušamo pravno in z zakonom zaščititi sleherni interes vsakega posameznika, ne da bi ga najprej s temeljnimi vrednotami, kot so skromnost, iskrenost in sočutje, naučili, kako postavljati meje svojemu lastnemu jazu, da bo lahko pravično živel in deloval v družbi.
Naši medsebojni odnosi so včasih zelo zamotani. Kolikokrat se izkaže, da so nam ljudje, s katerimi skupaj živimo, prava neznanka. Poznamo njihovo zunanjost, barvo las, številko čevljev, njihov poklic, njihove navade … tako malo pa vemo, kaj se dogaja v njihovem srcu, kako osebno doživljajo stvari. Pomislimo samo, kaj resnično povemo o sebi, o tem, kaj je v nas, ko se na primer predstavimo v krogu neznanih ljudi. Nekateri ljudje znajo biti tako pozorni, da tudi iz vsakdanjih besed, iz barve glasu, iz potez in iz celotne nebesedne govorice razberejo globljo vsebino, ki govori o človekovem čustvenem doživljanju. Večina ljudi pa tega ne zna, ker jih tudi ni nikoli nihče na to opozoril. Na nekem seminarju, ki je bil zamišljen kot pomoč za zavestno graditev dobrih medsebojnih odnosov, sem slišala stavek, ki se mi zdi zelo pomemben: »Kako naj vem, da sem ti povzročil bolečino, če ne rečeš 'au'?« Verjetno nastane veliko nesporazumov v naših medsebojnih odnosih ravno zato, ker premalo jasno povemo, kaj čutimo v sebi, kaj nas boli, zaradi česa trpimo, pa tudi česa se resnično veselimo. Preveč predpostavljamo, da morajo drugi preprosto vedeti, kaj je v nas. Toda kako naj vedo? Tako kot je drugim težko vedeti, je tudi nam težko govoriti zato, ker se tega nismo nikoli učili. Nikoli se nismo učili resnično govoriti o sebi – ne o zunanjih stvareh, kaj imamo, kaj delamo, česa nimamo in kaj bi radi imeli, ampak o tem, kaj nosimo v svoji »zaklenjeni kamrici«. Nikoli ni prepozno, da odpremo vrata v svojo »zaklenjeno kamrico« in povabimo vanjo svoje prijatelje. Tako bo naše življenje postalo lepše.
Nekateri ljudje nočejo niti slišati o ponižnosti. To imajo za nekaj človeka nevrednega, saj gre za samo podcenjevanje in samoponiževanje, kar pa je nezdravo, zlasti še za osebno rast. Pri krščanskem pojmovanju ponižnosti ne gre za samo podcenjevanje ali samoponiževanje, ampak za to, da sebe vidimo take kakršni smo: s svojimi dobrimi in s svojimi slabimi lastnostmi. Ni proti ponižnosti, če vidimo svoje dobre lastnosti. Te ima vsak človek, saj zna vsakdo izmed nas kaj narediti boljše kot drugi. Narobe bi bilo, če bi svoje dobre lastnosti precenjevali. Prav tako pa je tudi res, da ima vsakdo izmed nas tudi slabe lastnosti. Ko se jih zavedamo, tega ne delamo zato, da bi sebe poniževali, ampak zato, da bi se izogibali napakam in se varovali slabih dejanj. Kako smešen je človek, ki ni ponižen, ampak se precenjuje in šopiri, naj nam spregovori naslednji dogodek: Mladi pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi drugimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce še večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, je pomislil. Treba ja narediti vtis. Zato je pustil prvo stranko čakati petnajst minut. Da bi nanj naredil še večji vtis, je ob njegovem prihodu v pisarno začel igrati pomemben pogovor. »Gospod generalni direktor ne smemo izgubljati časa. Da, da če res želite … Samo ne manj kot 20 000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno … Nasvidenje.« Potem je odložil slušalko, se nasmehnil in prijazno pogledal stranko. Tudi obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je nanj naredil večji vtis, kakor je mislil. Vprašal je: »Kaj želite, gospod?« »Jaz, jaz …« je jecljal mož, »sem prišel samo priključiti telefon.« Biti ponižen pomeni, da se ne šopirimo, ampak smo realni. Nič ni bolj smešnega kot šopirjenje. Hvalisav človek je kot petelin, ki misli, da sonce vzide zato, ker on zgodaj zjutraj zakikirika.
Poslušalke in poslušalci, dobro jutro Vam želim! Življenje sestavljajo zgodbe. In tudi danes, na mednarodno Nedeljo matere, želim z vami deliti zanimivo, ganljivo zgodbo, ki takole pravi: Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo. Bila mi je vedno velika zadrega. Za preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat. Bil sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran. Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, »Ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!« Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, »Če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?« Moja mamica sploh ni odreagirala. Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti. Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem si hišo. Dobil sem svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel. Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke. »Izgini, sem ji rekel!« Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, »Oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov,« in hitro odšla. Nekega dne sem dobil na moj Singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na to srečanje, ženi pa sem se zlagal, da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene same solze nisem potočil. Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je preden je umrla napisala zame. V pismu je pisalo: »Dragi moj sin, Ves čas mislim nate. Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev. Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A veš, ko si bil še zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil eno oko. Zato jaz kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet tudi zame. Z ljubeznijo, tvoja mami.« Poslušalke in poslušalci, karkoli bi danes tej ganljivi zgodbi dodajali, bi jo pokvarilo. Zato raje o njej vsak pri sebi tiho razmislimo. Želim Vam še naprej lepo nedeljo in obilo človeško toplih trenutkov.
Pred kratkim sem svoji dragi prijateljici iz študentskih let v krajšem e-sporočilu zastavila še obvezno vprašanje: »Kako pa drugače?« In potem v moj predalnik prileti tudi tisti del njene hudomušnosti: »Kar gre. Le shujšati ne morem.« Slednjemu stavku sem se od srca nasmejala. Kolikor naju poznam, obe hujšava že od študentskih časov dalje. Jeva pa tudi radi. V treh desetletjih najinega hujšanja, je ena ali druga le malokdaj dosegla idealno telesno težo. Druga drugo pa še vedno tolaživa, da imava pač takšno telesno konstrukcijo. Počasi se bližava letom, ko bo najino hujšanje še težje. Vsaj tako napovedujejo strokovnjaki. Nekaj malega težav imava pri nakupu konfekcije, sicer pa znava biti na lasten račun hudomušni in svoje odvečne kilograme samozavestno nosiva. Verjetno se bova z njimi, če ne bo prišlo do kakšnih hujših zdravstvenih težav, še naprej veselo šalili. Medtem, ko kakšen odvečen kilogram na sebi sama lahko opazim, je to pri moji prijateljici drugače. S preostankom vida, ki ga ima, tega ne vidi. A ko me prijateljsko potreplja po rami in malo potipa, že ve, kje sem. Zanimivo, nikoli me ni vprašala kakšne barve oči imam? Kakšen ten ima moja koža? Ne vem, mogoče je po njej vprašala koga drugega. Si lahko torej zamišljam, da ji moja zunanja podoba ni pomembna? Ko sva še skupaj osvajali vršace slovenskih gora, me je velikokrat poprosila, da sem ji opisovala to, kar mi je bilo dano videti. Kako ima lahko slep človek občutek za lepoto gora, narave, ne nazadnje tudi človeško lepoto? O tem nisva veliko razpravljali, saj je vse to prišlo samoumevno. Verjamem, da ste se danes že pogledali v ogledalo, če vam je le dan dar vida? In? Ste zadovoljni s svojo zrcalno podobo? Ste se kdaj zalotili, da vam vaše zrcalo vsak dan ne kaže iste podobe? Da ste pravzaprav najlepši takrat, ko drugi opazijo vašo notranjo lepoto in srčnost. Ste opazili, da kdaj pa kdaj z vašega obraza sije tudi notranja lepota? Verjetno sem bila za svoje starše najlepši otrok na svetu, tako kot sem za svojo desetletno nečakinjo najlepša teta, čeprav edina. Upam, da ji znam pričarati vsaj nekaj moje notranje lepote. Ko zaradi kratkovidnosti, velikokrat odložim očala, mi reče, da naj si jih nataknem nazaj, češ da sem z njimi lepša. Njej se to zdi simpatičen modni dodatek, drugim mogoče delujem strogo in preresno. Hvala Bogu, da moja notranja lepota dovolj izžareva. Da sem dovolj lepa za tiste, ki me imajo radi. Tako vam kot sebi, želim da sonce nikoli ne bi posušilo travnika naše notranje lepote, ter da se cvet na njem ne bi osul in lepota njegovega obličja ne izginila.
Znameniti sufi iz 11. stoletja, Al-Hudžviri, je že za svoj čas ugotavljal, da je sufizem »ime brez resničnosti«, medtem ko je v preteklosti – pri čemer je mislil na zgodnje obdobje islama – bil »resničnost brez imena«. Mojster Al-Kušajri pa k temu dodaja, da na vprašanje, »kaj je sufizem« in »kdo je sufi«, vsak odgovarja glede na svojo lastno izkušnjo. Kajti raznolikost sufizma temelji na raznolikosti duhovnih izkušenj. Neenotnost sufijev glede bistva sufizma tako ni izraz spoznavne pomanjkljivosti, temveč posledica mnogoterosti izkustvene razsežnosti. Sufizem se običajno interpretira kot »islamska mistika«. Četudi oznaka »mistika« morda ne zajame vseh vidikov sufizma, pa vsekakor ustreza njegovim glavnim vsebinam. Sufizem je »iniciacijska pot« (tariqa) in obenem »duhovna znanost« (ʿilm), ki o tej poti reflektira. As-Sarradž, avtor prvega sistematičnega dela o sufizmu, označi sufizem za »znanost o skritem« (ʿilm al-batin) oz. za »znanost o dejanjih srca« (ʿilm al-qalb). To definicijo prevzame kasneje znameniti al-Kalabadhi in jo nekoliko dopolni. Zanj je sufizem »znanost o duhovnih stanjih« (ʿilm al-ahval), ki jih sufi doživlja, medtem ko napreduje v svojem »iniciacijskem vzponu«. »Duhovna stanja« (ahval) in »duhovna postajališča« (maqamat) so sestavni del sufijske poti, katere cilj je izpopolnitev osebnega značaja, okrepitev religiozne zavesti in pridobitev mističnih uvidov v resnice Razodetja. Mnenje o tem, koliko postajališč in stanj obstaja, se med sufiji razlikuje. Medtem ko jih As-Sarradž našteje 7, Al-Qušajri kar 51, pa jih Al-Ansari prepozna nič manj kot 100. Kljub temu se večina sufijev strinja glede naslednjih postajališč: »kesanje«, »potrpljenje«, »askeza«, »samopremagovanje«, »čuječnost«, »introspekcija« in »kontemplacija«. Glede stanj pa: »upanje«, »strahospoštovanje«, »tesnoba«, »vedrina«, »ljubezen«, »hrepenenje«, »sočutje«, »ekstaza« in »mistična izkušnja«. Mnogi danes na Zahodu verjamejo, da je sufizem kot duhovnost mogoče ločiti od islama. A pri tem ne uvidijo, da je to enako, kakor da bi hoteli globino oceana ločiti od njegovega površja. Sufizem je notranja, mistična stran islamske religije, saj se je razvil ob poglobljeni kontemplaciji o koranskih resnicah in prerokovi suni. Sufiji tako pravijo: »Ni Resnice (haqiqa) brez Poti (tariqa), ni Poti (tariqa) brez Zakona (šarija)«.
Pozdravljeni, spoštovani. Na kaj bi pomislili, če vam povem rezultat 7:93. Večina, domnevam, je pomislila na športni dosežek. Toda, kateri šport bi omogočil tolikšno razliko. Mogoče košarka? Težko, razen če bi v poraženi ekipi igrali igralci kot sem jaz. Nikoli me niso namreč navduševale igre z žogo. Ne, to ni športni rezultat. To je razmerje vpliva besed v odnosu do ravnanj na naše življenje. Samo v 7. odstotkih se nas dotaknejo besede. – Preostalo sporočilno moč imajo do nas dejanja bližnjih. Očitno upošteva to razmerje tudi Bog. Res, da se je po besedah prerokov razodeval skozi človeško zgodovino kot Bog ljubezni. Toda mi ljudje potrebujemo od Boga več kot besedo ljubezni – mi potrebujemo Ljubezen samo … – Ne Boga kot dobro teorijo, pač pa Boga, ki je Emanuel: Bog z nami – odrešujoče izkustvo. V božji prisotnosti – v njegovi nežnosti, kot bi rekel papež Frančišek, iščemo tisto notranjo umiritev in okrepitev, ki je v oporo našemu bivanju. Ne, Bog ni mogel ostati le zanimiva teorija. – Govorjenja o toliko vsem – tudi o Bogu imamo že preveč. In vemo: besede lahko pogosto bolj zameglijo, kot razodenejo resnično. Mi hrepenimo po izkustvu. – Bog je moral odgovoriti na to naše hotenje. Moral je (govorim po človeško) sestopiti iz presežnega v za nas dojemljivo podobo – v človeškega sopotnika, Jezusa Kristusa. Moral je postati zgodba Boga k naši človeški zgodbi, da bi v njej ne bili sami. Moral je stopiti v noči našega življenja, da postanejo te svete in velike. Če je res kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen,« potem se je moral skloniti v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina; moral je stopiti v našo ponižanost, bolečino, smrt in obup, da po lastnem izkustvu najhujšega trpljenja, smrti in potem vstajenja prebije mejo časa in prostora in nas odpre v razsežnosti, ki so presežnosti tesnobnih čutenj. In še nekaj: s svojim življenjem nam je moral dati zgled – napotilo za naše ravnanje. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako ravnali,« je rekel in nas zavezal k razmerju 7:93. Res so besede pomembne, a je ob njih še pomembnejše naše življenje. Sami vemo: najbolj nas nagovorijo ljudje, ki stojijo za svojimi besedami s svojimi ravnanji. In k takšnemu življenju smo izzvani tudi mi. Apostol Janez pravi: »Ne ljubimo le z besedo, ampak v dejanju in resnici.«
Čakati na kaj je večkrat zaman. Mislim na matere, ki so po vojni dolgo čakale sinove, a se niso vrnili. Tam, kjer gore so Karpati, kjer ni cest ne belih hiš; tam na zeleneči trati … Ja, tam so grobovi. Na kaj in na koga vse čakamo! V onih še predvčerajšnjih časih so zaljubljenci nestrpno pričakovali pismo. Te vrste čakanja zdaj mladi rod ne pozna in tudi ne občutja, ki ga je spremljalo. Vem za pismonoša, ki je dobil velik kos belega kruha, kadar je mladi mlinarici prinesel fantovo pismo, napisano prav res tam za Karpati. Vedno so se mu malo orosile oči, ko je povedal, s kakšno slastjo so kruh pojedli njegovi bolj kot ne lačni otroci. Marsikateri sin je čakal in čakal, kdaj bo oče nanj prepisal grunt, a se je ta držal načela: ti meni luč, jaz tebi ključ. Vmes se je rado ugnezdilo nezadovoljstvo in celo mržnja. Na sto prijav in prošenj napišejo danes prosilci za službo zaman. Čakati na svoj kos kruha je nedvomno težko. Objektivnemu času dodaja težo subjektivni čas, nabit z občutjem gluhe večnosti. Čakanje je prava slast, kadar vemo, da se nam bo kaj lepega izpolnilo. Takrat je pot k cilju celo slajša kot doseženi cilj. Čakati in zgubljati upanje je pa temna zavesa prihodnosti. Zanjo je dobro biti utrjen, toda že z malega! Nekoč je bil odziv na cmeravost mama, lačen; mama, utrujen, le njen nasvet: »Prigrizni potrpíče. Bo že šlo.« Nobene rešitve na klik. Zanimivo, delovalo je pa daljnosežno kot vaja za potrpežljivost. Čaaaakam pred poštnim okencem in se nervozno prestopam. Čaaaakam na mojstra in ga ni od nikoder. Čaaakam najavljeni obisk in se jezim, saj sladica ne bo več sočna. Čaaaakam že dolgo, da spravim sebe v red, a ne gre. Nekje je nekaj podtaknjenega. To, da zadeve delujejo na klik. Prevara, velika življenjska prevara! Zadovoljstva, sreče, upanja, sočutja, pričakovanja, zvestobe, sožitja ni mogoče vzpostaviti na klik. V življenju je treba na marsikaj potrpežljivo čakati, vztrajati. Vedno mi vzbujajo strmenje dolge vrste čakajočih pred kakim mavzolejem. Med vojno sem po tri ure čakala v vrsti na kilogram črnega kruha, ko so ga v pekarni šele zamesili. Ja, so čakanja vseh vrst.
Marko Uršič O nujnosti in naključju: Most Svetega kralja Ludovika Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen) Ste brali roman ameriškega pisatelja Thorntona Wilderja z naslovom Most Svetega kralja Ludovika? Če ga niste, ga vsekakor morate kdaj prebrati. – Staro inkovsko ljudstvo je spletlo že pred špansko osvojitvijo Peruja most iz lian čez hudourniško sotesko na poti med Limo in Cuzcom, ki so ga osvajalci imenovali »Most Svetega kralja Ludovika«. Ta slavni most se je nekega lepega poletnega dne leta 1714 utrgal in v brezno je strmoglavilo pet popotnikov, ki so ravno takrat hodili čezenj: priletna markiza in njena mlada služabnica, eden izmed mladeničev-dvojčkov, starec in deček. Dogodek je močno pretresel prebivalce Lime, saj so živeli v prepričanju, da je ta most kljub svoji krhkosti ena izmed tistih stvari, ki bodo trajale večno. Nesrečo pa je z lastnimi očmi videl mali frančiškanski brat Juniper, ki se je že vrsto let ukvarjal z vprašanjem, kako bi svojim indijanskim spreobrnjencem povsem eksaktno dokazal božjo previdnost, kajti sam je bil trdno prepričan, da živimo in umiramo po vélikem božjem Načrtu. Že nekoč prej je Juniper poskušal matematično dokazati božji Načrt, in sicer tako, da je tistega leta, ko je kuga v njegovi mali fari pobrala polovico od tridesetih duš, izdelal statistično tabelo, v kateri je svoje farane ocenjeval glede na dobroto, pobožnost in koristnost – toda rezultat je bil porazen, saj je odkril, da so bili umrli petkrat bolj vredni rešitve od preživelih, zato je raztrgal svoje zapiske in jih vrgel v ocean. A kljub temu neuspehu se mu ni zamajalo prepričanje o božji previdnosti. In zdaj, ko se je zrušil most San Luis Rey, se mu je ponudila najboljša, tako rekoč »laboratorijska« priložnost, da dokaže božji Namen, kajti nesreča je bila, kot je mislil, »čisto božje dejanje«, povsem neodvisno od človeške volje in drugih tosvetnih dejavnikov. Zato je brat Juniper začel zbirati podatke o petih ponesrečencih, hodil je od vrat do vrat in naposled napisal debelo knjigo, ki naj bi dokazovala pravi pomen in smisel božje volje. Ugotovil je, da je bila vsem petim usojencem skupna, namreč vsakemu posebej, neka velika, nepotešena in na tem svetu tudi nepotešljiva ljubezen – in da so takrat, dan preden se je pod njimi utrgal most San Luis Rey, prišli do neke pomembne življenjske točke, ko so spoznali, da po starem ne morejo več naprej, in so vsak zase, pri sebi sklenili, da bodo začeli znova, da bodo zaživeli drugače, boljše, svobodneje ... Ob koncu romana Most svetega kralja Ludovika avtor Thornton Wilder pravi, da ne brat Juniper ne on sam, ki sta poskušala razbrati božjo voljo, nista mogla priti usodni skrivnosti do dna. In vendar je ključ k skrivnosti zapisan v zadnjem stavku te globoke in modre knjižice – v besedah: »Tu je dežela živih in tam je dežela mrtvih, in most je ljubezen, edino, kar preživi, edini pomen.«
Starogrški filozof Platon je v svojem spisu Država uporabil eno najbolj čudovitih podob o tem, kako življenje na zemlji prebije večina ljudi in kako bi v resnici morali živeti. Pravi, da smo ljudje največkrat podobni sužnjem, ki so priklenjeni v jami. Zrejo lahko le sence predmetov, ki jih ogenj meče na steno, ali pa lahko vidijo konkretne predmete, ki jih je izdelal človek, le v nejasni, mračni, umetni luči. Če take ljudi osvobodimo in popeljemo na pravo, resnično, torej na sončno svetlobo, bodo najprej povsem zaslepljeni od nje. Počasi pa bodo začeli zreti prve obrise resničnih predmetov in končno uzrli njihovo idealno podobo. Ta je neodvisna od razlag, zamisli ali izvedbe slehernega posameznika, je tista samostojno bivajoča ideja, po kateri človek neki konkretni predmet ustvari. S svojo podobo je hotel mislec povedati, kako globoko smo ljudje pogreznjeni v svet konkretnih, tuzemskih stvari, za katere mislimo, da so končni cilj vsega našega prebivanja. Ne spoznamo, da smo pravzaprav njihovi sužnji in da prave resnice sploh ne vidimo. Prava resnica je nekaj božanskega in jo lahko najdemo samo onstran sten človeškega sveta. Ne določa je človek, temveč je od njega povsem neodvisna. Sporočilo, ki s pomočjo Platona sega vse od starih Grkov v naš čas, je, da se moramo obrniti proč od prividne, umetne svetlobe, v kateri se nam kot smisel našega življenja kaže nepomemben človeški stvarni svet. Samo tako bomo lahko dejansko dosegli svoje temeljno človeško bistvo. To pa je: biti človek. Samo z obratom k luči pravice resnice bomo uzrli idejo dobrega. Samo ta naredi človeka človečnega. Je najvišji cilj, h kateremu moramo težiti z vsem našim bitjem in ki mora na vsakem koraku prežemati naš način mišljenja in delovanja.
Resnična je beseda Božjega preroka s katero nam oznanja svetli praznik Jezusovega Vstajenja, praznik krščanske radosti in duhovnega veselja. Če med kristjani sploh še obstaja dan radosti in veselja naj bo to dan Jezusovega Vstajenja , dan v katerem proslavljamo novo življenje, večnost ter radost po novi podobi naše duše, očiščenju našega duhovnega telesa. Zahvaljujoč Svetemu Božjemu preroku Jezusu ter Očetovi volji, da nam pošlje svojega Sina ki je premagal smrt ter nam daroval večno življenje lahko danes kristjani proslavljamo zmago in skupno človeško vstajenje. Vsi dnevi od začetka sveta pa do današnjega dne in do konca dobijo svojo pomen in pravi pomen. Cerkev današnji praznik imenuje »Praznik nad prazniki«. Resnica Vstajenja pa močno odmeva tudi v današnji družbi, prepolni trpljenja in stradanja v času ko se redko kdo vpraša o smislu ter cilju življenja. Priče smo, da je iz dneva v dan vse več osamljenih ljudi, veliko je praznih domov, domov v katerih otroci ne dobijo starševske ljubezni, veliko je trpljenja med ljudmi, veliko duševno in telesno bolnih. Marsikje tudi veliko terorja, nasilja ter nemira med ljudmi. Vse to je posledica duhovne nestabilnosti in moralnih padcev; največ tega danes srečamo prav med mladimi. Za človeka ne obstajajo skrivnosti zla in slabega kot nekoč, včasih se nam zdi, da se je zlo toliko zgostilo da ga lahko jasno in preprosto vidimo ter občutimo. Od samega začetka obstoja človeka hrepenimo po miru med ljudmi, po sreči in uspehu v življenju. Po svojih močeh se trudimo delati to kar je prav po vzgledu na Jezusa in svetnikov, ker je le tako mogoče pridobiti večno življenje. Bratje in sestre, naši duhovni bratje, veselimo se Jezusa, ki je danes Vstal in vsem daroval večno življenje, premagal smrt ter v naše duše vlil mir in radost. Z lepimi mislimi in željami Vas vse lepo pozdravljam z Pravoslavnim krščanskim pozdravom.
Pravoslavni kristjani, ki uporabljajo julijanski koledar se pripravljajo na veliko noč, ki je praznik veselja upanja in tudi hvaležnosti. Kot pravi dramska igralka Milada Kalezič, je nasploh za človeka pomembno, da zna v življenju izraziti hvaležnost.
Neveljaven email naslov